III. TEHNOLOŠKI MEJNIKI NA PODROČJU ZDRAVJA IN MEDICINE

1. III.1. Zaviranje bolečin in vnetij Morfij Aspirin Kortizol III.2. Psihoterapevtske učinkovine Kloropromazin Triciklični antidepresivi Benzodiazepini III.3. Hormoni in hormonski regulatorji Inzulin Testosteron Progestageni, estrogeni in oralnakontracepcija III.4. Gastro-intestinalne učinkovine Razvoj terapije želodčne razjede III.5. Medicinske preiskave in bolezenska diagnostika Medicinske tehnike slikanja Izotopi pri medicinskih pregledih Razvoj kemijskih testov Razvoj osebnih pregledov III.6. Zdravila proti nalezljivim boleznim Salvarsan in Prontosil Penicilin Zidovudin (AZT) III.7. Nadzor kardiovaskularnih funkcij Uravnavanje srčnega utripa Zdravljenje srčne kapi Raztapljanje krvnih strdkov Uravnavanje holesterola v krvi III.8. Kemoterapija raka Razvoj kemoterapij Citotoksična zdravila Tamoksifen III.9. Novdobni materiali v medicini Protetika in medicinske naprave Medicinski pripomočki Razkužila in belila III. TEHNOLOŠKI MEJNIKI NA PODROČJU ZDRAVJA IN MEDICINE Vsebina Na področju zdravja in medicine je kemija pripomogla k številnim odkritjem, ki nam omogočajo daljše ter bolj zdravo življenje. V preteklosti je bila medicina nerazvita in preprosta veda. Če so se ljudje poškodovali ali zboleli, so jim zdravniki lahko zagotovili le osnovno oskrbo. V zadnjem stoletju se je način zdravljenja drastično spremenil. Sodobni zdravniki zdravijo učinkoviteje, mnoge bolezni pa lahko preprečijo še preden se razvijejo. Kemiki in kemijski inženirji so pripomogli k razcvetu moderne medicine s sintezo novih farmacevtskih učinkovin, razvojem novih medicinskih pripomočkov in izboljšavami diagnostičnih postopkov. S pomočjo kemije je medicina rešila in izboljšala milijone življenj.

2. Tehnološki mejniki na področju zdravja in medicine Kronologija 1899Aspirin so pričeli izdelovati kot zdravilo proti bolečinam, vnetju sklepov in otekanju. 1909 Izdelan je Salvarsan – prva pomembna kemoterapevtska učinkovina. 1922Inzulin so uporabili za zniževanje krvnega sladkorja, povezanega s sladkorno boleznijo. 1923 Določena je kemijska struktura morfina. 1927 Razvit je test za ugotavljanje nosečnosti na podlagi zaznjavanja hormona estrogena v urinu. 1935Prontosil je uporabljen za zdravljenje smrtonosne okužbe s streptokoki. 1942 Dušikovi plini predstavljajo začetek kemoterapije raka. 1943 S penicilinom, ki se uporablja v boju proti okužbam, se začne doba antibiotične terapije. 1954Digoksin je odobren za uporabo proti trombozi (tvorba krvnih strdkov). 1954Kloropromazin prične moderno dobo antipsihotične terapije. 1960 Na trgu se pojavijo kontracepcijske tablete Enovid. 1963 Zeliščna citotoksična zdravila se uporabljajo v boju proti raku. 1976Tagamet uravnava izločanje želodčne kisline med postopkom zdravljenja želodčnih razjed. 1977Tamoksifen vpelje hormonske blokatorje v kemoterapijo raka. 1987 Ameriška zveza za nadzor hrane in zdravil (FDA) oddobri Zidovudin za zdravljenje okužbe z virusom HIV.

3. III.1. Zaviranje bolečin in vnetij Morfij Morfij, ekstrahiran iz surovega opija, so uporabljali že v zgodnjem 19. stoletju za lajšanje bolečin. Po letu 1920 je madžarski lekarnar Janos Kabay izboljšal pridobivanje morfija iz nedozorelih makovih glavic z ekstrakcijo iz suhega makovega stebla. Zaradi neželenih stranskih učinkov morfija (odvisnost, zastoj dihanja), so ga poskušali nadomestiti z varnejšimi učinkovinami. Določitev kemijske strukture morfija leta 1923 in razumevanje njegovega delovanja je privedlo do razvoja njegove sintetične različice ter leta 1961 do varnejših zdravil kot sta narofin in nalokson. Grobnica Janosa Kabaya v Budimpešti, Madžarska

4. III.1. Zaviranje bolečin in vnetij Aspirin Kljub negativnim stranskim učinkom salicilne kisline (slabost, želodčni katar), se je leta 1890 pričela njena izdelava kot poceni in učinkovitega zdravila za lajšanje vnetij pri revmatoidnem artritisu. Acetilsalicilno kislino (ali Aspirin) je v letu 1897 sintetiziral nemški kemik Felix Hoffmann v tovarni Bayer, Heinrich Dreser pa je učinkovino farmakološko testiral. Aspirin so kot prvo zdravilo izdelano na industrijski ravni pričeli proizvajati leta 1899. Prve tablete so bile prodane leta 1900 in zaradi blažjih stranskih učinkov je hitro postal priljubljen in še danes se prodaja v velikih količinah. Aspirin je bil v uporabi predvsem kot zdravilo za preprečevanje glavobola, v 80. letih pa so odkrili njegov potencial za preprečevanje srčnih napadov. Prve tablete Aspirinaiz leta 1900 Acetilsalicilna kislina

5. III.1. Zaviranje bolečin in vnetij Kortizol Lewis Hastings Sarett V petdesetih letih 20. stoletja so pri študiji skorje nadledvičnih žlez odkrili, da nekateri hormoni (steroidi) preprečujejo vnetja. Kortizol so leta 1936 izolirali iz njegovega naravnega vira, leta 1948 pa ga je Američan Lewis Hastings Sarett umetno sintetiziral. V naslednjem letu so kortizol tudi že komercialno izdelovali zaradi njegovih »čudežnih«učinkov pri zdravljenju revmatoidnega artritisa. Klinične raziskave, ki so sledile, so pokazale, da kortizol pravzaprav ne zdravi revmatoidnega artritisa in ima neugodne stranske učinke. Kljub temu so ga predpisovali tudi za zdravljenje astme in alergij. Nadaljnje sinteze steroidov so pripeljale do odkritja prednizona, prednisolona in deksametazona, ki učinkovitejše lajšajo bolečine z manj stranskimi učinki. Posledice vnetja sklepov

6. III.2. Psihoterapevtske učinkovine Kloropromazin Kloropromazin (torazin, hibernal) je bil izdelan kot antihistaminik za zdravljenje alergij in leta 1954 prvič uporabljen za zdravljenje shizofrenije. Terapija se je izkazala za izredno uspešno in najavila moderno dobo v antipsihotični terapiji, predstavlja pa referenco za razvoj učinkovin centralnega živčnega sistema. Zdravljenje duševnih bolezni z zdravili je kmalu nadomestilo prej uveljavljene metode, kot so elektrošok, inzulinski šok, prefrontalna lobotomija (kirurški poseg ločitve prefrontalnih hemisfer) in je pripomoglo k zmanjšanju števila bolnikov v zdravstvenih ustanovah. Kasnejše raziskave so razjasnile mehanizem farmakološkega delovanja kloropromazina in so služile kot temelj za razvoj mnogih drugih antipsihotikov, kot sta haloperidol in olanzapin. Fotografije iz filma Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cucoo‘s Nest) (1975), ki prikazuje pogubne učinke duševne bolezni

7. III.2. Psihoterapevtske učinkovine Triciklični antidepresivi Več sonca, manj depresije Leta 1958 je klinična raziskava imipramina (zdravila, ki je bilo prvotno izdelano kot antipsihotik) pokazala njegove antidepresivne učinke. Imipramin vpliva na nevrotransmitorje v možganih (skupina snovi, ki prenašajo informacije med nevroni). Imipramin in sorodna zdravila so postala znana pod skupnim imenom triciklični antidepresivi in se še danes uporabljajo za zdravljenje depresije. Porodu lahko sledi poporodna depresija

8. III.2. Psihoterapevtske učinkovine Benzodiazepini Leta 1959 so iz klordiazepoksida (Librium) razvili novo skupino zdravilnih učinkovin – benzodiazepinov, ki odpravljajo občutke strahu in vznemirjenosti (anksiolitiki). To zdravilo in njegovi derivati so hitro nadomestili prej uporabljane anksiolitike (barbiturate in meprobamate) in danes veljajo za eno najuspešnejših zdravil tega obdobja. Benzodiazepini (visoko sprejemljivi in varni) so se izkazali tudi kot hipnotiki, mišični relaksatorji in zdravila za zdravljenje epilepsije.

9. III.3. Hormoni in hormonski regulatorji Inzulin Inzulin (proteinski hormon), ki ga proizvajajo specifične celice trebušne slinavke, kontrolira nivo krvnega sladkorja (glukoze). Pomanjkanje inzulina vodi do razvoja sladkorne bolezni tipa 1. Nov injektabilen ekstrakt inzulina sta leta 1921 dva mlada kanadska zdravnika Frederick Banting in Charles H. Best izolirala in prečistila iz trebušne slinavke govedi. Njun prvi pacient je bil umirajoč 14-letni deček, ki so ga po terapiji čez nekaj tednov odpustili iz bolnišnice. Leta 1922 je podjetje Eli Lilly and Company pričelo industrijsko izdelovati inzulin iz trebušne slinavke govedi. Prvi inzulin izdelan iz človeškega vira s pomočjo rekombinantne DNA tehnologije, je bil izdelan leta 1982. Frederick Bantingin Charles H.Best,izumitelja inzulina

10. III.3. Hormoni in hormonski regulatorji Testosteron Testosteron je odgovoren za razvoj moških spolnih organov in sekundarnih spolnih znakov. Je steroidni hormon, ki je strukturno podoben holesterolu. Prvič je bil sintetiziran iz holesterola leta 1935, za zdravljenje bolezni povezanih s pomanjkanjem hormonov. Testosteron se lahko izdeluje s kemičnimi in mikrobiološkimi modifikacijami že obstoječih naravnih materialov.

11. III.3. Hormoni in hormonski regulatorji Progestageni, estrogeni in oralna kontracepcija V štiridesetih letih 20. stoletja so izolirali dva ženska hormona iz naravnih virov – urina brejih kobil in mehiškega sladkega krompirja. Progestini (progesteron, lutenizirajoči hormoni) imajo pomembno vlogo v obdobju nosečnosti, estrogeni (folikularnistimulirajočihormoni) pa vplivajo na menstrualne cikluse. Desetletje kasneje so izdelali sintetične različice teh hormonov in preučevali njihove učinke na kontracepcijo in nosečnost. Njihovi odlični kontracepcijski učinki so vodili do razvoja ženskih oralnih kontracepcijskih sredstev (tabletke za kontracepcijo). Zdravilo Enovid, prodajan v ZDA, je bil prva kontracepcijska tabletka, ki je vsebovala mešanico estrogenov in progestinov za večjo učinkovitost.

12. III.4. Gastro-intestinalne učinkovine Razvoj terapije želodčne razjede Leta 1972 je škotski farmakolog James Black s sodelavci v podjetju Smith, Kline & French odkril vzrok prekomernega izločanja želodčne kisline. Ta model farmacevtskih raziskav je sedaj znan pod imenom »racionalno načrtovanje zdravil«. Leta 1975 so razvili zdravilo cimetidin (Tagamet), ki inhibira izločanje želodčne kisline z minimalnimi stranskimi učinki. Splošna uporaba tega zdravila za preprečevanje želodčnih razjed je pripomogla k drastičnemu zmanjšanju kirurških posegov. Tagamet je kmalu postal največkrat predpisano zdravilo. Kasneje se kot zdravili za preprečevanje želodčnih razjed uveljavita tudi omeprazol (Prilosec, 1988) in lanzoprazol (Prevacit, 1992).

13. III.5. Medicinske preiskave in bolezenska diagnostika Medicinske tehnike slikanja Naprave kot so rentgenski in MRI (slikanje z magnetno resonanco) aparati so bile revolucionarne v svojem času, sedaj pa se uporabljajo kot rutinski del medicinskih preiskav. Nemški fizik William Konrad Röntgen je leta 1895 odkril rentgenske žarke in posnel prvo rentgensko sliko. Kmalu je vsaka večja bolnišnica imela rentgenski aparat. Jedrska magnetna resonanca se je v 70. letih uporabljala za ugotavljanje kemijskih struktur, leta 1985 je bila odobrena uporaba MRI aparatov za slikanje ljudi. Kontrastna sredstva in posebne fotografske emulzije pripomorejo k boljši diagnostiki pri rentgenskih, CT (tridimenzionalno rentgensko slikanje, računalniška tomografija), MRI in ultrazvočnih slikanjih. Prva rentgenska slika - roka gospe Röntgen

14. III.5. Medicinske preiskave in bolezenska diagnostika Izotopi pri medicinskih pregledih Pionirske raziskave madžarskega Nobelovega nagrajenca (1943) Georga Hevesyja na področju uporabe izotopov v medicini so bistveno pripomogle k razvoju slikanja notranjih organov. Leta 1935 je Hevesy določil mehanizem metabolizma fosforja s pomočjo radioaktivnih nuklidov. Spojine so označene z radioaktivnimi izotopi (na primer tehnecij-99m in talij-201) ali s kontrastnimi sredstvi (kot so spojine z barijem in jodom). Radioaktivne izotope v telesu lahko spremljamo s kamero, ki detektira gama žarke, preko katerih dobimo jasno sliko organov, kjer se nahajajo omenjeni izotopi. Radiodiagnostika vključuje detekcijo rakavih tkiv, omogoča diagnozo jetrnih bolezni ter bolezni srca in ožilja..

15. III.5. Medicinske preiskave in bolezenska diagnostika Razvoj kemijskih testov Dandanes prepoznavamo bolezenska stanja z detekcijo bolezenskih markerjev ali ostankov drog, ki jih lahko zaznamo v krvi, urinu, slini, blatu ali znoju. Laboratorijske preiskave, sodobni analitični instrumenti in domači testi temeljijo na preprostih kemijskih reakcijah. V zgodnjem 19. stoletju so diagnoze določali z opazovanjem kliničnih simptomov; če se je pacientu po zdravljenju stanje izboljšalo, so sklepali, da je to bolezen zares imel. Diagnostične preiskave so se pričele leta 1882, ko je Paul Ehrlich opazil, da lahko tifusno vročico diagnosticira le ob potrditvi prisotnosti tifusnih bacilov, ki jih je prepoznal s pomočjo določenega barvila. Pred tem je diagnoza temeljila le na barvi kože pacienta.

16. III.5. Medicinske preiskave in bolezenska diagnostika Razvoj osebnih pregledov Uporaba komercialno dostopnih hitrih testov je zelo poenostavila osebne preglede in diagnostiko. V preteklosti so morali bolniki s sladkorno boleznijo zmeraj obiskati laboratorij, da so ugotovili količino sladkorja v urinu. Leta 1941 je podjetje Miles Laboratories predstavilo prvi priročni hitri test za določanje sladkorja v urinu. Kljub zahtevnemu razvoju takšnih testov so od leta 1956 v splošni uporabi. V 70. letih je bil razvit prvi prenosni merilec glukoze (baterijski) v krvi, ki je za detekcijo uporabljal lakmusov papir. S tem se je kakovost življenja sladkornih bolnikov bistveno izboljšala. V naslednjih desetletjih so razvili tudi druge diagnostične pripomočke za ugotavljanje ovulacije in nosečnosti ter prisotnosti streptokokov in krvi v blatu.

17. III.6. Zdravila proti nalezljivim boleznim Salvarsan in Prontosil Nemški bakteriolog Paul Ehrlich je preučeval antibakterijske lastnosti arzenovih spojin. Leta 1909 je iznašel Salvarsan, ki se uporablja v boju s smrtonosno, spolno prenosljivo boleznijo sifilisom. Njegovemu zgledu so sledili tudi drugi raziskovalci. Pri iskanju zdravila proti smrtonosnim okužbam s streptokoki, so leta 1932 odkrili Prontosil, prvo zdravilo, ki je vsebovalo žveplo in se je predhodno uporabljalo kot barvilo za tkanine. Odkritje je bilo tako pomembno, da je nemški biokemik Gerhard Domagk za svoje delo na tem področju leta 1939 prejel Nobelovo nagrado za medicino. V Prontosilu so kasneje identificirali aktivno antibakterijsko učinkovino, imenovano sulfanilamid. Na osnovi te učinkovine so bili proizvedeni mnogi drugi antibiotiki (npr.: sulfapiridin leta 1938). Zdravila, ki vsebujejo žveplo, so v petdesetih letih uporabljali pri zdravljenju lobarne pljučnice in z njimi rešili mnoga življenja. Z odkritjem penicilina so zdravila z žveplom šla v pozabo. Paul Ehrlich, izumitelj Salvarsana Gerhard Domagk Streptokok bakterija Prontosil

18. III.6. Zdravila proti nalezljivim boleznim Penicilin Leta 1928 je škotski bakteriolog Alexander Fleming odkril učinkovino z antibaketrijskimi lastnostmi, ki jo je izoliral iz naravne plesni (Penicillium notatum). Penicilin - zdravilo, ki temelji na tej naravni substanci, so odkrili v sklopu vojaškega projekta leta 1943. Zdravilo je pripomoglo k zmanjšanju števila amputacij poškodovanih vojakov v ameriških in britanskih vrstah med drugo svetovno vojno zaradi boljšega zdravljenja okužb. Naravni penicilin je bil tako drag in nedostopen, da so ga morali reciklirati iz urina zdravljenih pacientov. Kasneje so kemiki razvili novo metodo za sintezno pridobivanje penicilina. Britanska raziskovalka Dorothy Crowfoot Hodgkin je v 50. letih določila kemijsko strukturo penicilina. Leta 1957 so začela številna farmacevtska podjetja sintetizirati in proizvajati penicilin za splošno uporabo. To predstavlja začetek moderne dobe zdravljenja z antibiotiki. Alexander Fleming

19. III.6. Zdravila proti nalezljivim boleznim Zidovudin Zidovudin (AZT) so Združene države Amerike leta 1987 odobrile kot zdravilo za zdravljenje virusa HIV (virus humane imunske pomanjkljivosti). Prvič je bil sintetiziran leta 1964, a žal neučinkovit na področju kemoterapije raka. Proizvodnja je bila opuščena do leta 1986, ko je ameriška raziskovalna skupina odkrila njegovo učinkovitost proti retrovirusom. AZT in druga nukleozidna zdravila inhibirajo virusno replikacijo z delovanjem na specifične encime virusa. Pri uporabi AZT-ja so ugotovili pojav rezistence na zdravilo, zato je danes za uspešno zdravljenje virusa HIV potrebna uporaba kombinacije zdravil. Kristali Zidovudina Zidovudin

20. III.7. Nadzor kardiovaskularnih funkcij Uravnavanje srčnega utripa V 40. letih 20. stoletja so odkrili zmožnost uravnavanja srčnega utripa z lokalnim anestetikom prokainom (antiaritmiki). Tovrstna farmacevtska terapija je zahtevna in velikokrat problematična, saj lahko učinkovina preprečuje aritmijo, pod določenimi pogoji pa jo izzove. Prvo zdravilo, ki se uporablja na tem področju, je Prokain, ki zavira delovanje proteinov v celičnih membranah (natrijevi kanali). Temu so sledila številna druga zdravila, vključno z beta-blokatorji in zaviralci transporta kalijevih ter kalcijevih ionov v celičnih membranah.

21. III.7. Nadzor kardiovaskularnih funkcij Zdravljenje srčne kapi V preteklosti so za zdravljenje srčne kapi uporabljali digitalisove glikozide - skupino učinkovin, ki jih v naravi najdemo v mnogih rastlinah. Pri raziskavah frekvence in moči kontrakcije srca, so iz volnatodlakavega naprsteca (Digitalis lanata) ekstrahirali Digoksin, ki je bil leta 1954 vpeljan v zdravljenje atrijske fibrilacije in srčnega popuščanja. Kasneje so odkrili, da Digoksin ni uspešen samo pri zniževanju krvnega tlaka, ampak tudi pri zdravljenju srčnih okvar.

22. III.7. Nadzor kardiovaskularnih funkcij Raztapljanje krvnih strdkov Heparin, naravni produkt izoliran iz živalskih jeter, se je najprej (1935) uporabljal za preprečevanje tvorbe krvnih strdkov (tromboze) med transfuzijo krvi. Kasneje je postal najpogosteje predpisovan antikoagulant (preprečuje strjevanje krvi), ki prav tako preprečuje tvorbo krvnih strdkov med operacijami srca in ožilja. Varfarin (Marevan) aktivni peroralni antikoagulant, prvič uporabljen leta 1955, se uporablja za preprečevanje srčnih kapi in tromboze. V osemdesetih letih 20. stoletja so ugotovili, da lahko krvne strdke uspešno zdravijo tudi z učinkovinami za preprečevanje tromboze. Encimska aktivnost pri razgradnji krvnih strdkov je vodila do uporabe urokinaze (1977), streptokinaze (1978) in genetsko modificiranih rekombinantnih tkivnih plazminogenskih aktivatorjev – tPA (serinska proteinaza, 1987).

23. III.7. Nadzor kardiovaskularnih funkcij Uravnavanje holesterola v krvi Kopičenje holesterola na stenah arterij (arterioskleroza) je eden glavnih vzrokov za razvoj koronarnih srčnih obolenj in kapi. Lovostatin (Mevacor) kontrolira nivo holesterola v krvi (ima hipolipemični učinek) prek inhibicije kritičnega encima, ki je odgovoren za sintezo mevalonata. Mevalonat je ključen (začetni in hitrost omejujoči) intermediat pri biosintezi holesterola. Zdravilo Mevacor so leta 1955 odobrili za klinično uporabo. Naslednja močnejša in učinkovitejša zdravila, ki jih pacienti bolj prenašajo, kot sta Simvastatin in Atorvastatin, so bistveno pripomogla k zdravljenju visoke ravni lipidov v krvi (pri hiperlipidemiji). Érelmeszesedés

24. III.8. Kemoterapija raka Razvoj kemoterapij Louis S. Goodman in Alfred Gilman sta leta 1942 s klinično uporabo dušikovih plinov uvedla uporabo kemikalij pri zdravljenju raka (kemoterapija). Nadaljnje raziskave so vključevale študij učinkovin, kot so mekloroetamin (Mustargen), klorambucil (1952) in ciklofosfamid (1956). Prav tako so bile razvite učinkovine, ki zavirajo sintezo folne kisline (antimetaboliti). Za zdravljenje levkemije se je kot zelo učinkovita učinkovina izkazal aminopterin (1947), a so njegovi stranski učinki na bele krvne celice hitro vodili do njegove zamenjave z meotreksatom. George Hitchings in Charles Heidelberger sta v šestdesetih letih 20. stoletja razvila antimetabolično učinkovino merkaptopurin za zdravljenje levkemije in fluororacil za zdravljenje gastrointestinalnega raka ter raka dojk.

25. III.8. Kemoterapija raka Citotoksična zdravila Citotoksična zdravila (zdravila, ki so za celice strupena) so bila izolirana iz rastlin in prvič uvedena v kemoterapijo leta 1963. Omenjena zdravila delujejo na hitro proliferajoče celice (neoplastične ali rakave celice). Številne različice vključujejo vinka alkaloide (vinkristin in vinblastin), izolirane iz zimzelene rastline ter podafilotoksin, izoliran iz ščitarskega majskega jabolka leta 1970. Paklitaksel (Taksol) pa je bil izoliran leta 1971 iz tise in razvit za zdravljenje naprednih faz raka dojk in pljučnega raka.

26. III.8. Kemoterapija raka Tamoksifen Tamoksifen je sintetična molekula razvita leta 1971 in uvedena v zdravljenje raka dojk leta 1977, saj se veže na tumorje, ki so odvisni od vezave estrogena. Visoka vrednost estrogena pospešuje razmnoževanje celic v tkivu dojk. Ta vrsta kemoterapije deluje tako, da blokira naravne hormone, ki stimulirajo rast rakavih celic. Megestrol (Megace) je sintetični derivat naravnega steroidnega hormona progesterona, ki deluje na podoben način in se uporablja v terapiji ponavljajočih tumorjev na dojkah. Osebni pregled dojk omogoča zgodnje odkirvanje raka dojk

27. III.9. Novodobni materiali v medicini Protetika in medicinske naprave S pomočjo kemije se je razvila moderna protetika udov in organov, nadomestnih sklepov, kontaktnih leč, slušnih aparatov in biomaterialov, ki so oblikovani iz posebne plastike in drugih naprednih materialov. S spreminjanjem struktur molekul in sintezo novih, so kemiki in inženirji razvili nove medicinske materiale, ki so čvrsti, fleksibilni in vzdržljivi. Med takšne medicinske pripomočke uvrščamo: umetne ledvice (1945), protetične srčne zaklopke (1950) in umetno srce (1982). Kontaktne leče so leta 1956 uvedli v splošno uporabo, mehke bifokalne leče pa so izpopolnili leta 1985. Umetne srčne zaklopke Umetno srce

28. III.9. Novodobni materiali v medicini Medicinski pripomočki Kemija je prisotna pri izdelavi skoraj vseh plastičnih in vinilnih medicinskih pripomočkov, ki se danes uporabljajo v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah. Današnja medicinska oprema mora biti obstojna pri vsakdanji uporabi, poleg tega pa ima pomembno vlogo pri zagotavljanju čistega in sterilnega okolja brez mikrobov. Pri rutinskih procesih se uporabljajo moderni diagnostični pripomočki, kot so stetoskopi, povoji in moderne tkanine, brizgalke, kirurški instrumenti, vrečke za shranjevanje krvi ter druge plastične potrebščine. S pomočjo kemije so razvili tudi higroskopske polimere, ki preprečujejo vnetje občutljive kože dojenčkov.

29. III.9. Novodobni materiali v medicini Razkužila in belila Različne kemijske spojine nam omogočajo razkuževanje domov, uničevanje plesni in odstranjevanje madežev. V zgodnjem 20. stoletju so se kemiki osredotočili na učinkovito odpravo bakterij, čiščenje oblačil in domačih površin. Leta 1913 so raziskovalci razvili formulo za belilo, ki je cenovno dostopno in priročno za uporabo. Še danes je belilo učinkovito dezinfekcijsko sredstvo, ki uničuje milijone mikrobov in bakterij. Zelo močno orožje proti virusnim in bakterijskim boleznim predstavljajo klorove spojine, s katerim čistimo domove, bolnišnice in druge ustanove. Madžarski ginekolog Ignatius Semmelweis je prvi vpeljal umivanje rok s klorirano vodo na svojem oddelku leta 1847.