Svet zaznavanja

1. Svet zaznavanja • Na zgornji sliki takoj prepoznamo naslikane predmete. Da bi ustvaril vtis zvestobe do realnosti v gledalcu, je umetnik sledil pravilom perspektive. • Prtičke in in vrh lončka za rastline je slikar naslikal v obliki elips, vrhove miz in okna zgradb, kakor jih je videti iz samopostrežne restavracije, je naslikal v obliki trapezoidov.

2. Pravila perspektive razložijo, kaj je naredil umetnik. Toda zakaj pa zadevna slika ustvari v nas vtise, kakršne pač ustvari? • Kako na primer iz podobe elipse pridemo do tega, da zaznamo okrogle prtičke?

3. Zaznavanje slik se razlikuje od zaznavanja tridimenzionalnega sveta. • Na kratko, ne glede na to ali gledamo sliko ali fotografijo ali na svet okrog nas, kako se zgodi, da se podoba, ki jo prejmejo oči, spremeni v povsem drugačen vtis, ki označuje tisto, kar spontano zaznavamo.

4. Oko kot fotografski aparat • Že v osnovni šoli smo se naučili preprosto in privlačno razlago, zakaj se nam stvari zdijo take, kakršne so, ki temelji na analogiji očesa kot fotografskega aparata. • V skladu s to analogijo, oko “fotografira” prizore, ki so pred nami.

5. Analogija je veljavna le do določene mere: podoba, oblikovana na retini, je obrnjena na glavo in obrnjena od leve proti desni. • Teorija, utemeljena na analogiji s fotografskim aparatom, pa kajpada ne razloži kaj dosti o zaznavanju.

6. To postane jasno, takoj ko primerjamo, kako se nam pojavlja svet, z njegovimi podobami, projeciranimi na retino. • Omenili smo že diskrepanco med obliko objektove podobe in njegovo zaznano obliko.

7. Poleg tega se podoba objekta, projecirana na retino, nenehno speminja, ko se premikamo in ko se naš položaj glede na objekt spreminja, vendar pa si prizadevamo zaznavati lastnosti objektov kot konstantne v večini pogojev gledanja.

8. Ko gledamo na primer ljudi, ki se nam približujejo ali se od nas oddaljujejo, jih ne vidimo tako, kot da se fizično povečujejo ali zmanjšujejo, čeravno podoba na retini počne natanko to. • Če nagnemo glavo na stran, ko gledamo neko zgradbo, se za zgradbo ne zdi, da je nagnjena.

9. Kako razložimo konstante v našem zaznavanju • Vprašanje je, kako lahko razložimo konstante v našem zaznavanju? Teorija, ki temelji na analogiji fotografskega aparata, bi v zgoraj navedenih primerih napovedala nenehno spreminjanje. • Celo ko podoba na retini ostane enaka, nam omenjena teorija ne more razložiti načina, kako se nam kažejo objekti.

10. Na primer, luna, ki se pojavlja na horizontu, se zdi večja od tiste, ki je dvignjena na nebo, vendar velikost njene podobe na retini ostaja v bistvu enaka. • Podobno, fotografijo, ki je pred vami, je mogoče videti bodisi kot vazo bodisi kot profila princa Filipa in kraljice Elizabete, čeravno podoba na retini ostaja enaka.

11. Če je zaznavanje podobno fotografiranju, kako lahko potem pojasnimo dejstvo, da ena sama fotografija lahko prinese dve ali več različnih zaznavanj? • Analogija s fotografskim aparatom nam tudi ne more pomagati pri razlagi drugih ugank zaznavanja.

12. Oči so v konstantnem gibanju. Če pregledujemo vazo na fotografiji, se na naši retini tvori mnogo ločenih podob, vendar mi še vedno zaznamo vazo kot neko združeno celoto. • Fotografski aparat tega ne more storiti, ne more integrirati zaporednih podob na retini.

13. Zaznavanje kot duševna konstrukcija • Teorija, ki temelji na analogiji s fotografskim aparatom, se zdi primerna razlaga, ker naj bi dobro ustrezala našemu prepričanju, da so naša vidna zaznavanja neposredni zapisi realnosti. • Naivni realizem – filozofi se sklicujejo na prepričanje, da je svet, ki ga zaznavamo, identičen z realnim svetom, ki obstaja neodvisno od našega izkustva, kot na naivni realizem.

14. Za to, da bi razumeli zaznavanje, moramo zavrniti naivni realizem. • Le tako lahko cenimo stališče, da duh ne preprosto posname natančno podobo sveta, temveč, da si o njem ustvari svojo lastno “sliko”.

15. Vednost, ki nam jo daje fizika, nas uči, da je svet, iz katerega dobivamo čutne informacije, zelo drugačen od sveta, kakor ga izkušamo. • Če bi imeli senzorni aparat nekega drugega zemeljskega organizma, bi se nam “realnost” zdela povsem drugačna.

16. Svet zaznavanja, ki ga ustvarjamo, se kvalitativno razlikuje od opisov fizika zato, ker je naše izkustvo posredovano z našimi čuti in notranje zgrajeno kot reprezentacija sveta. • Barve, toni, okusi in vonji so duševne konstrukcije, ustvarjene na podlagi čutnih vzdraženj. Kot taki ne obstajajo zunaj živečega duha.

17. Filozof se sprašuje: ali obstaja zvok, ko pade drevo v gozdu, če ni blizu nobenega bitja, ki bi ga slišalo? Lahko domnevamo, da bo padec povzročil vibracije v zraku. Te vibracije bi gotovo obstajale. • Vendar ne bi bilo nobenega zvoka, kajti zvok že po definiciji implicira senzacijo, ki jo v živem bitju vzbudi taka vibracija.

18. Čeravno so naše zaznave mentalne konstrukcije, ne pa neposredni zapisi realnosti, pa je očitno, da niso niti arbitrarne (svojevoljne) niti povečini iluzorne. • Člani vsake vrste, morajo pravilno, četudi drugačno, zaznavati določene vidike zunanjega sveta.

19. Pravimo, da morajo biti naše zaznave veridične. Filozofi pravilno kažejo, da nimamo neposrednega dostopa do tistega, kar realno obstaja v svetu, kot skozi naše čute. • Beseda veridičen pomeni le, da naše zaznave ustrezajo lastnostim stvari, ki so obravnavane objektivno in neodvisno od pogojev gledanja.

20. Za našo zaznavo oblike, take, kakršna je krog, je mogoče reči, de je veridična, če vemo ali lahko zlahka določimo z merjenjem, da ima objekt enak polmer v vseh smereh. • Presenetljivo, pravilnost naših zaznav le redkokdaj prizadene naše vedenje o svetu, vsaj tiste vrste vedenje, ki ga lahko sporočimo s poslušanjem ali branjem trditev o dejstvih.

21. Iluzije, na primer, ne izginejo zgolj zato, ker odkrijemo, da so iluzije. Primer s premikanjem lune • V meri, do katere so naše zaznave neodvisne od naše dejstvene vednosti o svetu, jih je treba razlikovati od področij vednosti in mišljenja.

22. Naše zaznave nastanejo iz obdelovanja čutnih informacij na način, ki je povečini neodvisen od drugih kognitivnih procesov. • Če je vir naše vizualne informacije o svetu filtriran skozi izkrivljeno in zelo spremenljivo podobo na retini, kako potem pride do tega, da zgradimo svet bolj ali manj veridično?

23. Zaznavanje kot znanost • Vse znanstveno raziskovanje se začne z zaznavanjem. • Preučevanje zaznavanja pa se seveda razlikuje od drugih področij znanstvenega raziskovanja v nekaterih odločilnih vidikih. • Na drugih znanstvenih področjih je cilj ločiti dejstva od iluzij in razložiti objektivne lastnosti ali obanašanja stvari.

24. Cilj znanosti o zaznavi je razumeti dejanje samega zaznavanja, odkriti kako in zakaj se stvari pojavljajo tako, kakor se pojavljajo. • Iluzije so pri tem tako pomembne kot pravilni percepti in imajo enak status kot dejstva. Primer gomil na luni, ki se, če fotografijo obrnimo, spremenijo v kraterje?

25. Veliko ljudi, v ključno z mnogimi psihologi, je prepričano, da pojasnitev duševnega dogodka sestoji zgolj iz odkritja tega, kako delujejo možgani, ko generirajo tak dogodek. • Vedenje o tem, kako delujejo možgani pri zaznavanju, nam je sicer omogočilo razjasniti nekatere probleme pri zaznavanju objektov, vendar pa jih ne pojasni.

26. Ker so znanstveniki odkrili, da informacija, ki jo prejema vizualni korteks, odseva naravo podobe na retini, na primer, vemo, da konstantnosti oblike in velikosti ni mogoče pojasniti na temelju tega, da v možganih centralni korteks registrira velikost in obliko podobe.

27. Z drugimi besedami, če podoba na retini ni zvesta slika zunanjega objekta, potem ni to niti vzorec projekcije te podobe na vizualni korteks. • Torej, znanstveniki so dleč od tega, da bi prepoznali nevralne mehanizme konstantnosti.

28. Podobno je z drugimi vprašanji glede zaznavanja. • Pri zaznavanju moramo, preden lahko upamo, da bomo razumeli dogodek v možganih, ki je v temelju nekega percepta, imeti idejo o procesu, ki je vodil k oblikovanju percepta.

29. Recimo, da hočemo vedeti, zakaj je fotografija kraterja videti kot gomila, ko je obrnjena. Kako naj iščemo možganski korelat tega? • Predpostavimo, da z eksperimentiranjem odkrijemo, da ko ljudem pokažemo fotografije omejene regije z senco na vrhu, to regijo zaznajo kot luknjo ali zajedo.

30. Če pa jim pokažemo isto fotografijo s senco na dnu, potem to regijo zaznavajo kot gomilo ali privzdignjeno regijo. • Zdaj smo vsaj prišli do nekega splošnega načela zaznavanja. Če hočemo še dlje, se lahko vprašamo o izvoru tega načela.

31. Ker svetloba v našem okolju domala vselej prihaja od zgoraj, bo luknja osenčena na svojem vrhu. Načelo bi lahko bilo načelo, ki je naučeno. Če odkrijemo, da je načelo naučeno, bomo vedeli, da bo vrsta možganskega dogodka, ki ga pričakujemo, da ga bomo odkrili, da bi razložili učinek sence, taka, da bo zajemala shranitev tega naučenega načela.

32. Če bomo končno našli nevralni korelat tega učinka, bomo še vedno ohranili to načelo kot del razlage. • Če bi zavrnili to načelo, bi možganski dogodek, zajet zgolj v jezik nevralne razelektritve, imel le majhen pomen.

33. Pojasnitve zaznave • Prva strategija: Sklepanje in empiristična perspektiva • Britanski empiristi (Hobbes, Hume, Locke): vednost si pridobimo zgolj s čutnim izkustvom in asociacijo idej. • Berkeley: tisto, kar nam daje vid, je neustrezno za pravilno dojemanje sveta.

34. Berkeley: da bi dosegli pravilno zaznavanje, se moramo naučiti intepretirati vizualne senzacije.