Vidiki kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu

1. Vidiki kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu mag. Marjeta Domicelj CPI, 11. 4. 2012

2. Kakovost v vrtcihravni in področja kakovosti • procesna raven • posredna raven • strukturna raven Marjanovič Umek L., Fekonja U., Kavčič T in Poljanšek A.. Kakovost v vrtcih. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana 2002

3. Kakovost v vrtcihravni in področja kakovosti Strukturna raven: Organizacija dela in življenja v vrtcu. Prostor in materiali. Marjanovič Umek L., Fekonja U., Kavčič T in Poljanšek A.. Kakovost v vrtcih. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana 2002

4. Kakovost v vrtcihravni in področja kakovosti Posredna raven: Sodelovanje med vrtcem in družino. Sodelovanje med zaposlenimi. Sodelovanje z drugimi vrtci in institucijami. Profesionalni razvoj in zadovoljstvo zaposlenih. Marjanovič Umek L., Fekonja U., Kavčič T in Poljanšek A.. Kakovost v vrtcih. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana 2002

5. Kakovost v vrtcihravni in področja kakovosti Procesna raven: Načrtovanje kurilkula. Izvajanje kurikula. Rutinske dejavnosti. Otrok v procesu izvajanja. Marjanovič Umek L., Fekonja U., Kavčič T in Poljanšek A.(. Kakovost v vrtcih. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana 2002

6. Kakovost v vrtcihKriteriji kakovosti Dobro počutje otroka Otrok se telesno in duševno dobro počuti. Otrokovo počutje se odraža na drži telesa, na izrazu obraza, včasih tudi na besednih izrazih veselja, navdušenja, čudenja … Vpletenost otroka Otrok je čustveno in miselno (intelektualno) vpleten v dejavnost: zanima ga, je vztrajen, vlaga napor v dejavnost, se veseli uspeha … LaeversFerre (1997)

7. Počutje otrok Da je počutje otrok dobro, lahko sklepamo, kadar so otroci sproščeni, ravnajo spontano, kažejo vitalnost in samozaupanje. Ključni pojmi, ki jih povezujemo z otrokovim dobrim počutjem, so: občutek varnosti; občutek, da so upoštevane njegove individualne želje, nagnjenja, potrebe; občutek, da je razumljen in sprejet; občutek, da zanj skrbimo, da ga imamo radi. Tem občutkom dodaja Laevers še eno dimenzijo, namreč otrokovo dobro počutje v procesu učenja.

8. Vpletenost otroka v dejavnost Vpletenost otroka v dejavnost lahko prepoznamo po otrokovi zbranosti in vztrajnosti. Ena izmed prevladujočih značilnosti vpletenosti je motivacija. Vpleten otrok je očaran in je popolnoma zatopljen v dejavnost, čas za otroka hitro teče. Odprt in dovzeten je za nove dražljaje, sprošča veliko energije ter doživlja občutek zadovoljstva. Izvor tega občutka je otrokova prirojena želja, da bi bolje razumel svet. Otrok je v dejavnost vpleten, kadar mu dejavnost predstavlja miselni izziv.

9. Miselni izziv Miselni izziv je naloga, vprašanje ali situacija, ki spobudi otrokovo notranjo motivacijo za iskanje rešitve, ob kateri je otrok vztrajen in vlaga vanjo velik miselni napor. Je dejavnost, ki ni za otroka ne prelahka, ne pretežka, in vodi otroka od aktualnega k potencialnemu razvoju. V dejavnost se otrok zatopi in ob njej doživlja občutek zadovoljstva, uspeha in ponosa nad svojimi dosežki.

10. Podpora odraslega otroku pri učenju V interakciji z otrokom, s pozornim poslušanjem otroka – skuša vzgojitelji/ca ugotoviti: kakšne so otrokove zmožnosti in spretnosti, kako razmišlja, kakšna je njegova strategija reševanja problemov, kdaj lahko dela samostojno in kdaj potrebuje pomoč. Berk L.E. in Winsler A. (1995). Scaffolding Children´s Learning.

11. Elementi uspešne prakse Raziskave (Ronald Tharp in Susan Entz, 2003) poučevanja in učenja od vrtcev do srednje šole v različnih socialno kulturnih okoljih kažejo, da se v vseh uspešnih praksah pojavljajo isti elementi.

12. Pet elementov uspešne prakse • skupne dejavnosti otrok in odraslih • razvoj govora in pismenosti skozi vsa področja dejavnosti • kontekstualizacija • izzivajoče dejavnosti • didaktični pogovor

13. Skupne dejavnosti otrok in odraslih • skupno delo za skupni cilj, • odzivi odraslega na individualne potrebe, želje, interese, izkušnje in znanje otrok.

14. Razvoj govora in pismenosti skozi vsa področja dejavnosti Spodbude za razvoj otrokovega govora in pismenosti pri vseh področjih dejavnosti.

15. Kontekstualizacija Povezovanje abstraktnih ciljev z znanjem, izkušnjami in vrednotami otrok in njihovih družin, poveča zapomnitev in razumevanje.

16. Didaktični pogovor Daljši, strnjen dialog omogoča presojo, podporo in spodbujanje otrokovega razvoja, učenja in napredka.

17. Pozitivno govorno okolje Povzeto po članku DarrelMeece in Anne K. Soderman (Young Children, Sept. 2010)

18. Govorno okolje ustvarjamo ljudje Ljudje kot socialna bitja ustvarjamo okolje. Z verbalnimi in neverbalnimi interakcijami ter komunikacijami ustvarjamo govorna okolja: pozitivna govorna okolja ali pa negativna govorna okolja.

19. Odrasli v predšolskih okoljih ustvarjajo govorno okolje, ki vključuje besede in tišino – koliko odrasli rečejo, kaj rečejo in kako rečejo, s kom se pogovarjajo, in kako dobro poslušajo. Način, po katerem so te prvine razporejene, določa otrokovo presojo lastne vrednosti. (Kostelniketal., 1988, 29)

20. Pozitivno govorno okolje • poznavanje in spoštovanje vsakega otroka, • zanimanje za otroke in za njihove dejavnosti, • vljudno govorjenje, • postavljanje različnih vprašanj, • raba primernih pohval, • jasno izražanje zahtev (navodil), • upoštevajte otrokove zmožnosti – spodbujanje samostojnosti, • omogočanje otrokom, da se učijo iz svojih dejanj, • dajanje otrokom možnost izbire, • vključevanje in iskreno sprejemanje družine.

21. Zanimanje za otroke in za njihove dejavnosti Odrasli se aktivno ukvarjajo z otroki tako, da imajo z njimi očesni stik. Vključujejo se v igro otrok in v polni meri sodelujejo, vendar sledijo igri, kot jo vodijo otroci, in je ne usmerjajo. Sporočila o otrokovem vedenju, učenju ali igri so usmerjena neposredno k otroku, niso brezosebni komentarji. Pozorno poslušajo otroke. Otroci se počutijo cenjeni, če odrasli posluša, kaj govorijo.

22. Vljudno govorjenje Vzgojitelji so strpni in vljudni, ko govorijo z otroki, s starši ali pa med seboj. V neformalnih pogovorih otroke opogumljajo, da se izrazijo. Povabijo otroke, da povedo svoje ideje. Vsakemu otroku dajo občutek, da njegov glas v skupini šteje. Vzamejo si čas, da otroke poslušajo in jim pozitivno odgovarjajo.

23. Postavljanje različnih vprašanj Otrokom postavljajo vprašanja, ki jih spodbujajo k razmišljanju (npr.: “Kaj bi lahko naredil, da bi se krogla kotalila hitreje?”). Odrasli otrokom postavljajo pristna vprašanja, na katera ne poznajo odgovora in jih resnično zanimajo. (npr.: Kam si šla včeraj s starši na izlet?”). Ne postavljajo retoričnih vprašanj ali pa vprašanj, na katera dejansko ne pričakujejo ali ne želijo odgovora (npr.: »Ali danes ne boš odšel na igrišče, da boš lahko pospravil igrače?« ). Otroke podpirajo s tem, da jim postavljajo odprta vprašanja (npr.. “Kaj mi o tej risbi lahko poveš?” namesto: “Kaj je to?”).

24. Raba primernih pohval Ustrezna pohvala je iskrena, konstruktivna in spodbudna. Odrasli otrok ne hvalijo s pohvalami, ki so ohlapne, prazne ali neiskrene. Na napake ali spodrsljaje se odrasli odzovejo s pozitivnimi, nepričakovanimi izjavami (npr.: “Sok se včasih polije. Nič hudega, saj lahko pobrišemo in nalijemo novega.”). Ne dajejo pohval, ki dejansko učinkujejo kot udarec (npr.: “No, vsaj enkrat si pospravil vse igrače!”). Ne primerjajo otrok, tako da s pohvalo enega poskušajo vplivati na vedenje drugega (npr.: “Želim si, da bi vsi tako dobro pospravljali kot Nataša.«”). V pozitivnem govornem okolju je namen pohvale spodbujati notranjo motivacijo otrok.

25. Jasno izražanje zahtev Pri dajanju zahtev se odrasli izogibajo prepovedi in se raje usmerjajo na vedenje, ki ga želijo pri otrocih doseči (npr.: namesto “Ne tecite”, rečejo: “Hodimo počasi.”). Otrokom jasno povejo, kako naj se vedejo, kaj naj naredijo, z njihovi starosti primernimi besedami. (npr.: otroku svetujejo: “Reci Maji :´Lahko boš vozila tricikel, ko ga bom jaz nehala.´”, namesto da bi ji rekli “Kar sama ji povej”.) Odrasli uporabljajo jaz-sporočila za opisovanje vpliva vedenja otroka na druge osebe ( npr.: “Bojim se, da boš padel” ali pa “Zelo sem vesela, da deliš igračo s prijateljem.”). Otroci spoznajo ustrezna pričakovanja, kadar jim odrasli razloži, kakšen je namen določenih pravil in navodil.

26. Vsakodnevne dejavnosti oz. dnevna rutina • Miren potek. • Dovolj časa – brez hitenja. • Možnost izbire. • Prijazne interakcije med odraslimi in otroki, med otroki, med odraslimi. • Prepletanje dnevne rutine in področij dejavnosti.

27. Načela uresničevanja Kurikula za vrtce • Načelo enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma. • Načelo omogočanja izbire in drugačnosti. • Načelo spoštovanja zasebnosti in intimnosti. • Načelo razvojno procesnega pristopa. • Načelo aktivnega učenja in zagotavljanje možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja. • Načelo uravnoteženosti.