Posebne novinarske dolžnosti

Posebne novinarske dolžnosti Resnica je vrhovna poklicna in moralna vrednota v informiranju javnosti oz. poročanju o dogajanju; zabavni in oglaševalski žanr krojijo precej drugačne norme in vrednote. Novinarjeva vrhovna poklicna dolžnost je, da javnost obvešča o pomembnem dogajanju v družbi oz. ji ga pomaga razumeti.

Posebna novinarjeva dolžnost resnicoljubnosti Na čem temelji oz. od kod izvira? • Iz vrednosti resnice in vrline resnicoljubnosti • Iz implicitnega sporazuma/dogovora med novinarjem in javnostjo, iz nekakšne obljube torej; • Iz vloge medijev kot psa čuvaja oz. četrte veje oblasti; • Iz pomembnosti pravočasne in celovite informacije za udeležbo v demokratičnem procesu;

Resnica kot cilj in sredstvo Temeljna novinarjeva obveznost je resnično in neponarejeno obveščanje javnosti. Novinar naj bi na ta način uresničeval pravico vsakogar do resničnih informacij oz., po drugih razlagah, pravico javnosti, da je seznanjena z resnico. Laganje in skrivnostnost (prikrivanje resnice?) v novinarstvu torej nista legitimni sredstvi za uresničevanje novinarjevih ciljev (to seveda še ne pomeni, da se novinar ne sme zateči k laži v procesu pridobivanja informacije). Nekateri avtorji gredo v poveličevanju resnice celo tako daleč, da vidijo v resničnem poročanju "notranji in konstitutivni cilj novinarstva".

Resničnost in resnicoljubnost Resničnost velja razlikovati od resnicoljubnosti - resničnost sporočila je, poenostavljeno rečeno, ujemanje med poročilom in dogodkom, o katerem le-to poroča (oz. izjave z dejstvi, ki jih z njo ali v njej zatrjujemo ali opisujemo). Resnicoljubnost pa je lastnost naše volje ali namena - resnicoljubni smo, kadar je naš namen govoriti resnico oz. to hočemo početi. Novinar je lahko zavezan kvečjemu k resnicoljubnosti, ker resničnost njegovega poročila ni stvar njegove volje (lahko je dolžan govoriti to, za kar iskreno in utemeljeno verjame, da je res, ne pa zgolj tega, kar je dejansko res - "ought implies can"). Mu pa zapoved resnicoljubnosti nalaga, da posreduje samo taka poročila, za katera iskreno verjame, da so resnična, oz. mu uporaba določenih postopkov pri njihovi izdelavi (preiskava, preverjanje dejstev, odkrivanje vzrokov, zanesljiv vir informacij,...) jamči, da so taka. Resničnost/objektivnost poročila je torej novinarjev regulativni ideal, resnicoljubnost pa njegova poklicna dolžnost.

Domet dolžnosti resnicoljubnosti Ali je novinar resnic(oljubnost)i zavezan brez izjeme in brezpogojno ali pa obstajajo izjeme od te dolžnosti? Ali sme, denimo, zamolčati oz. prikrojiti dejstva z izgovorom, da je to v nacionalnem ali javnem interesu? Skratka, ali mora dati v primeru konflikta med dolžnostjo resnicoljubnosti in kako drugo, bodisi splošno bodisi posebno (recimo državljansko ali domoljubno) dolžnostjo, prednost slednji in torej žrtvovati resnico, kakor jo pozna?

Temeljni pojmi Resničnost poročila v največji meri zagotavljajo: njegova • objektivnost • nepristranskost • poštenost • natančnost • celovitost • uravnoteženost

Resničnost in nepristranskost (1) Pojem pristranskosti Ni vsako poročilo, ki izraža subjektivno mnenje ali oceno, že tudi pristransko. Da bi bilo takšno, mora v svojem prikazu dejstev odstopati od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi, ipd.

Resničnost in nepristranskost (2) Objektivnost poročila o dogajanju zagotovimo tako, da pri pisanju in organiziranju gradiva ne izrazimo ali nakažemo svoje naklonjenosti do čisto določenega sistema vrednot oz. le-tega ne favoriziramo pred drugimi. Novinarska pristranskost je izkrivljajoča in nepoštena sodba ali dispozicija zaradi specifičnih vrednot reporterja, urednika ali ustanove. Ni nujno ideološka, navijaška in namerna, pa tudi dalj časa ne rabi biti opazen. (“očitek o liberalni pristranskosti ameriških medijev”)

Resničnost in objektivnost Zapoved iskanja in sporočanja resnice se pogosto povezuje s pojmom objektivnosti - novinar naj bi stremel k objektivnosti, njegovo poročilo pa je objektivno tedaj, kadar v njem ni razvidno specifično mesto izrekanja, se pravi interpretacije, in kadar je vrednostno nevtralno (vrednotenje sodi v komentar). Pomisleki: (i) vsak opis dogajanja je že njegova interpretacija in nobena interpretacija ni vrednostno nevtralna (ali je kozarec na pol poln ali na pol prazen?) – zahteva po ločevanju med poročilom in komentarjem je zato brezpredmetna; (ii) mediji o dogodkih ne poročajo, mediji dogodke ustvarjajo; (iii) manipulativni potencial besed (‘okupacija Iraka’, ‘terorist’, ‘konflikten’,…); (iv) narativen značaj novinarskega poročila. Primeri: “Janez Bernik je sodeloval z okupatorjem.” “Predsednik Drnovšek preti z/svari pred institucionalno krizo.” “Nader bo mešal štrene demokratom.” Za razpravo: kako bi karseda vrednostno nevtralno opisali trenutna trenja na relaciji Janša-Drnovšek?

Objektivnost v poročanju (1) Epistemološki pojem objektivnosti = stališče, "ki bi ga sprejeli, če bi nam uspelo preseči omejenosti, pristranskosti in naključja svoje lastne egocentrične perspektive“ Dva pomena objektivnosti: da je poročilo objektivno, lahko pomeni, • da se ujema z dejstvi, da opisuje določen dogodek tako, kot se je zgodil; lahko pa želimo s tem reči, • da se je novinar pri izdelavi poročila oprl na celo vrsto predpisanih postopkov, ki zagotavljajo objektivnost poročila v prvem pomenu besede (preverjanje informacije in verodostojnosti vira, točnost informacije,...);

Objektivnost v poročanju (2) Tradicionalni pojem objektivnosti naj bi bil med novinarji za vedno mrtev in pokopan. Njegove kritike v tem prepričanju utrjuje ideološka geneza pojma objektivnosti (ta je iznajdba Walterja Lippmana iz časov, ko je novinarstvo trpelo krizo zaupanja in verodostojnosti. Iz nje naj bi ga potegnilo dvoje: uvedba znanstvenih metod in profesionalizacija.) Postmodernistični relativizem – resnica je vedno perspektivična; pojem objektivnosti sodi na smetišče zgodovine, skupaj z drugimi, sorodnimi pojmi, kot so resnica, vednost, razum,… Da je nekaj objektivno resnično, pomeni, da je resnično neodvisno od spoznavalčeve perspektive, interesov, predstav, pričakovanj, njegovega spoznavnega aparata,…

Objektivnost v poročanju (3) Razlikovanje med ontološko in epistemološko objektivnostjo (J. Searle): Družbena dejstva so brez izjeme ontološko subjektivna (ali je nekdo poročen ali ne, je odvisno od mreže intersubjektivnih dejanj in prepričanj, ki jih urejajo družbene konvencije), pa vendar objektivno spoznatna – o njih se je mogoče motiti. Pojma objektivnosti in resnice sta bistvena za razumevanje in smiselno rabo naših drugih temeljnih pojmov: dejstva, dezinformacije, izkrivljanja in prikrajanja dejstev, pristranskosti,... Objektivnost je nedosegljiv/regulativni ideal - zahteva, da v kar največji meri preprečimo vpliv osebnih občutkov, z osebnimi izkušnjami in stališči povezanih pričakovanj, osebnih vrednot in stališč na poročilo. Tovrstno objektivnost zagotavljajo poštenost, točnost, nepristranskost in ločitev dejstev od komentarja.

Točnost informacije Zahteva po resničnosti informacije je v prvi vrsti zahteva po njeni točnosti oz. verodostojnosti. Le-to zagotavljajo naslednji postopki: (i) navajanje vira informacije, (ii) preverjanje informacije (pri več virih), (iii) natančnost (pri navajanju imen, funkcij, ustanov, številk in drugih podatkov), (iv) vsestranskost, (v) celovitost, (vi) raznolikost, (vii) uravnoteženost in razumljivost poročila, (viii) prepoved ponarejanja in popačenja informacije ter (ix) jasno razlikovanje med informacijo in komentarjem. Nenatančnost je pogosto posledica novinarjeve malomarnosti, površnosti ali časovne stiske, imperativa objaviti informacijo prvi oz. pred vsemi drugimi. Toda za novinarja velja pravilo: get it first, but first get it right ("bodi prvi, toda predvsem bodi natančen").

Navajanje vira informacije Navajanje vira informacij občinstvu omogoča, da samo oceni vrednost informacije. Kodeks novinarjev zahteva, da novinar poroča kot očividec ali na osnovi dejstev in dokazil znanega porekla. Če poreklo informacije ni znano (denimo da gre za anonimko o nepravilnostih v določenem podjetju ali za brifing vojaškega vodstva), mora biti do nje zadržan (če navedb ne more preveriti, ali naj informacijo vseeno objavi ali ne? In če da, kako naj izrazi zadržanost?). Preverljiv vir informacij je lahko ali novinar, ki je bil priča dogodku, ali uradna oseba ali pa kaka druga oseba, ki je zaradi navedbe identifikacijskih znakov naslovniku prepoznavna.

Preverjanje informacije Novinarjevo glavno orodje je spraševanje - dober novinar bo zastavljal različna vprašanja enemu in istemu viru in enaka vprašanja čim bolj različnim virom. Novinar ne sme popustiti časovnim in konkurenčnim pritiskom, informacijo sme objaviti šele takrat, ko je potrjena. Govorice, tj. nepreverjena ustna poročila o važnih dogodkih, v časopis ne sodijo, ker kršijo obe zapovedi – nepreverjene so in njihov vir je neznan.

GROŽNJE NOVINARJEVI NEODVISNOSTI • Politični pritiski • Socialna negotovost • Komercializacija medijskih vsebin • Koncentracija medijskega lastništva • Trivializacija in banalizacija • obstoj alternativnih ‘medijev’ • nove komunikacijske tehnologije in ‘demokratizacija’ poročanja

Napačnost laganja Prepoved laganja oz. zapoved resnicoljubnosti Kaj vse verjamemo? Z laganjem je prima facie nekaj narobe. Vsaj včasih smemo lagati. Novinar je vsaj v poročanju o dogodkih poklicno zavezan brezpogojni resnicoljubnosti. Če novinar do za zgodbo ključnega podatka ne more priti na noben drug način, in samo tedaj, ga sme pridobiti s pomočjo varanja in goljufanja.

Primer: laganje (2) Laž je moralno nedopustna, ker (a) krši zapoved resnicoljubnosti in izniči vrednost resnice/jo razvrednoti; (b) je nasprotna 'naravnemu smotru' jezika/govorice, da namreč z njim drug drugemu sporočamo svoje misli in občutja; (c) prelamlja tiho obljubo med udeleženci pogovora; (d) je vrsta izdaje in primer zlorabe zaupanja; (e) je znamenje strahopetnosti, resne moralne hibe; (f) kaže na pomanjkanje spoštovanja do oseb; (g) je vrsta zavestnega protislovja ali neskladja (med lažnivčevimi prepričanji na eni in izjavami na drugi strani) in kot taka nerazumna; (h) je oblika okoriščanja z drugimi izključno kot sredstvi za uresničenje lastnih ciljev;

Primer: laganje (3) (i) krši Zlato pravilo (le redki si želijo, da bi jim drugi ljudje lagali ali prikrivali resnico); (j) je brezbožna, upor zoper razodeto Božjo voljo; (k) namerno ali nenamerno povzroča škodo nalaganim ljudem, kratkoročno (ti delujejo na podlagi neresničnih prepričanj, zato jim njihovi načrti spodletijo) in dolgoročno (načenja brezosebne in še zlasti osebne družbene vezi med ljudmi - zaupati drugi osebi pomeni dovoliti ji, da zasede položaj, v katerem bi nam lahko škodila, pa se pri tem vseeno ne zavarovati pred morebitno škodo; brez tovrstne brezpogojne zaupljivosti ni pristnih, intimnih, osebnih razmerij, ki so sol človeškega življenja; vsaka laž pa pomeni izdajo takega zaupanja in naredi brezpogojno zaupljivost manj privlačno); (l) spodmakne sam temelj družbenega življenja, komunikacijo med ljudmi (zaupanje, ki je podlaga za komunikacijo, je razumno le ob domnevi, da so naši sogovorniki verodostojni, vredni zaupanja, laž pa razveljavi prav to domnevo); (m) je krivična, saj poslušalcu krati pravico do tega, da izve resnico.

Posebne novinarske dolžnosti