Fikcijske bitnosti, nepopolna bitja

1. Fikcijske bitnosti, nepopolna bitja • Ingardova trditev o naravi predstavljenih predmetih, ki so mišljeni z umetnino, povzema tri temeljne značilnosti, ki se kažejo v načinu eksistence fikcijskih bitnosti: • (1) predstavljeni predmeti niso nikoli popolnoma določeni v vseh svojih vidikih; • (2) točke nedoločenosti niso nikoli popolnoma odsotne iz fikcijskih predmetov; • (3) ko beremo literarne umetnine, se malokdaj zavedamo katerikoli vrzeli ali točk nedoločenosti.

2. Te tri značilnosti fikcijske eksistence predstavljajo kompleks logičnih, semantičnih in retoričnih obravnav, ki so vključene v poskus pojasnitve načina eksistence fikcijskih bitnosti. • Za fikcijske bitnosti se zdi, da zanikajo pragmatično definicijo fikcijskosti zato, ker preprosto ne eksistirajo. Z drugimi besedami, če sprejmemo, da fikcijski svet tvorijo dobro individuirane bitnosti, ki so v vzajemnih odnosih preko konkretnih odnosov, se za ta stanja stvari zdi, da so apriori drugačna od nefikcijskih zato, ker predstavljajo relacije med neeksistentnimi stvarmi.

3. Nepopolnost fikcijskih bitnosti • Fikcijske bitnosti so inherentno, intrinzično nepopolne. Njihova nepopolnost je primarno logična in sekundarno semantična. • Fikcijske bitnosti so logično nepopolne zato, ker je veliko razumljivih trditev o fikcijskih bitnosti neodločljivih. Fikcijska bitnost je semantično nepopolna zato, ker značilnosti in relacij fikcijskega predmeta ni mogoče določiti v vsaki posameznosti.

4. To sta dve značilnosti nepopolnosti fikcijskih bitnosti: odsotnost popolnega referenta za tistim, kar je zatrjeno o dani fikcijski bitnosti ima za posledico nedoločena področja; nemožnost verifikacije lastnosti fikcijske bitnosti. • Ta odsotnost popolnega referenta, ki je v temelju fikcijskega konstrukta, pusti mnogo propozicij, ki jih je mogoče pripisati fikcijskemu svetu, nedoločljivih.

5. V realnosti – v nasprotju s fikcijo – predpostavljamo, da ni vrzeli in da je vrzeli v reprezentaciji mogoče izpolniti s sklicevanjem na popoln, popolnoma podroben in vsaj v načelu razpoložljiv predmet. • Nepopolnost je tako formalna manifestacija razlike med realnostjo in fikcijo, med zunajliterarnim realnim predmetom in fikcijskim konstruktom. Nepopolnost odseva tako logični kot semantični vidik fikcijskosti: nepopolnost ima opraviti z bistvenim statusom fikcijskih predmetov in z besednim načinom njihove konstrukcije.

6. Problem nepopolnosti je povezan tako z načinom eksistence fikcijskih bitnosti kot z njihovo stopnjo individuacije. To je, problem fikcijskih bitnosti je povezan s tem, ali logična in semantična lastnost nepopolnosti nasprotuje partikularnosti teh bitnosti in ali je nepopolnost odlikujoča lastnost fikcijskega načina bivanja. • Opozoriti je treba, da sta popolnost in individuacija dve ločeni, vendar povezani razsežnosti tekstualne eksistence.

7. Splošno govoreč, s filozofskega gledišča je mogoče gledati na fikcijske bitnosti bodisi kot na bitnosti, ki eksistirajo v fikciji in je tisto, kar jih razlikuje od bitnosti, ki eksistirajo zunaj fikcije, njihova nepopolnost, bodisi kot na neeksistentne predmete in na izraze, ki se nanje nanašajo, kot na prazne. • S tem, ko fikcijskim bitnostim pripišemo alternativne načine bivanja, se je problemu nepopolnosti mogoče izogniti in razliko v ontološkem statusu ločiti od problema individuacije.

8. Ko pa na individuacijo in logiko fikcijske eksistence gledamo kot na podobno individuaciji in načinu eksistence aktualnih predmetov, fikcija ni več izključena s področja standardne logike in splošne semantike • Tako lahko trdimo, da – čeravno so logično govoreč – fikcijske bitnosti nepopolne, niso drugačne od aktualnih, vendar odsotnih bitnosti ali od katerekoli druge bitnosti, o kateri je naše znanje omejeno in do katere je nas dostop omejen.

9. Obstaja razhajanje med interpretacijo nepopolnosti pri logikih in literarnih teoretikih. Literarni teoretiki se problema nepopolnosti fikcijskih bitnosti lotevajo s trditvijo, da čeravno so sestavni deli fikcijskih svetov inherentno nepopolni, ni nujno, da jih tudi dojamemo kot nepopolne – nepopolnost je mogoče retorično nevtralizirati. • Problemu nepopolnosti fikcijskih bitnosti in načinu eksistence nepopolnih bitnosti, se lahko približamo na štiri načine:

10. Nepopolnost je mogoče pojasniti s sklicevanjem aktualistični pristop. V skladu z aktualističnim pristopom je eksistenca pogoj za referenco: torej se ne moremo nanašati na nekaj, kar ne obstaja. • (1) Vsakršno stanje stvari, ki bi lahko eksistiralo, dejansko eksistira ali pa takega stanja stvari sploh ni. V aktualističnem okviru je eksistenca bistvena lstnost predmetov in vse, kar eksistira, ima korelativno množico lastnosti.

11. Predmet, v korelaciji z množico lastnosti, je torej nujno dobro individuiran in ločen od vseh drugih predmetov. • (2) Nepopolnost je mogoče pojasniti tako, da predpostavimo razne načine ali stopnje bivanja. Znotraj takega načine pojasnitve za fikcijske bitnosti je mogoče odkriti dve smeri: • Ena smer neeksistenco ločuje od zmožnosti referiranja: predpostavlja se, da univerzum govora nudi zadostno podlago za izvrševanje referenčne in opisne funkcije jezika ne glede na to, ali referent govora zadosti merilu eksistence.

12. Druga smer gleda na fikcijske bitnosti kot na vrste ali kot na uprimeritve fikcijskih tipov in torej kot na bitnosti, na katere ni mogoče aplicirati eksistence. • V prvo smer sodi Pavel, ki misli, da naši ontološki modeli morali dopuščati stopnje biti, ki bi razlikovale različne stopnje ontološke zavezanosti. Tako bi nepopolnost fikcijskih bitnosti intepretirali kot odsev ontološke zavezanosti, ki je posledica teh bitnosti.

13. Namesto da popolnost dopuščala dihotomijo med popolnimi (aktualnimi) bitnostmi in nepopolnimi (fikcijskimi) bitnostmi, popolnost postane zadeva stopnjevitosti, ki odseva vrsto zavezanosti neki bitnosti. Predlog o stopnjah biti je torej ena možna rešitev za problem fikcijskih bitnosti. • Ko se fikcija obravnava kot alternativno področje govora, je problem eksistence mogoče ločiti od problema individuacije in problem ontologije od problema jezikovne prakse.

14. Na fikcijskem področju je informacija o dani bitnosti vselej delna, vendar delna informacija ne nujno onemogoča individuacije; kar avtorju ne uspe bodisi eksplicitno bodisi implicitno povedati o bitnostih, o katerih piše, preprosto ne eksistira. • Druga rešitev za nepopolnost fikcijskih bitnosti, ki tudi uporablja logično-semantično vrsto argumenta, je rešitev, ki ogroža partikularnost takih bitnosti.

15. Wolterstorff, na primer, uvede teorijo vrst: ker nima smisla pripisovati lastnosti stvarem, ki niso nikoli obstajale, predlaga, da ko je Gogolj uporabil ime “Čičikov”, ga ni uporabil, da bi referiral na nekoga posebej; z njegovo rabo je za nas zasnoval oziroma opisal neko vrsto osebe, namreč vrsto Čičikov iz Mrtvih duš. • Z razumevanjem likov kot vrst sta problema fikcijske eksistence in nepopolnosti rešena zato, ker so same vrste popolne bitnosti, čeravno ne vedno določene.

16. Rešitev v podobni smeri ponuja van Inwagen v naslednji obliki: fikcijska bitja so bitja, ki eksistirajo in se nanje referiramo v propozicijah, ki jih tvorimo o fikciji (fikcijske propozicije same na sebi niso o ničemer). • Po njegovem mnenju fikcijska bitja sodijo v širšo kategorijo stvari, ki jih imenuje teoretske bitnosti literarne kritike, kategorijo, ki vključuje tudi zgodbe, podzgodbe, itn.

17. (3) Pojasnitev nepopolnosti fikcijskih bitnosti v okviru njihovega načina zgradbe. Ideja je, da čeravno so nekatere propozicije, tvorjene o fikcijskih bitnostih, nedoločene, te nedoločenosti niso zgrajene/označene kot take v aktu njihove stvaritve.