Ostrina in prostorska resolucija

1. Ostrina in prostorska resolucija • Znano je dejstvo, da imamo nizko vizualno ostrino (resolucijo) v delih vizualnega polja, ki ni v središču tistega, kamor gledamo, ki ni v središču pogleda. • Tega se ne zavedamo zato, ker običajno premaknemo središče pogleda k tistemu, kar hočemo gledati. • Da bi sami videli, kako dramatično upade ostrina z ekscentričnostjo (oddaljenostjo od središča pogleda), poskušajte fiksirano gledati črko v središču naslednje strani in potem povejte, kako dobro lahko vidite črke na obrobju, ne da bi premaknili pogled.

2. Razlog, zakaj je naš vid toliko ostrejši v središču pogleda kot na ostanku vizualnega polja je, da je del retine v samem središču – centralna jamica – posebno narejena tako, da ima največjo možno ostrino. • Dejstvo, da ima naš vidi največjo ostrino v središču pogleda ne pomeni, da je vid v ostalem delu vidnega polja manj vreden – uporablja se preprosto za druge stvari.

3. Vid centralne jamice se uporablja za pregledovanje zelo podrobnih objektov ali površin, medtem ko se periferni vid uporablja za organizacijo prostorskega prizora, za videnje velikih objektov in za odkrivanje področij, na katera moramo usmeriti naš vid centralne jamice. • Fovealni vid je optimiziran za fine podrobnosti, naš periferni vid pa je optimiziran za bolj grobo informacijo.

4. Ker je naš periferni vid uglašen na bolj grobo informacijo, lahko dejansko vidi stvari, ki jih naš centralni vid ne more: na primer, nasmeh Mone Lize. • Glejte Mono Lizo v usta in potem poglejte ozadje. Spet poglejte njena usta in potem njene oči. Glejte zdaj njena usta zdaj druge dele slike. • Njen nasmeh se zdi bolj očiten in vesel, ko gledamo stran od njega in se zdi manj očiten, ko gledamo v njena usta.

5. Dejstvo, da se je njen izraz sistematično spreminjal z oddaljenostjo mojega središča pogleda od njenih ust, nam dopoveduje,da njena živost vendarle ne utegne biti tako skrivnostna. • Da vi videli, kako bi izgledal nasmeh Mone Lize v različnih oddaljenosti, obdelajmo njen obraz tako, da pokažemo fine, srednje in grobe sestavine njene podobe.

6. Jasen nasmeh je bolj viden v podobi, ki ima grobo ali srednjo kvaliteto, kot pa na podobi, ki je zelo natančna. • To pomeni, da če gledate na to sliko tako, da je središče pogleda na ozadju ali na njenih rokah, se zdijo usta Mone Lize – ki jih vidi naš periferni vid, ki ima nižjo resolucijo – veliko bolj vesela, kot če bi gledali neposredno vanje.

7. Ta razlaga sega preko popularne ideje, da je Leonardo zameglil usta Mone Lize (z uporabo sfumata), da bi bil njen nasmeh bolj dvoumen. Taka hipoteza bi pomenila, da bi se njen nasmeh spreminjal glede na gledalčevo domišljijo ali stanje duha. • Mislimo, da je spremenljivost njenega nasmeha bolj sistematična, kot domneva ta hipoteza. Kot smo videli, je njen nasmeh bolj očiten perifernemu vidu kot centralnemu vidu.

8. To razloži njeno izmuzljivo kvaliteto – dobesedno ne morete ujeti njenega pogleda tako, da gledate vanjo (v njena usta). • Ko gledate neposredno v njena usta, njen nasmeh izgine, ker vaš centralni vid ne zazna zelo dobro grobih sestavin podobe. Ljudje tega ne ugotovijo zato, ker se večina nas ne zaveda, kako premikamo oči okrog. Mona Liza se smeje, dokler je ne pogledaš v njena usta.

9. Manjša ostrina perifernega vida ni preprosto zamegljen vid. Zdi se, da vključuje izgubo natančne prostorske informacije. • Prostorska nenatančnost našega perifernega vida ima zanimive posledice za naše zaznavanje nekaterih impresionističnih slik. Na Monetovi sliki Rue Montorgueil in Paris, Festival of June 30, 1978 so podrobnosti pomešane oziroma razmetane.

10. Kot smo že videli v prejšnjih predavanjih, je bila ta impresionistična prostorska nenatančnost velika oddaljitev od realističnega slikarstva. Tudi zato so nekateri kritiki trdili, da so impresionistične slike nedokončane. • Če gledate na zastave na levi in desni strani slike, lahko vidite, da rdeča, plava in bela niso poravnane ali celo sploh niso blizu druga druge. Ta prostorska nenatančnost je drugačna od preprostega zamegljevanja in je na zanimiv način podobna prostorski nenatančnosti v našem perifernem vizualnem polju

11. Druga lastnost prostorske nenatančnosti našega perifernega vida je, da lahko včasih naredimo zmotne korelacije med objekti. To je, naš vizualni sistem lahko pripiše barvo enega objekta obliki zraven stoječega objekta. • Ta pojav se imenuje “iluzorna konjunkcija” in se pojavi, ko so objekti predstavljeni bodisi periferno bodisi le za trenutek. Zastave na Monetovi sliki se zdijo v redu, ko prvič pogledamo na sliko, ne pa če jih neposredno pogledamo.

12. Prostorska nenatančnost slike ni opazna na prvi pogled zato, ker naša lastna prostorska nenatančnost dopušča iluzorno konjunkcijo, ki objekt dopolni. To pojasnjuje, zakaj dopolnjujemo zastave na tej sliki, četudi so mnoge zgolj ena poteza ene same barve. • Nizka prostorska natančnost torej lahko podeli vitalnost sliki zato, ker vizualni sistem z vsakim pogledom različno dopolnjuje sliko.