USPOSABLJANJE KTK_ VALVAZOR, 3. DAN

1. USPOSABLJANJE KTK_ VALVAZOR, 3. DAN 03.07.2010

2. Tretji dan, v soboto, smo po zajtrku poslušali Igorjevo predavanje o planinskih in kolesarskih poteh ter o lestvici zahtevnosti spustov in vzponov po Marku Paternuju, ki je avtor knjige Strme kolesnice in na koncu o tem kako naredimo opise poti (osnovi, dodatni in tehnični). Vse to smo nato udejanjili v praksi, saj smo razporejeni v skupine, naredili opise poti upoštevajoč navodila. Nato smo se odpravili na poprej opisano turo v vnaprej določenih skupinah z dodeljenimi inštruktorji odpravili na pot. V naši skupini smo bili poleg mene še Irena (končno je dočakala, da sva enkrat skupaj ), Miha in Tomaž, naš inštruktor pa je bil Luka, pridružil pa se nam je tudi Blaž. Vodnik ekipe je bil Miha, metla pa Tomaž. Pred turo smo se po uvodnih fomalnostih: vodnik preveri opremo udeležencev, vpraša za eventuelne zdravstvene težave, zavarovanje, pregleda in preveri opremo kolesa (zavore, pritisk zračnic, pritrjenost koles itd) in kolesarja (čelada, rokavice, nahrbtnih z ustrezno vsebino: nujni deli za popravila, hrano, pijačo, čevlji, vpraša še je kolo njegovo), vpraša za izkušnje udeležencev glede takih tur, naredi ogrevanje, opiše turo, opozori na nevarne odseke, določi metlo… Pot nas je vodila od doma po planinski poti proti Ajdni. Kmalu smo prišli na bolj zahteven spust, kjer je bila tudi “rolling stones” podlaga, kar je okusila Irena, ki je “kresnila” in si odrgnila komolec in koleno, kar smo nato strokovno oskrbeli. Miha je kot vzoren vodnik imel s seboj celo fiziološko raztopino . To smo počeli na mestu, kjer planinska pot seka makadamsko pot, ki pelje na Potoško planino. Na postanku nas je dohitela še druga ekipa in nato smo ena za drugo opravili še s spustom do izhodišča za Ajdno. Pod Ajdno smo pustili kolesa, ki jih je čuval Jaka, medtem ko smo se mi povzpeli do Ajdne. Aldova ekipa in naš moški del ekipe so šli po težji poti, baje zelo dobro varovani z vrvmi, medtem ko sva medve in Petrova ekipa, ki smo jo tudi počakali šli po lažji poti okrog, seveda večji del njegove ekipe ne po svoji volji, kar je povzročilo daljšo razpravo med Urošom in Petrom, ki je kot vodnik, ki odgovarja za nas, zaradi neustrezne opreme (čevljev s klipsni) vztrajal na svoji odločitvi, ker ni hotel prevzeti odgovornosti za morebitno nesrečo. Ko smo prišli na Ajdno, je prva, Jožetova ekipa že odhajala, mi (dve ekipi) pa smo si ogledali arheološko najdišče, nato pa se povzpreli še malo višje na razgledno točko, kjer smo opravili orientacijo (vedno sem si želela to znati in sem prav vesela, da so nas tega naučili in se organizatorjem zato iskreno zahvaljujem – kot tudi seveda za vsa ostala pridobljena znanja). Vračajoč se iz razgledne točke, je Simon zaradi zdrsavanja Ireni kavalirsko ponudil svojo roko in jo popeljal navzdol. No kar se kavalirstva tiče bom na tem mestu omenila, da je bilo to pogosto prisotno, posebej pa bi pohvalila Mateja, ki je imel pri naši mizi neugoden strateški položaj in je zato neprestano hodil nekaj iskat za ostale za mizo, ki smo težko prišli izza mize. Hvala Matej. Torej vrnili smo se do koles, ki jih je Jaka pridno pazil in se nato po zahtevnem vzponu bolj ali manj uspešno mučili peljajoč se ali hodeč. Peter si treh piv, ki sem mu jih obljubila, če pride do poti brez da bi stopil z kolesa ni prislužil. Od ceste navzgor je sledil še drugi del vzpona, kjer je Irena zamenjala svoje kolo z Lukovim in se trudila na vse pretega boj ali manj uspešno. Mogoče bo uspešnejši del poizkusov še dodatna utež na tehtnici v prid nakupa novega polnovzmetenega kolesa.

3. Prišli smo do Murglce, kjer je sledil strahoten (zame) spust, na katerega se sama ne bi nikoli podala, vendar ker je samozavest zaradi boljše tehnike narasla, sem opravila tudi s tem - s prvima dvema deloma, nato pa pred še hujšim delom izstopila in slikala ostale. Malo nižje je bil zadnji, najzahtevnejši del, za ene imenovan “cukrček”, kjer so skoraj vsi ki so se tega podviga lotili zadevo izpeljali. Sandi je zaradi objemanja drevesa na začetku, poizkus ponovi in ga seveda opravil z odliko. Po opravljenem spustu je sledil povratek h koči in kosilo. Po kosilu je sledilo predavanje Blaža, ki je tudi sam vodnik pripravnik o zakonskih osnovah ter moralni in pravni odgovornosti vodnika. Tema je bila zelo zanimiva in prisotna v razgovorih skozi vse štiri dni. Sledilo je predavaje in praktični prikaz prve pomoči. Temo nam je predavala simpatična, mlada zdravnica Vesna, ki je tudi sama kolesarka. Predavanje je popestrila s filmčki, nato pa je sledil še praktični prikaz. Odšli smo pred dom in najprej oskrbeli poškodbo ključnice z dvema trikotnima rutama, nato pa smo vadili kako premestimo poškodovanca, ki ima po vsej verjetnosti poškodovano hrbtenico, na varnejše mesto. Prvi poškodovanec je bil Sašo, ki je ležal na tleh brez ovire, drugi pa Marko, ki je ležal čez kolo. K sreči je bilo na mestu dovolj pomočnikov, ki so glavnemu reševalcu, ki je držal ponesrečenca za glavo (sum na poškodbo vratne hrbtenice), na njegove ukaze (tri, štiri, zdaj) pomagali premakniti ponesrečenca. Zanimiv podatek: glava (čeprav prazna ) tehta 5 kg. Sledil je prikaz masaže srca in pomika spodnje čeljusti navzgod s čimer preprečimo, da nezavestnemu zdrsne jezik in mu zapre dihalne poti. Naš model je bil Leon, ki sprva ni verjel, da delamo prav, ko pa je na njemu poiskus izvedla še zdravnica, je imel premikanja čeljusti dovoj in nismo mogli preveriti, če delamo prav . Po tej temi smo odšli na večerjo, kjer se nam je pridružila tudi Vesna, ki so jo fantje za sosednjo mizo z veseljem sprejeli medse in bilo za razliko od prejšnjih dni bolj vedrega razpoloženja . Med večerjo se je močno ulilo in poleg opazovanja mavrice, smo zvedavo pogledovali skozi okno, če bo prišla v dom kakšna “mokra majčka”. Po večerji je sledilo predavanje Igorja o ohranjanju in varstvu narave, ki je zaradi naše dejavnosti mnogokrat vroča tema predvsem pri ozko gledajočih planincih.