E N D
Svet okoli nas opazujemo z dvema očesoma. Levo oko gleda malo z leve, desno oko pa malo z desne v smer gledanja. Zaradi tako nastale majhne spremembe v perspektivi, nastanejo razlike med slikama levega in desnega očesa, ki jih možgani združijo v zaznavanje globine prostora
Če pogledamo n.pr. v drevesno krono z enim očesom, težko razločimo v množici listov, kateri list je spredaj in kateri zadaj. Čim pa odpremo še drugo oko, se pojavi zaznavanje prostorske globine
V stereo - oziroma 3D-fotografiji posredujemo z diapozitivi ali slikami na papirju, ki vsebujejo leve in desne polslike, pravi vtis globine prostora
Stereoskopija (stereofotografija ali 3D-fotografija) je tako stara kot fotografija sama, saj segajo njeni začetki v 40-ta leta 19. stoletja in je edina fotografska tehnika, ki ustreza naravnemu načinu gledanja z obema očesoma - zaznavanju prostora
Beseda "stereo..." prihaja iz grščine in pomeni "telesno", "prostorsko". "Stereoskopija" je torej predstavitev tridimenzionalnega prostora v sliki
V svetu velja, da jeto najpopolnejša in najlepša oblika fotografije, ker nudi enostavno in zelo učinkovito metodo predstavitve: 3D - ali prostorsko sliko
Prvo odkritje potrebnosti obstoja dveh delov za stereo sliko (polslik) je napravil že matematik Euklid leta 280 pred našim štetejem
Toda šele leta 1832 je angleški fizik Sir Charles Wheatstone (1802 - 1875) uspel v risbi predstaviti prostorske slike in jih opazovati v stereoskopu, ki ga je sam skonstruiral
Rojstni dan stereofotografije pa je v letu 1849, ko je Škot Brewster skonstruiral prvo fotografsko kamero z dvema objektivoma
Komaj deset let kasneje je London Stereoscopic Company že razpolagala s preko 100.000 stereogrami z motivi znamenitosti iz vsega sveta
Stereoskopija je tako osvojila svet in 3D - slike iz vsga sveta so prišle v domove mnogih družin. Ta svetovni stereo val je nekoliko upadel okrog leta 1900
Leta 1920 je stereofotografija ponovno pričela svoj vzpon in v zmedi druge svetovne vojne v Evropi prišla skoraj v pozabo
Svoj ponovni razcvet je stereofotografija dosegla v petdesetih letih tega stoletja, ko je v svetu več kot 50 proizvajalcev proizvajalo stereo fotoaparate
Da je zanimanje za stereofotografijo v svetu še vedno v porastu potrjuje tudi veliko število stereoskopskih združenj in klubov. Poleg mednarodne organizacije ISU (International Stereoscopic Union) imajo svoja združenja skoraj vse države sveta
SLOVENIJA STEREOSKOPSKO DRUŠTVO LJUBLJANA Sedež:pri ELEK svetovanje d.o.o.o., Marice Kovačeve 7 Srečanja:Elektroinštitut “Milan Vidmar”, Hajdrihova 2 Ljubljana, vsak prvi delovni ponedeljek v mesecu ob 19 uri
Pojavljajo se tudi nove stereoskopske tehnike, predvsem za opazovanje stereoskopskih slik
Poleg 3D IMAX kinematografov, sta med drugim že razvita in v preizkusni fazi dva sistema za opazovanje stereoskopske televizijske slike brez kakršnihkoli pripomočkov
Tudi digitalna tehnika vedno bolj prodira na področje stereofotografije in stereo filmske tehnike, tako da je že skoraj enakovredna analogni
Lenticularna 3D fotografija tudi doživlja neke vrste renesanso. Z novo tehnologijo, ki jo je razvila firma Snap 3D so lentikularne fotografije – fotografije, posnete s kamerami na 3 oziroma 4 objektive, ki se jih lahko gleda brez pripomočkov, ker so pokrite z lečnim rastrom, ki pokriva računalniško oblikovan raster iz razreza z vsemi objektivi posnetih slik, veliko pridobile na kvaliteti, še posebej, če so posnete s kamerami s 5 objektivi.
NOVOSTI V PROJEKCIJI Polarizacijske filtre, ki požirajo veliko svetlobe in ne dovoljujejo nagibanja glave med gledanjem, že počasi zamenjujejo interferenčni filtri in kromatski filtri, katerih uporaba dovoljuje projekcijske površine, ki depolarizirajo svetlobo
Vedno bolj popularna postaja tudi stara tehnika Anagliphov, ki pa sedaj namestordeče-zelenihuporablja rdeče-modrefiltre, ki omogočajo zaznavanje barv, ter zahteva samo navaden projektor z enim objektivom in ne zahteva površine, ki ne depolarizira svetlobe
TISK Množijo se publikacije, ki vsebujejo stereo fotografije. Pri tem se uporabljajo tako tehnike z dvema posnetkoma, kot tudi z rdeče-modrimi Anagliphi
Fotogrametrija in kartografija, Geologija in oceanografija, Varstvo okolja, Meteorologija, Raziskovanje planetov, Inženirska fotogrametrija, Arheologija, Zgodovinska dokumentacija, Muzeji, Stereo – motografija, Medicinska rentgenologija in računalniška tomografija, Mikroskopija, Stereo-risbe, Kriminalistika, Policija, Tehnika in 3D – virtualna resničnost
Če pa vzamemo dva objektiva in na ta način posnemamo oči, dobimo prostorsko ali stereoskopsko sliko. Pri opazovanju stereoskopske slike s pomočjo optičnega pripomočka, z nekaj vaje pa tudi s prostim očesom, povzročimo v možganih zaznavo prostora STEREOSKOPSKA SLIKASlika na papirju ali filmu, kakršne smo navajeni, je posneta z enim objektivom na fotoaparatu. Ker je samo ploskovna slika, ne more posredovati pravega vtisa prostora
Vzamemo normalen (enooki) fotoaparat in naredimo oba posnetka enega za drugim. Pri tem se seveda objekt ne sme premikati. Pravilnejša metoda je, da damo oba objektiva v eno ohišje, kot so oči na glavi. V stereo-kamero lahko spojimo tudi dva fotoaparata, ki posnameta polsliki. Oba objektiva pa sta lahko združena kot izmenljiva optika v eni kameri. Možnost, da dobimo s samo enim objektivom dve sliki je v tako imenovanem delilcu žarkov. Obe, za zaznavo prostora potrebni, nekoliko različni polsliki lahko dobimo na več načinov:
Prirojena lastnost, da moramo zaznati stvari, ki jih gledamo, čim ostreje, sicer se počutimo nelagodno ali pa nas muči glavobol, zahteva, da morajo biti slike ostre. Tudi najbolj neostro fotografijo ali grafiko oko vidi "ostro", ker se po potrebi akomodira na strukturo papirja ali tiskarski raster. Pri stereoskopskem gledanju morajo možgani poleg akomodacije prevzeti še delo zlitja obeh polslik v zaznavo prostora, kar pa ne zmorejo, če so slike neostre, ali pa se ozdovejo z glavobolom, ker pogrešajo ostre linije na katere bi se "navezali". Tudi konvergiranja pri opazovanju stereoslik ne sme biti, saj vse točke v sliki ležijo v isti ravnini na papirju ali platnu pri projekciji.
Slike morajo biti pravilno justirane Razlika med obema polslikama mora izpolnjevati določena pravila, ki izhajajo iz fiziologije oči - če pri gledanju silimo oči k navpičnemu škiljenju, povzroča to močne glavobole, zato v stereo slikah ne sme biti višinske paralakse. Identične točke v polslikah morajo ležati vedno na isti vodoravni liniji. Tudi nobena od polslik ne sme ležati poševno napram drugi
Razlika med obema slikama na mrežnicah očes je le v vodoravnih odstopanjih. Ta ležijo v t.i. panum področju oči. Velikost teh področij se razlikuje od človeka do človeka, prav tako kot razdalja med očmi. Zato tu ni treba izpolnjevati obveznih pogojev. Če pa ne želimo svojih stereo-slik gledati le sami, moramo izpolniti določena pravila
Pri gledanju uokvirjenih diapozitivov ali slik ležijo predmeti, katere gledamo, v različnih ravneh. Ena od teh ravni je podana z obrobo slike. To obrobo predstavlja notranji okvir pri okvirjih diapozitivov, ali pa, največkrat bela obroba papirnatih slik. Ta obroba oblikuje pri gledanju neke vrste okno, t.j. navidezno - ali stereookno. Zaželjeno je, pri razstavah in natečajih pa celo obvezno, da mora celotna slika ležati za navideznim oknom. Izjeme seveda tudi tu potrjujejo pravilo
S premikanjem polslik v horizontalni smeri lahko justiramo prostorsko sliko pred ali za navidezno okno. Večja razdalja med polslikama premakne predmet nazaj, manjša pa naprej. Pri zmanjšanju razdalje polslik in premaknitvi prostorske slike pred okno, nastopi določeno pomanjšanje te slike
Največ posnetkov se naredi v razdalji med 2 m in . Zato je bila po tihem dogovoru izbrana oddaljenost 2m za navidezeno okno ali kratko "okno" in sicer za "normalne" goriščnice objektivov in razdaljo med obema objektivoma približno enako očesni. Pri drugih vrednostih pa je treba optimalno oddaljenost okna izračunati
Razdalja sredin slikovnih oken v stereo-kameri je večinoma nekaj večja od razdalje osi objektivov. Tako je zagotovljen popoln izkoristek formata, če justiramo stereo-sliko za "okno". Pri maloslikovni kameri znaša ta razlika cca 1,2 mm, če upoštevamo razdaljo med "normalnimi" objektivi od 65 mm do 75 mm, kar odgovarja razdalji oči
Če spojimo dve "običajni" monokameri v stereo-sprego, nadomestimo navedeno razliko s konvergenco osi objektivov. Za sprege dveh fotoaparatov s 35 mm ali 50 mm objektivi in razdaljo objektivov - bazo – 75 mm, dosežemo potrebno navidezno okno s konvergenco optičnih osi za 1,6
Optične osi kamer morajo koinvergirati tako, da so oddaljeni predmeti, preslikani na film, med levo in desno polsliko premaknjeni za 1,2 mm proti zunanjemu robu. To konvergenco dosežemo če obe kameri namerimo na točko v oddaljhenosti, ki jo lahko izračunamo tako, da goriščnico objektiva pomnožimo z bazo (razdaljo osi objektivov – vse v mm). Za objektiv 35 mm in bazo 75 mm, je ta oddaljenost npr. 2,6 m. Pri zoom objektivih moramo vzeti najdaljšo goriščno razdaljo
Ker so razdalje oči pri posameznih ljudeh in rasah zelo različne, gibljejo se med 50 mm in 70 mm (razlika je torej do 20 mm), je bila dogovorjena kot mednarodna norma razdalja 63,5 mm . Zato morajo stereoskopi oziroma stereo-kukala izpolnjevati to določilo. Razlika v razdaljah oči pa mora biti upoštevana v ustreznem premeru leč za opazovanje slike
IZ POGOJEV OPAZOVANJA, KOT SO BILI OPISANI, IZHAJAJO POGOJI FOTOGRAFIRANJA
Če fotografiramo z normalno bazo 65 mm in goriščnico (za 24 x 36 mm = 50 mm, za druge formate, ki jih uporablja stereofotografija – 18 x 24, 24 x 23, 24 x 28 in 24 x 30 mm pa 35 mm) prostor z globino, ki sega od 2 m do , se na slikovni ravnini (na filmu) pojavi vrednost kot razlika med oddaljenostjo med najbližjo točko in najbolj oddaljeno točko. To razliko imenujemo deviacija
DOVOLJENA DEVIACIJA za maloslikovne kamere (leica format) znaša = 1,2 mm
Vsako stereo-sliko, pri kateri deviacija ni prekoračena ali pa je le malo prekoračena, brez težav opazujemo in pri tem nimamo nikakršnih težav z zlitjem polslik
Iz tega sledi, da je treba s približevanjem objektu zmanjševati bazo, ali pa sliki dati manjše okno, sicer objekt na polslikah ni več na pravem mestu, odstopanje od deviacije je preveliko in polsliki se pri opazovanju težko zlijeta oziroma do zlitja polslik sploh ne more priti
Tako dobljeno premaknitev slikovnega okvira imenujemo vgrajeno navidezno okno
GLOBINSKI POGOJ Zagotavljanje tako imenovanega globinskega pogoja je predpogoj za zlitje stereoskopskih slikovnih parov v prostorsko sliko pri opazovanju
Akomodacija (izostritev oči) in konvergenčna premaknitev (položaj škiljenja oči) sta ozko povezani funkciji. Za določeno razdaljo objekta ima določena konvergenčna premaknitev oči vedno za posledico določeno akomodacijsko vrednost očesne leče, ki je odvisna od te razdalje
Pri prostem gledanju z obema očesoma se konvergenca in akomodacija vedno nemoteno nastavljata skupaj od najbližje do najbolj oddaljene točke objekta. Zato vedno vidimo jasno in ostro sliko!
Če pri opazovanju stereoskopske slike ne pride do zlitja polslik v prostorsko sliko in vidimo dvojno sliko, je največkrat vzrok v tem, da je bilo pri posnetkuglobinsko območje motiva preveliko, ker ni bil upoštevan pogoj 70 kotnih minut