Umetnina in intenca

1. Umetnina in intenca • Druga polovica 20. stoletja ni bila posebej naklonjena intencionalističnim razlagam umetnin. Formalizem, strukturalizem, poststrukturalizem, lakanovska psihoanaliza zagovarjajo pri razlagi umetnin protiintencionalistično stališče. Spomnimo se samo krilatice R. Barthesa o “smrti avtorja”. • V tem predavanju bom poskušal znova afirmirati intencionalistično razlago oziroma interpretacijo umetnin. Govoril bom o “ponovnem vstajenju avtorja iz groba”.

2. Ko smo v stiku z umetnino poteka med nami in umetnino (avtorjem) nekakšna vrsta komunikacijskega dejanja. • Kaj je tisto, kar mojo izjavo “Dežuje” v vaši prisotnosti naredi za komunikacijsko dejavnost z moje strani? To je, da je moja dejanje izjavljanja intencionalno dejanje. Tako na primer papigina izjava “Dežuje” ni pravo komunikacijsko dejanje, ker mu manjka intencionalnost.

3. Ko vam rečem, da dežuje, storim to z intenco, da boste verjeli, da je zunaj deževno vreme. Toda sama ta intenca še ni dovolj za komunikacijsko dejanje v polnem in pravem pomenu te besede. Če pokažem proti oknu z intenco, da bi videli dež, vam še nisem sporočil, da dežuje • Ko vam pravim, da dežuje, od vas pričakujem, da si boste ustvarili prepričanje, da dežuje (vsaj delno) zato, ker prepoznate mojo intenco.

4. Za komunikacijsko dejanje ni pomembno le, da od vas hočem, da verjamete tisto, kar sem rekel; pomembno je tudi, da vi to intenco prepoznate. • Ko interpretiramo neko umetnino, • (1) poskušamo odkriti o njej nekatere resnice, • (2) ki so določene v trenutku, ko je bila umetnina ustvarjena • (3) zaradi značilnosti konteksta, v katerem je bila umetnina ustvarjena; • (4) te značilnosti pa so bistvene za samo

5. eksistenco umetnine. • Nauk, ki ga zajemajo zgornje štiri točke, bi lahko poimenovali kontekstualizem oziroma teorija izvirnega konteksta. • Alternativna teorija kontekstualizma sestoji iz naslednjih štirih točk. Ko interpretiramo umetnino:

6. (1) ji pripišemo lastnosti, ki to umetnino bodisi spremenijo bodisi ustvarijo nekaj novega (novo umetnino) • (2) Umetnina, ki je predmet interpretacije, je odvisna od interpretacije, ki ji jo dajo ljudje. • (3) Umetnine identificiramo v okviru lastnosti, za katere menimo, da jih imajo (intencionalni objekti). Ko rečem, da je objekt interpretacije intencionalni objekt hočem reči, da je objekt interpretacije v primeru drame Hamlet drama, kakor je menjena v misli nekega interpreta. • (4) Umetnine nimajo bistva ali fiksne narave.

7. To stališče bi lahko poimenovali konstruktivizem oziroma teorija sodobnega konteksta. • Teorija izvirnega konteksta, ki trdi, da je pomen umetnine določen z dejavniki, ki so delovali v času njenega nastanka, seveda ni enoten nauk. Znotraj nje bi lahko ločili vsaj tri različice: • (1) Aktualni intencionalizem trdi, da pomen dela določajo avtorjeve uspešno udejanjene intence. Ta različica teorije izvirnega konteksta trdi, da ima umetnina pomen, ki ga meni njen avtor, ob

8. predpostavki, da avtor udejani ustrezne intence s primerno uporabo jezika določene dobe kot tudi tedaj priznanih konvencij danega žanra in umetniške prakse. • Umetnikove intence so – če so uspešno udejanjene – javno razvidne iz umetnine. Za intence ni nujno, da so prisotne v avtorjevem duhu, ko ustvarja; ni nujno, da so samozavedno artikulirane, ko ustvarja. Tudi nezavedne intence so njegove intence, zaradi tega pa tudi niso nič manj razločljive v umetnini.

9. Druga različica teorije izvirnega konteksta je hipotetični intencionalizem. Ta trdi, da pomen umetnine določajo sklepanja, ki jih ustrezno umeščena publika, naredi glede intenc hipotetičnega avtorja, pri čemer ta sklepanja temeljijo na razumevanju jezikovnih konvencij in umetniških praks določene dobe kot tudi na javno dostopni vednosti, ki zadeva stvaritev dane umetnine. • Pomen umetnine je tako določen s hipotetičnimi intencami, ki jih je utegnil imeti avtor, ne pa z

10. njegovimi aktualnimi intencami. • Tretja različica teorije izvirnega konteksta je konvencionalizem, ki meni, da so konvencije jezika in umetnosti, ki veljajo v času nastanka umetnine, zadostne, da zagotovijo pomen dela. • Ker je moje srce na strani intencionalnih razlag in glede na omejen čas, bom v nadaljevanju predavanja poskušal navesti nekatere ugovore proti intencionalnim interpretacijam, nato pa možne odgovore na te ugovore.

11. Prvi ugovor: intencionalizem ni zmožen pojasniti dejstva, da del Beethovnovega Opusa 111, na primer zveni džezovsko. • Odgovor intencionalista: ta del Opusa 111 je bil “džezovski” že v trenutku, ko ga je napisal Beethoven, čeravno je primernost tega opisa odvisna od kasnejšega razvoja afroameriške popularne glasbe. Podobno intencionalist lahko odgovori na vprašanje, kako so na primer možne psihoanalitične interpretacije Shakespearovega Hamleta.

12. Drugi ugovor: V nekaterih primerih se lahko zgodi, da se aktualne pomenske intence ne uresničijo – v tem primeru utegne umetnina pomeniti kaj drugega, kot je bila mišljena, da naj bi pomenila. • Odgovor: aktualni intencionalist lahko omeji aktualni intencionalizem na primere, kjer so bile umetnikove pomenske intence uspešno udejanjene.

13. Vendar intencionalizem kritizirajo tudi v primeru uspešno udejanjenih intenc – za vsako dano umetnino naj bi veljalo, da so bodisi umetnikove aktualne intence o pomenu umetnine v njej uspešno uresničene ali pa te intence niso uresničene. • Vprašanje za intencionalista se zdaj glasi: Kako zdaj mi kot publika vemo, ali so bile umetnikove pomenske intence uspešno uresničene ali ne? • Zdi se, da obstaja samo en način, kako to storiti: (1) najprej neodvisno ugotovimo, kaj je umetnik

14. mislil, da naj bi pomenilo njegovo delo in (2) tudi neodvisno ugotovimo, kaj delo samo na sebi pomeni. Če obstaja ujemanje med umetnikovimi aktualnimi intencami in pomenom dela, ko to dvoje primerjamo, potem lahko rečemo, da so bili umetnikove aktualne intence uspešno uresničene, to je, pomen dela se ujema z umetnikovimi pomenskimi intencami. • Toda če smo ugotovili, kaj pomeni delo samo na sebi brez sklicevanja na umetnikove aktualne intence, potem za umetniško interpretacijo ne potrebujemo aktualnega intencionalizma.

15. Problem torej je, kako mi kot publika za dano umetnino ugotovimo, ali so bile umetnikove pomenske intence uspešno uresničene ali ne in ali bi se morali v danem primeru sklicevati na na umetnikove uspešno uresničene pomenske intence (kot aktualni intencionalist trdi, da bi se morali, če so pomenske intence uspešno uresničene) ali na kaj drugega (kot aktualni intencionalist trdi, da bi se morali, če se pomenske intence v umetnini ne uresničijo)?

16. Preprosteje lahko ta problem predstavimo kot nekakšno epistemsko dilemo, ki ima za en rog odvečnost, za drug rog pa nedoločenost. • Torej, dostop do pomena umetnine lahko imamo neodvisno od naše vednosti glede uspešno uresničenih pomenskih intenc ali ga pa nimamo. • Če imamo dostop do pomena dela neodvisno od vednosti o uspešno uresničenih pomenskih intenc – recimo preko vednosti o umetnini, njenem kontekstu nastanka – potem je aktualni intencionalizem odvečen, saj nam ni treba

17. ugotavljati uspešno uresničenih pomenskih intenc, da bi korektno interpretirali umetnine. • Po drugi strani pa, če ne moremo imeti dostopa do pomena umetnine neodvisno od vednosti o uspešno uresničenih aktualnih pomenskih intencah, potem ni nobenega načina, kako vedeti, ali so bile umetnikove aktualne pomenske intence v dani umetnine tudi uresničene, saj ne moremo primerjati pomenskih intenc z neodvisno pridobljenim pomenom dela.

18. Tako ne moremo vedeti, čemu slediti, ko hočemo ugotoviti pomen dela: (1) ali bi morali slediti bistveni sugestiji aktualnega intencionalista, da iščemo umetnikove aktualne pomenske intence, če so se v umetnini uspešno uresničile ali bi morali (2) namesto tega slediti drugi sugestiji aktualnega intencionalista, da če umetnikove aktualne pomenske intence niso bile uspešno uresničene, potem moramo iskati nekaj drugega kot aktualne pomenske intence, recimo kontekst nastanka dela, delo samo, itn.

19. Kakšne bi lahko bil odgovor aktualnega intencionalista: Čeravno nimamo dostopa do pomena dela neodvisno od vednosti o uspešno uresničenih aktualnih pomenskih intencah, pa vendarle obstaja nekakšen drug način, kako vedeti, ali so se te intence v dani umetnini uspešno uresničile.