EKONOMIKA POSLOVNEGA SISTEMA

1. EKONOMIKA POSLOVNEGA SISTEMA Jure Toplak

2. L I T E R A T U R A OBVEZNA LITERATURA Toplak Jure: Ekonomika poslovnega sistema – študijsko gradivo, Celje 2008 Šuster Erjavec Hana: Ekonomika poslovnega sistema. Gradivo za vaje z rešitvami. DOPOLNILNA LITERATURA Bizjak Franc: Osnove ekonomike podjetja za inženirje. Nova Gorica: Univerza, 2008

3. Ekonomika poslovnega sistema (podjetja) je eden od delov, oziroma podsistemov ekonomije, kot znanstvene discipline,ki proučuje kako udeleženci v procesu gospodarjenja (država, podjetja, gospodinjstva) porabljajorelativno omejene vire (surovine, materiale, energijo ipd.), ki jih potrebujejo za proizvodnjo ali nakup izdelkov (dobrin), da bi z njimi v kar največji meri zadovoljili svoje potrebe. To delajo zato, ker je temeljni ekonomski problem človeštva v tem, kako z relativno omejenimi viri zadovoljiti čim več potreb družbe kot celote oz. njenih posameznikov. Potrebe so neomejene, kajti ko zadovoljimo eno potrebo se običajno že pojavi nova. Pravimo, da se ekonomika podjetja ukvarja z ekonomskimi problemi, ki nastopijo vselej, kadar ni mogoče zadovoljiti potreb, ker za to ni dovolj virov. (Rebernik, M. Ekonomika podjetja, Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1995).

4. Ekonomika podjetja proučuje predvsem “gospodarske pojave”v posameznempodjetju, njegove stike z okoljem in z drugimi podjetji, oziroma vse aktivnosti v podjetju in zunaj njega, ki tako ali drugače vplivajo na njegovo poslovanje. Ti “gospodarski pojavi” pa so lahko stroški, investicije, analiza rezultatov poslovanja, kalkulacije, politika zaposlovanja in nagrajevanja dela, predpisi države ipd. Namen tovrstnega proučevanja je odkrivanje tistih orodijs katerimi se da izboljšati uspešnost gospodarjenja oziroma poslovanja. Ekonomika poslovnega sistema, poleg tega, da proučuje tudi trošenje poslovnih prvin, proučuje tudi odnos med vlaganji in učinki, kakor tudi vprašanja v zvezi z ustanovitvijo, poslovanjem in prenehanjem podjetij.

5. Predmet ekonomike podjetja je torej gospodarjenje.To pa je dejavnost oziroma proces, ko skušamo z kar najmanj sredstvi doseči kar največje učinke. Osnovni cilj delovanja podjetja je zadovoljevanje družbenih potreb. Te zadovoljuje s proizvodnjo uporabnih proizvodov, za katere pa mora trošiti dobrine, kot so: delo, delovna sredstva, delovni predmeti in storitve. Vsako podjetje se trudi, da bi z minimalno porabo proizvodnih dobrin doseglo maksimalno proizvodnjo ali pa, da bi z danimi dobrinami, ki so na voljo doseglo določen obseg proizvodnje. Ta proces imenujemo gospodarjenje. Pravimo, da ekonomika podjetja proučuje zakonitosti gospodarjenja v gospodarskih družbah (podjetjih). Gospodarimo pa ne le v podjetjih ampak na vseh področjih človekovega delovanja.

6. Če ponovimo: Gospodarjenjeje torej zavestna človekova dejavnost, ki ima namen zmanjšati omejenost dobrin s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje potrebe. Temeljni ekonomski problemje na eni strani redkost dobrin (omejenost virov), na drugi strani pa neomejenost potreb.

7. POTREBE Vsi imamo potrebe, oz. želje. Te so lahko bolj ali manj intenzivno prisotne, kar pomeni, da je fizični ali psihični občutek pomanjkanja bolj ali manj intenziven. Potreb je kar nekaj vrst. Ekonomiste zanimajo predvsem tiste potrebe, ki jih lahko izpolnimo z gospodarsko dejavnostjo in jih zato delimo na gospodarske ali ekonomske potrebe, ki jih lahko zadovoljimo z izdelki ali storitvamiin pa na neekonomske, ki jih pa ekonomija ne more zadovoljiti kot npr. potreba po varnosti, ljubezni itd. Potrebe delimo tudi na osnovne aliprimarne, kot sonpr. lakota, žeja, obleka, varnost, zavetje… in na dopolnilne ali sekundarne, ki niso ravno življenjsko pomembne. Glede na to kako lahko posamezno potrebo zadovoljimo, jih ločimo na osebne in družbene. Družbene so npr. potrebe po šolah, bolnišnicah, po javnem prometu, po javnem redu in varnosti itd.

8. KLASIFIKACIJA POTREB(ABRAHAM MASLOW) • FIZIOLOŠKE POTREBE (hrana, pijača, toplota, zavetišče), • POTREBE PO VARNOSTI, • POTREBA PO PRIPADNOSTI, PO LJUBEZNI, • POTREBE PO SPOŠTOVANJU IN SAMOSPOŠTOVANJU, • POTREBE PO SAMOURESNIČEVANJU.

9. EKONOMSKE PRIMARNE OSEBNE NEEKONOMSKE SEKUNDARNE DRUŽBENE P O T R E B E ZNAČILNOSTI POTREB VPLIV NA GOSPODARSTVO SUBJEKTIVNOST SPREMINJANJE NEOMEJENOST OBNAVLJANJE

10. DOBRINE Kaj so dobrine? So koristne stvari in storitve, ki nam zadovoljijo kakšno od naših potreb. V naravi je pravzaprav le malo dobrin, ki bi nam lahko zadovoljile naše potrebe, ne da bi jih bilo potrebno preoblikovati. Običajno jih moramo preoblikovati tako, da so šele na koncu tega procesa preoblikovanja sposobne zadovoljevati naše potrebe. Takšne so npr. kovine, ki jih dobimo, z določenimi postopki, iz rudnin, tudi sol (morsko in kameno) je potrebno šele pripraviti za uporabo, vrsto rastlin ali njihovih plodov lahko uporabimo šele, ko jih predelamo. Vsa ta predelava nam da določene proizvode ali izdelke, ki nam šele takšni kot so zadovoljijo potrebe. Izdelki (proizvodi) so pravzaprav predelane dobrine. Tiste izdelke, pa tudi storitve, ki so namenjeni menjavi, imenujemo blago. Izdelek, ki ga naredimo za lastno uporabo ni blago.

11. Glede na namen ločimo: potrošne dobrine in proizvodne dobrine Proizvodne dobrine potrebujejo tista podjetja, ki nato iz njih naredijo izdelke ali storitve. Delimo jih na: - kapitalne dobrine, ki običajno trajajo dalj časa ( se postopoma obrabljajo) in - reprodukcijski material (surovine, energija, polizdelki – ki se običajno porabijo v enem proizvodnem ciklu). Kot potrošniki pa porabljamo potrošne dobrine, ki solahko: trajne potrošne dobrine (stanovanje, avtomobili, gospodinjski aparati), poltrajne potrošne dobrine (obleka, obutev) in netrajne potrošne dobrine (hrana, pijače, kozmetika, čistila)

12. EKONOMSKE DOBRINEso dobrine, pri katerih je obseg povpraševanja pri ceni nič večji od njihove razpoložljive ponudbe. NEEKONOMSKE DOBRINE (zrak) = PROSTE DOBRINE (pitna voda je npr. relativno redka dobrina)

13. POSLOVNI SISTEM (PODJETJE) IN NJEGOV NASTANEK

14. Pravimo, da je podjetje temeljna ali osnovna proizvodna enota v tržnem gospodarstvu, ki kombinira redke proizvodne dejavnike z namenom, da bi proizvedlo določene proizvode ali storitve. Ker podjetje ni samo sebi namen, mora proizvajati takšne stvari ali storitve, ki bodo imele na trgu kupca. Poleg tega mora podjetje slediti tudi načelu gospodarjenja, t.j. poizkušati mora proizvajati z najmanjšimi stroški, da bi doseglo kar največji možni dobiček, ki je v tržnem gospodarstvu ena od najpomembnejših osnov za nadaljnji razvoj podjetja. Podjetja so med seboj lahko zelo različna in to po več kriterijih. Po velikosti ločimo npr.: mikro podjetja (do 10 zaposlenih in do 2 mio € letnega prometa), majhna podjetja (do 50 zaposlenih in do 10 mio € letnega prometa), srednja podjetja (do 250 zaposlenih in do 50 mio € letnega prometa), velika podjetja (več kot 250 zaposlenih in več kot 50 mio € letnega prometa).

15. Poslovni sistem (podjetje) je v svojem razvoju prešel že več faz, da bi se do danes razvil v obliko z naslednjimi lastnostmi, ki veljajo za sodobna večja industrijska podjetja: pretežno avtomatizirana, visoko produktivna in prilagodljiva tehnologija, proizvodnja za znanega in neznanega kupca, masovna in individualna proizvodnja, ki je prilagojena tehnologija, računalniško podprta proizvodnja in projektiranje, učinkoviti poslovno informacijski sistemi, velik poudarek inovacijam in racionalizacijam v proizvodnji in izven nje, spremembe v filozofiji upravljanja, velik poudarek na hitrem obračanju sredstev ipd. (povzeto po: F. Bizjak,Osnove ekonomike podjetja za inženirje) Na nek način pa lahko primerjamo tudi gospodinjstva in podjetja. Tudi gospodinjstva se srečujejo s problemom, da morajo z omejenimi sredstvi zadovoljiti kar največ svojih potreb in zato morajo gospodariti po enakih načelih kot podjetja.

16. Osnovna ideja podjetja je v zamisli, da ima skupina organiziranih delavcev, ki medsebojno sodelujejo, večji donos, kot če bi delali vsak za sebe. Ta ideja izhaja iz koncepta delitve dela. Podjetje je osnovna celica družbenega gospodarstva in njegov cilj je največji dobiček v danem tržnem in pravnem okolju. Dobiček naj bi bila nagrada za tveganje na trgu.

17. Za nastanek poslovnega sistema (podjetja) je potrebna združitev sredstev in ljudi, ki imajo ciljproizvajati nove dobrine za zadovoljitev določenih potreb. Zgodovinsko gledano je sodobno podjetje naslednik manufakture, ki se je razvila po propadu fevdalizma. Takratna “podjetja” so že temeljila na delitvi dela in manufakture tudi. Kasneje, z izumom posameznih delovnih in pogonskih strojev, ki jih srednjeveške delavnice še niso imele in manufakture v glavnem tudi ne, se je hitro povečeval tudi obseg proizvodnje. Razvoj poslovnih sistemov je šel od majhnih delavnic,do današnjih mednarodnih podjetij (korporacij).

18. Temeljni in dolgoročni cilj podjetij v sodobnem tržnem gospodarstvu je dobiček.Le dobiček, na dolgi rok, zagotavlja obstoj in razvoj podjetja in takšna podjetja, ki jim je temeljni cilj dobiček imenujemo profitneorganizacije. Obstajajo pa tudi organizacije, ki jim dobiček ni temeljni cilj. Takšne organizacije imenujemo neprofitne organizacije (kulturne, športne, humanitarne itd.).

19. Poslovni sistem - podjetje: • je samostojna enota (poslovno, pravno…), • ima svoj cilj poslovanja, • nosi posledice svojih odločitev, • zagotavlja svojo poslovno enotnost, • se obnaša v skladu s pravili racionalnosti.

20. VRSTE PODJETIJ A: Z VIDIKA LASTNIŠTVA • ZASEBNA (PRIVATNA) PODJETJA - osebne družbe (s.p., d.n.o, k.d., tiha družba) - kapitalske družbe (d.o.o., delniške družbe) • DRŽAVNA, oz. JAVNA PODJETJA • MEŠANA PODJETJA • DOMAČA ALI TUJA PODJETJA

21. PODJETNIK POSAMEZNIK – s.p. (osebna družba) Osnovna oblika te organiziranosti je samostojnost. Podjetnik kot samostojna osebnost prevzema vse rizike in uživa vse koristi svojih odločitev. Glede na druge oblike podjetij je za samostojnega podjetnika značilno, da ne potrebuje posebnega ustanovnega kapitala in da za obveznosti iz poslovanja odgovarja z vsem svojim kapitalom. DRUŽBA Z NEOMEJENO ODGOVORNOSTJO – d.n.o. – osebna družba Lahko jo ustanovita dve osebi, lahko pa tudi več oseb, ki odgovarjajo solidarnostno za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Družba je pravna oseba in je ustanovljena na osnovi pogodbe med družbeniki. Uvrščamo jo med osebne družbe. Od dobička pripada vsakemu družbeniku najprej delež v višini 5% njegovega kapitalskega deleža. Če dobička ni toliko se deleži ustrezno znižajo. Če je dobička več, se preostali njegov del razdeli med družbenike po enakih delih. Po enakem načelu se pokriva izguba.

22. KOMANDITNA DRUŽBA je osebna družba dveh ali več oseb, kjer vsaj en družbenik – komplementar - (lahko pa njih več) osebno odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem in najmanj en družbenik –komandist- ali njih več, ne odgovarja za obveznosti družbe. Za ustanovitev ni predpisan osnovni kapital. Jasno mora biti označeno kdo je komplementar, imena komandistov pa je prepovedano vnašati. Posle vodi komplementar, če jih komandist, potem za obveznosti družbe odgovarja enako kot komplementar. TIHA DRUŽBA ni pravna oseba, uvrščamo jo med osebne družbe. Nastane na osnovi pogodbe, kot obligacijsko razmerje med obstoječo osebno ali kapitalsko družbo in drugim subjektom, ki je lahko fizična ali pravna oseba (tihi družbenik). Na podlagi pogodbe tihi družbenik prispeva denar, sredstva ali storitve in v zamenjavo dobi pravico do udeležbe pri kasnejšem dobičku. Tihi družbenik ni znan. Njegovo ime ne sme biti v firmi nosilca tihe družbe. .

23. Če je, potem je tihi družbenik, ki je za to vedel ali bi moral vedeti, odgovoren upnikom za obveznosti nosilca družbe solidarno z vsem svojim premoženjem. Pri izgubi sodeluje tihi družbenik le do višine vrednosti plačanega vložka. DELNIŠKA DRUŽBA je ena najpomembnejših oblik kapitalskihdružb. Osnovni kapital je razdeljen na delnice. Najnižji znesek osnovnega kapitala je 25.000 €. Delniška družba odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Delničarji za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Delničarjem pripada del letnega dobička, ki je sorazmeren z nominalnimi zneski delnic. Organi delniške družbe so skupščina delničarjev, nadzorni svet (ni obvezen, razen če tako določa zakon ali statut) in uprava.

24. DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO – d.o.o. je oblika kapitalske družbe in je pravna oseba. Ustanovi jo lahko ena ali več fizičnih, oz. pravnih oseb, ki postanejo njeni družbeniki. Osnovni kapital je razdeljen na osnovne vložke družbenikov. Za obveznosti družbe družbeniki ne odgovarjajo s svojim osebnim premoženjem. Družbeniki imajo pravico do deleža v dobičku, razen če v pogodbi ni drugače določeno. Dobiček se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, oz. v skladu s pogodbo. Kapitalski družbi sta še: • komanditna delniška družna in • evropska delniška družba (je nadnacionalna pravnoorganizacijska oblika)

25. B: Z VIDIKA VRSTE POSLOVNIH UČINKOV - dejavnosti • PROIZVODNA PODJETJA • rudarski, industrijski, kmetijski, gradbeni… • TRGOVSKA PODJETJA • trgovina na veliko in malo ter zunanja ali notranja trgovina • STORITVENA PODJETJA • ptt storitve, prevozi, turizem, finančne storitve (banke), komunala…

26. C: Z VIDIKA NAČINA PROIZVODNJE • INDIVIDUALNA (po naročilu) ALI KOSOVNA PROIZVODNJA, • SERIJSKA PROIZVODNJA (mala, velika) • MNOŽIČNA PROIZVODNJA.

27. USTANOVITEV PODJETJA • POGODBA O USTANOVITVI PODJETJA - pravna oblika podjetja, - ime podjetja in njegov sedež, - dejavnost podjetja ali poslovni predmet, - višina kapitala in način njegove zagotovitve. • STATUT PODJETJA - pravice in obveznosti, - način upravljanja in organi podjetja, - način ugotavljanja dobička in delež na njemu. • REGISTRACIJA PODJETJA NA SODIŠČU

28. LIKVIDACIJA – prostovoljna ali prisilna, STEČAJ– poudarek je na (običajno delnem) poplačilu upnikov V vsakem primeru poslovni sistem preneha delovati šele, ko je izpeljan postopek likvidacije in ga sodišče izbriše iz registra podjetij. PRENEHANJE POSLOVNEGA SISTEMA

29. INSOLVENČNI POSTOPKI • Likvidacijaje postopek, v katerem se opravi unovčenje (likvidacija) celotnega dolžnikovega premoženja in sorazmerno in sočasno poplačilo vseh upnikov iz tega premoženja, • Stečaj je poseben sodni postopek,ki gaopravi pristojno sodišče nad premoženjem dolžnika. Osnovni stečajni razlog je dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost, oz. nesolventnost dolžnika, • Prisilna poravnavaje poseben sodni postopek, ki na predlog prezadolženega dolžnika poteka pred sodiščem z namenom, da odpravi prezadolženost in prepreči stečaj. Od uvedbe prisilne poravnave, do njenega konca, stečajnega postopka ni mogoče začeti. Organi v procesu prisilne poravnave so: poravnavni senat, upravitelj postopka prisilne poravnave in upniški odbor.

30. POSLOVNO ZDRUŽEVANJE IN RAZDRUŽEVANJE • horizontalno in vertikalno povezovanje, • finančne naložbe, • fuzije - združevanje (merger), prevzemi (aquisition), • konzorcij, • kooperacije, • karteli in koncerni. Kot se združujejo se lahko poslovni sistemi tudi razdružujejo iz najrazličnejših vzrokov.

31. TEORIJA PROIZVODNJE Proizvodna funkcija( proizvodnja) je ena od poslovnih funkcij podjetja, pri kateri sodelujejo in tudi medsebojno učinkujejo posamezne prvine poslovnega procesa. Od količine in kakovosti teh prvin, pa tudi od načina kako vplivajo ena na drugo, je odvisna proizvodnja kot celota. To pa je zelo pomembno za gospodarjenje, kajti poznati proizvodnjo, pomeni poznati kako prvine proizvodnega procesa med sabo delujejo in kako se porabljajo.

32. Zato lahko proizvodno funkcijo (proizvodnjo kot dejavnost) razumemo kot funkcijo, ki vhode X preoblikuje v izhode Y, kar lahko v splošni obliki zapišemo kot: Y = f(X) kjer je Y = y1, y2, y3 ……..yn množica proizvodov (množica izhodov) X = x1, x2, x3 …….xn množica vhodov Če želimo predstaviti prvine poslovnega procesa, ki sodelujejo v proizvodnji, lahko to napišemo takole: Y = f(V1, V2, V3 ………Vn Ta funkcija kaže razmerje med količino izdelkov in količino prvin, ki smo jo vložili v proizvodni proces. Proizvodno funkcijo lahko razumemo tudi kot funkcijo donosa.

33. Teorija proizvodnje se torej ukvarja z analizo kako naj podjetja – pri dani tehnologiji – kombinirajo proizvodne dejavnike, da bi dosegli največji možni proizvod z danimi stroški, oziroma dani proizvod z najmanjšimi stroški. Optimalna tehnična rešitev še ne pomeni hkrati tudi optimalne ekonomske rešitve, pri kateri moramo upoštevati še stroške proizvodnje in ceno proizvoda. Poznamo tri vrste učinkovitosti (produktivnosti) v proizvodnji: • Tehnično (tehnološko) učinkovitost – tu spremljamo fizične merske enote – koliko vložimo v proizvodnjo in koliko dobimo, • Ekonomsko učinkovitost – merimo porabo s stroškovnimi izrazi, • Inženirsko učinkovitost – kombinacija med tehnično in ekonomsko – gledamo kateri so najmanjši potroškidoločenih prvin proizvodnega procesa.

34. PRODUKCIJSKA FUNKCIJAopisujetehnološkozvezo med proizvodnimidejavniki in proizvodi terprikazujenajvečji možni proizvod (Q), kiga je možnoproizvesti z vsako možnokombinacijoproizvodnihdejavnikovpridanitehnologiji. To pomeni, da velja domneva, da lahko izdelamo določen proizvod z različno kombinacijo in različno količino prvin proizvodnega procesa. Odvisno od kombinacije bo proizvodnja lahko v hitrejšem porastu od porabe ali bo sorazmerna rasti porabe ali pa bo počasnejša od rasti porabe prvin proizvodnega procesa.

35. TEHNOLOGIJA predstavlja akumulirano znanje družbe o različnih metodah spreminjanja proizvodnih dejavnikov v proizvode, oz. je vsota vsega tehničnega znanja, ki se nanaša na proizvodnjo materialnih dobrin. V določenem trenutku predstavlja razpoložljiva tehnologija za podjetje neko dano omejitev v tem smislu, da postavlja meje glede količine in vrste dobrin, ki jih je možno proizvesti z danim obsegom produkcijskih dejavnikov. Tehnologija v vsakem določenem trenutku predstavlja omejitev v obsegu zadovoljevanja človeških potreb z danim obsegom proizvodnih dejavnikov.

36. Proizvodnjo lahkoopredelimokotproces, kispreminjaproizvodnedejavnike (inpute) v proizvode (outpute). Pri tem s proizvodnimidejavniki v najširšemsmislubesederazumemodelo, zemljo in kapital. Posamezneskupineproizvodnihdejavnikov pa delimoše v ožjeskupineproizvodnihdejavnikov.

37. Temeljna vprašanja proizvodnje so: 1. Kaj naj proizvajamo in koliko vsake vrste dobrin naj proizvedemo? 2. Kako naj proizvajamo dobrine? 3. Za koga naj dobrine proizvajamo?

38. PRI PROIZVODNJI IMAMO NASLEDNJIPROBLEM:OMEJENA KOLIČINA PRODUKCIJSKIH DEJAVNIKOVOMEJENA KOLIČINA DOBRINPOTREBE (neomejene)

39. Z vidika razpoložljivih količin v določenem obdobju, delimo proizvodne dejavnike na: STALNE PROIZVODNE DEJAVNIKE, kiso takšni,dajih v danemobdobjupokoličininimogočespremeniti in vstopajov proizvodnjo v enakikoličini. 2.SPREMENLJIVE DEJAVNIKE, ki so takšni, da se njihova količina v opazovanemobdobjulahkospreminja.

40. proizvodni dejavniki (zemlja, delo, kapital) Shematskiprikaz produkcijske funkcije produkcijska funkcija proizvodi

41. NAČINI PRIKAZOVANJA PROIZVODNE FUNKCIJE Proizvodno funkcijo lahko prikažemo na tri načine, in sicer: • z matematično enačbo, • z grafikonom, • s tabelo.

42. Prikaz produkcijske funkcije z matematično enačbo Vzemimo, da imamo opravka s tehnologijo, ki zaposluje dva proizvodna dejavnika: delo (L) in kapital (K). Največji možni ali maksimalni proizvod (Q) zapišemo kot funkcijo teh dveh spremenljivk: Q = f(K, L)

43. Y K L PRIKAZ PROIZVODNE FUNKCIJE Z GRAFIKONOM Q=f(K,L)

44. Prikaz proizvodne funkcije s tabelo (po Samuelsonu) Določen proizvod je praviloma mogoče proizvajati z raznimi kombinacijami proizvodnih dejavnikov.

45. KRATKO OBDOBJE: eden ali nekaj proizvodnih dejavnikov vstopa v proizvodnjo kot stalni dejavnik DOLGO OBDOBJE: ni stalnih dejavnikov, saj je možno vsak dejavnik na novo proizvesti ali pa ga nadomestiti z drugim dejavnikom. V tem primeru so vsi proizvodni dejavniki spremenljivi.

46. Na splošno ločimo: • produkcijsko funkcijo s spremenljivimi (variabilnimi) razmerji med tvorci in • produkcijsko funkcijo s stalnimi (fiksnimi) razmerji O prvi govorimo, ko lahko določen ali različen obseg proizvodov proizvedemo z različnimi razmerji (kombinacijami) proizvodnih dejavnikov in o drugi, ko vsak obseg proizvodov zahteva le eno samo določeno razmerje med proizvodnimi dejavniki.

47. Čedodajamoenakekoličinespremenljivegadejavnikapristalnikoličinivsehdrugihproizvodnihdejavnikov, začnemejniproizvodspremenljivegatvorcapodoločenitočkipadati. To si lahko zelo nazorno zamislimo pri kmetijstvu, če vzamemo, da je zemlja (njiva) nespremenljivi dejavnik, vloženo delo (število delavcev) pa spremenljivi dejavnik. Zakon o padajočem donosu

48. Proizvodnja z enim spremenljivim proizvodnim dejavnikom Obseg Obseg Celotni Povprečni Mejni dela kapitala proizvod proizvod proizvod _____ _ __0________10_______ _0_________-_________-____ __1________10_______ 10 _______ 10 ______ 10____ __2 _______ 10 _____ _ 30 _______ 15 _______20____ __3 _______ 10 _______ 60 _______ 20 _ _____30____ __4 _______ 10 _______ 80 _______ 20 _______20____ __5 _______ 10 _______ 95 _______ 19 ______15____ __6 _______ 10 ______ 108 _______ 18 _______13____ __7 _______ 10 ______ 112 _______ 16 _______ 4____ __8 _______ 10 ______ 112 _______ 14 _______0____ __9 _______ 10 ______ 108 _______ 12 _______-4_ _ _ _10 _______ 10 ______ 100 _______ 10 _______-8____

49. Krivulja CELOTNEGA PROIZVODA prikazuje obseg celotnega proizvoda pri različni količini spremenljivega proizvodnega dejavnika.

50. Krivulja MEJNEGA PROIZVODA prikazuje prirastke celotnega proizvoda zaradi dodatne naložbe spremenljivega dejavnika. Če z L označimo spremembo porabe dela in z Q označimo ustrezno spremembo celotnega proizvoda, mejni proizvod dela označimo takole: MPL = Q/L