490 likes | 681 Views
Zgodovina psihiatrije do XX. stoletja. ANTIČNI ČASI. MOJZES 1225 pred Kristusom. Za Mojzesa je bila duševna bolezen zaslužena kazen za neposlušnost božjim postavam. Njegovo gledanje na duševne motnje je bilo v bistvu demonološko.
E N D
Za Mojzesa je bila duševna bolezen zaslužena kazen za neposlušnost božjim postavam. • Njegovo gledanje na duševne motnje je bilo v bistvu demonološko. • V 3. in 5. Mojzesovi knjigi je opis, kako ravnati z duševno bolnimi, se jih izogibati, jih izolirati od ljudi, zaslužijo smrt z kamnanjem. Odnos do duševno bolnih je bil zelo agresiven.
Dandanes ga imenujemo tudi oče medicine. • Tudi za psihiatrijo je bil pomemben mejnik glede na to, da je iskal za duševno bolezen naravne vzroke. • Na človeka in njegovo bolezen je gledal celostno, zelo mu je bila blizu psihosomatska povezava. • Epilepsija ni nič bolj sveta bolezen kot katerakoli druga. • Bolezen povzročajo tudi nesmiselne bojazni, raztresenost, dejanja, ki niso v skladu z navadami. • Hipokrat je tudi poimenoval manijo in melanholijo. • Histerične simptome je povezoval z maternico, kar je ostalo v veljavi praktično do začetka 20. stoletja.
Platon je delil dušo v tri dele: • Racionalno, • apetitivno in • spiritualno afektivno. • Duševna bolezen nastopi, ko pride do neravnovesja med temni tremi deli. • Platon je zagovarjal dialog med pacientom in filozofom ali zdravnikom. • V njegovem filozofskem sistemu odkrijemo mnoge misli, ki so jih pozneje prevzemale osebnostne teorije vse do danes. Od njega izvirajo naslednje misli: Ne zdravite telesa, dušo pa puščate zunaj.
Je bil Platonov učenec, veliko je prispeval k temeljem osebnostne teorije. • Osebnost je razvojno in celo filogenetsko utemeljena. • Bil je prepričan, da pride do duševne bolezni, če je duša izpostavljena temperaturnim spremembam, črnemu žolču in čustvom. • Natančneje je opisal čustva strahu, tesnobe, poguma, zavidanja, veselja.
Prvo najnižjo plat duševnosti tvori: • vegetativna duša, ki uravnava hranjenje in razmnoževanje. Druga plast je • telesna ali živalska duša, ki je posrednik čutnega zaznavanja čustvovanja, stremljenja in gibanja. Tretjo najvišjo plast tvori • razumska duša, kjer je sedež razuma in spoznanja. • Človek je edino bitje, ki združuje v sebi vse tri duševne plasti..
Aristotel je videl možnost osebnostne izpopolnitve v razvoju vrhunske razumske kontemplacije, v doseganju stanja, ki je najvišja možna sreča posameznika. • Zelo pomembna je Aristotelova misel, da človek že sam po sebi teži k spoznanju in s tem k samoizpopolnjevanju.
Znan je tudi kot oče psihiatrije. Upiral se je temu, da bi duševno bolne trpali v temnice, zavzemal se je za human postopek z duševno bolnimi. • Pri delu z duševno bolnimi priporoča vzpodbudo, pogovor, nevsiljivo usmerjanje, preganjanje negativnih misli z glasbo. • Bolnike je treba namestiti v svetlem in toplem prostoru. Fizična sredstva je treba uporabljati le pri vznemirjenih.
Prenesel je Hipokratova spoznanja v Rim, vendar še zdaleč ni dosegel njegovega genija. • Napisal je knjigo o melanholiji, ki je imela naslednjih 1500 let vpliv v zahodni Evropi. • Smatral je, da tekočine obstajajo v normalnih in nenormalnih oblikah. • Štiri kvalitete- vroče, hladno, suho in vlažno – so bistvene za človekov temperament. • Delil je dušo v tri dele : razum in pamet, pogum in strah, mesena poželenja in želje. • Verjel, da bolezni povzročajo ogrožajoči zunanji vplivi ( slaba hrana ali zrak), ki delujejo na obstoječe predispozicije –nenormalne tekočine ali pneuma- • in da psihološke motnje povzročajo telesne motnje in obratno. • Obravnava naj se sklada s pacientovo starostjo, temperamentom in načinom življenja.
Stoicizem; • To je nauk, ki spada v okvir grške filozofije, v okviru psihiatrije je pomembna predvsem pozna stoa, kamor štejemo Seneca, Etikteta, cesarja Marka Aurelija. • V I. stoletju našega štetja je bil stoicizem usmerjen v praktično življenje, filozof naj bi bil zdravnik bolnih duš. • Rimski stoiki so svarili pred razbrazdanostjo in uživaštvom Rima, ki je napovedovalo njegov propad.
Stoiki so bili prepričani, da duševne bolezni izvirajo iz strasti in nezadovoljenih želja. • Te bolezni lahko kontroliramo, če preko mišljenja in delovanja dosežemo stanje ataraksije, umirjenosti ali apatije, nekakšnega brezstrastja, ko odstranimo iz osebnosti afekte, strasti, žalost in sočutje
Nekaj citatov: • Nikoli ni prepozno ukvarjati se z dušo- Epikur. • Nihče ti ne more ukrasti svobode. Od tebe je odvisno, ali boš začel novo življenje. Poglej na stvari z druge strani kot doslej. • Stoična filozofija je lahko tudi bogati vir filozofske ter racionalne emotivne terapije.
ZGODNJE KRŠČANSTVO Sam ustanovitelj krščanstva je imel izjemno pristen in naklonjen odnos do duševno bolnih. Med ljudmi je bolj nastopal kot zdravitelj in to predvsem za človekovo notranje zdravje in šele nato za telesno zdravje.
Znan je po delu izpovedi, ki predstavlja prvo knjigo psihološke introspekcije. V eni od knjig duhovito opisuje človeško podzavest. SV. AVGUŠTIN 354-430
Krščanski nauk je pomenil regresijo v odnosu do duševno bolnih, zopet je prevladala demonologija, govorjenje o obsedenosti. Proučevali so načine, kako se hudič loteva ljudi in kako je mogoče hudiča izgnati. V 11. stoletju je Mihael Pselus napisal enciklopedijo o demonoloških zadevah. To je bil priročnik za inkvizitorje. V spisih inkvizitorjev lahko najdemo opise psihotičnih stanj.
AVICENA Abu Ali al Hossein ibn Sinna 980-1037
ISLAM • Islam je skrbel za ustrezen odnos do duševno bolnih. V Bagdadu je bila leta 1750 ustanovljena prva bolnišnica, ki je imela psihiatrični oddelek. Leta 1873 pa v Kairu, na evropskih tleh je bil prvi azil zgrajen v Španiji v Granadi.
Medicina renesanse Leonardo da Vinci – makroskopska anatomija možganov
Johann Weier, • 1515-1588 je izdal delo »o slepilih demonov«, ki je temeljilo na 12. letnem opazovanju čarovnic. Trdil je, da je marsikatera ženska priznala obsedenost samo zaradi mučenja. Tako velja Weier kot predhodnik modernih psihoterapij. • Italijanski zdravnik Paulo Zachia je smatral, da mora zdravnik bolj kot sodnik oz. pravnik ovrednotiti duševno stanje osebe. To predstavlja začetek forenzične psihiatrije.
Thomas Willis • 1621-1675; Napisal je knjigo o novodobnih demonih. Veroval je, da so disciplina, okovi in tepež ravno tako potrebni kot zdravniška obravnava. • Ker je delal avtopsije svojih pacientov, je videl razliko med mentalnimi simptomi, ki so bili v zvezi z boleznijo možgan in boleznimi, ko so možgani izgledali normalni.
BOISSIER DE SAUVAGES • Francoski zdravnik (1706-1767) je bil sodobnik Linneja. • V klasifikaciji je opisal 10 vrst bolezni, ena od njih je bila tudi duševna.
FRANZ ANTON MESMER • 1734-1815 • Znan po animaličnem magnetizmu. Menil je, da je bolezen posledica nepravilne razdelitve fluida v telesu. Zdravljenje si prizadeva spet vzpostaviti harmonijo v razdelitvi tega fluida. S tem je ustvaril teoretično osnovo za hipnozo, psihoterapvtsko metodo.
WILLIAM CULLEN • 1710-1790; Skušal je sistematsko razdeliti bolezni, tudi duševne. Njegova klasifikacija je bila veljavna do leta 1850. Prvi je uporabil pojem nevroza in nevrotičen, da bi opisal različne skupine duševnih bolezni (paraliza, hipohondrijaza, epilepsija, histerija),
Philippe Pinel • 1745-1826. V psihiatriji je odprl novo ero zdravljenja duševnih motenj. • Deloval je v Parizu v bolnišnici Salpetiere, bil je zelo velik humanist. Od politike se je zelo distanciral, razen ko je skrbel za svoje varovance. • Uvedel je dokumentacijo za vsakega bolnika. empirizem in moralna obravnava;
1798 je napisal prvi priročnik psihiatrije in je bil v latinščini. • 1801 je izdal knjigo “Obravnava bolezni”, zahteval je uveljavljanje načel svobode, enakosti in bratstva tudi za duševno bolne, ki so takrat životarili v nečloveških razmerah. • Pinel je izdelal tudi novo klasifikacijo duševnih bolezni. Razlikoval je med manijo, melanholijo, idiotijo in demenco. • Ugotovil je tudi, da so določene bolezni dedne in da na njih vpliva okolje.
Benjamih Rush • 1745-1813; je bil najslavnejši ameriški zdravnik svojega časa. Napisal je knjigo Medicinska raziskava in opazovanje duševnih bolezni. To je bila prva knjiga o duševnih boleznih v Ameriki. Verjel je v somatske vzroke, ni sprejemal moralne obravnave. Nekaj desetletij po njegovi smrti je začela izhajati revija o psihiatriji.
FRANZ JOSEPH GALL • Gall je deloval v Nemčiji in Avstriji, je začetnik frenologije. • Trdil je da, iz oblike človekove lobanje lahko sklepamo o njegovi duševnosti. • Frenološka znanost je bila v 19. stol. zelo popularna na zahodu.
Johann Heinroth (1773-1843) • Predstavnik psihikov. Uvedli so katedro za psihološko medicino. Trdili so, da duševno zlo izvira iz krivde. Pregreha se kaže v bolezenskem stanju, človek izgubi svobodo, postane žrtev strasti. Ko imamo vse to pred samo, temu rečemo duševna motnja.
JEAN DOMINIQUE ESQUIROL 1782-1840 • Francoski zdravnik • Bil je najbolj vpliven psihiater svojega časa. • Razvijal je teorijo in prakso moralne terapije. • Azil je dojemal kot najmočnejše orožje proti duševnim boleznim. • Iznašel je pojem halucinacije, iluzije. • Bil je začetnik prve specializacije v psihiatriji.
WALTER COOPER DENDY 1794 1871 • vpeljal pojem psihoterapije.
JEAN MARTIN CHARCOT 1825-1893 • Posvetil se je študiju histerije. Znan je po svojih javnih prikazih hipnoze. • To je razlagal kot posebno stanje živčnega sistema, ki je zelo podobno histeriji.
GEORGES GILLES DE LA TOURETTE 1857-1904 • Raziskoval je hude razvojne bolezni, kombinacijo bolezni z tiki, grdim govorjenjem in ponavljanjem besed, se po njem imenuje Touretov sindrom.
CESARE LOMBROSO 1835-1909 • Italijanski zdravnik, je bil • začetnik kriminologije. • Uvedel je idejo, da so kriminalci genetsko obremenjeni, da se taki rodijo. • Nagnjenost k kriminalu zapisan v obliki obraza in lobanje. • “Genij in blaznež”
EMIL KRAEPELIN 1856-1926 • je opisal shizofrenijo in natančno diferenciral simptome. Tudi današnja klasifikacija bolezni temelji na fenomenoloških opisih psihiatrov 19. stoletja. Krepelin je uvedel pojem fobije, obsesije in anksioznosti ter demencije prekoks, kar je današnja shizofrenija.