IZBRANI SODNI IN ARBITRAŽNI PRIMERI DOLOČANJA MEDDRŽAVNIH MEJA

1. IZBRANI SODNI IN ARBITRAŽNI PRIMERI DOLOČANJA MEDDRŽAVNIH MEJA Gregor Maučec

2. V MP državna meja ni eno-dimenzionalna črta, ampak ima tudi drugo dimenzijo (spušča se v globino in razmejuje zračni prostor med državami); vendar se kljub temu v številnih mednarodnih instrumentih in znanstvenih razpravah uporablja termin “mejna črta” v smislu, da ta izraz vključuje tudi drugo dimenzijo te površine • Arbitražni tribunal je v odločitvi o Morski meji (Gvineja Bissau/Senegal) navedel, da je mednarodna meja “linija, ki povezuje najbolj izbočene točke območja prostorskega pomena” • Meja neke države predstavlja “črto”, ki jo na kopnem deli od področja njej sosednjih držav (izjema je Avstralija, ki zajema celotni kontinent in nima kopenskih meja z drugimi državami; podobno velja za otočne države, razen če je otok razdeljen v dve ali več držav – npr. otoka Haiti in Borneo) • Državna meja na morju je zunanja meja teritorialnega morja zadevne države: ta linija lahko razmejuje območja teritorialnega morja med dvema sosednjima obalnima državama, ali pa je to skrajna meja državnega področja, na katero lahko mejita zunanji morski pas in ekonomska cona, v kolikor ju je obalna država razglasila – v tem primeru nanju meji območje odprtega morja (razmejitvena črta teh pasov kot tudi epikontinentalnega pasu med sosednjimi obalnimi državami ali črta, ki te pasove loči od odprtega morja ali mednarodne cone morskega dna in podzemlja, ni državna meja, ker obalna država nad temi območji nima popolne suverenosti in ta območja niso deli njenega državnega področja)

3. Pogosta je delitev državnih meja na: • naravne meje (opira se na neko naravno obliko, kot je npr. reka ali gorski masiv) • umetne meje • Sprejetje naravne meje v praksi najpogosteje privede do problemov: če takšna meja ni označena na terenu, lahko povzroči resne bodoče spore (številni meddržavni spori te vrste so bili rešeni šele po več letih po sprejetju takšne meje z neko mednarodno sodno ali arbitražno odločbo, s čimer so postale te mejne črte dokončno določene) • T.i. “mejne reke”: • če neka neplovna reka deli področje dveh držav, meja med tema državama praviloma poteka po sredinski črti med obalama te reke (če ima takšna reka več rokavov oz. kanalov, se najpogosteje sprejme sredinska črta glavnega rokava) • pri plovnih rekah se lahko za mejno črto sprejme thalweg – to je črta, ki neprekinjeno povezuje najgloblje točke v strugi te reke oziroma v strugi njenega glavnega plovnega rokava (thalweg omogoča obema obrežnima državama plovbo po reki; pri nizkem vodostaju, kadar se na reki pojavijo številni rečni otočki, ima thalweg to prednost, da se vedno z gotovostjo ve, kateri od teh otočkov pripada kateri od sosednjih držav) • če mejna reka postopoma spremeni svoj tok zaradi delnega potapljanja ene od njenih obal in širjenja nasprotne obale z rečnimi nanosi in če se ne dogovori drugače, se državna meja pomika s sredinsko črto ali s thalwegom njenega glavnega rokava; če pa takšna reka nenadoma zapusti prejšnjo strugo in ustvari novo, meja ostane tam, kjer je bila, razen če se z vnaprejšnjim ali naknadnim dogovorom določi drugače

4. Kadar pri izlivu v morje mejna reka ustvarja estuarij (delto), se mejna črta določa po pravilih, ki veljajo za morske zalive • Če dve sosednji državi zgradita preko mejne reke most, se meja največkrat določi na sredini tega mostu, ne glede na mejo na sami reki • Med mejna jezera, ki razmejujejo dve ali več sosednjih držav, spada tudi Kaspijsko jezero, ki ga nekateri imenujejo morje (v pravnem smislu je le-to jezero, ker ni v plovni povezavi z drugimi morji in oceani); na mejnih jezerih se skoraj brez izjeme vse obrežne države dogovorijo za mejno črto, s katero razmejijo ves njihov prostor, začenši z njihovimi kopenskimi mejami na obali jezera – takšna meja lahko, vendar ne nujno, zasleduje sredinsko črto, merjeno od obale vsake od teh držav; vsaka od držav vrši nad svojim delom jezera izključno oblast, vendar svoboda ribolova za državljane sosednjih obrežnih držav velja samo, če se to posebej dogovori (v tem pogledu torej ni analogije z razmejitvijo morskih območij)

5. Še posebej pomembno je natančno določiti mejno črto v sporazumu, kadar dve sosednji državi loči gorski masiv ali gorska veriga: ta črta lahko povezuje vrhove gora ali sledi njihovim grebenom; namesto tega pa se lahko razmeji tako, da se sledi glavnemu ali lokalnemu razvodju – v tem primeru se meja določi tako, da ločuje stoke vseh rek, rečic in potokov, ki se izlivajo v dve večji reki ali v dve morji (takšna meja včasih boljše služi potrebam lokalnega prebivalstva na mejnem področju kot meja, ki bi sledila gorskim vrhovom ali grebenom) • Pri t.i. “naravnih mejah” je zelo pomembno, da se sklene natančen sporazum o razmejitvi z zemljevidom velikega merila kot delom takega sporazuma in da se nato meja označi na terenu • Umetne meje so se zarisovale v obdobju kolonializma in v kasnejših obdobjih na neraziskanih in slabo naseljenih puščavskih ali drugih področjih: umetna meja je imaginarna geometrijska ravna črta, ki sledi poldnevniku ali vzporedniku ali je dolga ravna črta, zarisana kako drugače – tudi takšno mejo je potrebno naknadno označiti na terenu, še posebej, če pride do naknadne poselitve mejnega področja in če se na njem pojavijo naselja, vasi in mesta (takšna je v največjem delu meja Kanade z ZDA in z njuno zvezno državo Aljasko; meja Egipta z Libijo in s Sudanom; meja Mavretanije z Malijem; jugozahodna meja Alžira; ter meje med nekaterimi državami južno od Sahare); lokalne razmejitvene črte med številnimi državami ZDA in Avstralije ter med kanadskimi provincami prav tako sledijo takšnim črtam (čeprav v teh primerih ne gre za meddržavne meje); nasprotno pa mej, določenih s poldnevniki ali vzporedniki ni najti v Evropi, Aziji in Južni Ameriki

6. Možno je tudi, da meja med dvema državama ni določena z nobenim pisnim sporazumom ali mednarodno sodno ali arbitražno odločbo: nekatere meje so nastale po običajni poti, na osnovi dolgotrajne prakse in jim ne nasprotuje nobena od sosednjih držav; vendar je tudi večino takšnih običajnih mej kasneje potrebno določiti s sporazumom in na podlagi takega sporazuma izvršiti njihovo demarkacijo na terenu (kadar se sosednje države pogajajo o njihovi končni meji z namenom njene označitve na terenu, nobena od njih ne more vsiliti svojo rešitev drugi – v kolikor obe državi ne sprejmeta vnaprej navedene kriterije, njuna meja lahko skozi daljše časovno obdobje ostane sporna v obojestransko škodo

7. Načelo uti possidetis: • uporablja se za primere ozemeljskih sprememb v kontekstu sukcesije držav – v kolikor med novimi državami naslednicami ni drugačnega sporazuma, med tistimi teritorialnimi enotami, ki so pridobile neodvisnost, razmejitvene črte znotraj države predhodnice, ki so veljale na datum sukcesije držav, postanejo po MP njihove državne meje; enako se to načelo uporablja tudi za zunanjo državno mejo nove države naslednice s področji sosednjih že obstoječih držav, ki je veljala na isti datum • načelo lahko služi kot osnova za reševanje vseh mogočih sporov o razmejevanju, zlasti glede kopenskih mej novih držav • načelo je se je prvotno izoblikovalo v rimskem pravu in v drugem kontekstu • označuje stanje posesti, kakršno je dejansko obstajalo v nekem trenutku • najprej so ga sprejele emancipirane španske kolonije Južne in nato še Srednje Amerike; mnoga od področij teh novih držav so bila v začetku 19. st. še neraziskana in obstajala je nevarnost, da si jih evropske kolonialne sile prisvojijo z okupacijo kot nikogaršnje področje (terranullius); da bi se temu izognile so nove države v Južni Ameriki v ustavnih aktih in sporazumih potrdile svoje meje po razmejitvah, ki jih je že prej izvršilo špansko kolonialno carstvo med svojimi upravnimi enotami (vicekraljevinami, provincami in škofijami, ki so postale nove države) in ki so veljale v trenutku pridobitve njihove neodvisnosti (običajno l. 1810); na isti način so l. 1821 načelo sprejele tudi nove države Srednje Amerike • pri reševanju kasnejših mejnih sporov so države stranke sporazumno naložile arbitrom, da njihov spor razrešijo na osnovi tega načela: tako je npr. bila z arbitražno odločbo iz l. 1909 in 1922 določena sporna meja med Bolivijo in Perujem ter med Kolumbijo in Venezuelo po načelu uti possidetisiz l. 1810

8. na podlagi načela uti possidetisiz l. 1821 je bila z arbitražno odločbo iz l. 1933 določena tudi sporna meja med Gvatemalo in Hondurasom; v tej zadevi so stranke pooblastile arbitražni tribunal, da v primeru, če ugotovi, da je katera od strank efektivno izvajala nadzor preko te črte, drugi stranki prisodi pravično nadomestilo v ozemljih ali kako drugače (v tej zadevi je načelo učinkovitosti igralo vsaj tako pomembno vlogo kot načelo uti possidetis) • osamosvojene kolonije v Afriki so po 2. sv. vojni prav tako sprejele načelo uti possidetis(z resolucijo iz Kaira iz l. 1964 so se obvezale k spoštovanju obstoječih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti) • ICJ je z odločitvijo iz l. 1986 razrešil mejni spor med BurkinoFaso in Malijem po mejni črti teh dveh držav, ki je obstajala v trenutku pridobitve njune neodvisnosti l. 1960: ta razsodba je je načelo uti possidetisrazglasila za načelo splošnega MP in kot izraz dolžnosti spoštovanja prejšnjih meja v primeru sukcesije držav – načelo služi izogibanju nevarnosti ogrožanja neodvisnosti in stabilnosti novih držav ter preprečevanju morebitnih izbruhov bratomornih vojn; ICJ je uporabi načela uti possidetisna določen datum dalo prednost celo pred učinkovitostjo predhodnega izvajanja nadzora kot možni podlagi suverenosti, pa tudi pred načelom samoodločbe narodov; v tej vsebini je to načelo potrdila tudi Arbitražna komisija Konference o Jugoslaviji in to kot obvezujočo podlago za reševanje vseh ozemeljskih sporov, do katerih lahko pride med državami naslednicami razpadle SFRJ

9. načelo uti possidetis nima značaja imperativne norme splošnega MP (iuscogens): nove sosednje države, ki nastanejo kot posledica dekolonizacije ali razpada države predhodnice (npr. države naslednice nekdanje SFRJ), lahko določijo meje kakršne hočejo seveda pod pogojem, da o tem dosežejo obojestranski in svoboden sporazum; vendar pa se to načelo uporabi kot obvezno, v kolikor se ne doseže nasproten dogovor (za uporabo načela utipossidetis zadošča, da ena od držav nasprotuje zahtevi njej sosednje države za spremembo bivših notranjih ali mednarodnih meja • ICJ je v odločitvi iz l. 1986 (zadeva BurkinaFaso/Mali) načelu uti possidetispripisalo določene značilnosti, ki pa niso bistvenega pomena za njegovo uporabo v praksi: MP in zato tudi načelo uti possidetisvelja za novo državo neposredno in exnunc(od tega trenutka dalje) in torej nima retroaktivnega učinka; načelo velja za državo, kakršna je (odraža teritorialno stanje kot je takrat obstajalo); načelo uti possidetiszasleduje teritorialni naslov • v odločitvi iz l. 1992 je ICJ v sporu o kopenski, otočni in morski meji med El Salvadorom in Hondurasom dodalo, da gre pri načelu uti possidetisza uporabo ustavnega ali upravnega prava suverena pred pridobitvijo neodvisnosti in ne za vprašanje MP; v konkretnem primeru se torej uporabi špansko kolonialno pravo • te navedbe ICJ-a so pomembne, ker izkazujejo, da zgodovinski argumenti o pripadnosti nekega področja per se niso odločilni: ni važno, kako dolgo je v preteklosti neka oblast upravljala s spornim področjem, ampak komu je to področje pripadalo na “kritični datum” (t.j. v trenutku pridobitve neodvisnosti neke nove države – npr. na datum sukcesije držav)

10. Pri uporabi načela utipossidetis obstaja določena hierarhija aktov in dejstev države predhodnice, pomembnih pri kopenskih in morskih razmejitvah in jih je mogoče izluščiti iz omenjenih odločitev ICJ-a: • najpomembnejši so akti prejšnjih centralnih (kolonialnih ali federalnih) organov o razmejitvah med teritorialnimi enotami, ki so veljali na datum sukcesije (t.j. v trenutku ko so te enote postale neodvisne države), pri čemer imajo akti najvišjih prejšnjih državnih organov (npr. zvezni zakonodajni organi) v načelu prednost pred akti centralnih izvršnih, vojaških in drugih organov • samo ob pomanjkanju aktov centralnih organov se upošteva morebitni sporazum organov dveh nekdanjih teritorialnih enot (npr. federalnih enot) o medsebojni razmejitvi, pri čemer imajo sporazumi, potrjeni s strani zakonodajnih teles prednost pred tistimi, ki jih sklenili izvršni ali drugi organi teh enot • šele na tretjem mestu (če ni takšnih sporazumov) je potrebno določiti, kje je dejansko tekla meja na datum sukcesije držav na podlagi enostranskih izjav volje katere od strani, ampak zopet pod pogojem, da obstajajo dokazi, da jih je nasprotna stran sprejela, bodisi izrecno bodisi da jim ni učinkovito nasprotovala (tihi dogovor - tacitusconsensus); enostranski akti organov neke države na spornem področju per se ne predstavljajo pravni naslov suverenosti nad tem področjem – enostranska manifestacija nadzora katere od držav brez elementa izrecnega ali tihega soglasja druge strani, je sama za sebe pravno irelevantna (veljaven iustustitulusje lahko samo tihi sporazum, v kolikor zadevna stran uspe dokazati pasivnost druge strani glede njenega izvajanja nadzora) • zemljevidi kot dokazno sredstvo v mejnih sporih: na temelju prejšnje bogate mednarodne prakse je bilo z odločitvijo ICJ-a v mejnem sporu med BurkinoFaso in Malijem iz l. 1986 v tem pogledu določeno natančno načelo splošne narave: pravna vrednost zemljevidov in geografskih kart ostaja omejena na dokaz, ki lahko podpre sklep, do katerega sodišče pride z drugimi sredstvi in neodvisno od zemljevidov – razen v izjemnih primerih, karte ne morejo same po sebi biti dokaz mej, ker bi v takšnem primeru predstavljale presumpcijo , v bistvu enako kot pravni naslov (kar pa nikakor niso); zemljevidi lahko služijo le kot dokaz pomožnega ali potrditvenega pomena

11. Načelo uti possidetisse lahko uporabi tudi pri določanju morskih meja med novimi obalnimi državami: če so centralni organi države predhodnice sklenili sporazume o razmejitvi morskih območij s sosednjo državo, ti sporazumi ostanejo v veljavi in še naprej zavezujejo tako obalno državo naslednico kot to tretjo državo pogodbenico sporazuma (Arbitražni tribunal je v odločitvi iz l. 1989 zavrnil navedbe Gvineje Bissau, da načela uti possidetisni mogoče uporabiti pri določanju meja na morju in razglasil sporazum o morski meji, sklenjen med Portugalsko in Francijo, za zavezujočega za Gvinejo Bissau in za Senegal; po tej logiki sta tudi Slovenija in Hrvaška nasledili mejo teritorialnega morja z Italijo v Tržaškem zalivu, določeno z Osimskim sporazumom, sklenjenim med bivšo SRFJ in Italijo, Hrvaška, Srbija in Črna gora pa mejo epikontinentalnega pasu vzdolž Jadranskega morja z Italijo • Vsaka država rezervira za svoje centralne organe vse pravice in pristojnosti glede izvrševanja oblasti na celotnem njenem morskem državnem prostoru – zato v praksi niso znani akti razmejitev morskih območij med obalnimi federalnimi enotami in drugimi teritorialnimi enotami na morju (brez takšnih aktov države predhodnice pa seveda načelo uti possidetis ostaja brez pomena za razmejevanje morskih območij med novimi državami naslednicami (morska območja med Hrvaško in Slovenijo, Hrvaško in BiH ter Hrvaško, Srbijo in Črno goro se morajo sporazumno določiti z uporabo norm splošnega MP glede razmejevanja teritorialnega morja, epikontinentalnega pasu in ekonomske cone.

12. Postopek določanja mej: • v zadevi Hramu PréahVihéar(Kambodža/Tajska), je ICJ navedlo, da kadar dve državi določata mejo med njima, je eden od njunih glavnih ciljev doseči stabilno in dokončno rešitev in da zato sporazumom o mejah pripada posebno mesto med vsemi drugimi mednarodnimi sporazumi • ICJ je v odločitvi v zadevi Kamerun/Nigerija iz l. 2002 jasno razlikovalo med “delimitacjo” (razmejitvijo) in “demarkacijo”, ki predpostavlja njeno poprejšnjo delimitacijo in pomeni označbo na terenu; demarkacija morske meje se izvede z geografskimi koordinatami in na karti velikega merila, ki je del sporazuma ali sodne oz. arbitražne odločitve o mejah • Postopek določanja meja poteka v več fazah: • natančen sporazum o mejah z namenom njihove demarkacije na terenu (gre za pravno-politično operacijo) • demarkacija (zarisovanje) meje na terenu – ta naloga se lahko zaupa paritetni komisiji strokovnjakov (pravniki, geodeti, geografi ipd.) • po začasni označitvi meje na terenu se pristopi k zaključni fazi postavitve trajnih mejnih znamenj (stebrov, kamnov)

13. Pravni domet sporazumov o mejah: • nekatere konvencije o kodifikaciji MP jim pripisujejo posebno mesto glede na vse druge mednarodne sporazume: • DK o sukcesiji držav glede mednarodnih pogodb (1978) v 11. in 12. čl. potrjuje pravilo pozitivnega MP, da sukcesija držav kot takšna ne vpliva na mejo, določeno s sporazumom in tudi ne vpliva na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov, ki se nanašajo na mejne ali druge teritorialne režime • načelo nedotakljivosti obstoječih meddržavnih meja je kot temeljno načelo za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti potrjeno v 62. čl. DK o pravu mednarodnih pogodb (1969): bistvena sprememba okoliščin ne more biti razlog za prenehanje ali suspenzijo sporazuma, če se z njim določa meja • temeljno pravilo splošnega MP, ki izhaja iz 4. odst. 2. čl. UL ZN in danes predstavlja imperativno normo splošnega MP (ius cogens), prepoveduje vsako grožnjo s silo ali uporabo sile proti ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti katerekoli države