Download
1 / 49
520 likes | 824 Views
Črna prst 30-31.07.2013 Za dražit prijatelje… Miljko http://zadrazitprijatelje.com miljko.lesjak@gmail.com. Dolge sence na Kalu so mi tiho razlagale, da sem že malo pozen, mogoče že prepozen. S težkim nahrbtnikom ….
E N D
Črna prst30-31.07.2013Za dražit prijatelje… Miljkohttp://zadrazitprijatelje.com miljko.lesjak@gmail.com
Dolge sence na Kalu so mi tiho razlagale, da sem že malo pozen, mogoče že prepozen. S težkim nahrbtnikom …
… sem se zakadil na Kalarsko brdo. Potem je telo reklo: “Umiri konje”. Sapa je kmalu prišla zadaj, duša še malo kasneje.
Na robu gozda sva se srečala. Jaz gor, on dol. Kdo ve, kolikokrat v tem mesecu je šel gor k svoji Dorici?
Kot furmanski konj s plašnicami na očeh bi skoraj spregledal te alpske možine in ...
… po dolgem času sem spet spoznal, kako slep si, ko hitiš s pogledom prikovanim na uro.
Hitro, zelo hitro sem prišel tja gor. Malo grozljivo oblačno je bilo sprva videti, …
… zarisali dva kroga na … khm, le na kaj me spominjata tista dva hribčka …
… in šele potem dovolili, da je pogled splaval tja daleč do morja.
Tisti najvišji oblački so se še uspeli odeti v kričeča oblačila, …
… so rdeči oblačni valovi še nekaj časa valovili. Potem so počasi ugasnili.
Noč je prišla hitro. S polnim trebuhom sem opazoval, kako so zvezde z vzhoda bežale proti zahodu, ...
… avioni pa , le kdo bi jih lahko preštel, proti Bližnjemu vzhodu.
Vsake toliko časa se je čez nebo sprehodil kakšen utrinek. Želje je odnesel s seboj.
… in “palček Smuk” bi jih lahko občudoval iz ribnika. Če bi le prišel tako visoko.
... tisti čaj na mizi, še vedno topel kljub pozni nočni uri , se je še kako prilegel. Kuharica že ve.
Noč je bila kratka in nebo je bilo zjutraj kot umito. Na vzhodu se je že barvalo na toplo, …
… na vrhu pa veter je skrbel, da ni bilo tako. Tisti mrzel je vztrajal še od večera.
… obsijalo Tolminsko verigo gora. Pred desetletji so jih prekrstili, a ko jih gledam s primorskega konca, so to še vedno Tolminski.
Saj bi se človek razgledoval okoli, tja čez Bohinjsko jezero proti Triglavu, …
Dolga pot bi bila še pred mano, a je tehnika malo zatajila. Te že malo blede zoisove zvončice …
… in ta škržolica niso mogli razumeti mojih težav z rezervnimi baterijami fotoaparata.
Tudi sam jih nisem, zato sem samo pomahal tem kosmatincem v slovo in se obrnil navzdol.
Dva mlada svizca sta se pod kočo igrivo prepirala. Dokler ni prišel “ta stari” in naredil red.
Pot navzdol je minila v “klečeplazenju” za rožami. Kako bi lahko drugače …
… dovolj od blizu opazoval to čebelo, ki se je trudila na rožnatem kačjaku …
… ali tega pajka, ki si je za dom izbral najlepšo lokacijo …
Na travniku mi je tale lahkokrilec pomahal v slovo in poti je bilo konec.
Še zadnji pogled na vso zeleno Črno prst, potem je šlo vse samo še navzdol. Vse razen vročine. Ta je z vsakim metrom spusta naraščala. Najraje bi obrnil.
