E N D
Brat Anton je ženekajdnipridigal v mestu Rimini. Mesto je bilotrdnjavakatarov, krivovercev, ki so sovražiliduhovščino, cerkveno oblast, zanikaliJezusovoučlovečenjein evharistijo. Ustrahovali so ljudi, takodasinihčeniupalposlušatisvetegaAntona.
Nekegavečera se je zgodilo, da so skorajvsiposlušalcizapustilitrg. Brat Anton pa je v sebizačutilnavdih in je vzkliknil: »Rimini, Rimini! Gorjeti, kerzavračašbožjobesedoin zapirašvrataprednjegovomilostjo!
Če bi pridigarzačelgovoritiribam v tvojemmorju, bi vsehitropritekleposlušatbožjobesedo, čeprav so gluhe in neme; ti pa prostovoljnopostajašgluho in nemomesto! Gorjeti …«
Drugegadne je stopil v velikobarko, ki je bilaprivezana ob ustjurekeMarecchia, sedelnakrn, se oprlnavelikokrmilo in se obrnilnaodprtomorje. “Drageribe, mojesestrice … Sestremoje, ribemoje, poslušajteGospodovobesedo, ker je krivovercinočejoslišati.”
Ko je govorildalje, so se nanakodranimorskipovršinizačelezbiratijate rib, da so se njihbleščeči in srebrnkastihrbtisvetili v jutranjemsoncu; vednovečjih je bilo in uredile so se v vrste, kotda bi imelepamet: manjše so bile spredaj, večjezanjimi, tistevelike pa zadaj …
Ribe so svojeglaveobrnile k pridigarju, kotda bi gazbranoposlušale: »… kolikorvam je mogoče, se moratetruditi, da bi se primernozahvalileGospodu, kivam je zabivališčedoločiltakočudovito, takožlahtnosnov, in sicertako, kotvamustreza:
dalvam je sladko in slanovodovje …« Kotblisk se je pomesturazširilanovica o nenavadnemdogajanju in prikazala se je rekaljudi … Pridigar je tedajsklenilsvojopridigo:
»Zaradivsegatega se morate, dragesestreribe, zahvaljevatiBogu in gaslaviti, sajvamdajevečdobrotkotdrugimstvarem.
V njegovemimenu vas sedajblagoslavljam in vas odpuščam v miru.« Ko se je novica o čudežurazširilapomestu, so galjudjezačelimnožičnoposlušati, krivoverci pa so se spreobračali.