Download
1 / 54
540 likes | 730 Views
Pomen pripovedovanja zgodb iz socialno-psiholokega vidika . PRIPOVED IN IDENTITETA (Mirjana Ule)Naa identiteta ali bolje receno nae identitete govorijo in nastajajo tudi skozi nae ivljenjske pripovedi. cas, ki ivimo zdaj naravnost ustvarja in podpira narativnost (pripovednost) identitete.
E N D
1. UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU MOJCA UREK
FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
2012
2. Pomen pripovedovanja zgodb iz socialno-psihološkega vidika PRIPOVED IN IDENTITETA (Mirjana Ule)
Naša identiteta ali bolje receno naše identitete govorijo in nastajajo tudi skozi naše življenjske pripovedi.
cas, ki živimo zdaj naravnost ustvarja in podpira narativnost (pripovednost) identitete.
3. Posameznik ali posameznica morata znati v vseh okolišcinah povedati ustrezno zgodbo o sebi.
Pravzaprav se povsod pricakuje ustrezno narativno kompetenco, sposobnost za dobro samopredstavitev.
Uradne institucije zahtevajo formalno biografijo; šole, univerze, nekatera delovna mesta zahtevajo že daljše samopredstavitve;
v vsakdanjem življenju osebne zgodbe predstavljamo sebi in drugim
4. Sposobnost posameznika, da gradi in ohranja kontinuiran pripovedni potek biografije, pripomore k razreševanju eksistencnih vprašanj identitete, vprašanj, ki zadevajo temeljne parametre clovekovega življenja in na katere tako ali drugace odgovarjamo.
5. Biografija posameznika ne more biti povsem fiktivna, ce hoce posameznik ohraniti interakcijo z drugimi v svojem vsakdanjem življenju.
Nenehno mora integrirati dogodke, ki se dogajajo v zunanjem svetu, in jih uvršcati v »zgodbo« o samem sebi.
Pomembna znacilnost stabilnega obcutka identitete, ki jo upoštevajo tudi v narativnih pristopih v svetovalnem delu, je da predstavlja sestavino ontološke varnosti, cuta za kontinuiteto in red.
6. Po vsem, kar smo že do zdaj našteli, je razvidno, da je pripovednost temeljnega pomena za clovekovo eksistenco. Narativnost smiselno poveže stalnost in spremenljivost osebne identitete.
7. Posameznik ima obicajno na voljo vec razlicnih in celo nasprotujocih si zgodb o sebi. Vendar le v izrednih razmerah ta sebstva oživijo v samostojne identitete, ki zacasno prevladajo v posameznikovem doživljanju in delovanju. Ceprav imamo na voljo vec avtobiografij, bodo le nekatere tudi uporabljene.
Poskusi omejevanja posameznika na le eno in isto avtobiografijo je huda prisila in lahko povzrocijo osebnostne motnje.
8. Življenjska zgodba osebe, za katero je dolga kariera zavodskega življenja, je lahko tak primer graditve avtobiografije na redukcionisticnem institucionalnem pogledu nase, v okolišcinah totalne nepluralnosti identitetnih izbir. Oblika mucenja stalinisticnih zasliševalcev je bila tudi, da so silili jetnike, da so znova in znova pisali svojo avtobiografijo cimbolj enako.
9. Tak redukcionisticni postopek osebi odvzame obcutek za osebno kontinuiteto.
Pravzaprav mu šele pluralizem pripovedi o sebi omogoci, da zacuti in ohrani svojo identiteto v casu. Pomembno je tudi, kako je kontinuiteta dosežena. Ce ni dosežena na avtonomen in svoboden nacin, lahko postane resno ogrožena.
10. Za oblikovanje zgodb nam ni toliko pomembna fakticna resnicnost, kot njihov smisel.
Zgodbe nam pravzaprav govorijo o neki poti v bodocnosti, ki jo želimo v zgodbi nakazati.
Pogosto vsebujejo razloge za neka dolocena ravnanja ali za opustitev pricakovanih dejanj; pogosta so tudi opravicila odlocitev.
Kakor koli že, zgodbe so redko zgolj osvetlitev preteklosti. Pogosteje nakazujejo, opravicujejo, razlagajo, kako je ta preteklost vplivala na bodoce življenjske usmeritve, dejanja, odlocitve.
11. Ko pripovedujemo o kakšnem, za nas neugodnem izteku, se radi predstavljamo kot objektivni akterji dogajanja, kot avtonomne osebe, ki pa so jim žal neugodne okolišcine preprecile uresnicitev nacrtov.
Te strategije se obicajno poslužujemo pri razlagah biografskih dogodkov, kot so menjava poklica, nedokoncan študij ipd. Tako dosežemo, da vsaj pri sebi odženemo misli o svojih pomanjkljivostih, ki so morda prispevale k manj ugodnemu poteku dogodkov.
12. Vcasih pa uporabimo prav nasprotno strategijo in povecujemo dramaticnost dogajanja, navajamo svoje notranje strahove, razklanosti, konflikte.
Dramaticnost redko leži v samih dogodkih, pogosteje pa v nacinu pripovedi, ki ga doloca položaj subjekta v njegovi pripovedi.
13. Jedrna pripoved Nekateri raziskovalci govorijo o tem, da vsak od nas razvije tudi t. i. jedrno pripoved. To je pripoved, v kateri poskušamo sami pri sebi »narediti piko«; predstavlja našo ideologijo o nas samih, je del naše laicne teorije socialnega sveta.
V jedrni pripovedi poskušamo predstaviti smisel svojega življenja, porocamo o živi drami svojega življenja in poudarjamo svoj socialni in moralni položaj.
14. Dobro izpeljane jedrne pripovedi pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo. Neredko so zožene le na nekaj vodilnih metafor posameznika o njem samem, v njih pa se praviloma izražajo razrešitve identitetnih kriz. Cas spodjeda konstruirano identiteto posameznika, zato smo jedrne pripovedi primorani vedno znova preverjati in rekonstruirati.
15. Narativne metode v socialnem delu – prakticne rabe Nekateri govorijo o posebni - pripovedni -metodi, drugi pa o pripovednih elementih v obstojecih metodah psihosocialnega dela.
Narativna perspektiva je komplementarna, dopolnjuje ostale intervencije, ki so bolj usmerjene k reševanju problemov, izobraževanju, nacrtovanju, zagotavljanju resursov iz skupnosti.
16. Narativna perspektiva v socialnem delu Bistvo te perspektive je spoštovanje, poudarjanje pomena subjektivnih izkušenj in avtonomija posameznih oseb v pripisovanju pomena dolocenim izkušnjam in dogodkom, v nasprotju z metodami, ki razlagajo izkljucno od zunaj, »objektivno«, kaj se s klientom dogaja.
17. Pripovedna perspektiva in neugodni življenjski dogodki “En sam dogodek je bil dovolj, da se je moja življenjska zgodba pretrgala. Prišel sem domov, v naslednjem trenutku je moje stanovanje gorelo, moje stvari, knjige […], prišli so gasilci, policija, sosedi, bila je panika. Jaz sem samo stal, kot da se ni dogajalo meni. Potem me je nekdo odpeljal na psihiatrijo. Pisalo je povsod po casopisih. Takrat se je moja zgodba, moje življenje pretrgalo. Po tistem nikoli vec ni bilo isto […]. Nisem imel vec doma, stvari, ki so mi bile pri srcu, nicesar, prijatelji so šli stran […]. Nisem se mogel vec vrniti tja. Ogromna luknja je med tistim M. od prej in današnjim M. Kot da nimata zveze en z drugim. Dve loceni zgodbi. Veliko let je od tega, pocasi bi rad razumel, da sem bil tisti prej tudi jaz. Zdaj o tem lahko vsaj govorim.”
18. Pripoved organizira dogodke tako, da se pokažejo kot smiselni, koherentni (skladni, nepretrgani) in da nakazujejo smer in gibanje v casu.
Vsaka oseba postane svoj osebni zgodovinar/zgodovinarka, ko razvije notranjo konsistentno interpretacijo življenjskega cikla, tako da so preteklost, sedanjost in prihodnost skladne. Ti procesi delujejo v smeri kontinuitete lastne identitete.
19. T. i. neugodni dogodki (travme, bolezni, izgube, vojne, pa tudi »normalnejše« situacije, kot so rojstvo otroka, upokojitev, poroka itn.) lahko pomenijo doloceno grožnjo kontinuiteti osebnih naracij.
Da bi obdržala koherentnost in red, mora oseba ponovno pretresti svojo življenjsko zgodbo in reflektirati dejstva in implikacije dogodka.
Verjetno bo clovek, ki s pripovedjo naredi pregled preteklosti in ugleda nove dogodke v drugi luci, lahko zavzel stabilnejše naracije, ki podpirajo koherentnost, premagovanje težavnosti in prilagoditev.
20. V tem smislu lahko narativne procese razumemo kot refleksivne napore za premagovanje nepricakovanih in neugodnih dogodkov: s pripovedovanjem in poslušanjem zgodb clovek organizira in razume izkušnjo na nacin, ki ji pomaga obdržati obcutek koherentnosti in kontinuitete.
Osrednja naloga je torej, prilagoditi se na travmaticni dogodek in ga vpisati v svojo življenjsko zgodbo.
21. Pristop je v praksi združljiv s kratkotrajnim svetovanjem ali psihoterapijo, vendar narativni koncepti pomenijo razširitev obicajnega pristopa h kratkotrajnim obravnavam po stresnih ali travmaticnih idogodkih.
Socialna delavka najprej omogoci odprt prostor, v katerem lahko stranka razvija pripoved iz svoje perspektive. Stranko opogumlja, da pripoveduje o svoji izkušnji na svoj nacin. Še zlasti pa je pozorna na njene napore pri osmišljanju izkušnje v kontekstu osebne pripovedi.
22. Poskuša razumeti, v kolikšni meri je dogodek spodkopal strankino prejšnjo življenjsko zgodbo. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izkušnje, prepoznati vire kontinuitete v smislu obcutka zase in doseci prejšnje psihološko in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnejšo osebno zgodovino in drugacno, mocnejšo osebno zgodbo.
23. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izkušnje, prepoznati vire kontinuitete v smislu obcutka zase in doseci prejšnje psihološko in socialno stanje.
V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnejšo osebno zgodovino in drugacno, mocnejšo osebno zgodbo.
24. Svetovanje kot reavtorizacija pripovedi (Murray, Epston in White , 1992) 2 izhodišca koncepta reavtorizacije pripovedi:
1.
BRUNER: Objektiven opis sveta je nemogoc in nihce nima privilegiranega dostopa, da bi poimenoval to resnicnost, kar koli naj bi to bilo.
vse, kar o svetu vemo, je dostopno le z lastno izkušnjo.
Najvec, kar lahko naredimo, je, da interpretiramo izkušnjo drugih; to pomeni, da v bistvu lahko interpretiramo le izraze njihove izkušnje, saj nam je izkušnja drugega dostopna le v obliki, kot si jo je interpretiral zase in jo izrazil (za nas).
Da bi lahko interpretirali izraze (in tako tudi interpretacije) drugih, se moramo opreti na svoje lastne izkušnje in na naše predstave.
25. Da bi lahko osmislili svoje izkušnje, jih moramo organizirati, uokviriti, jih strukturirati in edino pripoved omogoca ustrezen okvir za doživljanje, razumevanje, organiziranje in strukturiranje «izkušenj, ki smo jih živeli« [lived experience].
Zgodbe konstruirajo zacetke in konce; vsilijo zacetke in konce prepletenih izkušenj. Z vsakim pripovedovanjem vsiljujemo pomen prostemu pretoku spomina, saj poudarjamo nekatere zadeve in zmanjšujemo pomen drugih – z drugimi besedami.
26. 2.
Pripoved nikoli ne seže do konca naših izkušenj.
Pripovedne strukture sicer organizirajo izkušnjo in ji dajo pomen, vendar je tu vedno preostanek obcutkov in izkušenj, ki niso pokriti s prevladujoco zgodbo.
Skratka, razpolagamo z vec materiala (preživetih izkušenj), kot je upovedanih.
Ce se nam ga ne posreci prevesti v kakšno razumljivo obliko, se to zgodi zgolj zaradi pomanjkanja sredstev in ne zaradi pomanjkanja materiala.
27. Ko strukturiramo zgodbo, pademo v selektiven proces, v katerem svoje izkušnje oklestimo vseh tistih dogodkov, ki ne sodijo v prevladujoco zgodbo, ki jo imamo sami in drugi o sebi.
Scasoma je vedno vec takih izkušenj, ki »niso v zgodbah«, izkušenj, ki niso bile nikoli povedane, ki so brez oblike, organizacije.
Nekatere izkušnje ostanejo »zunaj zgodbe«, ker kratko malo ne razumemo, kaj doživljamo, ker nimamo besed za to.
28. Liz Kelly: govori o ženskah, s katerimi se je pogovarjala o njihovih zgodnjih izkušnjah spolnega nasilja; veliko jih je reklo »Ne vem, kako naj temu recem« ali »Nisem razumela, kaj pocne. Vedela sem, da je narobe, vendar nisem razumela, kaj se mi dogaja.«
Prevladujoca zgodba, prevladujoci patriarhalni diskurz v tem primeru deluje kot zamegljevanje pojmov in opravicevanje spolnega nasilja.
Da bi ženske poimenovale svoje izkušnje, morajo najprej prevprašati vse »zdravorazumske« definicije in predsodke o spolnem nasilju. V tem procesu se veckrat ujamejo med prevladujoci diskurz in svojo resnico, svoje doživljanje.
29. Zgodbe imajo torej veliko vrzeli, lukenj, ki jih mora oseba izpopolniti, da bi lahko predstavila svojo zgodbo.
Veliko naših izkušenj izpade iz prevladujoce zgodbe o našem življenju in odnosih z ljudmi.
Te izkušnje so pomemben vir alternativnih zgodb o sebi.
Ponovno prevpraševanje življenjskih zgodb je ena od poti, da se izkristalizirajo in ozavestijo izkušnje, ki jih ni v korpusu naše dosedanje zgodbe.
30. Strokovnjakinje in strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zlorabami otrok, govorijo o znacilnih praksah pripovedovanja zgodb v sistemu zlorab, ko storilci praviloma odvzemajo in zanikajo zlorabljenim njihove pravice do pripovedovanja zgodb.
To pocnejo na vec nacinov. Precej obicajno je, da si povzrocitelji prizadevajo žrtvam posredovati sporocila, da so same krive za zlorabe.
Ker je njihov interes, da zlorabe ostanejo skrivnost, oddaljujejo žrtev od družine.
Izvajajo pa še razne druge vrste nadzora, ki pripomorejo, da otrok razvije ustaljene odgovore strahu in panike v intimnih odnosih, tudi ko odraste.
31. Ljudje, ki so bili tako ali drugace vkljuceni v zatirajoce zgodbe, lahko nenadoma odkrijejo svoje zgodbe ali si ponovno izborijo pravico do pripovedovanja svojih zgodb.
Strokovnjaki jih pri svojem delu podprejo pri tem, da postanejo sami svoji avtorji in avtorice.
Reavtorizirajoca terapija naj bi ljudi spodbudila, da svoje izkušnje sestavijo v »alternativno zgodbo«, ki ima drugacen referencni okvir od tistega, ki ga je imela zgodba, ki je dotlej prevladovala v njihovem življenju.
32. Zgodbe, v katere stopamo s svojimi izkušnjami, imajo torej realne ucinke na naša življenja.
Izrazi naših izkušenj v zgodbah oblikujejo naše življenje in odnose; naše življenje je konstituirano v procesih interpretacije v kontekstu zgodbe, v katero smo stopili.
Vendar ni zadosti, da clovek samo pove novo zgodbo o sebi, opozarjajo avtorji.
življenje ni sinonim za tekst, življenje je izvajanje tekstov. In prav izvedba teh tekstov preoblikuje življenja ljudi.
33. Z vsako interakcijo, z vsakim performansom torej reavtoriziramo svoje življenje.
Vsako pripovedovanje je nekaj vec od prejšnjega.
Reavtorizacija je proces, je stopanje osebe v zgodbo s svojimi izkušnjami in domišljijo, je proces pripovedovanja in prisvajanja teh zgodb.
34. Pripovedovanje zgodb v casu duševnih kriz (Tanja Lamovec) Po geštaltistu Irvingu Polsterju Življenje vsakega cloveka je vredno romana (1994).
Pripovedovanje zgodb drugi osebi ima pomembno funkcijo, in sicer nam pomaga spoznati, da smo zanimivi. Ljudje namrec pogosto obcudujemo življenja drugih ljudi ali izmišljenih likov iz filmov, romanov, svoje lastno življenje pa doživljamo kot nepomembno in nezanimivo.
Ob pripovedovanju zgodb pa skorajda ne moremo spregledati dejstva, da smo na neki nacin zanimivi. Po geštaltistu Irvingu Polsterju Življenje vsakega cloveka je vredno romana (1994). Po geštaltistu Irvingu Polsterju Življenje vsakega cloveka je vredno romana (1994).
35. Dva razlicna tipa pripovedovalcev zgodb:
Na eni strani so ljudje, ki si zelo prizadevajo skriti vse nenavadno v svojem življenju. Dajejo vtis, da se jim nic ne dogaja. Delujejo nam nekako sterilno, nevtralno, navidez prazno. Gre za masko, ki si jo nadenejo, da bi odvrnili pozornost od tega, kar je res zanimivo.
Na drugi strani pa so ljudje, ki pretiravajo v nasprotni smeri. Iz vsake malenkosti naredijo dramo. Kar naprej se jim dogajajo neobicajne stvari, ki jih ne morejo obvladovati.
36. Geštalt terapija predlaga delo na nacelu polarnosti.
Poudarek je na izmenjavi lika in ozadja.
Pri nekaterih ljudeh so njihove lastne življenjske zgodbe ozadje za zgodbe drugih, ki nastopajo kot liki. Pri drugih pa je ravno narobe. Vsaka malenkost, ki se jim zgodi, teži k temu, da postane lik.
V obeh primerih je koristno poiskati še drugo polarnost.
Pri osebah, pri katerih se zdi, da se ne dogaja nic, išcemo nenavadno,
pri tistih, ki se jim dogaja prevec, pa smo pozorni na obicajno, vsakdanje.
37. Med pripovedovanjem zgodb vedno nastopijo trenutki, ko clovek zapusti svoje skrivališce in odvrže konvencionalne okvire ter se pokaže v svoji barviti individualnosti.
Prav ti trenutki so izhodišce za delo na polarnosti, lahko pa so tudi zacetek nove zgodbe.
Na prvi znak ogroženosti se bodo sicer te osebe zelo verjetno vrnile v obicajno praznino, v kateri se pocutijo varne. Vendar je pomembno, da ne spregledamo trenutkov prebujenja.
38. Nekateri sebe ne doživljajo kot glavne igralce v svojem življenju. To vlogo imajo njihova mati, oce, otrok, partner. Drugi pa se tako in tako pocutijo kot podaljški nekoga drugega.
V geštalt terapiji se spodbuja, da oseba govori o sebi kot o glavnem igralcu zgodbe.
Nekaterim to povzroca precejšnje težave, saj so navajeni nenehno pripovedovati zgodbe drugih ljudi, o sebi pa ne povedo nic.
39. Tudi naši kriteriji o tem, kaj je zanimivo in vredno povedati, so razlicni. Nekateri si postavljajo zelo visoke kriterije, drugi pa pripovedujejo najbolj vsakdanje podrobnosti kot skrajno zanimive.
Prav vsakdanje podrobnosti koristne.
Lamovec (izkušnje iz samopomocnih skupinpsih. uporabnikov): Obicajno si ljudje v njih pripovedujejo, kaj so poceli od prejšnjega srecanja. Dogodki, npr. obisk tržnice, kuhanje kosila, sprehodi ipd., dajejo življenju vsebino in kontinuiteto.
40. Odprtost za vsakdanje dogodke je pravzaprav ozadje za posebne drame.
Ljudje, ki izrinejo iz zavesti prevec vsakdanjih doživetij, pogosto postanejo pretirano aktivni ali pa na lovu za vedno novimi dogodivšcinami.
Druga skrajnost pa je omrtvelost, ko si oseba kopici ustaljene, dolgocasne in vsakdanje dogodke in izrine iz zavesti vse, kar bi jo lahko prebudilo.
41. Mnogim osebam potem, ko so doživele izrazite krize, manjka obcutek kontinuitete.
Vsakdanji dogodki so potisnjeni v ozadje, saj povsem zbledijo v primerjavi z dramaticnim psihoticnim doživljanjem.
Podobno kot pri zaljubljenosti, le da je pri psihozah ozadje bledo in prazno ali pa zapolnjeno z negativnimi custvi. Nekaterim ljudem, ki so že veckrat preživeli duševne krize, se tako zdi, da življenje ni nic drugega kot zaporedje posamicnih kriz, vmes pa ni kontinuitete.
Pogosto imajo obcutek, da ne vedo, kdo sploh so, kadar niso v krizi.
42. Krize na nek nacin potrebujejo, da pridejo v stik s svojimi vitalnimi deli. Kot da vse ostalo nekako sploh ni pravo življenje. Intenzivnost, po kateri hlepimo morda lahko vnesemo s pripovedovanjem zgodb, s preobrati obicajnega v izjemno in iz izjemnega v obicajno.
43. Pri osebah, ki doživljajo izrazite in pogoste krize, kaže delati oboje:
vecanje pomena vsakdanjosti in
dedramatizacijo kriz.
Po eni strani jim poskušamo približati vrednost vsakdanjih doživetij (z vajami, ki zajamejo razlicne modalnosti, npr. kakšen okus ima hrana, katere barve te obkrožajo itn. Doživetje postane bolj plasticno, zavest pa se razširi.
Obenem pa poskušamo zmanjšati dojemljivost za žalostne in strašljive dogodke in jih postaviti v ozadje.
44. V ospredje pa, kot receno, postavljamo zmernost, umirjenost, obicajnost. Tudi to lahko pocnemo z vajami ali s pripovedovanjem zgodb.
Ucinkovita je npr. preprosta vaja, ko sogovornika spodbujamo, naj opazuje ljudi, mimo katerih hodi, in nam potem o njih kaj pove. Tudi banalna vsakodnevna opravila, npr. pospravljanje, kuhanje ipd. lahko dobro denejo v smislu »prizemljevanja«.
Pri tem pa ta opravila ne smejo biti casovno omejena. Za osebo v akutni duševni krizi je na zacetku lahko dovolj že deset minut takih opravil, sicer se zgodi obrat v prejšnje stanje.
45. Vse to je pravzaprav proces precišcevanja, s katerim poskušamo izravnati pretirano usmerjenost k nekaterim vidikom stvarnosti.
Tej fazi sledi kultiviranje prave mere.
46. S spodbujanjem k pripovedovanju zgodb, h kompleksnosti pri pripovedovanju, k upoštevanju vec dimenzij, dobrih in slabih plati necesa itd., poskušamo z osebo, ki je v casu krize nagnjena k bipolarnosti (poudarjanju samo skrajnih znacilnosti necesa), najti pravo mero.
Za tem pa pride tudi cas, ko je treba potegniti crto in se nehati vracati v neprijetna stanja.
V tej fazi ima posameznik že precej izbire, kaj hoce obcutiti. Lahko se odloci, da se ne bo pustil zvleci v neprijetna custvena stanja.
47. Ena od znacilnosti vseh vrst duševnih kriz je, da nas preplavita bolecina in trpljenje.
Takrat nam ostane zelo malo pozornosti za ostalo stvarnost, ki bi lahko dala okvir, obrise, pomen, sorazmerja in navdih.
Pomembno nam je le trpljenje, ki ga vcasih povecujemo do neznosnosti.
Tedaj se vkljucijo obrambni mehanizmi, postanemo neobcutljivi, depresivni. Zavest se zoži.
Šele potem, ko se trpljenje zmanjša, lahko povemo svojo zgodbo bolj celovito.
48. S pripovedovanjem zgodbe lahko žalostni dogodki najdejo svoje mesto v celotni osebnosti.
Ob pripovedovanju se posameznik zave, da je njegova eksistenca sicer ranjena, a vredna.
Vcasih izboljšanju sledi nenaden preboj custev, kot bi spustili paro iz lonca.
Še bolj pogosto pa se to dogaja postopno in vsaka nova epizoda/pripovedovanje pomeni korak vec k izboljšanju.
49. Izkušnja pripovedovanja zgodb pa daje tudi obcutek skupnosti, ker veže pripovedovalca in poslušalca.
In vrednost povedanega izhaja pravzaprav iz poslušalcevega razumevanja.
Pomembno je, da poslušalec da osebi vedeti, da ga zgodba zanima.
Ce govorimo o odnosu med pomocnikom in stranko, ni nujno, da je naloga pomocnika ugotoviti, kaj se je »zares« zgodilo.
50. Pomocnik lahko pomaga urediti izkušnje tako, da imajo rep in glavo.
Zgodba le redko poteka linearno. Pogosto je preskakovanje, vzporedno pripovedovanje (kot zgodba v zgodbi), zgošcanje in redcenje dogodkov.
To je poslušalcu izziv, kako naj se odzove na razlicne oblike nelinearnih zgodb.
Pomembno je vedeti, da še tako nepovezane dogodke v zgodbi povezuje skupni smisel, ki ni vedno takoj razviden. To pomeni, da je treba poslušati in pocakati, vcasih pa je smiselno postaviti tudi kakšno podvprašanje.
51. Ovire pri prenosu zgodb so lahkona obeh straneh.
Tako kot so za pripovedovalce nekatere zgodbe zelo ogrožujoce,
pa na drugi strani obstaja dolocen prag bolecine, ki ga vecina poslušalcev ni pripravljena prestopiti.
52. pripovedovanje zgodb v naših življenjih ima velik potencial za okrevanje:
Dogodki, ki živijo v zgodbah, nosijo v sebi trajno realnost in povezujejo izbrane dele osebnih izkušenj. Brez teh spon bi ostal le zelo bled obcutek za realnost in pomanjkanje kontinuitete.
53. Življenje si lahko pravzaprav predstavljamo kot sestavljeno iz zgodb, ki nam tako daje nek okvir in obcutek kontinuitete. Brez tega okvira bi se vsa doživetja stopila v nesmiselno istost.
Mnoge zgodbe so plod domišljije, a so kljub temu pomemben vir informacij. Kar si zamišljamo, namrec pomembno vpliva na našo prihodnost in obnašanje.
54. V nekaterih zgodbah se pojavijo vodilne slike, metafore, ki so pomemben del pripovedovalcevega življenja. Te slike tvorijo prevladujoci motiv in omogocajo nastanek novih zgodb.
Predstavljajo mini teorije o življenju neke osebe.
Pomagajo osvetliti kaos in omogocijo, da se iz niza nepovezanih doživljajev rodi zgodba. Pri tem je kaos lahko posledica krize, v kateri izkušnja razpade.
