Individualizacija in diferenciacija

1. Individualizacija in diferenciacija Vladimir Milekšič

2. Kakšne razlike obstajajo? • psihološke (sposobnosti, interesi, motivacija, stili učenja in spoznavanja, osebnostne lastnosti kot npr. samozavest, anksioznost, itn.), • socialne (izvirajo predvsem iz družinskega ter družbenega okolja), • fiziološke (zdravstveno stanje, stanje čutil, živčevja, senzomotorična koordinacija, itn.) • in tudi fizikalne (fizično okolje, v katerem učenec živi).

3. Stili zaznavanja • Vizualni (vidni) stil zaznavanja - organiziran, sistematičen, premišljen, ki raje bere kot posluša, si zapomni predvsem slikovno gradivo in si pomaga pri tem s »prevajanjem« besed v skice, slike, miselne vzorce. • Avditivni (slušni) stil zaznavanja – učenec, ki bolje govori kot piše, ima raje predavanja, razprave, razgovore in si ob tem veliko zapomni, rad glasno bere in tudi uči se na ta način ali pa z notranjim dialogom (premikanje ustnic). • Kinestetično-čustveni stil zaznavanja – učenec, ki se raje uči ob ravnanju s predmeti, se veliko giblje in gestikulira, si več zapomni med hojo, stvari in ljudi se dotika, bolje si zapomni celovito izkušnjo kot podrobnosti.

4. Stili spoznavanja (po Kolbu) • Akomodativni stil (dejavnež) je usmerjen v akcijo, se prilagaja okoliščinam, zanemarja teorije, zmožen je tvegati, praviloma je nepotrpežljiv, probleme rešuje intuitivno. • Konvergentni tip (preizkuševalec) želi gotovost, deduktivno razmišlja, rešuje probleme z enim (najboljšim) odgovorom, označuje ga togost, ima ozke interese in praviloma ne upošteva ljudi. • Divergentni stil (sanjač) ustvarja nove ideje, je miselno prožen, stvari presoja z različnih vidikov, upošteva čustva, fantazije, vrednote, kaže interes za ljudi, je pa neuspešen v konkretni situaciji, ker je preveč v oblakih. • Asimilativen tip (mislec) kaže interes za teorijo in gradi teoretične modele, povezuje ideje ob induktivnem sklepanju, je pa brez interesa za ljudi in aplikacijo idej.

5. Predznanje • Razlike v predznanju so velike in pomembne za nadaljnje učenje. • Razlike v specifičnem ali splošnem predznanju pojasnijo več razlik v poznejšem znanju kot sami rezultati na testih sposobnosti (korelacija predznanje cca = 0,70, sposobnosti pa 0,50).

6. Sposobnosti (Thurstone) • verbalni faktor • faktor besednosti ali besedne produktivnosti • faktor (logičnega, abstraktnega) sklepanja • faktor memoriranja ali mehaničnega pomnjenja • numerični faktor ali zmožnost ravnanja s številskimi simboli • spacialni ali prostorski faktor – znajdenje v prostoru • perceptivni faktor ali zmožnost zaznavanja majhnih razlik v vzorcih

7. Izražanje spoznanega • Vse posledice usvajanja znanj, spretnosti in veščin (rezultate procesa učenja) učenec lahko pokaže, ali pa tudi ne. • Rezultatov učenja ne moremo ugotavljati neposredno, temveč le posredno, preko odgovorov na vprašanja (ustni in pisni preizkusi znanja, itn.), z izvajanjem določenih dejavnosti (govorjenje, pisanje, raziskovanje, itn.), z izdelavo izdelkov (slike, tehnični izdelki, itn.). • To pomeni, da na izražanje spoznanega vplivajo vsi prej našteti faktorji, vključijo pa se še določene osebnostne lastnosti (samopodoba, anksioznost, itn.).

8. Zakaj naj bi upoštevali te razlike? • Enak pristop k različnim učencem nekatere učence privilegira, nekatere pa diskriminira. • Glede na dejstvo, da so pri posameznikih posamezne sposobnosti različno razvite ter da obstaja velika verjetnost, da ima lahko posameznik s slabše razvito eno sposobnostjo dobro razvite ostale sposobnosti, glede na vse različne stile spoznavanja, učne strategije, motivacijo, predznanje, sposobnosti, itn. ni nobenega opravičila, da z enakim pristopom do vseh učencev nekatere privilegiramo, druge pa diskriminiramo. • Individualizacija (upoštevanje različnosti) šele omogoča enake možnosti za doseganje optimalnih (maksimalnih) rezultatov učenja pri vseh in vsakemu učencu. • Temeljni namen individualizacije je torej povečanje uspešnosti (zmanjševanje neuspešnosti) pri vseh učencih.

9. Ali je mogoče upoštevati vse te razlike? • Kako prilagoditi proces poučevanja vsakemu učencu, glede na vse razlike, ki se pojavljajo v povprečno številčnem in opremljenem oddelku z enim učiteljem? • ??? • Zato govorimo o didaktičnem načelu, ki ga upoštevamo v mejah izvedljivosti, dejansko pa si pomagamo z različnimi oblikami diferenciacije.

10. Diferenciacija • Diferenciacija je groba individualizacija, ki zajame učne in druge razlike med učenci, le v okviru manjše učne skupine. • To pomeni, da se principi individualizacije upoštevajo pri delitvah (grupiranju) učencev v manjše skupine in na ravni skupine se individualizacija ustavi, kar pomeni, da so učenci v isti skupini izpostavljeni enaki učni zahtevnosti in postopkom. • Zato Strmčnik opredeljuje diferenciacijo kot pretežno organizacijski ukrep, s katerim šola demokratično, humanousmerja učence po učnih in drugih razlikah v občasne ali stalne, homogene ali heterogene učne skupine z namenom, da bi jim čim bolje prilagodili pouk, npr. učne vsebine, metode, odnose, učno pomoč itn.

11. Notranja diferenciacija • »Notranja diferenciacija ohranja naravne, mešane, heterogene učne razrede in oddelke, individualne zmožnosti, potrebe in želje učencev pa skuša upoštevati znotraj razredov, oddelkov z variiranjem učnih ciljev in vsebin, v okviru različnih socialnih učnih oblik (frontalni, skupinski, parni, individualni), metod, učne tehnologije in z vključevanjem individualizirane učne pomoči ter drugih specialnih korektivnih in kompenzatornih ukrepov« (Strmčnik 1993, str. 49-50; 2001, str. 378).

12. Raba in zloraba diferenciacije • Ob teh delitvah in grupiranju učencev je potrebno nenehno imeti pred očmi, da je »Diferenciacija upravičena, če: • preprečuje ali vsaj blaži socialno pogojene učne razlike med učenci, • nudi vsem učencem enakopravne učne možnosti za njihov optimalni razvoj na vseh področjih, • življenje in delo učencev organizira tako, da se čim bolj zdravo osebnostno in socialno razvijajo«. (Strmčnik 1993, str. 49-50; 2001, str. 378).

13. Kako naj bi upoštevali te razlike pri notranji diferenciaciji? • Razlike upoštevamo tako, da z upoštevanjem socialnih oblik pouka učence grupiramo znotraj heterogenih oddelkov v manjše skupine po določenih (ne zmeraj enakih) kriterijih in glede na te kriterije prilagajamo cilje, vsebine, metode in oblike dela v vseh fazah pouka. • Vprašanje, kaj individualiziramo in diferenciramo (cilji, vsebine, metode, oblike, itn) v posameznih fazah pouka (motivacija, ugotavljanje predznanja, usvajanje novih znanj, spretnosti in veščin, ponavljanje in utrjevanje, preverjanje in ocenjevanje, domače naloge, itn.) jeneposredno povezano s kriteriji, ki smo jih uporabili pri grupiranju učencev.

14. Kako naj bi upoštevali te razlike? • Če grupiramo učence po npr. sposobnostih, motivaciji in stopnji samostojnosti, potem bodo prilagoditve obsegale stopnjo učne pomoči oziroma vodenja, motiviranja ter metode in oblike dela. • Če pa grupiramo učence glede na razlike v interesih, predznanju, sposobnostih in pripravljenosti na sodelovalno učenje, potem lahko diferenciacijski ukrepi obsegajo učne cilje, domače naloge ter sredstva učenja in poučevanja.

15. Zakaj se ukvarjati z individualizacijo in diferenciacijo? • Zgodovinsko gledano ima pojem diferenciacije (in še posebej pojem zunanje diferenciacije) negativno konotacijo. • 50 let enotne osnovne šole ni vplivalo na zmanjševanje razlik, nasprotno. • Sedanjost kaže, da se socialne razlike v družbi povečujejo. • Sistemske spremembe (integracija otrok s posebnimi potrebami, izbirnost ...) prispevajo svoj delež k razlikam. • Globalizacija, prosti pretok ljudi, srečanja različnih kultur prav tako povečujejo razlike. • Trendi kažejo, da se bodo razlike v prihodnosti še povečevale.