Slovenska državnost in njene korenine

1. Slovenska državnost in njene korenine Področje: Zgodovina  Raziskovalna naloga Učenec: Matjaž Vičar, 9.r Mentor: Tomaž Jurca  Leto 2008/2009  OŠ Bežigrad

2. Opredelitev problema • Kaj sem hotel, raziskoval? Zakaj se v učbenikih zgodovine ne omenja mnogih pomembnih dogodkov iz slovenske preteklosti, ki so bili ključni ne samo za Slovenijo ampak celotno za Evropo? Kdo nam piše zgodovino? Zakaj je v Sloveniji tako malo domoljubja? Ali so zato kriva velika sosednja vojaško dominantna ljudstva? Ali smo morebiti krivi sami? Je še mnogo drugih vprašanj, ki sem jih raziskal ali poskušal raziskati. Dogodki, ki so spremljali Slovenijo, ljudstvo, ki že 1000-letja živi v srednji Evropi, padci in vzponi ene najstarejših kultur, jezikov, so predstavljeni v tej raziskovalni nalogi. • Hipoteze? Večina ljudi in zgodovinarjev misli, da je slovenska zgodovina, skupaj z izbranimi viri in interpretacijami že dokončno ustaljena in trdno potrjena. Vendar obstaja veliko zgodovinskih, kulturnih in političnih razlogov, da določena obdobja slovenske zgodovine niso raziskana ali pa se jih premalo upošteva, so celo zamolčana. Mnogi viri dokazujejo, da smo zelo star narod, ki živi na tem ozemlju precej več kot 1400 let. Kaj je razlog, da se učimo zgodovino, kjer so določni viri zamolčani, zamolčani so tudi v medijih, na televiziji, ...? Razlog je v neavtonomnosti slovenske zgodovinske stroke, ki se pod 100-letji tuje nadvlade težko otresa starih prirejenih vzorcev interpretacije virov, arheloških najdb. • Kje je napaka v klišejski tezi: »Čudež je, da smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod.« • Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo ostanek nekoč mogočnega in prevladujočega naroda, ki je v miru živel v večini srednje Evrope od pradavnine.

3. Predantičničas in Antika - Veneti Kot kažejo številni viri (pisni in arhitekturni) smo Slovenci potomci Venetov. Kdo so Veneti?

4. Antika Ali smo se kdaj učili o Slovencih v antiki? Kam so kar naenkrat izginila ljudstva kot so Histri , Noričani, Kelti, Veneti, … po 5. stoletju? Imena krajev in rek in še mnogi ostali viri pričajo, da je večina teh staroselcev ostala na področju srednje Evrope. Zakaj nam veliki sosedje in kolonialne velesile nočejo priznati resnične zgodovine (Slovenskega naroda) ali bolje, zakaj jo sami zavračamo? Slovenci so od nekdaj živeli na današnjem ozemlju Republike Slovenije. A ne samo tukaj, ampak tudi po celotni srednji Evropi. Zakaj smo potemtakem skoraj propadli? Kdo so Slovenci v Rimskem cesarstvu? 'Slovenci' ('Slowenen') so 'slovanski praprebivalci' ('slawische Ureinwohner') starih rimskih provinc z imeni: 'Pannonia, Noricum, Istria, Raetia, Vindelicia, Venetia in Dalmatia. To je povsem jasno razvidno iz drugih zapisov, kjer so omenjene točno te province. Te rimske province, poseljene s Slovenci, so ležale v Srednji Evropi. Vindelicia je ležala pod izvirom Donave, Raetia na področju današnje Švice, Noricum na področju današnje Avstrije, Pannonia na področju današnje jugo vzhodne Slovenije in velikega kosa Panonske nižine, Venetia je na severu mejila na Raetijo, na vzhodu pa na Istrio. Istria je bila današnja Istra in Furlanija, Dalmatia pa je bila pokrajina ob Jadranskem morju in je mejila na Panonijo na severovzhodu in Istrio na severozahodu. 'Helmolts Weltgeschichte' ne omenja mnenja, da bi Slovenci prišli od drugod, tako kot to navaja za Hrvate, Srbe in Bolgare, pri katerih omenja tudi vire, ki to opisujejo. Iz dokumentiranih zgodovinskih virov vemo, da so v teh rimskih provincah, pred prihodom Rimljanov, živeli noriški, retijski, jadranski, panonski in dalmatinski Veneti.

5. Venetski zapisi • Dokazi o prisotnosti pra-Slovencev pa so vidni na raznih staro-Venetskih napisih večinoma iz 10-5 stol. pred Kristusom. Opravičeno lahko sklepamo, da je jezik neverjetno podoben, pisava pa je predhodnica latinice. Pomembne so Atestinske tablice – levo spodaj. Osti jarej (ostani mlad) V napisu beremo: (TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU Ali FONETIČNO : KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM Kar je v slovenetskem originalu izgledalo: XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM

6. Jezik Veliko Slovencev misli, da je naš jezik zaostal in nerazvit zaradi dvojine. Še predkratkim so nam Srbi razlagali dvojino kot zaostalost. Raziskave pa so pokazale, da imajo dvojino lahko samo tisti jeziki, ki so ohranili osnove prvotnega Evropskega jezika (venetščine in sanskrta). Pravijo nam, da so slovenska imena krajev prevzeta od tujcev (večinoma Rimljanov), Dokazov pa nimajo. Med tem, ko je dovolj dokazov, da se potrdi ravno nasprotno (Ptuj –Petovia – potovje, Drava - drveti, Celje – Celea - sela). To so nekatera imena, ki bi jih naj prevzeli od Rimljanov, a imajo slovenke korene. Slovenščina je tudi zelo podobna Sanskrtu, ki ima značilno dvojino in šest sklonov v treh osebah in treh številih. Primeri podobnosti: Veda(veda), mátá (mati), bhrátá (brat), mrtju (smrt), dinam (dan), nišá – (noč), mása – (mesec), tama (tema), annam (hrana), mamsa (meso), asthi (kost), nakha (noht), oštha (usta), trnam (trava), nagna (nag), dvaram (vrata, dveri), phena (pena), madhu (med), phalam (plod), kupi (čaša), šálá (šola), kunčiká (ključ), svaja (svoj) ...

7. Genetske raziskave • Genske študije so pokazale, da se genetska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %. Presenetljive so tudi primerjave na osnovi Y-kromosoma. Pomemben dednega zapisa, ki se skoraj nespremenjen deduje iz roda v rod skozi tisočletja, je na moškem spolnem kromosomu Y. Vse mutacije ali naključne spremembe v dednem zapisu na tem delu kromosoma Y se dedujejo iz roda v rod po moški liniji. Ko se spremeni ena sama črka v zapisu molekul DNK na delu moškega Y-kromosoma, ki se pri razmnoževanju ne premeša, imajo vsi potomci tega prednika z mutacijo na svojem kromosomu tudi takšen spremenjeni zapis.

8. Kralj Samo in njegovo kraljestvo - Karantanija je naslednica Norika z bolj ali manj istim ljudstvom – Samo prevzame oblast leta 623 - Tri leta kasneje pridruži Karantaniji: Zg. Panonce ter del Sp. Panoncev, Čehe, Moravce, kasneje pa še Lužičane in Bavarce - Močna karantanska organiziranost prepreči Obrom zavzem Karantanije - Prvi slovenski prestol, tradicija od prej Z napisom TU DONI MOJ DUH, Ki so ga kasneje Habsburžani ponemčili - Zaradi sporov, različnih verovanj in pa frankovske želje po oblasti, sta se kralj Samo in frankovski kralj Dagobert leta 633 zapletla v vojno, kjer pa je zmagal kralj Samo, čeprav je imel manjšo vojsko, saj so franki poklicali na pomoč še Alemane in Langobarde. - Samo je vladal do svoje smrti leta 658 - Po njegovi smrti se je kraljestvo razdelilo in Karantanija je ostala sama. Iz zemljevida se vidi, da so to bile v bistvu združene že omenjene rimske province, staroselci, ki so kulturno, politično, jezikovno in narodnostno spadale skupaj, in da ta skupnost ni plod nekih strašnih selitev nomadskih ljudstev.

9. Ustoličevanje - Prvo zapisano ustoličevanje po propadu Rima je bilo leta 657, Kralj Samo - Bistvo ustoličevanja je bilo, da ljudstvo odloča o svojem vodji z pravičnimi volitvami. Knez pa mora razmišljati samo v korist ljudstvu in mora biti eden izmed njih, oziroma se ne sme imeti za več vrednega, če ne ga ljudstvo mirno odstavi. - Nenavaden obred za tiste čase, ki so se mu čudili še 1000 let po prvem znanem ustoličevanju. - To je prva faze moderne demokracije (mnogi Slovencem priznavajo demokratično prvenstvo, sami si tega nočemo priznati) - Jean Bodin napiše knjigo Les Six Livres de la République (Šest knjig o republiki), ki ima tudi opisano Karantansko obliko demokracije oziroma prenos od ljudstva na vladarja. - Bodin na 126 strani napiše: “NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI” - Thomas Jefferson najde to obliko demokracije v Les Six Livres de la République in jo prenese v deklaracijo o neodvisnosti ZDA - Ta knjiga se nahaja tudi v zasebni knjižnici Thomasa Jeffersona (Povezavo med ustoličevanjem, Bodinom in T. Jeffersonom je našel profesor Jožef Felicijan in jo opisuje v knjigi iz leta 1967 »Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje” – to dejstvo prizna tudi Klinton) - Slovenski učbeniki in politična elita zamolčujejo, da je bil karantanski obred vzor Thomasu jeffersonu pri pisanju deklaracije o neodvisnosti ZDA. - Dejstvo je, da smo Slovenci posejali seme moderne demokracije.

10. Slovenski Kralji, vojvode in knezi

11. Bitke proti Turkom Teh bitk se v šolah skoraj ne omenja, saj bi s tem poudarili pomembnost Slovencev. “TEGA PA JA NE SMEJO!” Če se že učimo, pa se samo o bitkah pomembnih za Srbe in druge večje narode. Glavne bitke za Slovence: - Bitka pri Nikopolju(1396) - Bitka pri Mohaču(1526) - Bitka pri Sisku(1593) - Bitka pri Monoštru(1664)

12. Bitka pri Nikopolju (1396) - Leta 1396 - Bitka pri Nikopolju v Bolgariji - 120.000 združenih evropskih čet, se bori proti številčnejšim turškim zavojevalcem. - Kristjani naj bi pregnali Turke, do Jeruzalema in naprej. - Zmaga Evropejcem uide zaradi francoskega soliranja, in ko so Srbi (Štefan Lazarević ) prestopili na stran Turkov in napadli Sigismunda od zadaj - Herman Celjski s slovenskimi vitezi reši kralja Sigismunda (direktno in junaško prebijejo turški obroč) in postane slaven, bogat in pride na sam evropski politični vrh. Slovenci smo rešili Evropo pred Turki in Srbi. Če bi padel kralj Sigismund, bi bilo še bolj porazno.

13. Bitka pri Mohaču (1526) -Leto 29.8.1526 -Vojska kralja Ludviga 25.000 (Slovenci im Madžari. Hrvatov in Sedmograjcev pa ni bilo, ker nista prišli na bojišče pravočasno) -Vojska Sulejmana II ima 100.000 bojevnikov (med njimi 15.000 Janičarjev) - Cilj Muslimanov je bil zasesti Hrvaško, večina Slovenije in Madžarsko, ker jim kralj Ludvik ni plačal “davka” - Prvič v zgodovini se uporabi zaporni ogenj, ki so ga uporabili Muslimani - Zaradi nesposobnega odločanja v Madžarski vojski so Muslimani zmagali in zavzeli takrat še to, kar bi res morala biti Hrvaška. Sclavoniae pa jim ni uspelo popolnoma zavzeti. - Madžarsko kraljestvo se razdeli na tri dele. - V Slovenijeh (danes Slavonija in hr. Zagorje) so se v tem obdobju množično priseljevali Srbi, Bosanci in Hrvati. To je dodobra spremenilo narodnostno sestavo in povzročilo izgubo jezika. S pomočjo Ilirske prevare so Srbi in Hrvati asimilirali skoraj milijon Slovencev (danes jim Hrvati pravijo Kajkavci).

14. Zemljevid Slavenijeh z »Hrvatskoga povjesnog atlasa« 16. stoletje – Hrvaška je na zemljevidu tako majhna, da niti napisa ni bilo moč umestiti v ozemlje, ki ji je še pripadalo v 16. stoletju. Vse ostalo so zasedli Turki po bitki pri Mohaču – migracije po bitki so usodno zmanjšale slovenski etnični prostor. Preostanek Slovenijeh (na zemljevidu Slavonija), še zmeraj obsega precej velik del nekdanjega Kraljestva Slovenijeh, ki pa smo ga do 19. stoletja izgubili. Po takratnem popisu je bilo hrvatov okrog 800 000, slovencev pa 2 milijona, saj so se vsi prebivalci Spodnje Panonije (Slovenijeh) šteli za Slovence.

15. Bitka pri Sisku(1593) • Leto 15.6.1593 • Vodja Muslimanske armade Bosanec Hasan Paša Predojević (pomuslimanjen Srb). • Hasan je obkolil trdnajov Sisek s 40.000 vojaki in jo začel obstreljevati in to kar sedem dni. • Načrti Hasana so bili zavzeti Vojno krajino in Slovenijo • Kmalu pa pride pomoč Prav iz Slovenije. 5.000 glava vojska slovencev, ki se ji je pridružilo še nekaj Nemcev, so 22.Junija prikorakali do Siska pod vodstvom grofa Andreja Turjaškega . • Vitez Adam Ravbar potisne Turke proti reki Kolpiin zada ključen udarec v bitki • Grof Turhaški zasuje Turke z Arkabuzerji, iz utrdbe pa pomagajo vitezi in jih preženejo do reke. • Odločilna zmaga za Slovence. Andrej Turjaški pa reši Evropo. • Turkov umre čez 10.000 nekaj več pa se jih utopi. • Andrej turjaški oropa veliko orožja in dragocenosti med njimi tudi šotor Hasana in njegov plašč kjer ga kasnjeje škof Hren uporabi za mašni plašč v stolnici (Danes ga najdemo v Narodnem muzeju v Ljubljani). • Po tej bitki Turki niso več ogrožali Slovenije z večjimi napadi.

16. Bitka pri Monoštru(1664) - Leto 26.7.1664 - Ahmed Kopruluja je z 120.000 vojaki hotle zavzeti Dunaj - Turki so prišlo do vasi Modinci 3 Km od Monoštra na Slovenskem ozemlju - Tam so jih na severnem bregu reke Kolpe pričakale združene Evropske čete Slovenci - Štajerci, Kranjci in Korošci ter zavezniki Nemci, Francozi in Madžari (tudi Ogrski Slovenci). - Bitka je bila že Skoraj, da izgubljena, ker so Francozi in Nemci bili obkoljeni. - grof Montecuccoli pa v boj potegne štiri regimente cesarske Avstrijske vojske in jih reši. - Krščanske sile so potisnile Turke v močno naraslo reko Rabo. Umrlo jih je čez 15.000 potonilo v reki pa še več. - Izkažejo se Kranjci pod poveljstvom barona Jurija Lamberga - Kristjani pa so izgubili nekaj čez 2000 mož - Slovenci so se posebaj dobro izkazali pod poveljstvom grofa Carla

17. Protestantizem - Čas: 1550-1600 - Začetek Protestantizma na Slovenskem podpirali so ga plemiči, ki so bili proti kmetom - Prva knjiga tiskana v Slovenščini , Abecednik, 1550. - Prva tiskarna na Slovenskem, 1575. - Prvič tiskana Biblija v Slovenščini, ki je prva v slovanskih jezikih nasploh in trinajsta tiskana biblija v materinem jeziku na svetu, 1584. Predstavniki in dela: Primož Trubar (1508-1586) Prvi, ki je spoznal, da se bo Slovenski narod bolj uveljavil in tudi obstal, če bo tiskal knjige v Meternemu jeziku. Natiskal je Abecedarium, Katekizem in pa še mnoga ne tako pomembna dela. Primož Trubar Zaradi pritiska cerkve je moral tiskati v Nemčiji. Adam Bohorič (1520-1598) Leta 1584 je izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste (Articae horulae succisivae). Njegova pisavaBohoričica se je v Sloveniji obdržala nadalnjih 250 let Adam Bohorič Jurij Dalmatin (1547-1589) Prvi, ki je v Slovenščino prevedel Biblijo (1584). Prevedel in napisal je tudaj nekaj pesmi

18. Kmečki upori Kmečki upori niso samo posledica Fevdalnih krivic, ampak tudi pritiskanje tujih narodov na slovensko ozemlje. Večina uporov so zatrli Krajšniki (srbi) s pomočjo plemičev, nekaj pa tudi Turki. Zatiralci - Koroško kmečki upor: Turki • 1.Vseslovenski upor: Plemiči • “Hrvaško”-Slovenski upor: Krajšniki (Srbi) in plemiči • 2. Vseslovenski upor: Plemiči in Krajšniki (Srbi) • Tolminski upor: Plemiči, Cesarjevi vojaki in Krajšniki (Srbi) Legenda: Rjava—Srbi Zelena—Turki Zemljevid ne prikazuje samo kmečkih uporov, ampak tudi vse odgovorne Rdeča in modra—Nemci in Avstrijci za zatrtje, ki so tudi eden razlogov za izbruh samih uporov. Ko sem Rumena—Madžari raziskoval sem ustvaril domnevo, da so so edenglavnih krivcev ravno Roza—Italjani Tisti, ki so si hoteli prilastiti Slovenski narod in s tem ogrožali Slovence.

19. Pomlad narodov 1848 prisilijo cesarja, da odstrani Fevdalizem in sprejme ustavo. Slovenski izobraženci v tem vidijo združitev Slovenskega naroda in postavijo narodnopolitične zahteve zedinjene Slovenije. To pomeni, da bi se morale vse Slovenske dežele združiti, in da bi bil slovenski jezik enakopraven Nemškemu. • Prvi, ki je pisal o zedinjeni Sloveniji je bil Matija Majar Zilski • Več kot 11 000 peticij je romalo na Dunaj za idejo zedinjne Slovenije (Mayer Zilski, klub Slovenija, Bleiweis, dr. Miklošič, Kozlar, Dolenc in ostali, so formulirali tako peticijo, ki je bila sprejemljiva za vse, tudi za Slomška, ki ni maral zahteva, da bi se mi povezovali s Hrvati. To peticijo so poslali po celi Sloveniji in ljudje so jo podpisovali). • Leta 1848 pišeta prva marksista Marx in Engels, da smo Slovani, Bretonci, Škoti, Baski, ... Drugorazredni ljudje, ki jih je potrebno iztrebiti – začetek rasizma, holokavsta. • Organizirajo se tabori, kjer Slovenci krepijo svoj narodnostni in kulturni značaj na poti do suverenosti pesnik F. Prešeren, J. Bleiweis misijonar F. Baraga, škof A. M. Slomšek

20. Najpomembnejši znanstvenikiHerman iz Karintije Herman iz Karintije prvi na Slovenskem rojeni znanstvenik, matematik, astronom, filozof, prevajalec. Rodil se je v 12.stol. Svojemu imenu je dodal de Carinthia - pomeni Veliko Karantanijo. Je prvi poznani znanstvenik slovenskega rodu in evropskega slovesa. Arabska in antična dela iz matematike, astronomije in filozofije je prevajal v latinščino. Nekatera dela So ohranjena samo zaradi njega 1892-1929 Herman Potočnik raziskovalec vesolja in vesoljskih poletov Je svetovno pomembni začetnik raketne in vesoljske tehnike. Napisal je knjigo Problem vožnje po vesolju. Zavzemal se je za uporabo in razvoj raketne in vesoljske tehnike zgolj v korist človeštva. Janez Vajkard Valvasor1641 - 1693 Slava vojvodine Kranjske (izvirni nemški naslov Die Ehre dess Hertzogthums Crain)

21. Jurij Vega je izdelal Logaritemske tablice in je največkrat tiskana matematična knjiga na svetu.Bil je tudi astronom, inženir in eden največjih Vojaškihstrategov v tistem času Po nejm je poimenovan tudi krater na Luni. Jožef Stefan On je prvi, ki je izračunal natančno temperaturo Sonca. Štefanov zakon o sevanju črnega telesa je edini Naravni zakon, ki je poimenovan po kakem izmed Slovencev. Tudi po njemu je poimenovan krater na Luni.

22. Zdravica ali Zdravljica? - Napisal jo je France Prešeren leta 1844, največji Slovenski pesnik - Pisava je Bohoričica Zdravico so nam pripadniki Jugoslovanstva in Ilirizma preimenovali, spremenili zato, da bi bila povezana z veliko-Srbskimi in Ilirskimi težnjami in celo izbrisali kitico, ki se glasi:

23. Gajica Temu obdobju bi lahko rekli žalostno obdobje Slovenske zgodovine, saj nam podrejo nekatere temelje ne samo pisave ampak tudi jezika. • Razvil jo je Ilirist Gaj Ljudeviti v prvi polovici 19.stol • Njene značilnosti so šumniki(č, ć, š, ž in đ- v slovenščini ne uporabljamo ć in Đ), LJ, NJ, drugačno naglašanje… • Kmalu je dosegla tudi Slovenijo, kjer so jo sprejeli mnogi pisatelji, med prvi je bil Stanko Vraz, Prešeren je ni nikoli sprejel za svojo pisavo. • Slovenci so se še bolj približali Srbom in Hrvatom • Danes pa jo zlorabljajo, kot še en dokazzapripadnostjužnim Slovanom.

24. 20. in 21. stoletje • Prva svetovna vojna • Začetek 28.junij 1914, atentat na Franca Ferdinanda. • Začetek bojev na Slovenskem, Soška fronta 1915-1917, Italija napade Avstro-Ogrsko • Prebivalstvo v okolici Soče se zdesetka. • Na bojiščih se poveljuje tudi Slovensko. • Slovenski vojaki se borijo povsod po Evropi. • Vseh mrtvih v prvi vojni naj bi bilo po nekaterih virih 10 milijonov po nekaterih pa celo20. Po vojni kosi španska gripa in pobije več ljudi kot vojna – izčrpanost prebivalstva. • Na Soški fronti je umrlo, se izgubilo ali pohabilo, več kot milijon ljudi. • Najhujši boji kadarkoli na Slovenskem se končajo 24.oktobra, po preboju Nemško Avstro-Ogrskih sli pri Kobaridu. • v prvi vojni naj bi umrlonekaj čez 30.000 Slovencev po nekatirih virih pa celo 63.000 ali več

25. Prva Slovenska vlada • 31.10.1918 nastane prva Slovenska vlada v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (takrat še brez Kraljevine Srbije, Črne Gore in Makedonije) – ta država je bila na žalost priključena Srbiji že 1.12.1918. • Predsednik prve slovenske vlade je bil Josip vitez Pogačnik. • Vlada je delovala je do 20. januarja 1919, ko je bila s • posebnim ukazom regenta Aleksandra Karadzordzevica • ukinjena..

26. General Maister • Prevzame oblast nad spodnjo Štajersko in pridruži se mu čez 1000 Slovenskih prostovojlcev • 25.11.1918 zavzame Špilje in zato Graško poveljstvo pošlje polkovnik Rudolfa Passyja, da poizve kaj namerava Maister. • General Maister je z njim 27. novembra 1918 sklenil pogodbo, ki je dovoljevala Slovencem zasesti narodnostno ozemlje ob severni meji na Štajerskem in na Koroškem, čeprav je že imel v rokah odredbo poverjeništva II. vojnega okrožja, ki mu je omejevala poseganje na Koroško. Proti pogodbi Maister - Passy so nastopili Nemci v Gradcu, Celovcu in na Dunaju, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani. Na seji Narodne vlade 30. novembra 1918 so sprejeli tudi naslednji sklep: "Generala Maistra je podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo nikakih političnih pogodb." Tako smo izgubili velik del Koroške južno od Drave. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!". ŠE ENA ŽALOSTNA ZGODBA SLOVENSKE NAIVNOSTI!

27. Nadporočnik Franjo Malgaj (slika levo) decembra 1918 pri Velikovcu. Malgajeva četa je na prošnjo Narodnega sveta za Mežiško dolino že 6. novembra 1918 odšla iz Celja, zasedla najprej Mežiško dolino, konec novembra pa vzhodno Koroško z Velikovcem. Padel je 6. maja 1919 blizu Raven na Koroškem. Sliko (slika desno) so vojaki Mariborskega pešpolka poklonili svojemu generaluRudolfu Maistru, 26. Sušca 1919 v Radencih. Vojaki imajo v puškinih ceveh slovenske zastavice, velika slovenska zastava pa visi zadaj – Našemu poveljniku g. generalu Maistru v neomajni zvestobi. Slika na sredi: Slovenski topničarji na položaju. O obrambi Radgone se ne učimo, ne o izdajalskem Karlovškem pešpolku in kakšna je bila to sploh svoboda (leta 1918). Ko je general Maister zvedel, da so Nemci kljub premirju 1919, z veliko močjo napadli Radgono, je v skladu s svojim obrambnim načrtom takoj aktiviral okrepitve in jih poslal na pomoč 6. stotniji. V ta namen je iz Celja z vlakom krenil vojaški transport z vojaki hrvaškega Karlovškega pešpolka, ki je bil v ta namen v zaledju, določen za rezervo. Toda v Špilju so se Hrvati povelju uprli. Niso hoteli naprej v Radgono pomagat slovenskim branilcem (Radgono so kljub vsemu ubranili prostovoljci predvsem iz Prlekije, kaj bi bilo, če je ne bi?), temveč so se na lastno pest vrnili v Celje. Ob drugi priložnosti, 22. 7. 1919, pa so z veseljem streljali po izdanih slovenskih vojakih v Mariboru. Tega dne je namreč v Mariboru in na Koroškem prišlo do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroške odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. Podobne mahinacije (recimo deklaracija za mir 7.2.1991, cilj je bil razorožitev slovenske vojske) so se dogajale tudi leta 1991, a tokrat z malo več sreče za Slovenijo, a po letu 1992 se zdi, da se spet vračamo v objem nedemokratične srbske hegemonije.

28. Zakaj smo leta 1918 in 1919 zapravili slovensko državo Velike demokratične zaloge in vrednote smo si nabrali pred letom 1941, predvsem pa pred letom 1918, nekatere izhajajo iz časov Karantanije – ne pozabimo, da je tudi ameriški politik Thomas Jefferson, pri pisanju ameriške Deklaracije o neodvisnosti, povzel zamisel o suverenosti ljudstva iz demokratičnega obreda kronanja slovenskih knezov – to je potrdil tudi predsednik ZDA Bill Clinton. Ko govorimo o ZDA, ne smemo spregledati, da je ameriški predsednik Woodrow Wilson že po prvi vojni, leta 1919 v Versaillesu, Slovencem tako rekoč ponudil samostojno državo, ki so jo v »našem« imenu zavrnili, takrat že srbsko prefiltrirani, slovenski politiki (Wilsona so zavrnili z izjavo: »Osvobajate nas, istočasno pa nas režete na koščke.«). Na tak način smo tudi izgubili Koroško. Vse te odločitve so bile proti volji ljudi, zamolčano je namreč, da so tudi Maistrovi borci za severno in vzhodno mejo hoteli svobodno Slovenijo. Thomas Jefferson je baje tudi dejal, da so svobodni mediji pomembnejši od vlade, saj človek brez vlade lahko preživi, brez svobodnih medijev pa ne more, očitno se Slovencem dobesedno slabo piše – saj so tudi učbeniki napisani po podobi politike in ne zgodovinske stroke, oziroma naši “zgodovinarji” kar pozabljajo na mnoga poglavja našega boja za svobodno Slovenijo, za lastno državo. Leta 1918 smo izgubili lastno državo, ker je bilo v politiki premalo pogumnih in zavednih Slovencev, nekatere pa so že prej pobili in onemogočili krogi blizu Beograda, Rima in Dunaja.

29. Slovenska vojska 1918/19 Slovenska narodna vojska je bila tudi dobro oborožena vojaška organizacija s polnimi skladišči modernega orožja, ki je na Slovenskem ostalo po umiku avstrijske vojske. Slovensko narodno vojsko je novembra 1918 tudi mednarodno priznal francoski maršal Franchet D'Esperey, vrhovni poveljnik antantnih čet na vzhodu. Ljubljani je 6. novembra 1918 poslal pozdravno brzojavko, v kateri je posebej poudaril, da je to vojska, ki stoji pod praporjem zavezniških armad, za zmago svobode in pravice. To pa je najbolj prestrašilo Srbe, saj bi uradno mednarodno priznanje slovenske narodne vojske preprečilo načrte srbske unitaristične hegemonije. Zato je Karađorđevičeva klika tudi uradno protestirala pri vrhovnem antantnem poveljstvu. Srbi so se kot starejši zavezniki antante sklicevali na nagrado, ki so jim jo obljubili zavezniki 1914 ob vstopu v vojno. Pozimi 1918-1919 je slovenska narodna vojska bila že močna vojaška organizacija. Imela je 2 generala, 47 štabnih višjih oficirjev, 962 oficirjev, 11364 vojakov, 21347 pušk, 857 strojnic, 538 topov, 1797 konj, 2323 vozov, 417 avtomobilov, 7 sestavljenih in večje število nesestavljenih letal. Do okupacije s strani Italijanov smo imeli tudi mornarico v Trstu. Po spretnem vojaškem manevru v Mariboru je general Rudolf Maister naglo organiziral slovenske vojaške enote ter z njimi osvobodil zajeten del Štajerske in Vzhodne Koroške. To pa jugofalangi ni bilo všeč. Srbi so se zavedali, da bi ozemeljsko velika Slovenija bila pretežak plen za prekvalificiranje v srbsko banovino(enklavo). Sploh pa so Srbi poleg imperialističnih interesov potrebovali slovensko ozemlje samo za lažji dostop do evropskih meja. Italijanom, Avstrijcem in Srbom je bilo vsem skupno eno – izbrisati Slovenijo z evropskega zemljevida, njeno ozemlje pa si razdeliti tako, da bomo Slovenci kot narod izginili in ne bomo nikoli sposobni doseči našega političnega ideala ZEDINJENE SLOVENIJE iz leta 1848! Slovenci smo s koncem vojne 1918 , izstopom iz Avstroogrske in priključitvijo k antanti imeli možnost za uresničenje ZEDINJENE SLOVENIJE-ZDRUŽITEV VSEH SLOVENSKIH POKRAJIN V SAMOSTOJNO IN NEODVISNO DRŽAVO SLOVENIJO. Toda zastopal nas je Koroščev Južnoslovanski klub, ki je bil najvišje slovensko politično in pogajalsko telo. Tako so se tudi slovenske politične zadeve iz Trsta, Gorice, Celovca in Maribora, nevede podredile Ljubljani, v kateri je srbska klika kovala svoje načrte. Sicer pa bi novembra 1918 slovenski vojski na Koroškem prišel krvavo prav, kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, vendar kljub prošnjam narodne vlade v Ljubljani, Srbija svojih vojakov ni hotela poslati. S hinavskim manevrom je kot pogoj za pomoč, postavljala pristanek Slovenije (Države Slovencev, Hrvatov in Srbov), da se združi s Kraljevino Srbijo ter prizna srbsko nadoblast. Koroščeva narodna vlada je brez vednosti slovenske vojske in ljudstva privolila srbskim zahtevam ter 1. decembra 1918 podpisala omenjen sporazum glede združitve. Srbi pa kljub temu svojih obljub niso izpolnili. Edini vojaški oddelek sestavljen iz Srbov, vračajočih se vojnih ujetnikov, ki je odšel na Koroško 14. decembra 1918, je povzročil več škode kot koristi. Oddelek Srbov je iz Ljubljane prispel v Grabštajn blizu Celovca. Že naslednji dan so Avstrijci ta oddelek najprej obkolili, nato pa ga zajeli brez enega izstreljenega naboja. Ujeti Srbi so avstrijskim Brambovcem povedali, da je srbski kraljevi vojski vseeno za slovensko Koroško in da se jim zato ni treba bati srbskih rednih enot, ker jih na Koroško ne bo. Avstrijci so tako od Srbov izvedeli, da jim nasproti stojijo samo prostovoljske enote slovenske narodne vojske. Tako so kmalu Srbi razpustili slovenske enote in degradirali Maistra. Zadnje upanje je umrlo z izdanim uporom 22. 7. 1919, ko so srbski in hrvaški mitraljezi pokosili slovenske uporne fante, po njih se ne imenuje nobena ulica (naša država je mačeha do lastnih herojev, enako šola).

30. V »Uradni bilješki«, z dne 23. julija piše: »V noči na 23.7.1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega pešpolka pobunili in streljajoč drvili proti kamnitem mostu (Stari most). Edini Karlovački 36. pešpolk je ostal vjeran in držal most pod ognjem ter tako preprečil združitev pobunjenega vojaštva to in onstran Drave. Puntovnikov je bilo vsega okrog 1500, vjernih je ostalo le okrog 130.« Dokument lepo kaže na to, da se je v »Uradni bilješki« znašlo še nekaj neslovenskih besed in kako je srbščina počasi a vztrajno nadomeščala slovenski jezik. Podatek o številu upornikov je pravilen, vendar je dejstvo, da je bilo število aktivnih udeležencev upora vendarle precej nižje. Vsekakor pa poročilo opozarja na velik obseg upora. • Nek srbski oficir se je v Mariborski vojašnici začel fizično znašati nad slovenskim konjenikom, ker mu je med ježo čez dravski most padla srbska šajkača na tla. Med pretepanjem ga je zmerjal s slovenskim psom. Pri tem je začel pretepati tudi ostale slovenske vojake, ki so temu negodovali, zato je dal štiri zapreti. Med ostalimi je zavrelo. Zvečer so šli s puškami pred zapor in izsilili, da so tovariše izpustili. Nato so se puntarji obrnili na nadporočnika Antona Kavčiča in od njega zahtevali, da jim dajo za poveljnike slovenske može. »NOČEMO ZA POVELJNIKE NITI SRBE, NITI NEMČURJE, ŽIVIJO REPUBLIKA, NOČEMO KRALJA«, so se glasile zahteve. Vpili so tudi:« SRBI NAS HOČEJO IMETI POD KOMANDO, KAKOR PREJ NEMCI! in PROČ S KRALJEM PETROM!« Nadporočnik Kavčič, ki so ga vojaki spoštovali jim je pozitivno odgovoril na njihove zahteve. Zato so pričeli vojaki kričati »živijo« in streljati v zrak. Streli v konjeniški vojašnici so sprožili pravi plaz. Za dragonci so se uprli tudi topničarji v sosednji vojašnici. Postavili so strojnice in vpili: »SRBE NA VRBE«, »ŽIVELA SLOVENSKA DRŽAVA«, »PROČ S KRALJEM PETROM« ,«ŽIVELA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO SRBOV«, »DOL Z NEMČURJI« ipd. Streljanje na desnem bregu Drave je spodbudilo tudi vojake na levem bregu, v meljski vojašnici mariborskega pešpolka. Kričali so: »AUF BIKS«, »ZDAJ GREMO«, »SRBE NA VRBE«, »HURA«, VSI VEN, DRAGONCI PRIDEJO«, »ŽIVIJO SVOBODNA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO ČIČERIČA« (tako so imenovali srbskega kralja Petra, op.p.) ipd. • Iz zapora so osvobodili zaprte slovenske vojake, vdrli v skladišče s strelivom, nekaj srbskih in nemškutarskih oficirjev pa prijeli in zaprli v klet. Nazadnje so se zaslišali še streli in vpitje iz vojašnice Tržaškega pešpolka. Upor je tako zajel vse štiri slovenske polke v Mariboru. V njem so sodelovali dragonci Konjeniškega polka, vojaki Mariborskega domobranskega pešpolka, Topniškega polka in Tržaškega pešpolka. • Puntarji Mariborskega pešpolka z desnega brega Drave so se v treh skupinah odpravili proti središču Maribora. Iz dokumentov je razvidno, da so se uporniki iz obeh strani reke Drave hoteli združiti v centru na Glavnem Trgu in osvoboditi še jetnike iz zaporov Dravske vojašnice. Dve skupini sta prišli iz Melja, tretjo pa so v podvozu pod železniško progo napadli vojaki 2. čete, 3. bataljona 36. Karlovškega pešpolka, pod poveljstvom kapetana Ljudevita Stanekovića, ki so kot vsi Hrvatje ostali zvesti Srbom. Slovenski fantje so proti karlovčanom jurišali, vendar so jih ti zavrnili z ognjem. En slovenski vojak je padel na Meljski cesti. Na Rotovškem trgu je padel še en Slovenec, več pa je bilo ranjenih. Na Glavni trg pa se slovenski vojaki niso uspeli prebiti, ker so dostop zablokirali Karlovčani s pomočjo srbskih orožnikov. Na glavnem Trgu je bila nameščena četa Karlovškega pešpolka pod poveljstvom kapetana Danila Vuksana. • Pripadniki tega istega hrvaškega Karlovškega polka so se 4. februarja 1919 uprli v Špiljah, kamor so prispeli iz Celja. Niso hoteli na pomoč slovenskim Maistrovim borcem v Radgoni, ki so jih napadle deset krat močnejše avstrijske čete. Kljub temu so Maistrovi borci Mariborskega pešpolka v Radgoni uspeli odbiti avstrijsko ofenzivo, s pomočjo ljutomerskih prostovoljcev in ob pomoči še ene čete iz Maribora, ki je kasneje prispela tja namesto 36. Karlovškega pešpolka. Karlovčani pa so jih pustili krvaveti, čeprav so bili uradno pripeljani v Slovenijo kot rezerva, zato da bi lahko prišli po potrebi na pomoč ogroženemu sektorju. Čeprav je neizpolnitev povelja v vseh vojskah najtežje kaznivo dejanje, zanj niso odgovarjali. Pet mesecev kasneje so pa bili pripravljeni streljati na slovenske vojake in bili najbolj zaslužni za neuspeh upora! Za to dejanje je bil 36. Karlovški pešpolk uradno pohvaljen in nagrajen z 10.000 kronami! Hitro ukrepanje Karlovčanov in razmestitev njihovih čet takoj po uporu kažejo na to, da je povsem mogoče, da je bil upor na nek način tudi izdan ter zato tako učinkovito zatrt. • Tudi slovenski puntarji z desnega brega so hoteli čez most na Glavni trg. V Veliki kavarni so veseljačili Srbi s svojimi hrvaškimi podrepniki in nemčurji. Slovenski vojaki so se hoteli prebiti čez most do njih da bi z njimi obračunali in se združili s svojimi sonarodnjaki z levega brega Drave. Karlovčani pa so v kavarno postavili strojnice in imeli pod ognjem ves most. Vodil jih je kapetan Amar pl. Belošević. Slovenski uporniki so nekajkrat skušali jurišati čez most. Na čelu akcije so bili zlasti dragonci, ki so streljajoč prijezdili že čez polovico mostu, a so obležali pod streli karlovških strojnic. Zjutraj so pri štetju vojakov v vojašnicah ugotovili, da manjka 224 slovenskih vojakov. Natančnega števila padlih slovenskih vojakov na mostu ne vemo, ker so zjutraj po uporu srbski vojaki pometali trupla padlih Slovencev v Dravo. 23.7. je bilo zaprtih 82 upornikov, do 28.8. pa celo 136. • Na isti dan kot v Mariboru, se je upor začel tudi na Koroškem in sicer v Dravogradu in v postojankah Labotskega odreda. Po večerji 22. Malega Srpana (Julija) 1919 so slovenski vojaki najprej prijeli in zaprli srbskega poveljnika 10. čete mariborskega pešpolka, pred četno poveljstvo so postavili strojnice. Prijeli in zaprli so še tri druge srbske oficirje. Nekaj vojakov 12. čete je v nekega srbskega nadporočnika uperilo puške in moral je sneti epolete in pas, tako da je postal izenačen z vojaki. Uporniki so razglasili, da sta srbski poveljnik bataljona in še en srbski oficir obsojena na smrt, vendar niso nikogar ustrelili. Uporniki so od srbskega komandanta zahtevali boljše in pravične razmere, on pa je zahteval, naj takoj izpustijo zaprte oficirje. Med tem so slovenski uporniki po telefonu žal izvedeli, da je upor v Mariboru propadel. Srbski poveljnik bataljona jim je takrat začel obljubljati, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če ga izpustijo, in se razidejo. Zato so uporniki oficirje izpustili, srbski poveljnik pa jih je v zahvalo vljudno povabil naj pridejo zjutraj na pogovor brez orožja, da se prijateljsko pogovorijo. Slovenci so se dogovora držali in zaupali obljubam srbskega poveljnika. A ko so zjutraj prišli, jim je ta dal prebrati poročilo o aretaciji, okrog sebe pa so zagledali srbske vojake z uperjenimi puškami. • Dva voditelja upora na Koroškem sta uspela pobegniti, druge prijete upornike so pod stražo odpeljali v Dravograd, kjer jim je 2. Velikega Srpana (avgusta) 1919 sodilo naglo vojaško sodišče. Sodili so šestim upornikom iz 10. in 12. čete Mariborskega pešpolka, zaradi upora v postojankah Labotskega odreda. Sodišče je na smrt obsodilo pet upornikov, enega pa na daljšo zaporno kazen. Ker pa je bil poveljnik Labotskega odreda takrat general Rudolf Maister, je ob pritožbi, vse na smrt obsojene čez dva dni pomilostil in jim smrtno kazen spremenil v kazen 15 let težke ječe. Po preteku 13. mesecev so bili vsi obsojenci po posredovanju generala Maistra povsem oproščeni. • Zajetim upornikom v Mariboru je 25. Malega Srpana (julija), po povelju generala Krste Smiljanića, sodilo naglo vojaško sodišče v Mariboru, pod predsedstvom podpolkovnika Mirka Petrovića iz 36. Karlovškega pešpolka. Dva vidnejša organizatorja upora Karel Toplak in Adolf Podkubovšek sta bila obsojena na smrt, drugi obtoženci pa so bili brez zaslišanja zaprti na dolge zaporne kazni. • Karel Toplak je bil slovenski domoljub in vojni invalid. Desno roko je izgubil v I. svetovni vojni, med uporom v Mariboru pa je bil ranjen še v levo. Doma je bil iz Vitanja. Ustreljen je bil v 23. letu starosti. Boril se je za Koroško in Štajersko, boril se je za pravično slovensko stvar, proti Avstrijcem in Srbom, za svojo domovino Slovenijo, ki jo je neizmerno ljubil. • Tudi konjenik Adolf Podkubovšek je bil zaveden Slovenec. Doma je bil iz Loč pri Slovenskih Konjicah. Po poklicu je bil mesarski pomočnik, ob ustrelitvi pa je dopolnil komaj 21 let. Svoja mlada leta je žrtvoval v borbi za Koroško ter Štajersko in za pravično slovensko stvar, za svobodo Slovencev in za sveto slovensko – karantansko zemljo! Oba ustreljena sta bila med prvimi znanimi žrtvami za svobodno in združeno Republiko Slovenijo, ki jih je zaradi tega na smrt obsodilo srbsko sodišče. • Morišče za Toplaka in Podkubovška so Srbi pripravili v topniški vojašnici v Mariboru, 29. Malega Srpana (julija) 1919 ob 8h zjutraj. Ustreliti so ju bili prisiljeni njuni tovariši, ki so z njima sodelovali v uporu. Kakršnokoli javno žalovanje je bilo prepovedano. • Isti dan so postavili pred naglo vojno sodišče še 9 upornikov in jih obsodili na dolge zaporne kazni. Skupno je bilo pred naglim sodiščem obsojenih 21 upornikov. • Preiskava pred naglim sodiščem v Mariboru ni obravnavala zvez med uporom v Mariboru in uporoma v Dravogradu ter v postojankah Labotskega odreda. Te zveze pa so zanesljivo obstajale. Upor 6. čete Mariborskega pešpolka v Dravogradu in upor v Labotski dolini sta izbruhnila istočasno kot upor v Mariboru, 22.7. zvečer. Udeleženec upora na Koroškem, Vincenc Pinter je leta 1966 izjavil, da je četovodja Hercog, ki je bil glavni pobudnik upora na Koroškem, vojakom 10. čete Mariborskega pešpolka, pred uporom zaupal, da je komandant upora v Mariboru in da bodo uporniki s Koroškega odkorakali v Maribor. Tam bi se naj vsi združili in vzpostavili vojaški svet. Iz Maribora bi potem odkorakali v Ljubljano, kjer bi razglasili združeno Republiko Slovenijo! Omenjeno izjavo potrjuje tudi komandir 12. čete Mariborskega pešpolka Mirko Ravter, ki je pred naglim vojaškim sodiščem v Dravogradu izjavil:« da mu je nadporočnik Gračner 22. Malega Srpana zaupal, da hoče moštvo zapustiti postojanke v Labotski dolini in naslednji dan zjutraj oditi v Maribor.

31. Nedvomno so bili uporniki na Koroškem povezani z uporniki v Mariboru, ti pa tudi z vojaki v Celju in Ljubljani. Policijski komisar Dr. Senekovičje v svojem poročilo o uporu v Mariboru tudi navedel:« V čevljarsko delavnico v drugem nadstropju skladišča Tržaškega pešpolka, kjer sta spala dva vojaka, je vdrl neki desetnik s tremi oboroženimi vojaki in kričal – Fantje, vstanite gor, vzemite orožje in pojdite z nami, gre za pravično stvar, mi nočemo kralja, mi hočemo slovensko republiko in gremo, da vržemo kralja dol!« Desetnik, ki je to vzklikal je trdil, da je iz Celjskega pešpolka. V preiskavi so storili vse, da bi odkrili tega desetnika iz Celja, vendar neuspešno. S pričami so soočili vse podčastnike iz Celjskega pešpolka, ki so bili ob uporu v Mariboru, vendar desetnika ni nihče izdal. Zveze z Ljubljano potrjuje Ivan Vogrinec iz stražne stotnije Mariborskega pešpolka, ki je na zaslišanju izjavil:« Da je neki gospod (pri tem je mislil na vojaškega častnika) že šel v Ljubljano zaradi prevrata.« • Državni sekretar je v svojem poročilu o uporu navedel da so bili vzroki za upor: 1. kralj; 2. kraljestvo; 3. republika; 4. znižanje mezde in 5. slaba obleka. Točno to navaja vojaškemu sodišču tudi major Ankerst: » Pobunili so se, ker ne marajo kralja Petra, hočejo, da se mezda povrne nazaj od 2 kron na 5 kron in da so za republiko.« 22.7. je stražmojster Sadar z orožniške postaje v Mariboru zvedel, da bodo imeli istega dne, okoli 20. ure podčastniki z dovoljenjem predpostavljenih, zborovanje v domobranski vojašnici in da bodo tam razpravljali o znižanju mezde iz 5 kron na 2 kroni ter o menažnem dodatku, ki so ga Srbom dovolili, Slovencem pa ne. • Že 23. Malega Srpana je štajersko obmejno poveljstvo obvestilo vojaško sodišče v Mariboru, da mora po povelju generala Krste Smiljanića, uvesti tudi preiskavo in soditi tistim civilistom, ki so sodelovali ali podpirali vojaški upor v Mariboru. Takoj po uporu je bilo aretiranih devet civilistov. Uporni vojaki naj bi bili povezani tudi z železničarji, ki pa v uporu niso aktivno sodelovali. Policijski komisar Senekovič navaja besede nekega vojaka, ki je izjavil:« Da so za prevrat pridobljeni železničarji, ki bodo s stavko preprečili prihod Srbov v Maribor.« Aktivno udeležbo železničarjev v omenjenem prevratu, je seveda preprečilo krvavo zatrtje vojaškega upora. • Glede upornikov je dr. Pfeifer v poročilu z dne 25.7.1919 zapisal, da bi pomagalo le eno in edino uspešno sredstvo »premestitev Mariborskega pešpolka v Bosno ali Srbijo.« Prav to se je kaj kmalu tudi zgodilo. Nasprotno pa moramo omeniti poročilo policijskega komisarja Senekoviča, ki je 1. Velikega Srpana (avgusta) 1919 navedel:« Le malo je med vojaštvom elementov, ki ne bi odobravali pobune…« • Slovensko časopisje o uporu v Mariboru in na Koroškem sprva ni smelo poročati. Glasilo slovenske socialne demokracije »Naprej«, je hotelo poročati o uporu že 24.7.1919, vendar je to cenzura preprečila. Vsi kasnejši članki v časopisju so bili skrbno cenzurirani. Vojaški upor je bil nato s strani cenzorjev predstavljen kot »otroška buna s krvavim koncem in resnimi posledicami.« Upor bi se naj ponesrečil zato:« Ker je bil otročje in neumno zasnovan in brez vsakega cilja.« Kmalu za tem so cenzorji oblikovali povsem skonstruirano zgodbo in vse dogajanje zvalili na »boljševiške revolucionarje in nemške hujskače«. Niti sledu pa ni bilo o protisrbskem razpoloženju upornikov. Časopisje je npr. naredilo iz zavednega Slovenca Karla Toplaka nemškutarja in štajercijanca, lagalo da je doma iz okolice Ptuja, na koncu pa ga je obtožilo, da je organiziral vojaštvo v boljševiškem duhu. Očitno so srbski cenzorji hoteli najprej prikazati ljudem, da je bil upor nekaj povsem nepomembnega, zato so govorili o »otroški igri« in uporu brez cilja. Nato so ugotovili, da je upor imel le prevelik odmev in so zato ljudi poskušali prepričati, da so v njem sodelovali »pronemško« usmerjeni vojaki, čeprav smo lahko videli da je bilo ravno obratno. Upor je bil namreč usmerjen prav proti srbskemu kralju in oficirjem ter proti njihovim nemškutarskim hlapcem! • Po zatrtju mariborskega upora s pomočjo hrvaških hlapcev, je Beograd v enem letu z zahrbtnimi manevri slovensko vojsko popolnoma onemogočil in ukinil. V legendarni slovenski planinski polk, je na primer prišel poseben srbski oficir, kot inštruktor Srbščine. Izdan je bil ukaz, da morajo slovenski oficirji in podoficirji zamenjati svoje slovenske legionarske kape s srbskimi šajkačami. Pred tem smo imeli Slovenci svojo legionarsko kapo. Zato so bili slovenski možje zaradi ukaza o zamenjavi kap zelo prizadeti. Poleti 1919 so bila slovenskim polkom odvzeta tudi njihova imena. V okviru velesrbske vojaške organizacije so polki dobili samo številke. Ljubljanski pehotni polk je dobil številko 37, mariborski pehotni polk številko 45, celjski pehotni polk številko 46, slovenski planinski polk 47... • Velike spremembe so nastale tudi v drugih enotah. Letalska stotnija v Mariboru je prenehala dobivati bencin, kmalu pa je bila v celoti ukinjena. Ukinjena sta bila tudi mariborski Dragonski (konjeniški) polk in Tržaški polk. Najpomembnejši korak pri ukinjanju slovenskih polkov pa je bilo spreminjanje njihove narodne sestave. V polke so začeli prihajati rekruti iz južnih delov države, slovenski obvezniki pa so morali daleč na jug. Vsak slovenski nižji oficir, ki je bil sprejet v skupno vojsko, je moral prebiti nekaj mesecev na albanskem bojišču. Počasi je bila večina slovenskih oficirjev premeščena iz Slovenije, dogajale pa so se tudi hude krivice. Npr. poveljnik mariborskega polka, podpolkovnik Avgust Škabar, ki je polku poveljeval od ustanovitve, je nazadoval v pomočnika komandanta polka. Organizator tega polka, zaslužni Edvard Vavpotič, je postal celo samo četni komandir. Enako se je godilo tudi drugim slovenskim oficirjem. • Srbi so se s tem znebili zlasti vojaško organiziranih, bojevitih in upornih štajerskih ter koroških Slovencev, ki so se do tedaj najvidneje zoperstavljali srbski hegemoniji. Maistrovo vojsko so raztepli in poslali na jug Srbije, generala Maistra pa so osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Niti v navadnem razgovoru na cesti, ga ni smel nihče javno hvaliti, kaj šele v časopisju. O njem se sploh ni smelo govoriti. Doletela pa ga je tudi kulturna osamitev. Nihče ga ni smel omenjati kot pesnika in hkrati hrabrega vojskovodjo. Če bi na Koroškem ostala Maistrova vojska, pod poveljstvom generala Maistra, bi Koroška ostala slovenska in bi bila to še danes! Tako pa smo ostali brez nje, največji Slovenec 20. stoletja pa je umrl razočaran in zagrenjen 26.7.1934. v Uncu pri Rakeku, potem ko je bil prisilno upokojen 1923. leta, star šele 49 let. • Z demobilizacijo armade, ki jo je izvedel Beograd, Malega in Velikega Travna (aprila in maja) 1920 je bila popolnoma in dokončno izbrisana slovenska narava prejšnjih slovenskih polkov. Slovenske narodne vojske ni bilo več! • Popolnoma enako se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Prav tako je bila ukinjena slovenska partizanska vojska in po naključju ali ne spet prav Malega in Velikega Travna, le da tokrat leta 1945! Tudi na Koroškem se je zgodilo popolnoma enako! Vnovič se je morala slovenska vojska po srbskem oz. Titovem ukazu umakniti brez boja iz osvobojenega Celovca, Gosposvetskega polja in praktično celotne Koroške. Še enkrat so se morali slovenski vojaki s solzami v očeh posloviti od svete slovenske-karantanske zemlje, ki so jo pred tem osvobodili in to plačali s svojo krvjo! To isto se je ponovilo tudi na zahodu slovenske meje, v Trstu in Gorici!

32. Slovenščina v vojski • Andrej Komel Andrej Komel predstavlja osrednjega avtorja v razvoju slovenskega vojaškega jezika v dolgemobdobju od leta 1872 do 1919. S prvimi slovenskimi vojaškimi knjigami jeKomel uveljavljal slovenščino, med slovenskimi vojaki dvigal slovensko narodno zavest in vojaškemu okolju dokazoval sposobnost slovenskega jezika za izražanje vojaških vsebin. Za izobraževalno, jezikovno in vojaško delo vavstro-ogrski armadi je Komelu cesar dodelil 12. novembra 1879 tudi plemiški naziv Sočebran. • 1915-1917 so po zaslugi takrat že pokojnega Komela, Slovenski poveljniki lahko poveljevali v slovenščini. • Enako pravico si je priboril general Rudolf Maister, ki se je v letih 1918 in 1919 boril za severno mejo. • 1921 so Srbi prepovedali slovenski jezik v vojski. • Partizani so med drugo vojno spet uvedli slovenščino vendar jo je Tito po vojni ukinil čeprav jim je v Jajcu obljubil, da bodo lahko obdržali svojo vojsko.

33. Slovenija je po letu 1918 razkosana in razžaloščena Večina primorske po letu 1918 pripade Italiji, večino Koroške v Avstriji, komaj si izborimo Prekmurje in južno Štajersko. 1920 Nova država je zamenjala denar: štiri avstrijske krone za en srbski dinar. 10.10.1920 Po plebiscitu je Koroška pripadla Avstriji. 12.11.1920 Rapallska pogodba: določena razmejitev med Italijo in Kraljevino SHS; nova država je izgubila Primorsko. 1920 Fašistični požig Narodnega doma v Trstu, julija 1920. Začenja se pregon primorskih Slovencev. Organizacija TIGR se prva v Evropi upre fašizmu. Če smo si pod pokojno Avstr-Ogrsko komaj priborili lastne šole in tiskanje knjig, učbenikov v slovenščini, so nam Srbi po letu 1918 dovolili tiskanje učbenikov v slovenščini le do leta 1942 (Verbovšek, 1995, stran 157), a je njihov načrt dokončne rešitve vprašanja slovenščine in slovenstva zmotila druga vojna. Prav tako so Srbi ukinili slovenske vojaške enote in tako tudi poveljevanje v slovenščini. Bila je sicer ustanovljena univerza v Ljubljani (arheologijo in zgodovino so imeli pod popolnim nadzorom srbski nastavljeni izobraženci), a so jo Srbi želeli ukiniti že pred drugo vojno, kar je zvito preprečil inženir in šahist Milan Vidmar, ki je obiskal kralja in mu sporočil, da bodo univerzo poimenovali po njem (kralj tako ni mogel ukiniti svoje univerze). Vidmar se je sicer ponižal, a je rešil vsaj minimum. Prav tako je bilo v Srboslaviji spološno sprejeto - "učene" balkanske glave so trdile - da je slovenska dvojina znak zaostalosti (vir - Leopold Verbovšek, 1995, stran 152). 1934 umre slovenski Junak general Rudolf maister – degradiran s strani Beograda

34. Druga vojna in čas po njej – 100 000 Slovencev pobijejo okupatorji, jih umre v taboriščih, v državljanski vojni in v povojnih revolucionarnih pobojih, nekaj 10 000 Slovencev se izseli Tigrovec Danilo Zelen 1907 - 1941 13. maj 1941 TIGROVCI V PRVEM SPOPADU S FAŠISTIČNIM OKUPATORJEM SLOVENIJE NA MALI GORI PRI RIBNICI Takoj po okupaciji Slovenije so italijanski policijski preiskovalci intenzivno iskali primorske emigrante, prostovoljce Soške legije (prostovoljne primorske formacije, ki je bila pripravljena na boj takoj po napadu na Jugoslavijo) in seveda na Tigrovce. Tigrovska trojka Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik se je skrivala pred Italijani v okolici Ribnice, ker je tam kot učitelj služboval Anton Majnik. Najprej so se skrivali v podzemnem bunkerju, zaradi nezdravih razmer so se umaknili v Češarkovo lovsko kočo. Že drugi dan za tem, so prišli na Malo goro tri žandarji in 34 italijanskih karabinjerjev in vojakov. Ob tej situaciji se je vnel spopad z močnim streljanjem. Koča je bila lesenjača in ni nudila pravega zavetišča pred streli. V tem spopadu sta bila težko ranjena Danilo Zelen in Ferdo Kravanja, Anton Majnik se je na koncu spopada predal. Ko so Italijani vdrli v kočo se je Danilo Zelen sam ustrelil, Ferda Kravanjo pa so nezavestnega, ranjenega peljali v bolnišnico v Kočevje. Ob splošni zmešnjavi ob koncu spopada se je Majnik spretno iztrgal in zbežal v goščavo. Po zajetju se je Kravanja izdajal za Jovanića, pod to lažno identifikacijo je kasneje Ferdo Kravanja uspel zbežati iz zastražene bolnišnice v Ljubljani. Ob tem je zanimivo, da je bil prav Danilo Zelen eden izmed treh tigrovcev, ki so priskrbeli 7 kg eksploziva za atentat na Mussolinija in ga pretihotapili iz kraljevine Jugoslavije na okupirano slovensko ozemlje pod italijansko oblastjo. Kavsov Franc iz Čezsoče si je eksploziv privezal okoli pasu in, ko je na proslavi v Kobaridu 18. septembra 1938, Mussolini šel tik mimo njega, Franc ni aktiviral eksploziva, ker bi ob eksploziji z Mussolinijem vred umrlo veliko nedolžnih ljudi in otrok, ki so bili takrat na trgu v Kobaridu. Ker so bile zasluge organizacije TIGR in posameznikov od bivših oblasti v Sloveniji dolga leta zamolčane, nepriznane; samo vprašanje tigrovstva pa največkrat obravnavano v negativni luči, so današnja spoznanja drugačna, saj družba tigrovstvo že sprejema kot pomembno pozitivno komponento – a prepočasi. Spričo tega je potrebno slovensko javnost ponovno spomniti na dolg, ki ga ima družba in država do te rodoljubne organizacije. 6.4.1941 Napad sil osi na Jugoslavijo. Slovenija razdeljena med tri okupacijske sile; Ljubljano so zasedli Italijani. 31.8.1941 Sklenjena pogodba o preselitvi kočevskih Nemcev v Obsotelje. 16.12.1941 Prekmurje je bilo priključeno k Madžarski. 1941-45 V okupacijskih taboriščih je bilo okrog 47.500 oseb. 1943 Poslednji boj Pohorskega bataljona. 1942-45 V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog 35.000 Slovencev. 1942 komunistična služba VOS začne v ljubljanski pokrajini pobijati slovenske meščanske politike, duhovnike in kmete, ki niso bili za boljševistično revolucijo, ogrožena stran organizira vaške straže intako se začne nečloveška državljanska vojna, ki v Sloveniji posredno zahteva okrog 80-tisoč žrtev, rane se še danes celijo.

35. 29.11.1945 Razglašena FLRJ. 1945-1956 Iz koprskega okraja se je izselilo okrog 27.500 oseb, večinoma v Italijo. 1946 Izvedena agrarna reforma (nadaljevana 1948 in 1958). 1947 Pariška mirovna pogodba: določena nova zahodna meja in ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Skoraj vsa Primorska je bila priključena Sloveniji. 1947 Poglejmo primer Štrigove in okoliških vasi v Medžimurju leta 1945. Takratni OZNOvec Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Matjaževa vojska na slovenskem med drugim piše naslednje: »Cirkus je bil tudi v Štrigovi. Ti kraji naseljeni večinoma s Slovenci, so v preteklosti stalno spreminjali svojo pripadnost, tako v Avstroogrski, v Dravski banovini in v NDH pod okupacijo. Enkrat so bili na slovenski, drugič na hrvaški strani. Po medvojni OF pripadnosti so bili na slovenski strani in so tako hoteli tudi ostati. Organizirali so svoje narodne odbore, šole in izobesili slovenske zastave. Račun brez krčmarja, tudi dveh krčmarjev! Le-ta sta bila Kardelj in Bakarić! Štrigova z okoliškimi vasmi je hrvaška, saj v »internacionalistični« Jugoslaviji meja tako ni pomembna! Zgleda da za Slovence ni, za Hrvate pa je. Naši mariborski oznovci in knojevci so morali s krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov. Naj živi «bratstvo in edinstvo«! Naj živi internacionalistična KPJ!« Verjetno je kakršenkoli komentar k temu pisanju odveč. Kmalu po vojni se je zato tudi zgodil strašen masaker nad Slovenci v Štrigovi (30 pobitih v eni noči z ustaškokomunističnimi metodami, z motikami in krampi). Izgubili smo ozemlje in ljudi. Nobena ulica se ne imenuje po Štrigovskih žrtvah. Noben učbenik jih ne omenja. Še leta 1929 je bilo celo Medmurje pod Mariborsko upravno enoto. 15.3.1948 Na ozemlju Slovenije (brez STO) je živelo 1,391.873 prebivalcev. 1948 Odpravljena je bila zasebna trgovina. 1 9 5 0 1952-53 Politika kolektivizacije vasi se izkaže za neuspešno; obvezen odkup je bil postopoma ukinjen. 1953-1991 Delež neslovenskega prebivalstva v Sloveniji se je povečal os 3,5 na 12,2%. 5.10.1954 Londonski memorandum: coni A in B Svobodnega tržaškega ozemlja sta bili razdeljeni med Italijo in Jugoslavijo. 1955 Avstrijska državna pogodba: določena je bila severna državna meja in položaj slovenske manjšine na Koroškem. 1955-1990 V Slovenijo se je priselilo 289.289 oseb, odselilo pa 207.259. 1959 – politični proces proti Jožetu Pučniku Okrožno sodišče v Ljubljani je pod predsedstvom sodnika Sava Šifrerja 30. marca 1959 razsodilo: Obtoženec Jože Pučnik, roj. 9.3.1932 je kriv sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo. Kazen: 9 let strogega zapora. Vzrok: Prijatelju je napisal pismo, v katerem je zapisal, da bi morali delavci za izboljšanje svojih razmer tudi stavkati. Pravi vzrok: Tudi pisanje. Nekaj kritičnih člankov na rovaš totalitarnega sistema v Perspektivah in reviji 57.

36. Sedem let je preživel v zaporu, kjer je bil izpostavljen nemogočim življenskim razmeram in fizičnemu nasilju. Pretepali so ga in poniževali. Ukradli so mu sedem let življenja. Zaprli so ravno njega, ker je bil iskren in pogumen. In ker je bil po poreklu preprost kmečki sin brez političnih zvez in zaščite. Vzeli so mu tudi diplomo. • Dr. Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Zaradi kritičnih člankov je prišel navzkriž z oblastjo že na mariborski gimnaziji, po končanem študiju filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti pa so ga na političnih procesih dvakrat obsodili na zaporno kazen. Po prihodu iz zapora je emigriral v tujino v Nemčijo, kjer je ob delu študiral in leta 1971 v Hamburgu doktoriral. Leta 1989 se je vrnil v domovino, sodeloval pri ustanavljanju Socialdemokratske zveze, ki se je leta 1990 preimenovala v Socialdemokratsko stranko. Med novembrom 1989 in majem 1993 je bil njen predsednik. Bil je predsednik Demosa in hkrati njegov kandidat za predsednika republiškega predsedstva. Kasneje je bil podpredsednik vlade in do leta 1996 poslanec v državnem zboru. Umrl je 12. januarja 2003. Štiri leta po njegovi smrti je 7. junija 2007 Vlada RS sprejela sklep o preimenovanju Aerodroma Ljubljana v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. • 1961 V Sloveniji je živelo 1,591.523 prebivalcev. • 1961 Papež Janez XXIII ustanovil Ljubljansko nadškofijo. • 1965-1975 Na delo v tujino je odšlo okrog 70.000 ljudi. • 1968-1970 Delovni teden je bil skrajšan na 42 ur. • 1971 V Sloveniji je živelo 1,727.137 oseb. • 1976 Močan potres na Tolminskem. • 1977 Obnovljena je bila koprska škofija. • 1980 V ZDA se je 126.643 prebivalcev opredelilo za Slovence. • 1981 V Sloveniji je živelo 1,891.864 prebivalcev. • po letu 1980 pa se je na že tako podjarmljeno slovensko šolstvo pripravljal končni udarec, skupna programska, skrajno centalistična, jugoslovanska jedra (počasi bi ukinili jezik). • SLOVENSKA POMLAD • 1988 Proces proti četverici (JBTZ)Janša, Boštner, Tasič, Zavrl - najprej zaprejo Janeza Janšo 31.5.1988 - pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, teror in sojenje v srbščini sprožita demonstracije in poenotita Slovence. Začne se slovenska pomlad – projugoslovanske sile so bile proti osamosvojitvi, a ko so sprevidele, da jim ne bo uspelo, so zadnji trenutek stopile na pomladno stran, a s figo v žepu, kar ugroža slovensko bodočnost. Vse tajne službe nedemokratične tuje države še danes delujejo (vojaška služba KOS (Kontra obveščevalna služba), mreža SDV(Služba državne varnosti)-Udba, itn). Vsi mediji ostanejo v rokah starih prosrbskih tajnih služb, enako velja za gospodarstvo, šolstvo in univerze. Uničili so večino arhivov. Ponavlja se Beloruski scenarij – kjer se v šolah sploh več ne učijo materinega jezika, ampak ruskega. V šolah se še danes poveličuje staro državo in slovenske okupatorje (1945-1991). O pomenu osamosvojitve za ohranitev slovenskega naroda, se v šolah praktično ne uči – otroci o tem vedo manj kot recimo recimo o kosovski bitki. O Maistru komaj da kaj slišijo – da je Maistrova vojska hotela samostojno Slovenijo, in da so zato ogromno slovenskih bojevnikov za svobodo pobile srbske in hrvaške enote, o tem ne slišijo prav nič. Še in še bi lahko naštevali.

37. 1989 Slovenska opozicija je predstavila Majniško deklaracijo, uradna politika pa Temeljno listino Slovenije. 1990 Prve večstrankarske volitve po letu 1941 1989 Slovenska opozicija je predstavila Majniško deklaracijo, uradna politika pa Temeljno listino Slovenije.

38. DEMOS(Demokratična opozicija Slovenije)-ova vlada 1990, prve svobodne volitve po letu 1941. Lojze Peterle je postal predsednik vlade 16. maja 1990. Volitve so bile 8. aprila 1990. Prva demokratično izvoljena vlada je štela 27 ministrov in ministric, in sicer: predsednik vlade (tedaj izvršnega sveta) je bil Lojze Peterle, podpredsednik za družbene dejavnosti Matija Malešič, za varstvo okolja in regionalni razvoj Leopold Šešerko, za gospodarstvo pa Jože Mencinger. Notranji minister (tedaj sekretar) je bil Igor Bavčar, za finance Marko Kranjec (nasledil ga je Dušan Šešok), za ljudsko obrambo Janez Janša, za pravosodje in upravo Rajko Pirnat, za mednarodno sodelovanje Dimitrij Rupel, za zdravstveno in socialno varstvo Katja Boh, za drobno gospodarstvo Viktor Brezar in za kulturo Andrej Capuder. Sekretar za borce in vojaške invalide je bil Franc Godeša, za zakonodajo Alojz Janko, za varstvo okolja in urejanje prostora Miha Jazbinšek, za trg in splošne gospodarske zadeve Maks Bastl, za promet in zveze Marjan Krajnc, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jožef Jakob Osterc, za informiranje Stane Stanič, za turizem in gostinstvo Ingo Paš, za delo Jožica Puhar, za industrijo in gradbeništvo Izidor Rejc, za raziskovalno dejavnost in tehnologijo Peter Tancig, za energetiko Miha Tomšič, za družbeno planiranje Igor Umek, za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Peter Vencelj, za vprašanja Slovencev po svetu ter italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji pa Janez Dular. 1990-decembra-23 Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Za samostojnost je glasovalo 95% udeležencev. Plebiscitna odločitev, v primeru pozitivnega izida, je morala biti uresničena v šestih mesecih. Na plebiscitarno vprašanje "Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, tj. 88,5 odstotka vseh volivcev. Prvič po mnogih desetletjih smo vsi skupaj stopili za domovino (ateisti, kristjani, kmetje, delavci, ...), uspelo nam je in nismo jedli trave, kot so nam obljubljali prosrbski novinarji in politiki. A po osamosvojitvi so stare tajne službe spet začele delati razdor med Slovenci, ki še traja. 25.6.1991 Slovenija razglasi samostojnost; izbruhne desetdnevna vojna.

39. Junij - julij 1991, vojna za Slovenijo, 25.10.1991, zmaga in odhod jugo vojske 7.10.1991 Uvedena slovenska denarna enota - tolar. 25.10.1991 Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA. 1991 V Sloveniji je živelo 1,965.986 prebivalcev. 1992 Banka Slovenije je dala v obtok pravi denar, ki je zamenjal dotedanje bone. Tolar je postal zunanje konvertibilen 1.9.1995. 15.3.1996 Uzakonjena devetletna osnovna šola. 1996 na volitvah zmaga pomladna opcija, a zaradi prestopa poslanca (stare varnostno-obveščevalne službe so infiltrirane v pomladne stranke, ki so leta 1990 nastopile proti strankam starega režima), ni sestavila vlade 1997 ZDA so ukinile vizume za slovenske državljane. 2004 Sprejem v Evropsko unijo in vojaško zvezo NATO, po letu 1990, 1996, spet (volitve 3.10.2004) zmaga pomladna politična opcija in po letu 1992 dobi prvič možnost za sestavo vlade 2008 Slovenija predseduje Evropski uniji, velik uspeh po tisočletjih boja za lastno državo – a še nekaj deset let nazaj se je zdelo, da se bo Slovenija utopila v balkanskem loncu. Boris Pahor, slovenski pisatelj, * 28. avgust 1913, Trst. Pahor je bil rojen v Trstu leta 1913. Po dovršeni osnovni šoli je obiskoval katoliško Bogoslovno semenišče Koper (takrat, pod italijansko državo, Capodistria). Leta 1920 je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti, kot Tržačan pa tudi drugim zločinom, ki so bili storjeni nad v takratni Italiji živečim slovenskim prebivalstvom. V obdobju 2. svetovne vojne se je po propadu Mussolinijeve Italije in nemški okupaciji tržaške pokrajine na partizanski strani udeležil narodnoosvobodilne vojne. Zadnje leto vojne je preživel v treh nacističnih koncentracijskih taboriščih (Natzweiler-Struthof, Dachau in Bergen-Belsen). Po vojni je zagovarjal potrebo po slovenski demokratični državi. Njegova literarna dela so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, Italiji, Sloveniji v mlajšem obdobju pa tudi v Španiji in na Finskem. Najbolj znan zapis je Nekropola, novela o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Zelo znana je tudi trilogija o slovenski manjšini v Italiji, prevedena v nemščino in francoščino. Tudi več drugih del je prevedenih v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino in finščino. Pahor je večkrat kandidiral za Nobelovo nagrado. Leta 1992 je za svoje literarno delo prejel Prešernovo nagrado, maja 2007 pa je bil sprejet v red legije časti, najvišje francosko državno priznanje. Ob izdaji že tretjega ponatisa knjige Nekropola-(preko 30.000 izvodov v italjanščini), je bil v nedeljo- 17. februarja 2008, povabljen na predstavitev v državno televizijo-RAI-(ima preko 4,5 miljona gledalcev), kjer je predstavil delo in opozoril na zločine, katere je italijanski fašizem storil Slovencem na Tržaškem in drugod. 2009 velika gospodarska kriza – ali bo Slovenija našla primerne rešitve. Bodočnost je v naših rokah, če bomo pametni ...

40. Zaključek Veliko je izpuščenega (o naravoslovju, itn), a že ta pregled Slovenske poti do države ima v sebi veliko gradiva, za katerim se skriva ogromno truda mnogih raziskovalcev, a dela bo tudi še za zanamce več kot preveč. Zgodovina se ukvarja sicer s preteklostjo, a viri se zmeraj iščejo in vrednotijo v sedanjosti za prihodnost. Med kritičnimi zgodovinarji priljubljen epigram pravi: "Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983 (rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti). Kdor pozna lažno preteklost, bo imel tudi lažno prihodnost – to pomeni, da je ne bo imel.

41. Zlati orel – zgodba za konec Neki človek je našel orlovo jajce in ga dal v gnezdo navadne kokoši. Orlič se je izlegel skupaj s piščanci in tudi odraščal je z njimi. Vse življenje je orel počel isto, kar so počeli piščanci, in mislil je, da je tudi sam piščanec. Grebel je po zemlji za črvi in žuželkami ter kokodakal. Zamahoval je s perutmi ter poletel nekaj metrov po zraku kakor piščanci. Saj se od pišičancev pričakuje, da tako letijo, mar ne? Leta so minevala in orel se je zelo postaral. Nekega dne je visoko nad seboj, na nebu brez oblaka, zapazil veličanstnega ptiča. Z elegantnim dostojanstvom je krožil med močnimi zračnimi tokovi in je komaj kdaj zamahnil s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je spoštljivo zrl v nebo. "Kdo je to?« je vprašal soseda. "To je orel, kralj ptičev,« je odgovoril sosed. "Toda ne misli več nanj. Midva sva drugačna kot on."In stari orel res ni nikoli več pomislil nanj. Umrl je v prepričanju, da je navaden piščanec. Slika Slovenije na naslovnici je ironičen prikaz njene geografske podobe v obliki kure. Prispodoba ustreza zgodovinskim dogodkom, Slovenija je namreč bila zmeraj pridna kura, ki je za velike sosede nesla zlata jajca, za njo pa so ostale samo drobtinice in zmeraj manj narodnostnega ozemlja. Slika je nastala na Inštitutu Jožef Stefan za potrebe svetovnega spleta, leta 1995.