MAUTHAUSEN

1. Osnovna šola Frana Roša Celje MAUTHAUSEN Spominska slovesnost ob 64–letnici osvoboditve 10. 5. 2009

2. Žive naj vsi narodi ki hrepene dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! (F. Prešeren: Zdravljica, 7.)

3. PREDGOVOR V današnjem času večkrat slišimo, da živimo v svetu brez vrednot. A niti kot pedagoška delavka niti kot človek se ne morem strinjati s tem. Seveda so vrednote sodobnega sveta nekoliko drugačne, spremenjene, a vendar so in morajo ostati vodilo našega življenja osnovne človeške vrednote, kot so svoboda, mir, spoštovanje, znanje, strpnost, red.Mladi v svojem zgodnjem najstniškem obdobju začenjajo kritično ocenjevati svet, v katerem živijo. Zato je toliko pomembneje, da spoznajo dogodke iz človekove zgodovine, ki se ne smejo nikoli ponoviti. Pomembno je, da se mlad človek razvija z zavestjo, da nobena osebna ali širša družbena kriza ne more in ne sme biti izgovor za nasilje. Vsi, starši, vzgojitelji, celotna družba, moramo biti občutljivi na besede, odnose, dejanja, ki izražajo nespoštovanje sočloveka. Kaj hitro se lahko zgodi, da le-to preraste v nasilje. In tega ne smemo dovoliti.V ponos in zadovoljstvo mi je, da so imeli naši osnovnošolci možnost in čast s kulturnim programom prisostvovati komemoraciji v Mauthausnu. Vesela sem, da je Ministrstvo za šolstvo in šport v sodelovanju z Združenjem zveze borcev za vrednote NOB Republike Slovenije letos povabilo prav našo šolo k sodelovanju.Dogodek sam in njegova močna sporočilnost bosta gotovo pozitivno vplivala na njihovo razmišljanje in vrednotenje človeškega dostojanstva. Mojca KOLIN, ravnateljica

4. UVODNI POZDRAV Danes smo se zbrali na komemorativni slovesnosti ob slovenskem spomeniku žrtvam nekdanjega koncentracijskega taborišča Mauthausen. Ob 64-letnici osvoboditve se spominjamo časa, ko je bilo med letoma 1938 in 1945 tukaj zaprtih okoli 195 000 ljudi in kamor so nacisti internirali 4153 Slovencev. Med jetniki, ki so bili večinoma politični zaporniki in komunisti, so grozo taborišča preživljali akademiki, duhovniki, vojni ujetniki, romi ter ujetniki judovskega rodu. Mnogo jih je v taborišču smrti končalo svoja življenja, drugi so zaradi hudih zdravstvenih posledic umirali v vojaških bolnišnicah po osvoboditvi; nikomur taboriščno življenje ni prizaneslo; tako je tudi preživelim uničilo velik del njihovega življenja in zaznamovalo njihovo življenjsko pot še po končanju morije druge svetovne vojne. Novo življenje je tako vzklilo iz trpljenja ljudi, trpljenja Slovencev, ki niso imeli izkušnje svobodne države Republike Slovenije. Danes smo počastili spomin nanje s himno svoje države. Klara Vrečko, 8. a

5. PROGRAM KOMEMORACIJE 1. Slovenska himna: Zdravljica (mladinski pevski zbor OŠ Frana Roša) 2. Pozdrav g. Dušana Štefančiča, predsednika slovenskega odbora za Mauthausen 3. Janez Menart: Sončni zahod: deklamator Miha Boh 4. Uvodni pozdrav : Klara Vrečko 5. Duet flavt: Špela Lipovšek, Zala Teršek 6. Pozdravni nagovor: ministrica za notranje zadeve ga. Katarina Kresal 7. Violina: Luka Marcen 8. Janez Menart: JESENSKI DAN : deklamator Klemen Nunčič 9. Violina: Luka Marcen 10. Janez Menart: KOLONA: deklamatorica Anja Petrovič 11. Janez Menart: DOMOVINA : deklamator Luka Marcen 12. Janez Menart: HOČEM : deklamatorica Katja Verdnik 13. Duet flavt: Špela Lipovšek, Zala Teršek 14. Trobenta: Miha Bastl (Tišina) 15. Trenutek tišine 16. Polaganje venca (sodelujejo slovenski gardisti) 17. Zaključna beseda: Klara Vrečko

6. Govor ministrice za notranje zadeve RS Katarine Kresal v Mauthausnu, 10. 5. 2009 Spoštovane gospe in gospodje, človek bi se moral vsakič, ko bi svojo pripoved kjerkoli začel z besedami »Dragi preživeli«, najprej vprašati: Kako je mogoče? Kako je sploh mogoč čas, ko je preživetje smrtonosno postavljeno pod vprašaj? Kako je mogoč kraj, kjer zaradi ljudi – in ne naravne nesreče – umre sto tisoč ljudi? Največji poklon vam, dragi preživeli, storimo tako, da se nikoli, ampak res nikoli ne nehamo spraševati Kako je bilo mogoče? Zato je nujno, da se srečujemo in da se ne nehamo spraševati. Naši zavezniki v tem spraševanju ste ne le vi, preživeli Mauthausna, ampak vsi tisti občutljivi pričevalci, ki so vaše in vaše dobe gorje znali ubesediti in upodobiti. Iz podob Zorana Mušiča in besed Borisa Pahorja raste neizbrisen spomenik vašega trpljenja. Krhke risbe in s tresočo roko napisani stavki so hujši opomin od vseh skladovnic kamenja – saj pričajo o izjemni krhkosti človeškega telesa in hkratni neizmerni moči, dobesedni neuničljivosti duha, da preseže vsako gorje. Gorje koncentracijskih taborišč se ne začenja na njihovih vratih. Tudi ne na zapahu vagona, ki vas v megleni noči pelje tja. Celo ne tedaj, ko sredi noči potrkajo na vaša vrata. Gorje se začne v trenutku, ko drugega razumeš kot grožnjo, ko v drugem vidiš oviro na svoji poti. Seznam internirancev Mauthausna se bere kot zbirka vseh, ki so bili nekomu drugemu napoti: Judje, Romi, homoseksualci, politični zaporniki, ljudje različnih narodov in narodnosti. Ko kriminaliziraš drugega zaradi njegove drugačnosti, ne kršiš le njegovih temeljnih človekovih pravic, ampak dobesedno delaš zlo: in kdor dela zlo, je zločinec. Razprava o taboriščih nekoč in danes zato nikoli ni le razprava o neizmernem trpljenju, temveč vedno tudi o sistematičnem zločinu, ne moreš govoriti o trpljenju ljudi, ne da bi govoril o kršenju človekovih pravic. Zato je tako strašno pomembno, da ne pozabimo, kdaj in kako se je začelo? s prvim ukazom? s prvo grožnjo? s prvo grdo sosedsko besedo? Če ne bomo vedeli, kdaj se začne, se bo začelo spet in spet. Spregledali bomo prve grožnje, preslišali prve grde besede, prespali, ko bodo trkali pri sosedih … Zato, spoštovane gospe in gospodje, morajo biti človekove pravice in pravna država temelji našega pojmovanja življenja in sveta. Zato moramo ukrepati vsakič, ko zaslutimo, da se godi krivica. Zato popravljamo krivice izbrisanim in zato moramo pomagati ogroženim. Kriza, huda kriza, prinaša nove, hude nevarnosti. Zgodovinarji opozarjajo, da se je iz krize večkrat izvilo kaj hudega kot kaj dobrega. Kriza je večkrat rodila ljudi, kot sta bila Hitler in Mussolini, kot ljudi, kot je bil Mahatma Gandi.

7. Zato mora biti v trenutku največje gospodarske krize po letu 1929 naša pozornost toliko večja, naš posluh za vaša pričevanja toliko pozornejši. Še več, mislim, da ne smemo prav ob nobeni izrečeni grožnji ostati tiho: ne sosedu, ne Romom, ne homoseksualcem; ne Slovencem, ne Hrvatom. Kdor se danes, v času težke krize, loteva reševanja problemov tako, da spet v drugih vidi oviro na poti, v drugih vidi grožnjo, ta se ni ničesar naučil ne iz zgodovine, ne iz sedanjosti. Kruti paradoks zgodovine je, da so interniranci tu, v Mauthausnu, iz naravnega granita morali tolči kocke, s katerimi so samodržci tlakovali svoje krvave poti in megalomanske načrte. A prav granitna kocka je v neki drugi dobi postala simbol upora študentske generacije proti ponovno okostenelemu sistemu, ki ni imel več posluha za ljudi. Isti predmet je lahko simbol trpljenja ali znamenje upora – zato ga ne moremo razumeti, če ga ne postavimo v čas in med ljudi, če se ne vprašamo Kako je mogoče? Zato se, ko vam danes od ljudstva izvoljeni predstavniki govorijo o kockah v oknih vladne palače in ščuvajo ljudi proti ustavnemu sodišču, velja znova vprašati Kako se začne? in Kako je mogoče? Na ta vprašanja moramo odgovoriti vedno znova in pravočasno! Spoštovani, v spomin na vaše trpljenje, v spomin na vse, ki so tu za vedno ostali, ne dopustimo, da bi kdorkoli danes ponavljal iste srhljive reči. Kot ministrica za notranje zadeve v Vladi Republike Slovenije si bom po svojih najboljših močeh prizadevala, da na tem krhkem področju, ki ima še kako opraviti z redom in mirom, tudi z mehanizmi nadzora in represije, nikoli ne pozabimo na spoštovanje človekovih pravic in nedotakljivost pravne države. To je naš dolg vaši – in naši generaciji. Zato mi za konec dovolite malo uporniškega duha: borimo se skupaj za to, da nikoli in nikdar ne bo več treba v trpljenju klesati kock za tlakovanje krvavih poti; a borimo se tudi za to, da bosta vedno in povsod lahko kak mladenič ali mladenka pokazala sistemu, da se je obrabil ali zarjavel. Tako vaša kot moja generacija – in vse vmes – vemo, da brez upora ni zmage. Vaša zmaga, dragi nekdanji interniranci, je zmaga življenja nad smrtjo, je zmaga pravic nad krivicami, je zmaga spomina nad pozabo. Iz nje črpamo pogum za vsak novi dan. In ko vam čestitam ob včerajšnjem dnevu zmage, vam obenem voščim tudi vse dobro za jutrišnji dan. Hvala vam in na svidenje!

8. JANEZ MENART DOMOVINA Pariz, tam za čelado Panteona, ves raziskren kot morje od planktona. A vseh teh stokrat milijon luči teme, ki v prsih je, ne razsvetli: bolest, ki se skotila je doma, je z mano kakor zvesta psica šla. In zdaj sva tu, v tem mestu divjih sanj, in kot dva slepca v noč strmiva vanj. In vseh teh stokrat milijon luči teme, ki v srcu je, ne razsvetli. Le daljni ščip, samotni ščip brez zvezd, ki vidi milijone ptic in gnezd, z blažilnim žarkom nežne mesečine ozarja temo moje bolečine in na ves svet rosi bel žamet cest, da čezenj roma utrujena bolest čez reke, čez gorovja in ravnine v zeleni otok moje domovine, da tam poklekne in zašepeta: Boli povsod, a naj boli doma. Žalna komemoracija Dušan Štefančič, predsednik slovenskega odbora Mauthausen Miha Bastl: Tišina

9. Špela Lipovšek in Zala Teršek: Duet flavt Mladinski pevski zbor OŠ Frana Roša

10. Klara Vrečko: Zaključna beseda Udeleženci žalne komemoracije

11. OPIS TABORIŠČA MAUTHAUSEN- TABORIŠČE SMRTI Nedaleč od avstrijskega mesta Linz je med letoma 1938 in 1945 delovalo nacistično koncentracijsko taborišče Mauthausen, delovno taborišče, kamor so, kakor je v svojem govoru na komemorativni slovesnosti poudarila ministrica za notranje zadeve RS Katarina Kresal, zapirali vse, ki so sovražniku (nacistom) postali ovira na poti. Zaprti so bili torej vsi, ki niso ustrezali političnim, verskim in narodnostnim predstavam rase fašističnih nacionalistov. V Mauthausnu je bilo zaprtih okoli 197 464 ljudi, 102 800 pa se jih nikoli ni vrnilo iz okov nacističnega režima. V Mauthausen so prišli esesovci neposredno po vkorakanju nemških čet v Avstrijo. Marca 1938 si je državni vodja SS-ovcev Heinrich Himmler ogledal mauthausenski grič in kamnolom, ki sta ustrezala njihovim načrtom. Nemci so začeli graditi delovno taborišče, kamor so bili deportirani prvi ujetniki 8. avgusta 1938, ko so iz koncentracijskega taborišča Dachau prignali 300 avstrijskih in nemških internirancev, ki so na izbranem kraju postavili prve barake. Pridružili so se jim nasprotniki režima, socialisti, duhovniki in komunisti, kriminalci, romi, judje, Jehove priče in homoseksualci. Po uradnem začetku druge svetovne vojne so začeli transportirati tudi Poljake, Špance, v nadaljevanju pa še Čehe, Francoze, Ruse, Madžare, Italijane in Jugoslovane. Interniranci so bili razporejeni poleg centralnega taborišča še v 49 podružnicah. To sta bili tudi podružnici na Ljubelju, ki sta bili edini enoti na tleh nekdanje Jugoslavije.

12. Leta 1941 pa so takrat obstoječa koncentracijska taborišča razvrstili v tri stopnje. V tretjo skupino je bil razvrščen Mauthausen s pojasnilom, da gre v taborišču za težko obremenjene, nepoboljšljive in že prej kaznovane ter še komaj prevzgojljive jetnike in jetnike zaprte zaradi varnosti nemške države. Po prihodu v taborišče smrti so ob psovkah in udarcih novince postavili ob zid tožba, kjer so morali oddati vse osebne predmete in se sleči do golega. Takšne so obrili po vsem telesu, jih oprhali v mrzli vodi in jih po vseh občutljivih delih telesa razkužili z lizolom. Samo v spodnjem perilu so se morali odpraviti v karanteno, kjer so jih razčlovečili. Odvzeli so jim imena in jih poimenovali s številko. 'Življenje' v taborišču se je nadaljevalo s suženjskim delom v kamnolomu, ki je bilo prežeto z velikim številom psovk in pretepov, ki so jih izvajali kriminalni interniranci. Prehrana v taborišču je bila izjemno slaba. Dajala je le polovico kalorij potrebnih človeku, ki NE DELA. A tudi v tem je bil smisel nacistične ideologije: z lakoto je bilo potrebno ponižati človeka tako globoko, da je ostalo samo brezčutno bitje brez volje. Zaradi nenehne lakote, podhranjenosti in s tem povezanega telesnega mučenja je v Mauthausnu umrlo na tisoče ljudi. Zdravniški pregled pa je bil le še večje tveganje za usmrtitev. Mučenje je predstavljal tudi delovni čas, saj se je poleti vstajalo že ob 4-ih zjutraj, delalo pa se je do 19. ure, pozimi pa so internirance prebudili ob 5. 15-ih, delo pa je trajalo različno, odvisno od dolžine dneva. Ob nedeljah so delale le določene enote.

13. Internirance so zaradi lažje razpoznavnosti različno označevali. Na levi strani zgornjega oblačila so nosili barvni trikotnik s konico obrnjeno navzdol, po katerem je bila razpoznana narodnost in politična ter rasna kategorija internirancev. Politični interniranci so nosili rdeče trikotnike, kriminalni zaporniki zelene, Španci modre, raziskovalci Svetega pisma vijolične, asocialne osebe črne in homoseksualci rožnate barve. Avstrijski in nemški interniranci niso imeli v trikotnikih nobenega znaka, osebe drugih narodnosti pa so v njih nosile prve črke svoje države. Judje so morali nositi Davidovo šesterokrako zvezdo. Vodstvo taborišča svojcev o vzrokih smrti ni obveščalo realno, ampak je poznalo le tri uradne oblike smrti, in sicer naravno smrt (odpoved srca; krajša, a usodna bolezen … ), samomor in ustreljen na begu. Sicer pa je vodstvo internirance ubijalo predvsem z delom. Oslabele osebe, ki niso bile več zmožne za delo, so pod pretvezo tuširanja ubili v plinskih celicah, druge pa so ustrelili na 'prepovedanem območju' ali pa so padli pod težo granitnih kock na stopnicah smrti. Mauthausen bo ostal neizbrisen madež na plečih Avstrije in Nemčije. Pobijanje zaradi drugačnega načina razmišljanja, drugačne veroizpovedi nas uči, do kam lahko pripelje rasna, miselna in verska nestrpnost. Ogleda taborišča zagotovo nihče od obiskovalcev ni prenesel brez pretresa. Že ob vstopu in bežnem poznavanju zgodovine te presune zgradba iz velikih kamnitih blokov, ki so bili prinešeni na hrbtih internirancev. Takratni ljudje so bili zagotovo bolj vzdržljivi kot današnji, ki takih naporov ne bi prenesli niti v sanjah!

14. Po pripovedi gospoda Hlebanje je v Mauthausnu ohranjenih mnogo manj predmetov kot na primer v poljskem taborišču Auswitch, a ti globoko pretresejo. Plinska celica s tuši in odprtino za plin ter krematorijske peči in secirna miza so le še pika na i kraju, kjer se je dogajal največji zločin človeštva- nacizem. Komemorativna slovesnost je minila v znamenju kulturnega programa, ki smo ga pripravili učenci OŠ Frana Roša, v znamenju pesmi Janeza Menarta, glasbe flavt, violine in trobente ter govora slavnostne govornice ministrice za notranje zadeve RS Katarine Kresal in pozdrava predsednika zveze Mauthausen. Ogled nacističnega delovnega taborišča Mauthausen ocenjujem za pozitivno dejanje, saj moramo mladi izvedeti za strahote druge svetovne vojne, ki se ne smejo zavijati v tančico skrivnosti. Zgodovina nas opozarja na usodne napake, ki jih je človeštvo prizadejalo samo. Vprašati se moramo, ZAKAJ se je začelo. Ko bomo poznali odgovor na to vprašanje, bomo resnično pripravljeni na to, da ustavimo ponovitev grozot. Luka Marcen, 8. a Ogled taborišča

15. POGOVOR S PREŽIVELIM TABORIŠČNIKOM O SVET SVOBODNEGA ČLOVEKA! Žalne komemoracije v Mauthausnu se je udeležil tudi preživeli taboriščnik Jože Hlebanja, ki šteje triinosemdeset let in biva v Ljubljani. Še vedno mladosten in vitalen ohranja vez z drugimi preživelimi - živimi pričami nacističnih grozot. KOLIKO ČASA STE BILI ZAPRTI V MAUTHAUSNU? V Mauthausen sem prišel 5. avgusta 1944, domov pa sem se vrnil 10. junija 1945. leta. Pred tem sem bil zaprt v Begunjah kot vojni ujetnik KAKŠNO JE BILO ŽIVLJENJE V TABORIŠČU? Tu se je pravzaprav vršilo nekakšno razporejanje ljudi na delo. Delovne komande so bile v zunanjih taboriščih. Mauthausen je imel 49 podružnic. Do leta 1943 se je gradilo taborišče. Najtežja komanda je bila gradnja bolnišnice. Pravzaprav to ni bila bolnica, kakršne poznamo danes. V njih so ljudje umirali in na koncu tudi umrli. Jaz sem bil na začetku v karantenskem bloku, kjer smo tri tedne nosili kamenje iz kamnoloma. Vse to kamenje v obzidju je prenešeno iz kamnoloma. Slovenska organizacija mi je omogočila delo v Mauthausnu. Delal sem v pisarni. Najhujši čas je bil proti koncu vojne aprila leta 1945. Tudi marec je bil že zelo krizen. Hrane ni bilo. Kilogram kruha je bil namenjen desetim ljudem. Včasih pa smo dobili še malo margarine, opoldne kolerabno juho in črno kavo. Imeli smo posebno obleko. Organizirali smo se v samopomoči in pomagali drug drugemu. Tudi novim Slovencem, ki so prihajali v taborišče, smo nudili pomoč, da nas je čim več preživelo. KAKŠNI SO BILI ODNOSI MED TABORIŠČNIKI? S taboriščniki smo se zelo dobro razumeli. Kar 90% interniranih je bilo političnih zapornikov, mi smo izhajali iz partizanstva. Gojili smo solidarnost s Čehi, Španci, Avstrijci, Srbi, Rusi, Poljaki … Prijateljstvo se je izkazovalo v obliki medsebojne pomoči, proti koncu vojne pa tudi v obliki upora. Hoteli so uničiti taborišče. In v tem primeru smo sklenili, da bi se borili z golimi rokami, karkoli bi pač bilo. Bistvena je solidarnost. VAŠE SPOROČILO MLADI GENERACIJI … Priporočil bi jim, naj se učijo, da bodo dosegli sam vrh. Naj bodo delavni, pošteni, solidarni. Naše geslo osvoboditve je - O SVET SVOBODNEGA ČLOVEKA – kar pomeni, da lahko vsak misli s svojo glavo in mora biti zakon enak za verne in neverne. Katarina Slapnik, Ilona Petecin, 8. a

16. Gospod Jože Hlebanja, preživeli taboriščnik

17. OPIS POTI Iz Celja smo se odpeljali po avtocesti do Maribora in naprej v Avstrijo do Gradca. Tu smo zavili na Pyhrnsko avtocesto čez vzhodni del Alp. Pot nas je vodila mimo krajev St. Michael, Mautern, po alpski dolini z mnogimi tuneli, ki premagajo visokogorje v dveh veznih deželah. Iz Štajerske smo pri prehodu tunela med Rottermanom in Spitalom vstopili v zgornjo Avstrijo. Pri kraju Windischagrsten nas je na desni spremljala pokrajina, kjer se nahaja nacionalni park Kalkalpen na višini 1700 m nadmorske višine. Še vedno smo potovali po avtocesti in pri kraju Micheldorf prešli iz Alp v sredogorje. Na poti smo prečkali reko Emms, pot pa nas je pripeljala mimo Linza (ki je letos kulturna prestolnica) v Mauthausen ob Donavi. Zala Teršek, Ana Zupanc, Špela Štifter, 8. b Zemljevid poti Celje - Mauthausen

18. Utrinki s poti Pogled na avstrijsko visokogorje

19. VTISI S POTI Na pot v Mauthausen smo se odpravili že zgodaj zjutraj. V pričakovanju ogleda taborišča smrti in žalne komemoracije padlim Slovencem, deportiranim v koncentracijsko taborišče, smo prispeli na prizorišče dogajanja, kjer je bilo zbranih že veliko ljudi. Nekateri so na ramenih nosili zastave, okoli vratu pa so imeli zavezane rutice. Kljub sproščenemu vzdušju se je zdelo ozračje resno in uradno. Najprej smo odšli do spomenika Slovenije, kjer se je odvijala žalna komemoracija. Istočasno je potekalo več komemoracij, saj je vsaka država pripravila svojo. Na naši komemoraciji je imela govor tudi ministrica za notranje zadeve, ga. Katarina Kresal. Nato smo si odšli ogledat taborišče. Ko smo prišli v notranje prostore, je bilo moreče in tesnobno. Najbolj me je pretresel ogled krematorija in plinskih celic. Po stopnicah, ki so peljale v plinske celice, so pred dobrimi šestdesetimi leti stopali ljudje, taboriščniki, ki so jih peljali v smrt. Spremljalo nas je veliko preživelih taboriščnikov, ki so nosili črtaste rutice in kape. Mladim, ki smo rojeni v svobodi in v toplem naročju svojih družin, je takšno trpljenje tuje. Prepričani smo, da nihče ne bi smel doživeti takšnih grozot. Vsakdo bi moral imeti pravico živeti življenje, kot ga sam želi. V taboriščih so ljudem odvzeli pravico živeti. Prisiljeni so bili v fizično delo in telesno ter duševno trpinčenje. Dovolj je ena sama uničujoča ideja, da trpi vse človeštvo. Špela Lipovšek, 8. a

20. VTISI S POTI Ura je bila 4.00. Bila je še trda tema. Po avtocesti so mimo nas švigali avtomobili, luna je sijala in naš avtobus se je kot megla vlekel proti Mauthausnu.Nekateri smo bedeli in se pogovarjali, drugi so spali. Vendar verjetno prav nihče ni mislil na kraj, proti kateremu smo se vozili in kjer je življenje izgubilo na tisoče nedolžnih ljudi. Pot je bila dolga in ko smo bili že skoraj na cilju, smo začeli slutiti kraj žalovanja. Že sam pogled na Mauthausen je bil strašljiv. Visoka, kamnita stavba je dajala vtis nemoči. Vse je bilo tako nejasno. Čutiti je bilo smrt, trpljenje umrlih in bolečino njihovih svojcev. Najbolj strašljivo pa je bilo v plinskih celicah. Vedeli smo, da je bil vsak kamen, na katerega smo stopili, oblit s krvjo in da je tu v mukah izgubilo življenje na stotine taboriščnikov. Komemorativna slovesnost je bila spokojna in mirna. Kar se je dogajalo v taborišču je preprosto nesprejemljivo. Ljudem je bila ukradena njihova temeljna pravica. Pravica do življenja. Dostojanstvo človeka je bilo omadeževano. Mučenje je bilo nečloveško in nesprejemljivo z vseh moralnih vidikov. Vojn ne bi smelo več biti. Nič ni pomembnejšega od življenja. Vedno obstajata dve poti. Ljudje velikokrat izberemo napačno. Lahko bi živeli v miru. Lahko bi uživali življenje in se ga veselili, namesto da nas tlači teža nepravilnih odločitev. Katja Verdnik, 8. a

21. Apelplatz Anja Petrovič: Janez Menart (Kolona)

22. VTISI S POTI 10. maja 2009 smo se učenci 8. razreda odpravili v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Na ta dan pred štiriinšestdesetimi leti je bilo taborišče osvobojeno, zato se vsako leto priredi spominska slovesnost žrtvam, ki so podlegle mučenju v času druge svetovne vojne. V Mauthausnu se je zbralo ogromno ljudi z vsega sveta. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev. Učenci osnovne šole Frana Roša smo pripravili program žalne slovesnosti pri slovenskem spomeniku. Tudi sam se nastopil kot deklamator. Poskusil sem čim bolj doživeto deklamirati Menartovo pesem Jesenski dan in se vživeti v čas, ki ga je danes težko razumeti. Spomin na trpljenje naših ljudi je v svojem nagovoru obudila tudi notranja ministrica Republike Slovenije, gospa Katarina Kresal. Po komemoraciji pri slovenskem spomeniku smo se odpravili na ogled taborišča. Krematorij, plinska celica, kamnolom, stopnice smrti, fotografije izstradanih in izmučenih ljudi – vse to opominja in opozarja: Nikoli več se ne sme ponoviti! Še danes je strašljivo, kako je bilo v taborišču poteptano človeško dostojanstvo, kako so taboriščniki v trenutku izgubili vse – ne samo prostost, ampak vse svoje pravice, svoje imetje, svobodo govora in mišljenja. Esesovci so z njimi počeli, kar so hoteli, njihova domišljija ni poznala meja, o čemer pričajo strašljive fotografije. Grozo taborišča sem sam najbolj doživel v plinski celici – majhen, nizek prostor deluje grozljivo, duši, omejuje, zato sem si hitro poiskal pot na prosto. Ne znam si predstavljati, da bi mi kdo danes prepovedal živeti tako, kot živim, da ne bi mogel hoditi v šolo, se ukvarjati s športom, se svobodno družiti s prijatelji. Hkrati pa vem, da je še marsikje po svetu čutiti razlike med ljudmi, da se morajo nekateri še vedno boriti za osnovne človekove pravice, da še vedno divjajo vojne, da vsi nimajo enakih možnosti … Upam, da bo vojn vedno manj in da bom dočakal čas, ko bodo vsi ljudje živeli v miru. Klemen Nunčič, 8. a

23. VTISI S POTI Na potovanju sem doživel mnogo lepega, ni pa manjkalo tesnobe in žalosti, katerih občutje vežem na taborišče smrti v Mauthausnu. Pot do avstrijskega koncentracijskega taborišča je bila zelo zanimiva in polna čudovitih razgledov na lepo naravo. Ko smo prišli v Mauthausen, me je globoko pretreslo, ko sem videl, kako so ljudje trpeli. Zelo pozitiven se mi je zdel govor gospe Katarine Kresal. Nadvse lepo pa so Slovenijo, Celje in našo osnovno šolo predstavili nastopajoči učenci, ob katerih smo izrazili poklon vsem umrlim prisotni učenci in drugi udeleženci žalne komemoracije. David Gorazd Gorenjak, 8. a Mauthausen: zapori

24. VTISI S POTI Veselili smo se odhoda. Zbrali smo se na zadnji avtobusni postaji v Novi vasi v noči iz sobote na nedeljo. Pot je bila zanimiva, kljub temu da je trajala kar sedem ur. Prispeli smo do koncentracijskega taborišča Mauthausen, kjer nas je že čakal preživeli taboriščnik, ki nam je predaval že na šoli pred odhodom. O tem, kaj se je dogajalo v taboriščih v času druge svetovne vojne, smo bili dobro poučeni, saj smo o grozotah med letoma 1939 in 1945 veliko govorili pri pouku in v okviru predavanj, a ogled taborišča je prinesel bolj živo sliko, turobno in polno grozljivih slik … Spraševal sem se, kako je lahko prišlo do tolikšnega uničenja in kako se je vse skupaj začelo. Nacistična oblast v Nemčiji je bila pobudnica genocida nad Židi, Slovani, homoseksualci … Ljudi so natovorili v živinske vagone, v katerih ni bilo vode, zraka … Odvzeli so jim sleherno dostojanstvo. Ločevali so družine, brili so jim glave, populili so jim zlate zobe, prisilili so jih v težaška dela v kamnolomih. Minimalne količine hrane so botrovale izstradanosti, ki pa ni bila samo telesna, ampak tudi miselna, čustvena in duhovna. Grozote druge svetovne vojne se ne smejo ponoviti nikjer in nikoli več! Jan Ramšak, 8. a

25. Mauthausen: krematorij Žalni sprevod

26. Krog simbolizira pretakanje, nadaljevanje, kroženje. Spomin na umrle bo ostal večen opomin, da je človeško življenje nedotakljivo. Položeni venci naj bodo simbol stkanih vezi med preteklostjo in prihodnostjo: smrtjo in novim življenjem. Življenje slehernega človeka je neprecenljiva vrednota in nedotakljiva pravica. Janez Menart je zapisal: A rad imam, da dež mi v šipe trka; da žarek sonca leze čez parket, in všeč mi je, ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed. (Spoznal sem ...) Dostojanstvo vsakega človeka in njegovega življenja mora biti vodilo in merilo delovanja slehernega posameznika, države, državnih zvez in kontinentov. Mauthausen bo ostal živ opomin na napake preteklosti, ki se ne smejo več ponoviti.

27. Izdala: Osnovna šola Frana Roša Celje Izbor besedil: Blanka Skočir, prof. Lekotriranje: Blanka Skočir, prof. Besedila so prispevali učenci: Klara Vrečko, Luka Marcen, Špela Lipovšek, Jan Ramšak, David Gorazd Gorenjak, Ana Zupanc, Zala Teršek, Špela Štifter, Klemen Nunčič, Katja Verdnik, Katarina Slapnik, Ilona Petecin Fotografije: učenca Blaž Režabek, Miha Boh Oblikovanje: Maja Grenko, prof. Celje, maj 2009