ki je nato dobil po njem ime (St. Amand). Tu je umrl 6. februarja 676. Ta dan tudi goduje.

2. Češčenje tega svetnika je Slovencem priporočal škof Slomšek, saj je bil Amand prvi zgodovinsko znani apostol Slovencev. Doma je bil iz francoske pokrajine Akvitanije.

3. Skrivaj je zapustil starše in odšel k benediktincem, toda kmalu je prišel za njim oče in mu prigovarjal, naj se vrne. Ko ni šlo zlepa, mu je zagrozil, da ga bo razdedinil, če takoj ne zapusti samostana.

4. Amand mu je navdušeno odvrnil: »Moja dediščina je Kristus, druge si ne želim. Samo to mi dovoli, da smem služiti Kristusu!«

5. Pozneje je, z opatovim dovoljenjem, živel petnajst let kot samotar v celici tik cerkve, ob kruhu in vodi. Poromal je na grob apostola Petra,

6. iz Rima pa je šel v misijone, najprej k Frankom in Frizom, od tam pa, za vlade kralja Sama, h koroškim Slovencem. Upal je, da bo morda pri njih dosegel mučeniški venec.

7. Slovenci pa tiste čase še niso bili dovzetni za krščanstvo. Moralo je preteči več kot sto let, preden se je začelo krščanstvo uspešno širiti med njimi.

8. Amand se je mudil na Koroškem okrog leta 630, prvi krščanski knez Gorazd pa je zasedel prestol koroških vojvod leta 750.

9. Ko je Amand videl, da pri Slovencih kaj prida ne doseže, se je vrnil k Frankom, kjer je moral marsikaj pretrpeti.

10. Prešuštni kralj Dagobert ga je celo izgnal iz svojega kraljestva, vendar ga je skesan kmalu spet poklical nazaj in ga imenoval za škofa.

11. A sveti škof se je škofiji kmalu odpovedal, šel spet misijonarit med Frize in pozneje na Špansko, dokler se ni star in utrujen umaknil v svoj samostan Elnonpri Tournaiju,

12. ki je nato dobil po njem ime (St. Amand). Tu je umrl 6. februarja 676.Ta dan tudi goduje.