Prostorska resolucija in ekscentričnost

1. Prostorska resolucija in ekscentričnost • Če se naše oko ves čas premika, kaj potem določa, kam gledamo? • S posebnim poskusom so opazovali, kam je usmerjeno naše oko v obdobju 10 minut, ko gleda zgornjo sliko. • Ugotovili so, da je naše oko najbolj pozorno na tiste dele slike, ki vsebujejo velik kontrast in fine podrobnosti kot tudi zadeve, ki so biološko pomembne (takšne, kot je na primer figura človeka). • Zelo verjetno je, da naš periferni vid izbere tiste dele vizualnega prizora, ki so zelo podrobni in imajo velik kontrast ali potencialni interes in potem pošlje sporočilo sistemu za gibanje oči, da načrtuje naslednji premik oči.

2. Renoir je naslikal več portretov, na katerih se prefinjenost podrobnosti in kontrast razlikujeta na različnih delih slike. • Na primer, na sliki Madame Henriot so gospejine oči in obrazne poteze prikazane v visoki resoluciji in v visokem kontrastu, kar oboje privlači naš pogled. • Podobno pojav srečamo pri Degasu (slika z naslovom Ženska, ki lika.

3. Oči so zelo ekspresiven del naše osebnosti: v vseh kulturah imajo oči za čustveno pomemben del našega telesa. • Del čustvenega vpliva teh dveh slik izvira iz prizadevanja, da bi se pogled pritegnil na oči prikazane osebe, čeravno je naš pogled pritegnjen zaradi takih nečustvenih razlogov kot sta podrobnost podobe in kontrast.

4. Slikovni ključi • Umetniki so že stoletja sposobni ustvariti vtis globine na dvodimenzionalnih površinah z uporabo perspektive, senčenja in drugih metod. • Če bi bili slikovni ključi pomembni zgolj pri gledanju slik in fotografij, potem bi imeli le omejeno pomembnost pri razumevanju zaznavanja globine v vsakdanjem življenju. • Toda slikovni ključi nam dejansko prinašajo pomembno informacijo o relativnih, če že ne absolutnih razdaljah med stvarmi, ki nam dopušča zaznavati globino v realnem svetu.

5. Vrivanje • Prvi ključ: vrivanje objektov; to, da en predmet na sliki prekriva drugega, privede do vtisa, da je en predmet bolj oddaljen od drugega. Trenuten razmislek nam pove, da se tako zgodi tudi v realnem prizoru. • Globina, ki jo implicira vrivanje, je logično zgolj debelost objekta, ki pokriva (prekriva) drug objekt, pa je vendarle vrivanje zelo močen ključ za globino.

6. V stereogramu A dispariteta na retini privede do tega, da zaznamo vertikalno palico tako, kot da je pred horizontalno, kot bi bilo v skladu z vzorcem vrivanja. • Toda predpostavimo namesto tega, da prekrivajoči vzorec privede do vtisa, da je horizontalna palica bližja, čeravno bi samo upoštevanje disparitete privedlo do nasprotnega učinka.

7. V takem primeru vrivanje, torej zgolj neki slikovni ključ, običajno prevlada nad stereopsijo, ki jo mnogi štejejo za fiziološki ključ par excellence, ki je verjetno prirojeno določen in prisoten v mnogih živalskih vrstah. • Primer pravokotnika in kroga: ko vidite objekta z enim očesom z ustreznega gledišča, se bo zdelo, da pravokotnik prekriva krog in boste dobili vtis, da je pravokotnik bliže.

8. Vendar je treba opozoriti, da je dražljaj, ki ga prejema vaše oko, dvoumen. Lahko bi se zgodilo, da bi prizor zaznavali veridično, to je kot dva objekta v isti ravnini, ki se prilegata drug drugemu kot sestavljenka. • Kako naš duh “ve”, da en objekt prekriva drugega, ne pa da sta oba objekta v isti ravnini? • Očiten odgovor je, da so nam znane oblike stvari in tako lahko povemo, kdaj so nepopolne.

9. V tem odgovoru je nedvomno nekaj resnice. Toda, tudi ko smo soočeni z neznanimi, neobičajnimi oblikami, smo nagnjeni k temu, da vidimo eno obliko pred drugo. • Kako vemo, da so taki objekti nepopolni? V našem primeru je kritični dejavnik tega, da vidimo objekta tako, kot da eden prekriva drugega, narava stika med obrisi dveh bližnjih regij.

10. Drugi ključ: senčenje • Slikovni ključ, utemeljen na senčenju in senci, je tudi eden od kritičnih dejavnikov pri zaznavanju globine tako na slikah kot v vsakdanjem življenju. • Poglejmo si skulpturo predsednikov, vklesanih v goro Rushmore. Obrazi predsednikov so videti trodimenzionalni celo na veliki oddaljenosti, na kateri vsi drugi ključi odpovedo. Igra svetlobe in sence je tu tista, ki ustvarja veridično zaznavo.

11. Razlikujemo med dodano senco in vrženo senco. Čeravno opazimo vrženo senco, pa ni bilo dosti poskusov, kakšna je njena učinkovitost pri zaznavanju globine. • Nekatero dokazno gradivo predlaga, da je vržena senca ključ do globine v tem, da nam pomaga mentalno konstruirati ravnino, ki jo drugače morda ne bi zaznali. Pokaži sliko! • Naredili so poskus, v katerem so sence plavajočih objektov padale na talno ravnino.

12. Brez sence bi bila razdalja plavajočih objektov bolj ali manj nedoločena, saj bi nihala med gledalcem in neskončnostjo, kot posledica sence ba so bili osebki zmožni lokalizirati objekt kot objekt, ki je neposredno nad svojo senco. • Ker je bila oddaljenost sence dana z njeno lokacijo na tleh, je bila tako določena tudi oddaljenost objekta.

13. Obstaja zanimivo dvoumje o pomenu senčenja. Udrtina in privzdignjenost na površini sta oba osenčena na eni strani, saj svetloba v večini primerov prihaja z določene smeri. • Kako potem lahko zaznamo razliko? Če se zavedamo smeri, od koder prihaja svetloba, bi lahko v načelu sklenili, ali je regija dvignjena (gomila) ali udrta (konkavna luknja). Če bi bila gomila, potem bi bilo senčenje na strani, ki je nasprotna viru svetlobe, če pa bi bila luknja, pa bi bilo senčenje na isti strani.

14. Kaj pa zaznavamo, ko ne poznamo smeri vira svetlobe, kar se pogosto zgodi, še posebej ko gledamo slike? • Čeravno je v takem primeru dražljaj dvoumen, smo nagnjeni k temu, da neko regijo zaznamo kot dvignjeno ali kot udrto. • Dvignjene regije zaznamo, ko je senca na dnu in udrte regije, ko je senca na vrhu.

15. Tretji ključ: perspektiva • Perspektivo bomo tu le omenili in se znjo ne bomo podrobneje ukvarjali.

16. Četrti ključ: znana velikost • Če nam je znana objektova tipična velikost, nam naš spomin o njegovem vidnem kotu na različnih razdaljah lahko omogoči, da ocenimo njegovo razdaljo, saj sta vidni kot in razdalja neposredno povezani. • Klasični poskus dokazuje možno učinkovitost ključev za velikost v zaznavanju globine. Osebki so sedeli v temni sobi in so jih poprosili, da naj z enim očesom gledajo igralne karte.

17. Ko so jim pokazali karto, ki je bila dvakrat večja od normalne, so bili osebki nagnjeni reči, da je bila na polovični razdalji od dejanske. Ko pa so jim pokazali karto, ki je bila dvakrat manjša od normalne, so bili nagnjeni soditi, da je bila razdalja dvakrat daljša od dejanske. • Naslednji poskus: pokazali so jim belo kroglo. Če so jim rekli, da je to ping-pong žoga, so sodili, da jim je bližje, kot če so jim rekli, da imajo pred seboj teniško žogo.

18. Ti učinki so odvisni od opazovalčeve shranjene vednosti o vizualnem kotu, ki ga pripišemo različnim objektivnim velikostim na različnih oddaljenostih. • Navzlic temu pa se zdi, da je ključ znane velikosti bolj intelektualen kot pa pravi zaznavni ključ za razdaljo. Če na primer zagledamo objekt nenormalne velikosti v naravnih pogojih, kakor na primer veliko hišo lutk med nizom predmestnih domov, nemudoma odkrijemo njeno nenormalnost, nikakor pa ne ponovno ocenimo njeno razdaljo ali razdaljo bližnjih domov.

19. Forma in organizacija • Ko gledamo prikazano ilustracijo, smo z začetka nagnjeni videti vzorec neobičajno temnih fragmentov. Podrobnosti v obrisih v najboljšem primeru sugerirajo, da vidimo zemljevid neprepoznavne regije. Dejansko gre za obris večjega dela Evrope, čeravno se tudi ob tej vednosti še vedno lahko zgodi, da ilustracija ostane neprepoznavna.

20. Razlikovanje med figuro in ozadjem • Ko gledamo zemljevid Evrope, našo pozornost pritegnejo črne regije zato, ker so manjše in bolj ali manj obkrožene z belimi regijami, ker so v ostrejšem kontrastu z belo stranjo kot bele regije in ker je konvencija v naši družbi, da tiskane zadeve barvamo v črnem na belem ozadju. • Zaradi teh razlogov smo nezavedno nagnjeni, da imamo črne regije za “stvari”, bele regije pa za ozadje.

21. Tako pripišemo konturo med črno in belo črnim regijam. Tako črne regije privzamejo določeno obliko. • Duh torej organizira vzorec na poseben način, v posebno razlikovanje med figuro in ozadjem. Ta mentalni proces je temeljni proces v vsem zaznavanju. • V tem opisu figure/ozadja smo izpustili vsakršno omembo mej, katerih pripis je bistven za zaznavanje oblike.

22. V vsakem trenutku pripišemo skupno mejo med regijama eni ali drugi regiji, kar ima za posledico, da regija, ki ji je pripisana meja, privzame posebno zaznavno obliko. • Ko je pripis obrnjen, je zaznana oblika dramatično drugačna. • Opozoriti je treba, da sam obris oziroma meja, ki si jo zamišljamo kot nekakšno črto, ni niti izbočena niti vbočena.

23. To, katero regijo bo določen opazovalec najprej zaznal kot figuro utegne biti povečini stvar naključja, še posebej če je obkrožajoča regija siva. Črne regije potem ne močno preferiramo, saj je v večjem kontrastu z belino papirja kot z belino regije.

24. Grupiranje • Gestaltistični psihologi so odkrili različna druga načela, ki jih naš duh uporablja za dosego spontanega grupiranja elementov ali dražljajskih sestavin. • Načelo dobrega nadaljevanja – primer dveh vej, ki naj bi se križali za drevesom. • Ta primer lahko razložimo z načelom dobrega nadaljevanja.

25. Še dve načeli organizacije: načelo bližine in načelo podobnosti: pokaži primere! • Videli smo, da sta včasih možni vsaj dve različni organizaciji zaznavanja. Katero izberemo, je odvisno od načel organizacije in grupiranja.V večini primerov se pojavi le eno zaznavanje. V takem primeru ni konflikta med organizirajočimi načeli. • V nekaterih primerih pa se zaznavanje spremeni od časa do časa celo medtem, ko gledamo dražljajsko figuro.

26. Na take primere se nanašamo kot na spreobrnljive (ali dvoumne) figure. • Poleg spreobrnljivosti figure/ozadja druga vrsta spreobrnljivosti zadeva pomenljivo vsebino tistega, kar vidimo (v prikazanih ilustracijah podgano ali moški obraz, raco ali zajca, kuharja ali psa). V teh primerih je težko reči, katero načelo organizacije deluje. • Še drugo vrsto obrnljive figure predstavljajo slike, v katerih je mogoče obrniti vtis perspektive (primer Neckerjeve kocke).