Institucionalna teorija umetnosti

1. Institucionalna teorija umetnosti • Kaj je v primeru, ko neki posameznik, ki nima (in tudi prej ni imel)nobenega stika s svetom umetnosti, intencionalno in na samozavedajoč način ustvarja umetnine? Tak primer so, na primer, jamski ljudje in njihove podobe na stenah ter otroci, ki so jih že od malih nalog vzgajale živali, in potem ustvarijo neko umetnino.

2. Institucionalist ima na voljo tri odgovore. • Prvič, lahko sprejme trditev, da tak posameznik ustvarja umetnine in potem zagovarja svoje stališče z dokazovanjem, da lahko tudi en sam tak posameznik tvori svet umetnosti. • Drugič, institucionalist lahko zanika, da bi tak posameznik lahko ustvaril umetnino. Na primer, “slike” takega posameznika bi lahko uvrstili v isti razred kot slike šimpanzov ali v isto razred kot estetsko ugajajoče religiozne artefakte neke druge kulture.

3. S tem bi zanikal, da tak posameznik lahko ustvari umetnino, na temelju tega, da tak posameznik ne more razumeti svojih izdelkov kot umetniških del (četudi bi bila njegova prvotna intenca lahko bila ustvarjanje nečesa estetsko ugajajočega). To je tudi odgovor, ki ga zagovarja Dickie (navedek, str. 58). • Tretji odgovor bi bil, da si ne moremo kaj, da ne bi na te predmete gledali s perspektive sveta umetnosti, v katerem delujemo.

4. Če se držimo prvega odgovora, potem je težava v tem, da se v tem primeru institucija skrajni meji izginitvi in – kar je še huje – da je težko uvideti, kako se izogniti dejstvu, da je umetniško ustvarjanje nekakšno sledenje pravilom. Če je dokaz o sledenju pravilom sprejemljiv, potem od družbe ločen umetnik ne more vzpostaviti nikakršnih pravil. Institucijo (v našem primeru svet umetnosti) pa lahko ustvari le oseba, ki namerno sledi pravilom.

5. K tretjemu odgovoru: Če ustvarjanje kmalu postane institucionalna zadeva in deluje za nas na tak način, potem postane vprašanje o tem, ali so praumetnost (na primer, predzgodovinske jamske slike) ali stvaritve tistih, ki ne sodijo v svet umetnosti, umetnine, za nas vprašanje o njihovem mestu znotraj naše sedanje institucije sveta umetnosti. Lahko se torej strinjamo, da je bila umetnost ustvarjena tudi pred izoblikovanjem institucionalnega okolja, in da lahko tistemu, kar je bilo ustvarjeno pred izoblikovanjem institucionalnega konteksta, lahko pripišemo umetniški status iz tega konteksta.

6. Filozofsko zanimivo vprašanje torej ni, ali so predzgodovinska dela umetniška dela in ali od družbe ločeni posamezniki lahko ustvarijo umetnine, temveč ali bi taka dela lahko bila umetniška, če bi potek zgodovine bil tak, da se ne bi nikoli izoblikoval svet umetnosti. Institucionalistov odgovor na to vprašanje bo seveda nikalen.

7. Zgodovina in zgradba sveta umetnosti • Danto podrobno določi pet okoliščin, ki so pomembne pri našem odločanju, ali je nekaj umetnina ali ne. • Prvič, umetnina je vselej o nečem, vedno nekaj trdi oziroma jo je mogoče vedno interpretirati. Neko delo je lahko umetnina, če ni ponaredek. • Drugič, delo je lahko umetnina le, če ima umetniški izvor. Otroci, opice in carinski inšpektorji ne morejo doseči, da bi neka stvar lahko bila umetnina.

8. Tretjič, znotraj sveta umetnosti mora nastati prostor za neko delo. Ne more biti vsaka stvar umetnina ob vsakem času: svet umetnosti mora biti nanjo pripravljen. • Četrtič, delo mora najti svoje naravno mesto znotraj umetnikovega korpusa. Picasso je lahko ustvaril umetnino tako, da je pobarval kravato, Cezanne pa ne. • Petič, delo je lahko umetnina le, če ima ustrazno vzročno zgodovino. Z drugimi besedami, umetnina mora biti rezultat intencionalnega dejanja, ne pa nekega naključja.

9. Za Dickieja sta zanimiva drugi, tretji in četrti pogoj. Ti pogoji zadevajo vzajemno delovanje med razvojem sveta umetnosti kot institucije na eni strani in zgodovino umetnosti in njenimi deli na drugi strani. • Drugi pogoj kaže, da umetnino lahko ustvari le nekdo z ustrezno avtoriteto oziroma pristojnostjo. Tretji pogoj določa, da je mogoče omenjeno pristojnost učinkovito uporabiti le glede na nekatera dela oziroma vrste del, ne pa glede na druge. Četrti pogoj kaže, da sta pristojnost

10. Umetnika in zgodovina umetnosti povezana tako, da je tisto, kar je svet umetnosti pripravljen sprejeti kot umetnost v danem trenutku, delno odvisno od tega, kdo je tisti, ki predlaga delo kot umetnino, in od smeri, v kateri je doslej ta oseba vodila svet umetnosti. • Dickie ne gleda na drugi pogoj kot na omejitveni pogoj v smislu, da omejuje vrsto oseb, ki lahko ustvarijo umetnino. Videli smo že, da dopušča, da je ali lahko utegne biti vsakdo umetnik znotraj sveta umetnosti.

11. Dickie bi moral povedati več o zgradbi institucije, da bi pojasnil, kako se zgodi, da nekateri ljudje na nekaterih mestih imajo pristojnost, da nekaterim delom podelijo umetniški status, medtem ko drugi ljudje, ali taisti ljudje na drugih mestih, ali taisti ljudje, ko so soočeni z drugimi deli, tem delom ne morejo podeliti umetniškega statusa. Tega pa ne more storiti zato, ker v svoji razlagi sveta umetnosti privzame pristop “časovne rezine”, pri čemer je ta rezina rezina sedanje, trenutne umetnosti.

12. Kritika institucionalne teorije • Prvi ugovor: institucionalna teorija se ukvarja predvsem z družbeno umeščeno umetnostjo oziroma zgolj s priznano umetnostjo. To je narobe. • Dickie kritizira pojem romantičnega umetnika, ki poudarja, da je ustvarjanje umetnin predvsem stvar individualne iniciative. Predlaga, da si zamislimo osebo, ki sploh ne pozna pojma umetnosti in tudi ni bil pred tem seznanjen s kakršnokoli reprezentacijo (navedek, str. 61).

13. Dickie na podlagi trditve, da posameznik nima pojma o umetnosti, brez zadržkov sklepa, da njegova stvaritev ne more biti umetnost. Toda, zakaj bi moral nekdo, ki ustvarja umetnost, biti zmožen, da je tudi razume kot umetnost? Če pa - tako kot Dickie – govorimo o prepoznavanju neke stvaritve kot umetnine, potem bo beseda “prepoznati” v tem primeru pomenila, da stvaritev prepoznamo kot to, kar (že) je, namreč kot umetnino. Ta stvaritev je že umetnina in si ne pridobi tega statusa s prepoznavanjem oziroma priznavanjem.

14. Mogoče pa si je tudi zastaviti vprašanje, ki se dotika zadostnih pogojev definicije: Če neki objekt ustreza institucionalni teoriji, ali potem iz tega sledi, da je umetnina? To je vprašanje, ki je mučilo in še muči mnoge ljubitelje sodobne umetnosti. Ali se obiskovalci galerij morajo strinjati da so tisti predmeti tam umetnine zato, ker so razstavljeni v galeriji, ki je del sveta umetnosti?

15. Institucionalno teorijo bi bilo najbolje primerjati z nekaterimi gvoornimi dejanji, ki so performativna le do določene mere. Primer igre z žogo in krsta. • Podobno se utegne zgoditi, da četudi ima izjava sveta umetnosti, da je nek predmet umetnina, določeno institucionalno in performativno moč, to ne izključuje možnosti, da se vprašamo – tako kot naši razočarani obiskovalci v galeriji – ali je tudi dejansko umetnina.

16. Ključno vprašanje: Ali je treba domnevati, da tisti, ki podelijo umetniški status nekemu artefaktu, delajo to iz dobrih razlogov, ali pa ni nobene take domneve? Ali pa ne utegnejo imeti nobenih razlogov oziroma imajo slabe razloge, pa vendarle so njihova dejanja učinkovita glede na to, da imajo pravi status, to je, da predstavljajo svet umetnosti?

17. Predpostavimo najprej, da predstavniki sveta umetnosti morajo imeti dobre razloge za tisto, kar počnejo, in da se ne morejo opirati zgolj na svoj status. Če je tako, potem bi morala biti ta zahteva razvidna iz definicije. • Če so predstavniki sveta umetnosti pri podeljevanju statusa nekemu artefaktu učinkoviti le, če imajo določene razloge, ki upravičujejo njihovo izbiro tega, ne pa onega artefakta, ali se potem ne zdi, kot da to, da je artefakt umetnina, pomeni, da artefakt zadošča tem razlogom?

18. Če je tako, potem tisto, kar predstavniki sveta umetnosti počnejo, neustrezno imenujemo “podeljevanje” statusa. Prej bi lahko rekli, da “potrjujejo” ali “priznavajo” status, saj artefakt uživa ta status že pred njihovim dejanjem. Sklicevanje na njihovo dejanje bi tako morali preprosto izpustiti iz definicije umetnosti kot nebistveno.

19. Predstavniki sveta umetnosti bodo kajpada zanikali, da potrebujejo dobre razloge za to, da bi nekemu artefaktu podelili umetniški status.Vse, kar rabijo, je, da imajo oni sami ustrezno polnomočje. • Če pa umetnine izpeljuje svoj status iz podeljevanja, status pa je mogoče podeliti brez dobrega razloga, potem je pomembnost statusa resno spodkopana.

20. Torej mora institucionalna teorija trditi, da je podelitev statusa umetnine nekemu predmetu odvisna od dobrih razlogov, kar pa ima za posledico, da podeljevanje statusa ni več bistvena lastnost umetnosti in tako izpade iz definicije umetnosti. • Vprašanje, na katero mora odgovoriti institucionalna teorija, se glasi: Karkoli predstavnik sveta umetnosti že reče ali stori, kako smo lahko prepričani, da določen predmet postavlja v ospredje za vrednotenje, razen če mu ne lahko pripišemo neke ideje o tem, kaj je na predmetu tisto, kar bi morali vrednotiti?