PRIDOBITEV DOVOLJENJA, POROČANJE, EVIDENCE V DEJAVNOSTI AVTOSERVISIRANJA Brigita Šarc

1. PRIDOBITEV DOVOLJENJA, POROČANJE, EVIDENCE V DEJAVNOSTI AVTOSERVISIRANJABrigita Šarc

2. Vsebina Uredba o odpadkih: Povzročitelj, Načrt gospodarjenja z odpadki Vodenje evidenc Poročanje Uredba o izrabljenih gumah Obveznosti povzročitelja Obveznosti serviserja Uredba o ravnanju z odpadnimi avtomobilskimi baterijami in akumulatorji Prevzemanje avtomobilskih baterij in akumulatorjev Uredba o odstranjevanju odpadnih olj Obveznosti, ravnanje, NGO Uredba o izrabljenih vozilih Obveznosti Prevzemna mesta Obrati za razstavljanje Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi, objektov za vzdrževanje in popravila motornih vozil ter pralnic za motorna vozila

3. Povzročitelj odpadkov Uredba o odpadkih (Uradni list RS 103/11) določa, da je povzročitelj odpadkov: oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadov - t.i. izvirni povzročitelj odpadkov ali oseba, ki izvaja predobdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spreminjajo lastnosti ali sestava teh odpadkov. Avtoserviser je izvirni povzročitelj odpadkov! Povzročitelj odpadkov, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri katerem v posameznem koledarskem letu zaradi njegove dejavnosti nastane skupaj več kot 150 ton odpadkov ali skupaj več kot 200 kilogramov nevarnih odpadkov, mora imeti načrt gospodarjenja z odpadki, v skladu s katerim izvaja ukrepe preprečevanja in zmanjševanja nastajanja odpadkov ter ravna z odpadki.

4. NGO Pri pripravi načrta gospodarjenja z odpadki mora povzročitelj upoštevati zahteve iz uredbe, zlasti zahteve iz 9., 10. in 18. člena te uredbe: 9. člen: Hierarhija ravnanja z odpadki 10. člen: Varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja 18. člen: Ločeno zbiranje odpadkov 18. člen določa: Odpadke iz papirja, kovine, plastike in stekla je treba zbirati ločeno! Ločeno je treba zbirati tudi odpadke, za katere je vzpostavljen sistem ločenega zbiranja v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje s posameznim tokom ali vrsto odpadkov Ločeno je treba zbirati tudi druge odpadke, ne sme se jih mešati z drugimi odpadki ali z drugimi materiali.

5. Vsebina NGO (1/2) Načrt gospodarjenja z odpadki mora vsebovati najmanj: podatke o količinah odpadkov ter virih in kraju njihovega nastajanja po klasifikacijskih številkah in predvidenih trendih njihovega nastajanja; opis obstoječih in predvidenih tehničnih, organizacijskih in drugih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje nastajanja odpadkov ter njihovih škodljivih vplivov na okolje in človekovo zdravje, s katerimi se zagotovi izpolnjevanje zahtev iz prvega odstavka 10. člena uredbe, in preglednico z navedbo rokov izvedbe predvidenih ukrepov; opis obstoječih in predvidenih načinov ravnanja z odpadki s podatki o: začasnem skladiščenju odpadkov, ločenem zbiranju odpadkov v skladu z 18. členom te uredbe, oddaji ali prepuščanju odpadkov v skladu z 21. členom te uredbe, obdelavi odpadkov, ki jo izvaja ali namerava izvajati sam, lastni obstoječi ali načrtovani napravi za obdelavo odpadkov.

6. Vsebina NGO (2/2) Za odpadke, za katere posebni predpis določa obvezno oddajo ali prepuščanje zbiralcu, mora NGO vsebovati po klasifikacijskih številkah le podatke o: količinah odpadkov in virih njihovega nastajanja, začasnem skladiščenju odpadkov, oddanih ali prepuščenih odpadkih. Če nastajajo odpadki na različnih krajih, na katerih povzročitelj stalno izvaja dejavnost, lahko izdela skupni načrt gospodarjenja z odpadki. Če na posameznem kraju v posameznem koledarskem letu nastane več kot 150 ton odpadkov ali več kot 200 kilogramov nevarnih odpadkov, mora biti vsebina NGO-ja za ta kraj poseben del načrta. Načrt gospodarjenja z odpadki mora biti izdelan za obdobje štirih let, povzročitelj odpadkov pa ga mora vsako leto pregledati in ustrezno popraviti ali dopolniti. Povzročitelj odpadkov mora ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo predložiti kopijo načrta gospodarjenja z odpadki.

7. Evidenca - nastajanje Povzročitelj odpadkov, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri katerem v posameznem koledarskem letu zaradi njegove dejavnosti nastajajo: nevarni odpadki ali nastane več kot 10 ton odpadkov, mora voditi evidenco o nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi. V evidenci o nastajanju odpadkov in nastajanju z njimi morajo biti podatki o klasifikacijskih številkah in količinah: nastalih odpadkov in virih njihovega nastajanja, začasno skladiščenih odpadkov, odpadkov, ki jih obdela sam, odpadkov, ki jih odda ali prepusti, odpadkov, poslanih v obdelavo v druge države članice EU ali tretje države. Podatke je treba v evidenco vnašati tako, da je razvidno časovno zaporedje nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Sestavni del evidence so tudi dokazila: veljavni evidenčni listi za odpadke, ki so bili oddani v rs; Listine iz Uredbe 1013/20067ES za odpadke, ki so bili oddani na obdelavo v drugo državo članico EU ali v tretjo državo. Povzročitelj odpadkov, pri katerem nastajajo odpadki na različnih krajih, na katerih stalno izvaja dejavnost, mora voditi evidenco ločeno za vsak kraj nastajanja odpadkov posebej. Povzročitelj odpadkov mora evidenco za posamezno koledarsko leto hraniti najmanj pet let in ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo omogočiti vpogled vanjo.

8. Poročilo - nastajanje Povzročitelj odpadkov, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri katerem v posameznem koledarskem letu zaradi njegove dejavnosti nastane: več kot 10 ton odpadkov ali več kot 5 kg nevarnih odpadkov ali so v posameznem koledarskem letu zaposlovali 10 ali več oseb, ne glede na vrsto zaposlitve, mora najpozneje do 31. marca tekočega leta ministrstvu predložiti poročilo o nastalih odpadkih in ravnanju z njimi za preteklo koledarsko leto. Povzročitelj odpadkov lahko poročilo predloži: tako, da bo lahko uporabil informacijski sistem za ravnanje z odpadki (to bo možno po letu 2014, ko se bo poročalo za leto 2013), pisno ali elektronsko na obrazcu, objavljenem na spletnih straneh ministrstva in organa, pristojnega za statistiko.

9. Poročilo - nastajanje Poročilo mora vsebovati podatke o: imenu in naslovu oziroma firmi in sedežu, dejavnosti in matični številki povzročitelja odpadkov, kraju nastanka odpadkov, po klasifikacijskih številkah podatke o količinah: nastalih odpadkov, začasno skladiščenih odpadkov, odpadkov, ki jih je obdelal sam, odpadkov, ki jih je oddal, odpadkov, poslanih v obdelavo v druge države članice EU in tretje države. Povzročitelju odpadkov ni treba poročati o odpadkih, za katere poseben predpis določa obvezno prepuščanje zbiralcu. Povzročitelj odpadkov, pri katerem nastajajo odpadki na različnih krajih, na katerih stalno izvaja dejavnost, mora v poročilu podatke navesti ločeno po kraju nastajanja odpadkov. Ministrstvo lahko od povzročitelja odpadkov zahteva dopolnitev poročila, če ugotovi, da ni pripravljeno v skladu z zahtevami, navedenimi zgoraj, ali iz njega ni razvidno izpolnjevanje zahtev iz Uredbe. Če povzročitelj odpadkov ministrstvu zahtevane dopolnitve poročila ne predloži v roku, ki ga ministrstvo določi v zahtevi, se šteje, da poročila ni predložil.

10. Posebni predpisi Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (Uradni list RS, št. 63/09) Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji (Ur.l. RS, št. 03/10) Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.l. RS, št. 84/2006, 106/06, 110/07 in 67/11 (68/11 popr.)) Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Ur.l. RS, št. 107/06) Uredba o izrabljenih vozilih (Ur.l. RS, št. 32/11) Uredba o odstranjevanju odpadnih olj (Ur.l. RS, št. 25/08)

11. Izrabljene gume (IG) Uredba določa pravila ravnanja z izrabljenimi gumami – klas. št. odpadka 16 01 03 Povzročitelj tega odpadka je: fizična oseba, ki je imetnik izrabljene gume oziroma je pri njem zaradi osebne uporabe vozila nastala, pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki je imetnik izrabljene gume oziroma je pri njem zaradi uporabe vozila v okviru izvajanja lastne dejavnosti nastala, pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki za druge osebe opravlja storitve vzdrževanja vozil, ki uporabljajo gume (v nadaljnjem besedilu: serviser), pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki obnavlja izrabljene gume, ki niso pridobljene v EU ali uvožene iz tretjih držav, zaradi dajanja obnovljenih gum v promet ali zaradi njihove uporabe na vozilih v okviru izvajanja lastne dejavnosti;

12. Obveznosti povzročitelja Povzročitelj odpadkov mora izrabljene gume oddati zbiralcu. Povzročitelj odpadkov, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, pri katerem nastajajo izrabljene gume v količini 50 kilogramov letno ali manj, ali fizična oseba, izrabljene gume lahko zbiralcu prepusti. Povzročitelj odpadkov mora izrabljene gume oddati ali prepustiti zbiralcu brezplačno, ne glede na morebitno vrednost materialov v njih. Za vsako pošiljko izrabljenih gum, ki jih povzročitelj odpadkov odda zbiralcu in zbiralec prevzame, mora biti izpolnjen evidenčni list. Pošiljka izrabljenih gum je količina izrabljenih gum, ki jih zbiralec prevzame od povzročitelja v obdobju 30 dni. Povzročitelj odpadkov mora evidenčne liste iz prejšnjega odstavka predložiti ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja, ali pristojnemu inšpektorju na njegovo zahtevo. Povzročitelj odpadkov pa lahko izrabljene gume prepusti serviserju, povzročitelj odpadkov, ki je fizična oseba, pa tudi izvajalcu občinske gospodarske javne službe, ki opravlja dejavnost ravnanja s komunalnimi odpadki.

13. Obveznosti serviserja Serviser mora prevzeti izrabljene gume od povzročitelja odpadkov, za katerega opravi storitev vzdrževanja njegovega vozila, razen v primeru, če jih ta po opravljeni zamenjavi gum želi obdržati. Serviser mora prevzeti izrabljeno gumo brezplačno, razen v primeru, ko jo zamenja z gumo, za katero ni dokazila, da jo je prvič dal v promet proizvajalec, ki v skladu s to uredbo zagotavlja zbiranje izrabljenih gum. V takem primeru mora serviser prevzem izrabljene gume zaračunati. Za dokazilo iz prejšnje alineje se šteje, če je proizvajalčev načrt ravnanja z izrabljenimi gumami iz 14. člena uredbe oziroma skupni načrt iz 18. člena uredbe, v katerega je proizvajalec vključen, vpisan v evidenco iz 20. člena uredbe. Serviser v primeru iz druge alineje prevzem izrabljene gume obračuna v skladu z osnovami za določitev tarife, ki je določena za te primere v skladu z načrtom ravnanja z izrabljenimi gumami iz 14. člena uredbe oziroma v skladu s skupnim načrtom iz 18. člena uredbe. Če ima serviser urejeno prevzemno mesto, lahko prevzema izrabljene gume tudi od drugih povzročiteljev odpadkov, za katere ne opravi storitve vzdrževanja vozila. Serviser izrabljene gume, ki jih je prevzel od povzročiteljev odpadkov, odda zbiralcu, skupaj z njimi pa tudi sredstva iz četrtega odstavka tega člena.

14. Uredba B & A Določbe te uredbe se uporabljajo za vse vrste baterij in akumulatorjev, ne glede na njihovo obliko, velikost, težo, snovno sestavo ali uporabo, pri tem pa ta uredba ne posega v izvajanje predpisa, ki ureja ravnanje z izrabljenimi motornimi vozili, in predpisa, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Pojem “avtomobilska baterija ali akumulator” je baterija ali akumulator, ki se uporablja za avtomobilski zaganjalnik, osvetlitev ali napajanje za vžig Proizvajalec je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ne glede na uporabljeno metodo prodaje, vključno s prodajo preko svetovnega spleta v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, na ozemlju Republike Slovenije zaradi izvajanja svoje dejavnosti daje prvič v promet baterije ali akumulatorje, vključno s tistimi, ki so vgrajeni v naprave ali vozila. Za proizvajalca se šteje tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki na ozemlju Republike Slovenije daje prvič v promet baterije ali akumulatorje, pridobljene v drugih državah članicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), uvožene iz tretjih držav ali proizvedene na ozemlju Republike Slovenije, vključno s tistimi baterijami in akumulatorji, ki so vgrajeni v naprave ali vozila; končni uporabnik je fizična ali pravna oseba, pri kateri zaradi uporabe baterij ali akumulatorjev nastajajo odpadne baterije ali akumulatorji; končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki sam uporabi baterije in akumulatorje, katere sam pridobi v drugi državi članici EU ali uvozi iz tretje države ali proizvede, vključno z vgrajenimi v naprave ali vozila;

15. Prevzemanje B & A Proizvajalec avtomobilskih B & A zagotovi, da se odpadne avtomobilske baterije in akumulatorji prevzemajo od končnih uporabnikov brezplačno ne glede na njihov izvor! Prevzem pa ne sme biti pogojen z nakupom nove avtomobilske baterije ali akumulatorja. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka proizvajalcu avtomobilskih baterij in akumulatorjev ni treba zagotavljati brezplačnega prevzema odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev, ki nastajajo pri razgradnji izrabljenih motornih vozil v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z izrabljenimi motornimi vozili. Proizvajalec avtomobilskih baterij in akumulatorjev ali zbiralec, ki zanj zbira odpadne avtomobilske baterije in akumulatorje, lahko začne zbiranje odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev, ko pridobi odločbo ministrstva o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Ne glede na določbo prve alinee lahko proizvajalci avtomobilskih baterij in akumulatorjev ter uporabniki avtomobilskih baterij in akumulatorjev sklenejo pogodbe, ki predvidevajo drugačno ureditev financiranja stroškov zbiranja, obdelave in recikliranja odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev.

16. Odpadna olja Pojmi: povzročitelj odpadnih olj je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja dejavnost, pri kateri nastajajo odpadna olja; prevzemno mesto je prostor, kjer je nameščena ena ali več posod za začasno skladiščenje odpadnih olj pred njihovim prepuščanjem ali oddajo zbiralcu odpadnih olj; imetnik odpadnih olj je oseba, ki ima v posesti odpadna olja. Imetnik odpadnih olj, pri katerem nastane odpadno olje, pa ni povzročitelj odpadnih olj, mora odpadno olje zajeti in ga oddati v zbirni center odpadnih olj ali trgovcu na prodajnem mestu, urejenem za prevzemanje odpadnih olj. Odpadna olja je treba zajemati, začasno skladiščiti, zbirati in predhodno skladiščiti ločeno od drugih odpadkov ne glede na to, ali so namenjena za regeneracijo ali za rabo kot gorivo s sosežiganjem v kurilni napravi ali industrijski peči ali s sežiganjem v sežigalnici odpadkov. Odpadna olja je prepovedano mešati s snovmi, ki vsebujejo halogene, poliklorirane bifenile, poliklorirane terfenile ali pentaklorfenole (v nadaljnjem besedilu: PCB), ter z drugimi nevarnimi odpadki. Pepele, mulje in druge odpadke, ki nastanejo pri regeneraciji odpadnih olj ali pri njihovi uporabi kot gorivo, je treba odstraniti v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki.

17. Splošne prepovedi Odpadna olja je prepovedano: prepuščati v zabojnikih za zbiranje komunalnih odpadkov, zlivati v površinske in podzemne vode, v vode obalnega morja ali v kanalizacijo, odlagati na odlagališčih, odmetavati ali zlivati v ali na tla in odmetavati ali zlivati v ali na tla ostanke obdelave odpadnih olj, uporabljati kot gorivo v kurilnih napravah ali industrijskih pečeh brez okoljevarstvenega dovoljenja, obdelovati na kakršenkoli drug način brez okoljevarstvenega dovoljenja. Povzročitelj odpadnih olj mora zagotoviti zajem odpadnih olj, ki nastajajo pri izvajanju njegove dejavnosti. Začasno skladiščenje zajetih odpadnih olj mora povzročitelj odpadnih olj zagotoviti v zabojnikih, rezervoarjih, sodih ali drugih posodah, tako da ne povzroča onesnaževanja okolja. Zabojniki, rezervoarji, sodi ali druge posode iz prejšnjega odstavka morajo biti označeni tako, da je iz njih razvidna vrsta odpadnega olja.

18. Prepuščanje Povzročitelj odpadnih olj mora svoja odpadna olja oddati zbiralcu odpadnih olj na prevzemnem mestu, ki ga mora urediti v objektu ali ob njem, kjer odpadna olja zaradi izvajanja njegove dejavnosti nastajajo. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko povzročitelj odpadnih olj, pri katerem nastane v enem koledarskem letu manj kakor 500 l odpadnih olj, svoja odpadna olja: oddaja zbiralcu odpadnih olj v zbirnem centru odpadnih olj, ki ga ta upravlja, prepušča na prevzemnem mestu drugega povzročitelja odpadnih olj, če se je z upravljavcem ali lastnikom tega prevzemnega mesta za takšno prepuščanje in uporabo prevzemnega mesta dogovoril, prepušča izvajalcu lokalne gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov v zbirnem centru ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov, če je ta zbirni center urejen za prevzem odpadnih olj. Ne glede na določbo prvega odstavka lahko povzročitelj odpadnih olj svoja odpadna olja: ponovno uporabi na kraju njihovega nastanka, če jih s postopki mehanskega čiščenja pripravi za ponovno uporabo, odstranjuje sam, če ima okoljevarstveno dovoljenje za odstranjevanje teh odpadkov. Prevzemno mesto: Povzročitelj odpadnih olj, pri katerem nastane v enem koledarskem letu 500 l ali več odpadnih olj, mora na kraju nastanka teh olj urediti prevzemno mesto, ki mora biti urejeno tako, da pri oddajanju oziroma prevzemanju odpadnih olj ne povzroča onesnaževanja okolja.

19. NGO – odpadna olja Povzročitelj odpadnih olj mora ne glede na letno količino nastalih odpadnih olj v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, izdelati načrt gospodarjenja z odpadki in se ravnati po njem. Če povzročitelj odpadnih olj prepušča odpadna olja na prevzemnem mestu drugega povzročitelja odpadnih olj, mora podatke o takšnem prepuščanju, vključno z vsemi podatki prevzemnega mesta, navesti v načrtu gospodarjenja z odpadki in v evidenci o nastalih odpadnih oljih. Če povzročitelj odpadnih olj dovoljuje uporabo svojega prevzemnega mesta za prepuščanje odpadnih olj drugih povzročiteljev odpadnih olj, mora podatke o takšnem prepuščanju, vključno z vsemi podatki drugih povzročiteljev odpadnih olj, navesti v načrtu gospodarjenja z odpadki in v evidenci o nastalih odpadnih oljih. Povzročitelj odpadnih olj, pri katerem nastaja letno več kot 500 l odpadnih olj, mora poslati načrt gospodarjenja z odpadki ministrstvu, pristojnemu za okolje, najpozneje 6 mesecev po nastanku odpadnih olj oziroma 6 mesecev po obnovi načrta gospodarjenja z odpadki v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Povzročitelj odpadnih olj mora kopijo načrta gospodarjenja z odpadki posredovati pristojnemu inšpektorju, če ta to zahteva.

20. Izrabljena vozila Določbe te uredbe se uporabljajo za: vozila in izrabljena vozila, vključno z njihovimi sestavnimi deli in materiali, ne glede na to, kako se je vozilo med uporabo vzdrževalo ali popravljalo, in ne glede na to, ali je opremljeno s sestavnimi deli, ki jih je dobavil proizvajalec, ali z drugimi sestavnimi deli, če so vgrajeni kot nadomestni ali rezervni deli v skladu s predpisi, ki urejajo pogoje za udeležbo vozil v prometu. Ne glede na določbo prejšnje alinee se: določbe 5., 6. in 7. člena te uredbe ne uporabljajo za proizvajalca in njegova proizvedena ali uvožena vozila, izdelana v majhnih serijah, če gre za vozila, za katera se ne uporablja predpis, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil; določbe 18. člena te uredbe ne uporabljajo za vozila za posebne namene, kot so opredeljena v predpisu, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil; določbe 4., 5., 6., 7. in 18. člena te uredbe ne uporabljajo za trikolesna motorna vozila.

21. Oddaja IZ Zadnji imetnik mora izrabljeno vozilo oddati: na zbiralnem mestu ali v obratu za razstavljanje, ki izvaja tudi prevzem izrabljenih vozil. Pri oddaji vozila iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo določbe o izpolnjevanju evidenčnih listov iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki. Izrabljeno vozilo je prepovedano pustiti v naravnem okolju, ga odvreči, razstaviti ali z njim drugače nenadzorovano ravnati. Izrabljena vozila se smejo razstavljati le v obratih za razstavljanje. Oseba, ki kot dejavnost zbira odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pa ni zbiralec po tej uredbi ali predelovalec odpadkov, ki ne izvaja obdelave izrabljenih vozil v skladu s to uredbo, ne sme prevzeti izrabljenega vozila ali njegovih delov, ki mu jih kot odpadek želi oddati zadnji imetnik ali druga oseba, ki ima v posesti izrabljeno vozilo ali njegove dele.

22. Prevzem odpadnih delov Izvajalec storitev vzdrževanja in popravila vozil oddaja sestavne dele vozil, ki nastanejo pri vzdrževanju in popravilu vozil v njegovi mehanični delavnicikot odpadek (v nadaljnjem besedilu: odpadni deli vozil), obratu za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za tiste sestavne dele vozil, za katere je obvezno ravnanje z njimi kot odpadkom urejeno s posebnim predpisom (OEEO, B&A, odpadna olja,…). Kot dokazilo o oddaji in prevzemu odpadnih delov vozil iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.

23. Zbiranje/obdelava Zbiranje in obdelava izrabljenih vozil morata potekati tako, da ni ogroženo zdravje ljudi in ni povzročena škoda okolju ter zlasti: ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali, je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav in ne vpliva škodljivo na krajino ali območja, zavarovana v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, ali predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Zbiranje in obdelava izrabljenih vozil morata potekati tako, da je mogoče njihove sestavne dele ponovno uporabiti, kadar so za to primerni, ali jih predelati, če jih ni mogoče ponovno uporabiti. Pri predelavi sestavnih delov iz prejšnjega stavka ima prednost recikliranje, če je to izvedljivo glede na mogoče vplive na okolje. Osebe, ki v skladu s to uredbo izvajajo obdelavo izrabljenih vozil, morajo upoštevati naslednje: na začetku obdelave je treba z ustreznim postopkom zmanjšati škodljive vplive na okolje pri nadaljnjih postopkih obdelave izrabljenega vozila, zlasti z odstranitvijo sestavnih delov in materialov, označenih ali drugače razpoznavnih v skladu s predpisom, ki ureja vsebnost nevarnih snovi v materialih in sestavnih delih motornih vozil; sestavne dele in materiale, ki vsebujejo nevarne snovi, je treba iz izrabljenega vozila odstraniti in ločiti med seboj tako, da ne onesnažijo kasnejših drobljenih odpadkov iz izrabljenega vozila; odstranjevanje opreme in materialov iz izrabljenega vozila in njihovo shranjevanje je treba izvajati tako, da je zagotovljena ustreznost sestavnih delov za ponovno uporabo in predelavo, zlasti za recikliranje.

24. Zahteve za zbiranje Zbiralno mesto mora izpolnjevati zahteve, določene za zbiralna mesta v Prilogi 2: Uporabno dovoljenje Celotna za sprejem predvidena površina mora biti razdeljena na območje za dostavo IZ in prostor, kjer poteka priprava za prevoz v obrat Celotna površina mora biti urejena tako, da je za tekočine nepropustna in odporna proti kislinam V skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote v vode, mora biti zagotovljeno odvajanje odpadnih voda najmanj čez en oljni lovilec (zahteva je, da je le-ta skladen s standardom SIST EN 858-2), Na razpolago mora biti oprema za pregledovanje in premikanje IZ ter za prevoz nevoznih IZ, Za iztekajoče delavne tekočine mora biti na voljo zadostna količina veziv, ki morajo biti shranjeni na prostoru, ki je zaščiten pred vremenskimi vplivi; Na razpolago mora biti zadostno število naprav za gašenje požara; Zbiralno mesto mora biti ograjeno tako, da je preprečen dostop nepooblaščenim osebam Na vhodu mora biti nameščena tabla Vsako zbiralno mesto mora imeti sklenjen dogovor z obratom za razstavljanje Zagotovljen mora biti računalniška oprema za izdajanje potrdil o uničenju…

25. Zahteve za zbiranje Zahteve za zbiralno mesto mora izpolnjevati tudi obrat za razstavljanje, ki ni vključen v načrt ali skupni načrt. Na zbiralnem mestu in v obratu je treba s prevzetimi izrabljenimi vozili ravnati v skladu z zahtevami iz Priloge 2 te uredbe. Izrabljena vozila, prevzeta na zbiralnem mestu, je treba oddati obratu za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta. Kot dokazilo o oddaji izrabljenih vozil iz prejšnjega odstavka se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Za izrabljena vozila, prevzeta v obratu za razstavljanje, se ob prevzemu evidenčni listi iz prejšnjega odstavka ne izpolnjujejo, če se obdelava izrabljenih vozil začne v istem obratu.

26. Zahteve za obrat Obrat za razstavljanje mora imeti tehnično zmogljivost za obdelavo najmanj 1000 izrabljenih vozil na leto in mora izpolnjevati zahteve za obrate za razstavljanje iz Priloge 2: Velikost obrata in njegova razdelitev mora ustrezati obsegu ter načinu obdelave. Priloga 2 zahteva razdelitev obratovalne površine na 10 območij, ki morajo biti vidno označena, Obrat mora biti opremljen s tehtnico, Površine območij dostave IZ mora biti urejena tako, da je za tekočine nepropustna in odporna proti kislinam, Ostala območja mora biti urejena tako, da ne pride do onesnaževanja tal in voda, Uporabno dovoljenje, Vhodna tabla Odpadni akumulatorji morajo biti skladiščeni posebej v posodah, odpornih proti kislini, na površinah, iz katerih se ne more nenadzorovano odvajati odpadnih voda, Skladiščenje sestavnih delov in materialov, ki so lahko vir onesnaženja podtalnice in površinske vode, se mora skladiščiti na za to predvideni utrjeni in pokriti površini V večini primerov, ni pa nujno, mora obrat za razstavljanje pridobiti tudi OVD za emisijo snovi in toplote v vode,…

27. Zahteve za obrat V obratu za razstavljanje je treba obdelavo izrabljenih vozil izvajati v skladu z zahtevami iz Priloge 2. Po izvedeni obdelavi v obratu za razstavljanje je treba razstavljena vozila oddati v drobljenje v drobilniku ali v nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo. Kot dokazilo o oddaji razstavljenih vozil iz prejšnjega odstavka se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in tehtalni listi. Če se razstavljena vozila iz tretjega odstavka tega člena oddajo v drobljenje ali nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo v drugi državi članici EU ali tretji državi, ki ni država članica EU, se za dokazilo iz prejšnjega odstavka štejejo transportna listina, določena z Uredbo (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov (UL L št. 190 z dne 12. 7. 2006, str. 1), zadnjič spremenjeno z Uredbo Komisije (EU) št. 413/2010 z dne 12. maja 2010 o spremembi prilog III, IV in V k Uredbi (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov zaradi upoštevanja sprememb, sprejetih s Sklepom Sveta OECD C(2008)156 (UL L št. 119 z dne 13. 5. 2010, str. 1), in tehtalni listi.

28. Pomembno Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi, objektov za vzdrževanje in popravila motornih vozil ter pralnic za motorna vozila (Uradni list RS št. 10/1999, 40/2004, 41/2004-ZVO-1) določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju tehnološke odpadne vode iz postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi, objektov za vzdrževanje in popravila motornih vozil, lokomotiv, vagonov in mobilnih strojev ali naprav ter pralnic za motorna vozila, lokomotive, vagone in mobilne stroje ali naprave, in sicer: mejne vrednosti parametrov odpadne vode in posebne ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi. Upravljavec ali lastnik vira onesnaževanja mora zagotoviti, da so iz odpadne vode, ki se odvajajo v javno kanalizacijo ali neposredno v vode, izločene lahke tekočine, kot sta olje in bencin, z izločevalnikom lahkih tekočin (v nadaljnjem besedilu: lovilec olj), katerega velikost, vgradnja, obratovanje in vzdrževanje je v skladu s standardom SIST EN 858-2.

29. Pomembno Upravljavec ali lastnik vira onesnaževanja mora zagotoviti, da se za izločevanje lahkih tekočin iz odpadnih vod iz vira onesnaževanja vgradi lovilec olj, ki je kot gradbeni proizvod načrtovan, preskušen in označen v skladu s predpisi, ki urejajo gradbene proizvode. Upravljavec ali lastnik vira onesnaževanja lahko odvaja odpadne vode, očiščene na lovilcu olj, ki ni gradbeni proizvod iz prejšnjega odstavka in je zgrajen na kraju samem, če za tako odvajanje odpadnih vod pridobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). Ministrstvo izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka na podlagi vloge upravljavca ali lastnika vira onesnaževanja, če iz tehnične dokumentacije o lovilcu olj, priložene k vlogi, izhaja, da je bil lovilec olj načrtovan in preskušen v skladu z zahtevami standarda SIST EN 858-1 in se na podlagi preskusnega poročila, ki je del tehnične dokumentacije, ugotovi, da lovilec olj izpolnjuje zahteve tega standarda. Ne glede na določbe zgoraj (prva, druga, tretja alinea) lahko upravljavec ali lastnik vira onesnaževanja odvaja odpadne vode v javno kanalizacijo ali neposredno v vode, če je za odpadne vode zagotovljeno izločevanje lahkih tekočin, kot sta olje in bencin, z lovilcem olj, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje pred 1. junijem 2004.