TAM GORI NA NEBU (analiza zgodbe za poglobljeno razumevanje in odpiranje dilem medkulturnosti)

1. TAM GORI NA NEBU(analiza zgodbe za poglobljeno razumevanje in odpiranje dilem medkulturnosti)

2. 1. • »Ste že slišali?« • »Kaj pa je?« • »Zamorci!« • »Kaj je z njimi?« • »Skidali se bodo, odhajajo, gredo; ste slišali?« • »Kaj se to pravi, odhajajo, gredo? Kako pa sploh to morejo?« • »Morejo, morejo, že gredo.« • »Več družin?« • »Vsi, vsi do zadnjega, kar jih je na Jugu!« • »Ne!« • … • »To moramo pa videti. Ne verjamem. Kam pa bodo šli – v Afriko?« • Tišina. • »Na Mars«.

3. 2. »Za Lucindo gre, oče; moraš priti domov!« »Zaradi nobene preklete zamorklje ne bom hodil nikamor!« … Pa sem ji govorila, »Lucinda«, sem ji rekla, »ostani, zvišala ti bom plačo in če hočeš, boš imela dva prosta večera na teden«, ona pa kar nič.

4. 3. • »Pa veš, Belter, kaj te čaka tam gori?« • »Kar so mi povedali«. • … • »Saj mi je vseeno, čisto vseeno.«

5. 4. • »Koliko vam je ta človek dolžan, gospod?« • »Kaj te pa briga!« • … • Starec je iztegnil roke proti ljudem okrog sebe. »Tule nas je petindvajset.Vsak da dva dolarja: in hitro, zdaj se ne utegnemo še meniti«. • … • Denar je bil zbran. Starec ga je odštel v klobuk in ga izročil Betlerju. »Sin moj,« je rekel, »nič ne boš zamudil.« • … • Podobne reči so se dogajale ob vsej poti. Trop bosih, belopoltih fantičev se je pripodil z novicami: »Kdor ima, pomaga tistim, ki nimajo! Tako bodo vsi lahko šli! Tam je bogat zamorec dal dvesto dolarjev revežu, da jih je nekomu vrnil. Eni so dali po deset, po pet, po šestnajst dolarjev; vsi dajo, če imajo!«

6. 5. • »Le kaj jih je prijelo, da do šli ravno zdaj. Ko je vse kazalo na bolje. Saj so imeli z vsakim dnem več pravic. Kaj bi sploh radi? Volilnega davka ni več in vse več držav je prepovedalo linčanje, vsi so za enakopravnost. Mar hočejo še več? Zaslužijo tudi že skoraj toliko kot belci, no, in zdaj ti na lepem poberejo šila in kopita in gredo.«

7. 6. • »Gospod Teece, saj nimate nič proti, če bi si danes vzel prost dan,« je opravičujoče začel fant. • »In tudi jutri in pojutrišnjem in tako naprej,« je rekel Teece. • »Bojim se, da res, gospod.« • »Se tudi imaš kaj bati, fant. Pridi sem.« Odvedel je fanta prek verande in mu pomolil list papirja, ki ga je vzel iz pisalne mize. »Poznaš to?« • »Gospod?« • »Tvoja delovna pogodba. Podpisal si jo, tule je tvoj križec, mar ne? Odgovori!« • »Nič nisem podpisal, gospod Teece.« Fant se je začel tresti. »Ta križec je lahko napravil kdorkoli.« • Tepko se je obrnil k starcem na verandi. Skozi solze jih je komaj razločil. »Mogoče – mogoče bi pa kdo od teh gospodov…« Možje so dvignili poglede s senčastih tal in se zazrli najprej v fanta, nato v gospodarja. • »Si mar hotel reči, fant,da bi po tvojem belec moral prevzeti tvoje delo?« je z ledenim glasom vprašal Teece. • Dedek Quartermain je dvignil svoje rdeče dlani s kolen. Zamišljeno je strmel v daljavo in rekel: »Teece, bi bil jaz dober?« • »Kaj?« • »Zamenjal bom tepka.« • …

8. »Kaj pa boš počel tam gori?« • »Na novo bom začel,« je rekel Tepko. »Odprl bom svojo železnino.« • »O, prekleto, zato si se učil pri meni, da bi mi jo lepega dne pobrisal in začel po svoje!« • »Ne, gospod, saj nisem vedel, da se bo takole obrnilo. Če sem se kaj naučil, pa ne morem pomagati, gospod Teece.« *** … • »Gospod Teece, gospod Teece, kaj boste pa zdaj delali ponoči, gospod Teece?« …

9. 7. • »Prekleta mrha!« Iztepel si je prah in se počasi vzravnal. Toliko da se ni zjokal od besa. • Ozrl se je po samotni cesti. »Zdaj jih ne bova več ujela, konec.« Kolikor daleč je segel pogled, je bila cesta obrobljena s svežnji in kupčki in iz vsakega je v tem poletnem popoldnevu velo dostojanstvo zapuščene relikvije«.

10. 8. Daleč na obzorju so zagledali zlata vretena, ki so se dvigala v nebo in izginjala v pahljačah plamenov. Po bombažnih poljih se je veter poigraval s snežnimi puhki. Po lubeničnih nasadih so se velike sladke žoge nepregledane in nezaščitene nastavljale soncu. Možje na verandi so spet posedli, se spogledali ter z nemirnimi pogledi zaokrožili po svitkih še čisto nove vrvi na policah, po škatlah z naboji, ki so skrivale svoje medeno zlato, po srebrnih pištolah in dolgih črnih puškah, ki so visele v mraku visoko pod stropom trgovine. … Samuel Teece je zmagoslavno dvignil svoj čevelj, ga obrnil in se zastrmel vanj. »Ampak, ali ste opazili? Pri moji veri, vse do zadnjega trenutka me je še klical 'gospod'!«

11. Nekatere teme, ki jih zgodba odpira: • Balibar in Wallerstein ter Collins (2001) identificirajo zunanji in notranji rasizem kot dva medsebojno povezana fenomena, ki se pojavljata v različnih družbah.

12. Zunanji rasizem: močne rasne skupine težijo k odstranitvi manj močne skupine iz šol, služb, sosesk, regij, nacij, družbenih prostorov, ki jih močnejše družbene skupine razumejo, kot da so njihova last ali pravica. Rasizem eliminacije, rasizem izločanja; ustvarjen za vzdrževanje rasne homogenosti, za čiščenje geografskega ali socialnega prostora od groženj, ki jih predstavljajo inferiorne, druge skupine. • Izvaja se skozi prakse ksenofobije, etničnega čiščenja, genocida, »izbrisa«, izgona, skratka odkritega odstranjevanja neželenega s področja tega, kar naj bi bil privilegiran »domači prostor«.

13. Notranji rasizem se pojavlja, ko si močnejše rasne skupine podredijo manj močne znotraj ene družbe - potrebujejo take skupine, da bi vzdrževale svoj življenjski standard. Praksa tega tipa rasizma je ponavadi izrabljanje, izkoriščanje, izčrpavanje manj močnih skupin v korist močnejših. Ta oblika rasizma goji ideje in prakse, ki ohranjajo družbo razdeljeno v različne rasne skupine, ki vzpostavljajo socialne hierarhije prek rasnih skupinskih identitet. Izražen prek praks, kot so kolonializem, apartheid, rasna segregacija, notranji rasizem vključuje, kontrolira in se trudi ohranjati v manjvrednem položaju manj močne rasne skupine znotraj »domačega prostora«. • Metafora obeh oblik rasizma in prikaz prevrata iz ene v drugo je ponazorjen v filmu Dogville Larsa von Trierja.

14. Obe obliki rasizma pogosto sodelujeta in omogočata druga drugo znotraj meja nacionalne države. Collinsova (2001) razume rast moči (velikih) evropskih držav v povezavi s temi zgodbami. Velika Britanija, Nemčija, Italija, Francija, Španija in Portugalska v veliki meri ležijo na kolonialnem zavajanju Afrike, Severne in Latinske Amerike ter na imperialnih odnosih z azijskimi populacijami. Navidezna čistost znotraj meja evropskih nacionalnih držav je taka zavoljo zunanjega rasizma, izločanja tujcev iz evropskih »domov« prav tako pa uničevanja ljudi na zavojevanih ozemljih. Tudi oblikovanje Amerike kot države in s tem ameriške nacionalne identitete žalostno odraža ta tesno povezan splet zunanjega in notranjega rasizma. V oblikovanju bele družbe prišlekov so evro-ameriški priseljenci svoje iskanje zemlje in virov razumeli kot pravice nove bodoče nacije. Pokorili so domačine in zasužnjili Afričane. Ta ključni rasni trikotnik med belimi prišleki, domorodnimi, premaganimi in najpogosteje ubitimi ljudmi (zunanji rasizem) in zasužnjenimi Afričani, izkoriščanimi za delovno silo (notranji rasizem), je postal osnova prihodnje ameriške nacionalne države.

15. Družinski diskurz ameriške družine, o katerem piše Collinsova (2001) in v katerem je najti usedline rasnih, medspolnih in razrednih odnosov iz preteklosti, še dandanes omogočajo pogosto do nerazpoznavnosti v samoumevnost zavito nadaljnje izkoriščanje. Služkinja Mildred v nekem intervjuju z avtorico pripoveduje, kako ji je postalo uporabe, četudi verjetno dobrohotnega jezika gospe C., sčasoma dovolj in se spominja, kako je to izrazila:

16. Gospa C., ste precej prijazna oseba, a prosila bi vas, da o meni nehate govoriti, kot da sem kokeršpanjel ali mačkica. Poslušajte me za trenutek brez besed. Prvo kot prvo, do mene ne čutite ljubezni, morda sem vam všeč, a to je tudi vse. Druga stvar, sploh nisem kot članica vaše družine! Člani družine jeste v jedilnici, jaz pa jem v kuhinji. Vaša mama si sposodi vaš čipkast prt in vaš sin povabi prijatelje na zabavo v salon, vaša hčerka popoldan zaspi na kavču v dnevni sobi in vaš dojenček spi na pregrinjalu iz satena. Torej, lahko vidite, da nisem kot članica družine. /…/ Ko pravite: »Ne vemo, kaj bi brez nje«, je to le vljudna laž, ker vem, če bi crknila ali bi me zadela kap, bi si pač dobili nekoga, ki bi me nadomestil. /…/

17. Mislite, da je kompliment, ko pred menoj pravite svoji prijateljici: »O njej sploh ne razmišljamo kot o služkinji«. A potem, ko sem trdo delala in se potila med čiščenjem vaše kopalnice in kuhinje, … pospravljanjem postelj, kuhanjem kosil, pomivanjem posode, bi se težko počutila kot hišna gostja, ki je prišla na obisk za čez vikend. Počutim se kot služkinja in v skladu s tem sem vas mislila vprašati za rahlo povišico, ob kateri bi se do vseh vas počutila bolje in bi mi dala vedeti, da moje delo spoštujete (Childress, 1986, po Collins, 2001, s. 24–26). … • In še nekaj, ni res, kar pravite, da obožujem malo Carol. Saj je simpatičen otrok, a je tudi predrzna in nesramna. Vem, da temu pravite »brez zadržkov« in se vam zdi, da otrok pač tak mora biti, a k sreči me je moja mati naučila zadrževati se, sicer bi mali Carol vsake toliko časa kakšno prisolila, ko z vami govori kot s psom; se pa temu le smejim, tako, kot se vi, saj je ona vendar vaš otrok in jaz nisem članica vaše družine (Childress, po Collins, 2001, s. 25).

18. Napetost med individualnimi pravicami, obljubljenimi ameriškim državljanom in skupinsko diskriminacijo, usmerjeno proti Afroameričanom in drugim rasnim oz. etničnim manjšinam, predstavlja eno od večnih protislovij ameriške družbe. V zgornjem odlomku je to protislovje raziskano prek družinske retorike in razmišljanja o tem, kako ta prispeva k razumevanju rase in ameriške nacionalne identitete. Za izhodišče je vzeta izkušnja Afroameričanke, ki je v ameriški družini obravnavana kot drugorazredna državljanka. Že fraza kot del družineodseva verjetnost, naj bi to pomenilo, da je ženska črnskega porekla legalno del ameriške države, hkrati pa znotraj nje podrejena. Collinsova (2001) analizira, da izraža uporabljen izraz like us (kot mi) navidezno skupne izkušnje, hkrati pa je izražena oddaljenost do njih; oni so kot mi, povezani so z nami, a niso mi. (»Za Lucindo gre, oče; moraš priti domov!« »Zaradi nobene preklete zamorklje ne bom hodil nikamor!« … Pa sem ji govorila, »Lucinda«, sem ji rekla, »ostani, zvišala ti bom plačo in če hočeš, boš imela dva prosta večera na teden«, ona pa kar nič. )

19. Poveži elemente zgodbe s temo monokulturnosti = monokulturnega principa v odnosu do različnosti kultur, ki je povezan s hierarhičnim modelom kultur in z idejo o univerzalni najrazvitejši kulturi (ki je dejansko le parcialna kultura a se je s pomočjo moči, ki jo je imela, razglasila za univerzalno). Monokulturalizem teži k temu, da bi partikularno kulturo prikazal kot univerzalno. Teži k uveljavitvi diskurza univerzalnega, univerzalne resnice, univerzalnega razumevanja in seveda univerzalnih 'pravih' vrednot. Ostala partikularna vedenja, standardi so nepomembni, obrobni, ne-pravi in manj razviti.

20. Da partikularno postane univerzalno je poleg politične moči (povezane z odvisnostjo enih od drugih znotraj države) potrebna tudi potreba posameznikov po tem, da jih drugi častijo. Tu nam postane uporaben Heglov odnos med sužnjem in gospodarjem, ki poudarja vidik njune vzajemne soodvisnosti. Ni torej le suženj odvisen od gospodarja, pač pa tudi obratno. Namreč, »suženj je tisti, ki gospodarju podeljuje njegov status. Čast je gospodarju podeljena s statusom, ki mu ga podelijo podrejeni. Do tega pride s pomočjo hegemone kulture (hegemon, gr. vladar, vodja) in procesov socializacije/inkulturacije, ki poskrbijo za njeno (re)produkcijo« (Lukšič Hacin, 1999).

21. Vprašanje kontinuitete, ki jo zagotavljajo procesi socializacije in ki skrbijo za produkcijo in reprodukcijo obstoječih odnosov, sistemov vrednot in 'potrebnih' identitetnih tipov. Lukšič Hacinova piše, da so največji problemi multikulturalizma dandanes povezani ravno z vprašanjem, kako prekiniti kontinuiteto, ki jo zagotavljajo omenjeni procesi. • Kakšno povezavo ima opisano z zgodbico?

22. (Kulturni) imperializem dandanes kot posledica kolonialnih odnosov v preteklosti! Bistvena je reprodukcija miselnosti o upravičenosti obstoječih odnosov in identiteti ne-evropejcev, ki je bila podrejenim vsiljena. • Primeri iz zgodbice!

23. Posledice (kulturne-družbene) kolonializma: vzpostavitev številnih stereotipov o ne-belcih. Le-ti so preko procesov socializacije pomembno vplivali na identitete »drugačnih«. Interiorizacija evropocentričnega sistema vrednot in ovrednotenje statusa po teh merilih nujno pripeljeta do ponotranjenja stigme. V dolgem obdobju kolonialnih odnosov je bil vpliv na identiteto pripadnikov podrejenih kultur tako močan, da danes lahko govorimo o stigmatizaciji celih populacij. • Kje se primeri negacije kulture črncev in pa njihovega sprejetja stigme nahajajo v zgodbici?

24. Bi spremembe, ki naj bi bile na vidiku, in o katerih govorijo belci v zgodbici (več pravic, …), lahko vodile od monokulturalizma k multikulturalizmu?

25. Tema »evropeizacije sveta« v povezavi z rasno hierarhizacijo! Druge, ne-bele rase so v različnih stopnjah manjvredne; na samem dnu je črna rasa. Izjemen pomen je rasna hierarhija dobila, ko so se pripadniki različnih ras tako rekoč razporedili v eni sami družbi oz. državi. Ločimo lahko dva načina te hierarhizacije: ko so Evropejci postali vladajoči sloj v kakšni od osvojenih»novih« dežel, ki so jo v svojem interesu družbeno in politično preuredili; ali pa ko so že gospodujoči Evropejci dovažali pripadnike drugih in drugačnih ras na prisilno delo, kar se je predvsem dogajalo sužnjem iz Afrike. • Princip hierarhizacije ras se kasneje ponovi na primeru priseljencev iz Evrope v ZDA, z uvedbo »kvotnega sistema«, omejevalnem izboru med novimi priseljenci; ki je temeljil na rasističnih domnevah o inherentni inferiornosti in pomanjkanju prilagodljivosti priseljencev iz južne in vzhodne Evrope. (Kriterij razvrščanja tu ni več telesna lastnost, pač pa je kultura. Ljudje so razvrščeni po etničnem in verskem ključu.)

26. »MI« je izoblikovan v interakciji z »ONI« in je relativen. (Ni sam po sebi dan in izhodiščen). Primer iz zgodbice, ki govorijo o tem! • S katerim od modelov multikulturalizma, ki jih navaja Lukšič Hacin-ova, bi se skladalo pojmovanje različnih kultur v zgodbici? Kje se to kaže?

27. »Zagovorniki tega modela (katerega?) se na verbalni ravni sicer distancirajo od kolonializma, nadvlade belcev in rasistične ideologije in priznavajo pravico do rasne enakosti. V nadaljevanju pa govorijo o neuspešnih manjšinah, ki imajo kulturno oropano ozadje in močno družinsko orientiran sistem vrednot. Prek tega razložijo, zakaj so nekatere manjšinske skupine uspešne, druge pa ne. Tu se kot dejstvo, kot generalna predpostavka vpelje stališče o manjvrednosti ne-belih kultur. Pravijo, da vsak posameznik lahko doseže ekonomski dobiček in sodeluje v družbeno-ekonomski praksi ne glede na to, kateri etnični skupini pripada« (Lukšič Hacin, 1999).

28. Imena v zgodbi: če primerjamo imena črnec in imena belcev v zgodbici; v čem je razlika? (Kaj ima to skupnega z borcem za spodbujanje kolektivne zavesti afro-američanov Malcomom X ?)