Človek in njegove pravice

1. Človek in njegove pravice

2. Družbeni nauk in personalistično načelo Cerkev vidi v človeku, v vsakem človeku, podobo živega Boga samega.

3. Človek … je središče in duša katoliškega družbenega nauka. Pravzaprav se ves družbeni nauk razvija iz načela, ki poudarja nedotakljivo dostojanstvo človeške osebe.

4. Človek, »Božja podoba« Povezanost med Bogom in človekom se izraža v razsežnosti odnosov in v družbeni razsežnosti človeške narave.

5. Človek namreč ni samotarsko bitje, marveč je »do globin svoje narave družbeno bitje in brez odnosov do drugih ne more ne živeti ne razvijati svojih darov«.

6. Moški in ženska imata isto dostojanstvo in sta enakovredna, pa ne samo zato, ker sta oba – v svoji različnosti – božja podoba, marveč še globlje, ker je božja podoba tista razgibanost vzajemnosti, ki oživlja »midva« človeškega para.

7. Moški in ženska sta v odnosu do drugih predvsem varuha življenja, ki jima je zaupano.

8. Ta posebni poklic v odnosu do življenja imata moški in ženska tudi do drugih ustvarjenih bitij. Lahko si jih podredita in jih uporabljata zase ter jih izkoriščata, vendar njuno gospodovanje nad svetom zahteva, da sta pri tem odgovorna, ne pa samovoljna in sebična izkoriščevalca.

9. Čudovit pogled na božje stvarjenje človeka je neločljivo povezano z dramatično podobo izvirnega greha.

10. Prvi človek, Adam, je s kršenjem božje zapovedi izgubil svetost in pravičnost, v katerih je bil ustvarjen in ju ni prejel samo zase, marveč za vse človeštvo.

11. »… Ko se Adam in Eva vdajata skušnjavcu, storita osebni greh; toda ta greh prizadene človeško naravo, ki jo predajata naprej v padlem stanju. To je greh, ki se bo prenašal po razmnoževanju na vse človeštvo, se pravi s prenašanjem človeške narave, ki je zdaj brez prvotne svetosti in pravičnosti.«

12. Skrivnost greha sestavljata dve rani, ki ju grešnik povzroči sebi in bližnjemu. Zato lahko govorimo o osebnem in družbenem grehu.

13. Vsak greh je z enega vidika oseben, ker je svobodno dejanje posameznega človeka; z drugega vidika pa je vsak greh družben, ker ima posledice tudi za širšo skupnost.

14. Družben je vsak greh zoper pravičnost v odnosih med osebami, med posameznikom in skupnostjo, tudi med skupnostjo in posameznikom.

15. Družben je tudi greh zoper človekove pravice, začenši s pravico do življenja, tudi še nerojenega, ali pa zoper telesno nedotakljivost kogarkoli; vsak greh zoper svobodo drugega, zlasti zoper dostojanstvo in čast bližnjega.

16. Družben je vsak greh zoper skupno dobro in zoper njegove zahteve na številnih območjih državljanskih pravic in dolžnosti.

17. Končno je družben tisti greh, ki zadeva odnose med različnimi človeškimi skupnostmi. Ta razmerja niso vedno v soglasju z zamislijo Boga, ki hoče imeti na svetu pravičnost, svobodo in mir med posamezniki, skupinami in ljudstvi.

18. Človeška oseba in njene razsežnosti Bog je ustvaril človeka kot enoto duše in telesa: »Duhovna in neumrljiva duša je počelo enote človeškega bitja: duša je tisto, po čemer je človek – kot oseba – celota, enota duše in telesa (corpore et anima unus).«

19. Človeški osebi je lastna odprtost do transcendence: človek odprt za neskončnost in za vsa ustvarjena bitja.

20. Odprt je predvsem za neskončno, se pravi za Boga, kajti s svojim razumom in s svojo voljo se dviga nad vse, kar je ustvarjeno, tudi nad samega sebe; postaja neodvisen od stvari.

21. Svoboden je v odnosu do vseh ustvarjenih bitij in teži k absolutni resnici in dobremu. Odprt je tudi za drugega, za druge ljudi in svet, ker lahko le tako reče jaz, da se dojema v odnosu do ti.

22. Pravično družbo je mogoče uresničiti samo s spoštovanjem presežnega dostojanstva človeške osebe.

23. Spoštovanja človeške osebe nikakor ne smemo ločiti od spoštovanja tega načela: da je treba »na vsakega svojega bližnjega brez izjeme gledati kot na svoj drugi jaz.

24. Oseba se ne sme izkoriščati za projekte gospodarskega, družbenega in političnega značaja, pa naj jih vsiljuje katerakoli oblast, četudi v imenu domnevnega napredka civilne skupnosti v celoti ali posameznikov sedaj ali pa v prihodnje.

25. Človek upravičeno ceni svobodo in jo strastno išče: upravičeno hoče in po svoji svobodni pobudi tudi mora oblikovati in voditi svoje osebno in družbeno življenje ter zanj prevzemati osebno odgovornost.

26. Uporaba svobode vsebuje odnos do univerzalnega naravnega moralnega zakona, ki je pred vsemi zakoni in obveznostmi ter vse pravice in dolžnosti povezuje.

27. Naravni zakon »ni nič drugega kakor luč razuma, ki nam jo je vlil Bog. Zaradi nje spoznavamo, kaj moramo delati in česa se moramo varovati. …

28. Ta zakon se imenuje naravni, ker je razum, ki ga razglaša, lasten človeški naravi. Je univerzalen, veže vse ljudi, ker ga sprejema razum. Njegove božanske in naravne temeljne zapovedi obsega deset zapovedi.

29. Ker na obrazu vsakega človeka odseva nekaj božje slave, je dostojanstvo vsakega človeka pred Bogom tudi temelj človeškega dostojanstva pred drugimi ljudmi.

30. »Moško« in »žensko« loči dva posameznika z enakim dostojanstvom, ki pa ne odseva statične enakosti, kajti kar je specifično žensko, je različno od specifično moškega in ta različnost v enakosti bogati, ter je nujna za skladno človeško sožitje…

31. Ženska dopolnjuje moškega, kakor moški dopolnjuje žensko: moški in ženska se vzajemno dopolnjujeta. … Samo zaradi dvojosti »moškega« in »ženskega« se v polnosti uresničuje »človeško«.

32. »Ženska je ›pomoč‹ moškemu, kakor je moški ›pomoč‹ ženski!« V njunem srečanju se uresničuje enotno pojmovanje človeške osebe, ki ni utemeljeno na logiki egocentrizma in samopotrjevanja, marveč na logiki ljubezni in solidarnosti.

33. Človek je po svoji najgloblji naravi družbeno bitje, kajti takšnega je hotel Bog, ki ga je ustvaril. … Skupno življenje je naravna značilnost, ki loči človeka od drugih bitij na zemlji.

34. Človekove pravice Zadnji izvir človekovih pravic ni v čisti volji človeških bitij, v državi, javnih oblasteh, marveč v samem človeku in v Bogu, njegovem Stvarniku.Te pravice so »vsesplošne in nedotakljive, popolnoma neodtujljive«.

35. Človekove pravice …odgovarjajo zahtevam človekovega dostojanstva in vsebujejo na prvem mestu zadovoljevanje bistvenih človekovih potreb na gmotnem in duhovnem področju.

36. Učenje Janeza XXIII., drugega vatikanskega cerkvenega zbora in Pavla VI. ponuja obsežno pojasnjevanje pojmovanja človekovih pravic, kakor jih vidi cerkveno učiteljstvo.

37. Janez Pavel II. je ta popis zbral v okrožnici Ob stoletnici: »…pravica do življenja, h kateremu bistveno spada pravica, da človek po spočetju v materinem telesu raste; pravica živeti v enotni družini in v nravnem okolju, primernem za razvoj in napredek lastne osebnosti;

38. pravica, da razum in svoboda v iskanju v iskanju in spoznanju resnice vodita k zrelosti; pravica, da z delom sodeluje pri odkrivanju dobrin zemlje in si s tem pridobi sredstva za preživljanje sebe in svojih; pravica do svobodne ustanovitve družine ter sprejema in vzgoje otrok z odgovornim spolnim življenjem.

39. Izvir in sinteza teh pravic je v nekem smislu verska svoboda, ki jo razumemo kot pravico, da živimo po resnici svoje vere in v soglasju s presežnim dostojanstvom lastne osebe.«

40. S človekovimi pravicami je neločljivo povezana tema o človekovih dolžnostih. … »Tiste, ki v boju za svoje pravice, čisto pozabljajo na svoje dolžnosti ali pa jih izpolnjujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.«

41. Za poglobitev

42. Ali je moški več vreden, ker je Bog ustvaril žensko iz »rebra« moškega (1 Mz 2,22)? Neumnost, »sporočilo rebra« je: Ženska ni žival ali manjvreden človek, je drugačna kot moški, vendar mu je enakovredna.

43. Kaj je družina? Družina je stalna trajna zveza enega moškega in ene ženske zaradi skupnega dobregain spočetja otrok. Družina je najpomembnejša celica družbe! Družina je Božja »iznajdba«, nobena svetna moč je ne more odpraviti niti spremeniti. Poskusi, da bi z besedo »družina«imenovali tudi druge zveze med ljudmi, so neučinkoviti. Resničnost se zaradi drugačnega poimenovanja ne spremeni.

44. Človekove pravice: da ali ne? V zgodovini, so pogosto ostali brez vsakršne zaščite ljudje, ki so jim iz kakršnega koli razloga odrekli celovito človeškost: ženske, judje, sužnji, črnci, Indijanci, prizadeti. Danes vemo: človekove pravice pripadajo vsem ljudem brez razlike, saj smo vsi Božji otroci, ustvarjeni po Njegovi podobi!

45. Nacionalsocialisti so na primer govorili o »življenja nevrednem življenju«, »nekoristnih« jedcih in so ubili veliko ljudi s posebnimi potrebami. Evtanazijo so lahko izvajali le na osnovi skrivnega »firerjevega ukaza«, ker so se nemški pravniki uprli, da bi pripravili zakon o evtanaziji. Občudovanja vredno je, da so zbrali potreben pogum za to! Odpor proti »firerjevemu« ukazu je lahko potekal le s pomočjo zvijače in poguma. V Salzburgu je sestra Anna Bertha von Königsegg, pogumna žena iz reda usmiljenk, rešila otroke s posebnimi potrebami tako, da jih je odpeljala na »izlet v gozd«, ravno tisti dan, ko naj bi jih odpeljali na usmrtitev s plinom!

46. Ubijanje je bilo ustavljeno tudi zaradi protesta münsterskega škofa, Clemensa von Galena (ki je dobil vzdevek »Münstrski lev). Na osnovi informacij, ki mu jih je na skrivaj prinašala neka pogumna žena, je lahko škof leta 1941 v eni svojih pridig rekel: »Kot sem izvedel iz zanesljivih virov, bodo odpeljali t. i. neproduktivne in jih v kratkem času usmrtili. Ko je enkrat dana pravica ubijati neproduktivne soljudi, potem je v osnovi napovedan umor vseh »neproduktivnih« ljudi, torej neozdravljivo bolnih, delovnih in vojnih invalidov, potem je napovedan umor vseh nas, ko bomo postali stari, zaradi starosti oslabljeni in s tem neproduktivni.«

47. Pravice že, kaj pa dolžnosti? V medijih v zadnjih letih zasledimo številne novice o tem, kako se že otroci dobro zavedajo svojih pravic. Njihovi starši učitelje “po potrebi” obiščejo kar z odvetniki, medtem ko sami in njihovi otroci žal pozabljajo na to, da je potrebno izpolnjevati tudi dolžnosti.

48. Ali cilj lahko posvečuje sredstva? Pogosto slišimo pohvale in tudi samohvale na račun izjemnih dosežkov, ki so uspele kakemu posamezniku ali instituciji, premalo pa smo pozorni na to, kako so bili ti dosežki uresničeni. Kot kristjani moramo biti pozorni tudi na to, kako je bil nek cilj dosežen. Če se je to zgodilo na račun pravic drugih ljudi, je potrebno takšno ravnanje obsoditi kot zavržno in jasno povedati, da cilj nikoli ne posvečuje sredstev.

49. Literatura: - Kompendij družbenega nauka Cerkve (členi 1-86), Družina 2007; - A. Laun, Katekizem Kristjan v modernem svetu, (pred izidom). Foto: - splet, Mojca Bertoncel

50. Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike Nadškofije Ljubljana