Cvetje v jeseni

1. Cvetje v jeseni O enigmatičnosti naslova Miran Hladnik

2. Objava v Ljubljanskem zvonu 1917, ko je imel Tavčar 66 let

3. Iz bibliofilske izdaje 1944, oprema Miroslav Oražem

6. Milena Zupančič in Polde Bibič v filmu Cvetje v jeseni, 1973

8. Ivan Tavčar v študentskih letih, ok. 1875

9. Kip Jakoba Savinška na Visokem; plačal ga je 1957 domnevni Tavčarjev sorodnik Thatcher.

10. Javorje in Malenski vrh pod Blegošem

11. Gorenja Žetina, dogajališče Cvetja v jeseni

12. Gorenja Žetina

13. Razlage • najlepša slovenska ljubezenska povest • zgled “habsburškega realizma” • oživljanje romantike • mešanica romantike in realizma • folklorna idilična povest • patriotska kmečka povest

14. Idilične povesti • Anton Koder, Marjetica (1877, 1894) • Jakob Bedenek, "novelistični prikaz življenja na kmetih" Solnce in senca (1891) • Fran Jaklič, Nevesta s Korinja (1901) • Janez Jalen, Cvetkova Cilka (1926) • Ivan Čampa, Mlin v grapi (1940) • Ivan Matičič, Petrinka in Dom v samoti (1943 in 1944) Idličnost v literarni tradiciji ni identična popisu vsakdanje sreče, kot si običajno predstavljamo, ampak je ime za pomirjanje oziroma odsotnost socialnih nasprotij, ki jih idila noče ugledati.

15. Patriotizem Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane! Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: Naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar se odločimo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!

16. Zemlja in zarod • "Sedaj sem bil s tisočerimi vezmi prikovan na svojo slovensko zemljo in, če me ta ne bo živila, kdo naj me živi?" Po pričevanju potomcev Tavčar sam smisla za zemljo v resnici ni imel in je bila njegova ljubezen do nje zgolj deklarativna; vsa vrtna dela pri hiši je namreč prepuščal ženi (Marja Boršnik, Opombe, Ivan Tavčar, ZD, 6, 80). • "[I]n če pride v vas, se vleče za njo rep zdravih in debelih otrok – mislim, da jih je sedem. Blagor ji, da je blagoslovljena, zakaj od tega blagoslova živi slovenska zemlja!"

17. Pomiritev socialnih nasprotij • V razmerah nacionalne ogroženosti v času prve svetovne vojne je nujna pomiritve nasprotij med mestom in vasjo: "[N]aj izginejo tisti zidovi, ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest!" • Pokmetenje meščana in njegova poroka s kmetico hoče simbolično zalepiti družbene razpoke in popraviti neustrezno socialnoslojsko strukturo naroda. • Pobotata se tudi revni kmet Skalar in bogati kmet Kalar. Iz etimologije njunih imen sicer lahko razberemo smer Tavčarjevih simpatij (skala je trdno in pozitivno, kal 'mlaka' je motno in negativno), vendar je očitnejša njegova težnja, da že z izbiro podobnih imen sprtih kmetov pokaže, kako med revnimi in bogatimi ni usodnih razlik in da je družbeni sporazum med njimi mogoč.

18. Še drugi podobni načrti • Janko Kersnik, Jara gospoda (1893) • Vladimir Levstik, Gadje gnezdo (1918) • Drago Ulaga, Bele zvezde (1943) • Podoben načrt F. J. Perkoniga v romanu Bergesegen (1928) ne uspe zaradi različne nacionalne pripadnosti ljubimcev.

19. Spremeni naj se meščanstvo! • "Kmet je kralj," se začne tretje poglavje pripovedi, ki na vsakem koraku idealizira kmečko življenje, poudarja njegovo pristnost, zdravje in lepoto, medtem ko meščanstvu namenja samo ostro kritiko in ga skozi kmečka usta označi kot goljufijo. Za združitev kmetstva in meščanstva bi se moralo spremeniti samo meščanstvo, se odpovedati svojim številnim napakam in se zgledovati pri kmetstvu. [Sposobnost samokritike in spreminjanja je ena od najpomembnejših lastnosti zahodne civilizacije.]

20. Tavčarjev socialni načrt se sicer sfiži, toda ... • za regeneracijo poskrbijo ostareli Metini starši, • "Ni se mi sicer posrečilo, ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo posnemovalcev." Pripovedovalec še naprej priporoča tovrstno socialno eksperimentiranje.

21. Zakaj je šlo narobe? • Zaradi sorodstvenega razmerja med ljubimcema? • Zaradi ustanavljanja novega doma na račun izseljencev? • Zaradi prevelike starostne razlike med ljubimcema oz. prestarega ženina? • Zato ker meščansko in kmečko pač ne gre skupaj?

22. Starostne razlike • Janez 38, Meta 17 = 21 let • Tavčar 36, Franja 19 = 17 let • realne predloge za stranske osebe v Cvetju: ona 23 + on 62 = 39 let; ona 21 + on 48 = 27 letStarostne razlike niso nič posebnega. Junak je še mlad: "Kdor me je srečal, mi je silil pod nos, kako krepak in mlad sem videti"; "pljuča kakor hlod, srce kakor risovo in tudi jetra so se prav čedno skrčila do svojega dopustnega obsega"; zdravnik: "Tak si kot roža.“ ; "[Ž]ilava moč se je pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika."

23. Za katero cvetje gre v Cvetju v jeseni? • Niz cvet* zapiše Tavčar 27-krat, konkretno govori o hudičelah (rododendronu), murkah, jagodovem cvetu, ženinčku (zvončku), zvezdicah (planikah), in Kristusovih srajčkah; zadnje štiri so bele barve in asociirajo na nedolžnost. Kako je izbiral med cvetjem, da bi bolje ustrezalo simbolnemu sporočilu, je videti iz sprememb v rokopisu.

24. Kristusove srajčke • V bližini je nekaj belo cvetelo. — Nadaljeval sem: „Kaj potem? Tak sem, kot to-le: sedaj pred zimo cvete in kaj bo iz tega? Cvet v odpade in prav nič ne bo iz tega. Če je mlada, ali naj jo vzamem?" • Rdeče se ji je zalil obrazek, ko je zastokala: „Kdo govori o tem?" Roko je pritiskala na prsi, da bi ukrotila razburjeno srce. [...] • Vsa kri ji je zapustila lice. Pogled pa, ki ga je proti meni obrnila, je bil podoben pogledu srne, če si v zelenem gozdu streljal nanjo ter jo težko obstrelil. „Jezus, kdo pa govori o meni?" V veliki zadregi je vstala ter viknila: „Tam rastejo Kristusove srajčke." Oddaljila se je po tratini, trgala je neko cvetje, o katerem ne vem, ali vedno tako pozno cvete, dokler se ni skrila v bukovju, kjer so prejkotne cvetele tudi „Kristusove srajčke.“ [...] • Ko se je vrnila, je imela v rokah velik šop Kristusovih srajčk, — ali oči so ji bile odločno objokane. • „Meta," sem spregovoril, „sedaj je čas, da grem.“ • [Scena s poljubljanjem.] • Spodaj pri Lovskem brdu, kjer se pot v dolino zavije, sem se ozrl zadnjič po nji. • Meta je še vedno stala kot kip „Na Poklonu" in s prsi, h katerim je pritiskala roko, se ji je svetila bela zvezda Kristusovih srajčk.

25. Kristusove srajčke (Parnasia palustra, močvirska samoperka ali močvirska mirta )

26. "Jesen" ne meri na junakovih 38, ampak na avtorjevih 66 let • Parnasia palustra je zaščitena, svojčas pa so jo uporabljali za zdravljenje epilepsije in živčnih napadov, kot blažilo pri krčih, skratka za pomiritev. Študentje so jo poklanjali svojim izvoljenkam kot znak ljubezni, od tod nemški sinonim Studentenröschen. Roža ima en sam srčasto oblikovan stebelni list in en sam bel cvet. Srčasti stebelni list se povezuje z Metino srčno hibo, roža pa ustreza Meti tudi s svojim zdravilnim učinkom, saj jo v trenutku ljubezenskega razburjenja pomiri. Še bolj verjetno pa se zdi, da jo je Tavčar izbral zato, ker je s svojim latinskim imenom in cvetenjem v jesenskem času simbolizirala njegovo pozno literarno dejavnost. Ker Parnassia palustra priziva v zavest grško goro pesnikov Parnas, imamo lahko Cvetje v jeseni za avtopoetski naslov. Tavčar je v ljubezensko zgodbo vpletel zgodbo svoje pisateljske ambicije, kar je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem tudi priznal. V pozni ustvarjalni izbruh so ga "prisilili več ali manj politični nagibi", to je občutek, da so ga njegovi mlajši strankarski kolegi zaradi starosti že odpisali, še bolj pa to, da pri Ljubljanskem zvonu ne računajo več na njegovo literarno sodelovanje: "Moja samoljubna zavest pa je, da take reči silno nerad poslušam. Zatorej sem napisal 'Cvetje v jeseni'." Tavčar je povest napisal, da bi dokazal svojo pisateljsko kondicijo in vitalnost.

27. Naslov Cvetje v jeseni ... • ... simbolizira pozno cvetje s Tavčarjevega literarnega vrta. • cvetnik = antologija, izbor oz. zbornik najboljših leposlovnih tekstov • Metina smrt je znamenje pisateljeve ustvarjalne nemoči, da bi "erotiko pripeljal do skrajne meje spre[jem]ljivosti" (France Bernik, Erotika v nekaterih Tavčarjevih delih, SR 22/1 (1974), 41–53). Z drugimi besedami: da bo živela literatura, mora umreti osebna ljubezenska sreča.

28. Hatetepeji • http://lit.ijs.si/cvetjevj.html -- Cvetje v jeseni • http://www.dlib.si ; http://sl.wikisource.org/wiki/Cvetje_v_jeseni_(LZ) -- Cvetje v jeseni iz Ljubljanskega zvona 1917 • http://lit.ijs.si/cvetje.html -- tole predavanje