Ali so fikcijske bitnosti enako nepopolne?

1. Ali so fikcijske bitnosti enako nepopolne? • Avtonomija fikcijskega sveta leži v dejstvu, da celotno fikcijsko področje deli neko ontološko perspektivo. • Vzpostavljanje skupnega ontološkega položaja za različna področja fikcijskega univerzuma je gledišče, ki ga sprejemajo integracionistični modeli. • Ti modeli ne razlikujejo med trditvami o fikcijskih predmetih in trditvah o aktualnih predmetih, saj so vse vrste predmetov, ki jih predstavlja jezik, sprejete kot kulturni konstrukti posodne narave.

2. Vendar je še vedno problematičen vsak poskus, da bi to gledišče sprejeli glede na fikcijo, saj se zdi, da sama fikcija nasprotuje temu, da bi vse predmete, konstruirane v njej, obravnavali tako, kot da bi imeli enak fikcijski status. • Ali lahko res trdimo, da deli celotno fikcijsko področje ena samo ontološko perspektivo? Fikcija dovoljuje posameznike, ki so enkratni za dani fikcijski svet, vendar tudi posameznike, ki so bili sposojeni iz realnosti.

3. Dejstvo, da fikcijski teksti mešajo bitnosti obeh vrst, meče dvom na splošno fikcijskost literarnih svetov. Ko literarni tekst imenuje predmet, ki ima korelat v aktualnem svetu, je avtonomija fikcijskih svetov, ki počiva na njihovi globalni fikcijskosti, kršena. • Nenehno mešanje dejstev s fikcijo, uporaba imen, ki označujejo referente, in imen, ki ne referirajo, je lastnost fikcijske konstrukcije svetov, lastnost, ki je bila podvržena dvema, medsebojno nezdružljivima glediščema:

4. (1) Gledišču, da sta princ Andrej in Napoleon kategorično različni bitnosti znotraj fikcije. • (2) Gledišču, da so vse zadevne bitnosti v enaki meri del fikcijske sfere predmetov. • Prvo gledišče zastopa meinongovec Parsons, ki razlikuje med predmeti, ki so lastni fikciji, in predmeti, ki so v fikcijo priseljeni (imigrantski predmeti). Prve tvorijo razmerja lastnosti, ki so enkratne, edinstvene za ta fikcijski svet, drugi so v korelaciji z lastnostmi, ki se pojavljajo tudi v zunaj fikcije.

5. Parsons utemeljuje to razliko v posebnih “ekstranuklearnih” lastnostih, ki označujejo fikciji lastne predmete kot nepopolne in neeksistentne, medtem ko so priseljeni predmeti popolni in eksistentni. Nepopolni fikcijski predmeti nosijo zgolj tiste atribute, ki so jim pripisani v teku zgodbe. Priseljeni predmeti pa so seveda v korelaciji z realnimi predmeti in so zato popolni. • Parsons nato uvede še eno vrsto predmetov; to so tako imenovani “nadomestni” (surogatni) predmeti.

6. Parsons, ki omahuje med dvema pozicijama (da bi videl London kot priseljeni predmet in da bi ga videl kot nadomestni predmet), daje prednost gledišču, da se London v fikciji neposredno nanaša na London v realnosti navzlic dejstvu, da priznava možno razliko med fikcijskim Londonom in realnim Londonom. • Nadomestni London, tako trdi on, se v zgodbi ne pojavlja kot tak; pojavlja se le tedaj, ko se – stoječ zunaj fikcije – nanašamo na “London iz romanov Conana Doyjla”, ki je posebna različica, ustvarjena v fikciji, realnega Londona.

7. Z drugimi besedami, ko govorimo o fikciji sta tako London iz romanov Conana Doyjla kot izmišljeni Sherlock Holmes del ena in istega področja. • Tudi drugi filozofi na podoben način razlikujejo med različnimi propozicijami v fikciji in njihovimi različnimi logičnimi statusi. Searle, na primer, trdi, da je referenca Conana Doyjla na London primer nefikcijske prvine znotraj fikcije. V takih primerih ima po njegovem mnenju avtor nefikcijsko zavezo kot v vsakem realnem dejanju referiranja.

8. Wolterstorff podobno trdi, da niso vse bitnosti, ki jih najdemo v svetovih umetnin, fikcijske bitnosti. Wolterstorff razlikuje med različnimi rabami imen: imenovanjem s pomočjo togih označevalcev, da bi referirali na isto prvino v vseh možnih svetovih (“Rusija” v Mrtvih dušah) in imenovanjem fikcijskih likov (“Čičikov” v Mrtvih dušah), ki je imenovanje, ki nima intence, da bi referiralo.

9. Imena in izrazi, kot so “Pariz”, “Baker Street” in “mesto prebivanja Sherlocka Holmsa”, lahko torej spodkopljejo pojmovanje fikcijskosti kot globalne strategije fikcijskih tekstov in potemtakem avtonomijo fikcijskih svetov. • Če so izrazi, kakršne smo navedli zgoraj, realna dejanja referiranja, ki imajo za posledico zavezanost do aktualnosti z govorčeve strani, potem za fikcijske svetove lahko trdimo, da so le delno fikcijski.

10. Če obravnavamo take primere kot “otoke” nefikcijskosti znotraj fikcijskega področja in kot neposredne reference na popolne predmete v aktualnem svetu, potem postane praktično nemogoče govoriti o avtonomiji fikcijskega sveta glede na aktualni svet. • Fikcijski svetovi, ki mešajo dejstva s fikcijo, predstavljajo heterogene ontologije; te ontologije so predstavljene z mešanico fikcijskih propozicij in propozicij, ki so zavezane aktualnemu svetu.

11. Kakšna je rešitev za bitnosti, ki eksistirajo v različnih svetovih? Ali storijo, da je splošna fikcijskost nekega sveta dvomljiva? • Primer Pariza, kakor je predstavljen v fikciji, bo rabil za dokaz o dvojni težavi, ko poskušamo predmete, zgrajene v fikciji, neposredno povezati z njihovimi dvojniki v realnosti. • (1) nemogoče je razmejiti bistvene lastnosti Pariza, ki se dejansko (ali bi se morale) pojavljati v vsaki od njegovih literarnih konstrukcij.

12. (2) istemu imenu je mogoče pripisati različne množice opisov v različnih fikcijskih svetovih in zato opisov, ki nadomestijo ime v enem posameznem fikcijskem svetu ni mogoče prenesti ali aplicirati na druge možne svetove. • Na primer, Flaubert zasidra fikcijske dogodke v realne kraje – za take primere se zdi, da zahtevajo nefikcijsko zavezanost s strani govorca.

13. V Flaubertovem primeru Pariza ni mogoče nadomestiti z neko drugim mestnim okoljem: tisto, ker je posebej znano o Parizu zunaj fikcije, je podvojeno v duplicirani eksistenci Pariza v svetu Sentimentalne vzgoje. • Vendar se drugi fikcijski teksti lahko nanašajo na Pariz, ne da bi uporabili njegova edinstvena prizorišča. Na primer, v Stendhalovem romanu Rdeče in črno se liki sprehajajo in vozijo po mestu, ne da bi bil omenjen katerikoli kraj v Parizu, kjer ti dogodki potekajo.

14. Pariz v tem Stendhalovem romanu vključuje zgolj privatna mesta: salone, veže, vrtove, privatne sobe, jedilnice: to so kraji, ki tvorijo mesto Pariz v tem posebnem svetu. • Splošna omejitev Julijenovih dogodivščin v Parizu na domače področje, dejstvo, da je javno področje izpuščeno iz konstrukcije fikcijskega sveta, ustvari Pariz, ki je zelo drugačen od Pariza, omenjenega in opisanega v Flaubertovem romanu.

15. Ali lahko rečemo, da sta oba fikcijska svetova zasidrana v istem realnem kraju, to je Parizu? Ali Stendhalov Pariz implicira vse konkretne pariške kraje in mesta, ki navzlic temu nikoli niso omenjena? • Ta ilustracija kaže, da lahko roman zgradi mesto, kot je Pariz, ne da bi se skliceval na dobro definirano množico lastnosti ali na posebno vednost, ki jo imamo o mestu. V takem primeru se za eksistenco dvojnika v realnosti izkaže, da nima skoraj nobene posledice.

16. Z drugimi besedami, lastnosti, povezane z imenom, vključno s tistim, za kar se intuitivno zdi, da so njegove bistvene lastnosti, mu niso nujno pripisane v vsaki možni situaciji. • Poleg tega tudi odločitev glede tega, katere bitnosti tvorijo priseljene predmete in katere predmete, lastne fikciji, vsekakor ni jasna in očitna. Fikcijski svetovi so lahko zasidrani v realnih bitnostih, ne da bi avtor te realne bitnosti eksplicitno imenoval oziroma omenil.

17. Realna bitnost je lahko imenovana znotraj fikcijskega konteksta, ne da bi se aktivirala kakršnakoli vednost, ki je z njo povezana zunaj fikcije, medtem ko mesto lahko ostane neimenovano, pa vseeno aktivira cel okvir vednosti, povezan s krajem v zunajfikcijskih kontekstih. • Kategorično razlikovanje med fikcijskimi bitnostmi z in brez korelata v realnosti je torej vprašljivo. To razlikovanje je vprašljivo tudi še z drugega zornega kota.

18. Predpostavlja se, da eksistenca dvojnika v realnosti za bitnost, zgrajeno v fikciji, nalaga posebne omejitve literarnim tekstom, ki niso naložene oziroma vsiljene, ko so bitnosti lastne fikcijskim tekstom.