Beseda življenja

1. Beseda življenja Avgust 2009

2. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1)

3. Ali veš, kje je v evangeliju ta stavek?

4. Zapisal ga je evangelist Janez: preden se je Jezus opasal, da bi umil svojim učencem noge in se pripravil na svoje trpljenje.

5. V poslednjih trenutkih, ki jih Jezus preživlja s svojimi, na najbolj vzvišen in izrecen način kaže ljubezen, ki jo je vedno gojil do njih.

6. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1)

7. Besede “do konca” pomenijo: do konca svojega življenja, do zadnjega diha. A v njih je tudi misel o popolnosti. Hočejo povedati: ljubil jih je popolnoma, do kraja, z vsemi močmi, kar najbolj mogoče.

8. Jezusovi učenci bodo ostali v svetu, medtem ko bo Jezus v slavi. Čutili se bodo osamljene, prestati bodo morali veliko preizkušenj. Jezus hoče prav za tiste trenutke, da bi bili prepričani o njegovi ljubezni.

9. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1)

10. Ali ne čutiš v tem stavku Jezusovega življenjskega sloga, načina, kako on ljubi? Učencem umije noge. Njegova ljubezen ga privede do takega služenja, ki je bilo v tistem času pridržano sužnjem.

11. Jezus se pripravlja na trpljenje na Kalvariji, da bi dal za “svoje” in za vse ljudi poleg svojih izrednih besed, poleg svojih čudežev, poleg vseh svojih del tudi svoje življenje.

12. Tega so bili potrebni, saj je to največja potreba vsakega človeka – da bi bil rešen greha, kar pomeni rešen smrti, in da bi lahko vstopil v nebeško kraljestvo. Morali so priti do miru in veselja v življenju, ki mu ne bo konca

13. Jezus se daruje v smrt in zakriči zaradi zapuščenosti od Očeta, tako da na koncu lahko reče: »Izpolnjeno je.«

14. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1)

15. V teh besedah odkrijemo vztrajnost ljubezni Boga in milino ljubezni brata. Tudi mi kristjani lahko tako ljubimo, ker je v nas Kristus.

16. Ne bi ti želela toliko predlagati, da posnemaš Jezusa v umiranju (ko je prišla njegova ura) za druge. Ne bi ti želela pokazati kot potrebne zglede očeta Kolbeja, ki je umrl namesto brata ujetnika, niti očeta Damijana, ki je postal gobav med gobavimi in umrl z njimi in zanje.

17. Morebiti ti nikdar v življenju ne bo treba dati telesnega življenja za brate. Gotovo pa Bog zahteva od tebe, da jih ljubiš do kraja, do konca, tako, da tudi ti lahko rečeš: »Izpolnjeno je.«

18. Tako je naredila mala enajstletna Cetti iz nekega italijanskega mesta. Videla je, kako je njena prijateljica in sovrstnica Giorgina zelo žalostna. Hoče jo potolažiti, a ji ne uspe. Tedaj hoče iti do kraja in zvedeti, kje je vzrok njene bridkosti.

19. Umrl ji je oče, mama jo je pustila samo pri babici, sama pa je šla živet z nekim drugim človekom. Cetti razume tragedijo in se odloči. Čeprav je majhna, prosi svojo prijateljico, da bi lahko govorila z njeno mamo. Giorgina pa jo prosi, naj gre najprej z njo na grob njenega očeta. Cetti jo spremlja z veliko ljubeznijo in sliši, kako Giorgina med jokom prosi svojega očeta, naj pride in jo vzame.

20. Cetti se trga srce. Tam je porušena cerkvica, vstopita. Ostal je samo majhen tabernakelj in križ. Cetti reče: »Poglej, na tem svetu bo vse uničeno, samo ta križ in ta tabernakelj bosta ostala!« Giorgina si obriše solze in odgovori: »Res, prav imaš ti!« Potem Cetti ljubeznivo prime Giorgino za roko in jo spremlja k mami.

21. Ko dospeta, ji odločno pove: »Poglejte, gospa, te stvari se me ne tičejo. Povem pa vam, da ste pustili svojo hčerko brez materinske ljubezni, ki jo potrebuje. In še nekaj vam povem: ne boste imeli miru, dokler je ne boste vzeli k sebi in se skesali.«

22. Naslednji dan je Cetti z ljubeznijo ob Giorgini, ki jo sreča v šoli. A zgodi se nekaj novega: po Giorgino pride avto, vozi ga mama. Od tistega dne se avto vrača, ker živi Giorgina pri mami, ki je odločno razdrla prijateljstvo s tistim človekom.

23. O majhnem in velikem dejanju Cetti lahko rečemo: »Izpolnjeno je.« Vse je naredila dobro. Do kraja. In je uspela.

24. Razmisli o tem. Kolikokrat si prevzel skrb za kakšnega človeka, ki si ga potem zapustil, vest pa utišal s tisoč opravičili? Koliko stvari si z navdušenjem začel, potem pa odnehal spričo težav, za katere se ti je zdelo, da presegajo tvoje moči? ... Jezus ti danes daje tale nauk:

25. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1)

26. Naredi tako. In če bo nekega dne Bog res zahteval tvoje življenje, ne boš omahoval. Mučenci so šli v smrt prepevaje.

27. Za nagrado bo največja slava, saj je Jezus rekel, da nihče na svetu nima večje ljubezni kot tisti, ki prelije svojo kri za svoje prijatelje.

28. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1) “Beseda življenja”, mesečna edicija Gibanja fokolarov. Besedilo: Chiara Lubich, april 1979.Grafika Anna Lollov sodelovanju z con don Placido D’Omina (Sicilija - Italija)