Z GEOGRAFSKIM DRUŠTVOM GORENJSKE V DOLINO ZGORNJE KOLPE

1. Z GEOGRAFSKIM DRUŠTVOM GORENJSKE V DOLINO ZGORNJE KOLPE MARJAN LUŽEVIČ, maj 2004

2. ZGORNJA KOLPSKA DOLINA

3. ZGORNJA KOLPSKA DOLINA -- Površje predstavlja najbolj južni del v nizu visokih dinarskih planot . • Nad dolino Kolpe se visoke dinarske planote Goteniškega Snežnika, Borovške gore, Stojne, Kočevske Male gore in Poljanske gore prevesijo s povpr. višine 800m v globoko vrezano dolino Kolpe na višini 450-250m. • Planote so zgrajene predvsem iz triasnih in jurskih dolomitov ter jurskih in krednih apnencev. Svet planot je zato močno zakrasel, brez površinskih voda in v glavnem porasel z gozdom. • Nepropustne permske skrilave glinovce najdemo predvsem v dolini Čabranke in v dnu doline Kolpe. • Dolina Kolpe je med našimi rekami v Dinarskem svetu posebnost, saj ne poteka v dinarski smeri, ampak poteka v prečni smeri, torej gre za pravo anticedentno dolino, ki je pri vasi Fara le še dobrih 220m nad morjem, ob izviru pa 500m višje. • Kolpa izvira le 25 km od Kvarnerskega zaliva, teče pa 1000 km daleč proti Črnemu morju. • Podnebje v regiji je celinsko; zaradi višje lege je na kraških planotah bolj ostro, v dolini Kolpe pa toplejše. • Povprečna letna temperatura je v regiji 8-10 st.C, januarska -2 st.C, julijska pa 18-20 st.C, torej za 2 st. C nižje od povprečja v osrednji Sloveniji. • Letna količina padavin je na Kostelskem 1500-1800mm, v povirju Kolpe pa tudi 2x več; padavinski višek pa je v pozni jeseni, do konca leta. • Zima z nadpovrečno količino snega traja od novembra do aprila, seveda pa je v zavetrnih legah doline Kolpe, zlasti na prisojnih pobočjih podnebje veliko toplejše, primerno za kmetijstvo in toploljubno rastje. • Prst je predvsem: - plitva rendzina na bolj strmih in višjih predelih, pokarbonatna tla z globokim humoznim slojem, sprane rjave prsti na apnencih, pokarbonatna tla na dolomitu, na permskih skrilavcih pa kisla tla.

4. GEOLOŠKA SKICA ZGORNJE KOLPSKE DOLINE perm triasni apn kredni apn jurski apn

5. RASTJE V KOLPSKI DOLINI • Regija z več kot 80% gozda ( na Kočevskem pa 95%) močno izstopa od slovenskega povprečja (53%, kjer pa se delež zaraščenih površin tudi močno povečuje, že 63%). • Najbolj so zastopane tri drevesne vrste- smreka, bukev, jelka. • V višjem svetu ( nad 700m) prevlada združba bukve in jelke; nekaj je tudi gorskega javorja, bresta in smreke. • Pragozdni sestoji so ohranjeni predvsem na višjih predelih Krokarja in Borovške gore, sicer pa so pragozd ob rabi( žage, glažute, oglarjenje) skrčili in ustvarili gozd za gospodarsko rabo. • V svetu pod 700m višine močno prevlada bukev, na območjih, kjer pa se gozd ponovno zarašča, pa se širita tudi dob in gaber. • Zlasti na prisojah dolin Čabranke in Kolpe sta značilni združbi bukev-javor in združba toploljubnega bukovega gozda. • Zlasti severna pobočja nad dolino so hkrati meja med hladnoljubno alpsko-nordijsko združbo in med panonsko-ilirsko-sredozemsko rastlinsko združbo. To je najbolj vidno na južnih pobočjih Borovške gore nad dolino Čabranke, Korkarja in Krempe. • V dolini Kolpe pa so se zaradi njene odročnosti ohranile tudi reliktne združbe rastja.

6. Naravni parki v Sloveniji

7. REGIJSKI PARK KOČEVSKO- KOLPA - načrt:: • Površina: 737 km2Stanje: predlagan za zavarovanje • S Snežniškim parkom si delita ogromno sklenjeno, neposeljeno gozdno območje, eno najbolje ohranjenih velikih naravnih predelov srednje Evrope; • pragozd Rajhenavski Rog je prva gozdna površina, ki je bila že leta 1892 iz naravovarstvenih razlogov izločena iz gospodarjenja; • kočevski gozdovi so življenjski prostor velikih zveri: rjavega medveda, volka, risa in divje mačke; • na območju parka je edino znano gnezdišče orla belorepca v Sloveniji; • Kolpa s Čabranko je največja in najbolj ohranjena reka v dinarskem območju Slovenije. Med Žago in Bilpo ima slikovit kanjon s številnimi kraškimi izviri; • nad dolino Kolpe se dvigujejo mogočna pobočja s stenami: Žurgarsko, Taborsko, Loško z znamenito Iglo, steno pod Krokarjem in Krempo ter Kuželjsko in Planinsko steno; • Ledena jama na Stojni je značilen primer ledene jame z veliko količino ledu (20 000 m3) na presenetljivo nizki nadmorski višini;

9. KRAJINSKI PARK KOLPA - načrt:: Obsegal naj bi področje od Starega trga ob Kolpi do Fučkovcev; skupni obseg 6500 ha, 17 naravnih in 38 kulturnih znamenitosti. Park bi se delil v 3 cone: - predvsem v pasu ob Kolpi bi bil najstrožji varstveni režim, - v ostalih dveh conah pa naravovarstveni režim s poudarkom na sonaravnem kmetijstvu in ohranitvi kulturne krajine.

10. POSELJENOST KOLPSKE DOLINE • Svet ob Kolpi je desetkrat redkeje poseljen od slovenskega povprečja ( 10preb./km2). • To je območje, ki je vse od sredine 19.st. do danes med najbolj nazadujočimi v Sloveniji. • Hitro upadanje poselitve se je začelo ob gospodarski krizi v 19. st., ki je v času do druge vojne v svet, predvsem v Ameriko poslala skoraj polovico prebivalstva teh krajev; med njimi je bila večina Kočevarjev, v letih 1941-42 pa se je odselila še druga polovica, 12.500 Kočevarjev, ki so po ukazu firerja odšli proti Brežicam. • Ostal je manjši del slovenskega prebivalstva, ki pa je začel nazadovati zaradi gospodarske nerazvitosti in s tem povezanega odseljevanja mlajših ter ostarevanja. • Pokrajino so načrtno poselili že v 14. st., ko so Ortenburžani sem naselili uporne kmete z obmejnih področij med Koroško in Tirolsko. Zaradi zelo težkih pogojev za preživetje so jim že v 15. st.dali svoboščino izrabe gozda in krošnjarjenja. Še zlasti v stoletju stalnih turških vpadov so bili pogoji za preživetje še hujši. • Kot pomemben dopolnilni zaslužek pa so se razvila rokodelska dela - mizarstvo, kovaštvo, žage, “urmoherji”. Zlasti v pokrajini Kostelskega je krošnjarjenje pomenilo način življenja, ki je bil Kostelcu položen že v zibko – havziranje. Zadnji odlok o svobodnem krošnjarjenju jim je izdal cesar Friderik III še leta 1785. Sicer pa so ljudje teh krajev zaslužek vedno iskali tudi v tihotapstvu ( revščina, obmejna lega, tranzitne poti, iznajdljivi ljudje…). • Zaradi turških vpadov v obdobju 1469-1585 so te kraje zapustili skoraj vsi prebivalci ( od 300 kmetij na Kostelskem jih je leta 1530 ostalo le 7), zato je cesar Ferdinand I dovolil “uskočiti” 1000 ljudem iz Cetinske krajine (Omiš), ki so tja pribežali pred Turki. • Življenje uskokov je bilo težko, saj so ob turških vpadih skupaj z graščaki postali branitelji meje na Kolpi. Bili so dobri vojaki, sicer pa kmetje, še raje pa so tihotapili. • Po koncu turških vpadov so tukaj ostali, še danes pa na njihovo poreklo spominjajo značilni priimki- Južnič, Jakšič, Crnkovič, Štefančič, Cetinski…

11. OBČINA OSILNICA in OBČINA KOSTEL

12. OBČINE V SLOVENIJI (stanje po letu 1998) - 193 OSILNICA KOSTEL

13. RAFTARJI SO “ODKRILI” KOLPO

14. KOLPA PRI RADENCIH

15. REKA KOLPA • Reka Kolpa je desni pritok Save in kar na 113 km mejna reka med sosednjima državama. • Izvira v tipičnem kraškem izviru sifonskega tipa (v globini 75 m, podobno kot Divje jezero) v območju Gorskega Kotarja, na nadm.višini 313m. Hrvati jo imenujejo Kupa. • Po 5 km se ob sotočju s Čabranko pri Osilnici obrne proti JV. • Kolpa ima nizek strmec po kanjonski, oz. koritasti rečni dolini, ki je vrezana med visokimi kraškimi planotami. Dolina Kolpe se razširi le pri Kostelu. • Dolina Kolpe se odpre šele v Beli krajini, kjer se pri Metliki njeni bregovi znižajo na 20 m. • Skoraj vse območje Zgornje Kolpske doline je kraško, ob stikih rečne doline s s triasnim dolomitom, jurskim in krednim apnencem je veliko kraških izvirov in močnih obrhov ob obeh straneh reke , saj vode podzemno proti Kolpi pritekajo s področij Snežnika, Risnjaka, Gorskega Kotarja, Kočevske reke, reke Rinže, južnega dela Kočevskega Roga, celotne Bele krajine in porečja Lahinje, pa tudi s celotnega desnega brega Kolpe. • Globoko vrezovanje reke je posledica močnega alpsko –dinarskega dvigovanja, kajti Kolpa je že vse od pliocenskih uravnav sodila v porečja nekdanjega Panonskega morja. • Čeprav je vsa okolica močno zakrasela, se je reka Kolpa ohranjala kot površinski tok zaradi čabranskega otoka permskih nepropustnih kamnin, oz. zato , ker je prebila plitev apnenčasti pokrov in dosegla nepropustno podlago. Tako se je razvila normalna hidrografska mreža. • Najmočnejši slovenski pritok Kolpe je Lahinja, ki je površinski tok obdržala zaradi nepropustnih pliocenskih plasti južno od Črnomlja. • V porečju Kolpe in njenih pritokov je veliko kraških izvirov, ob naši poti pa lahko opazujemo kraški izvir Bilpa, ki je najmočnejši kraški bruhalnik ob Kolpi.

16. VODNE RAZMERE NA KOLPI • Kolpa je z 295 km – 113 km v Sloveniji, 182 km na Hrvaškem – naša najdaljša obmejna reka. • Kolpa sodi med bolj vodnate slovenske reke, njen povprečni srednji pretok ( obdobje 1952 -2000) pri Metliki ( sQs) pa s 73 m3 zaostaja le za Dravo, Muro, Savo in Sočo. • Povprečni srednji pretok Kolpe pri Radencih je 54 m3 • Rečni režim Kolpe je glede na klimatsko področje njenega porečja mogoče imenovati kot celinski evapotranspiracijski-dežni režim. V tem področju pade največ padavin v jesenskem času; čutiti je bližino submediteranskega podnebnega vpliva. • Rečni režim je glede na spreminjanje letnega pretoka dežno- snežni, z močnim mediteranskim poudarkom, saj je najvišji vodostaj novembra in decembra.

17. Kolpa - v večjem delu njenega toka je v 2. kakovostnem razredu, to pa jo uvršča med najbolj čiste slovenske reke. Ob Kolpi je bilo včasih 50 mlinov, žag in kovačij, , ki pa so sedaj opuščeni; ohranjeni so mlin Grbac pri Kostelu, kovačija Verderber prui Bilpi, ostala pa so še imena, ki opozarjajo na to kulturno dediščino - Žaga, Malen, Malence. Tudi jezovi na Kolpi so večji del porušeni, celo zaradi dinamitarjev (brezobzirni ribolov z dinamitom). Znamenitost Kolpske doline so bili viseči mostovi ( pri Srobotniku, pri Slavskem Lazu), povezave med obema bregovoma pa so največkrat opravljali z brodovi. Danes za povezave skrbita cesti na obeh bregovih Kolpe in mostovi pri Kuželju ter Petrini. Kolpa pri Srobotniku

19. SLAVSKI LAZ

20. KOSTELSKO

21. BILPA • Bilpa je najmočnejši kraški izvir ob Kolpi, ki se ob močnih deževju spremeni v kraški bruhalnik. • Vode pritekajo z obsežnega zaledja našega največjega kraškega Kočevskega polja. Del voda s tega polja odteka proti Suhi krajini, zaradi bifurkacije pa se del voda Rinže odteka podzemno proti Kolpi, na površje pa pritečejo v izviru Bilpe, nekaj 10m od Kolpe. • V skalni steni nad izvirom Bilpe so v višini 75 m spodmoli v tri kraške jame. • Nedaleč od izvira Bilpe je stara kovačija….., ena najbolj poznanih v dolini Zgornje Kolpe.

22. BILPA

23. GRAD KOSTEL Grad Kostel je eden največjih grajskih kompleksov v Sloveniji in najpomembnejša znamenitost Kostelskega. Prva naselitev je bila tukaj že v paleolitiku, kasneje v bakreni dobi, prvi grajski stolp pa je iz leta 1225. Grajski kompleks tvorijo Zgornji grad, Spodnji grad, cerkev Sv.treh kraljev, Trg. Zgornji grad iz leta 1333 je bil nad 170 let v posesti Ortenburžanov, nato od leta 1420 do 1456 v lasti Celjskih, ki so grad močno razširili in mu dali tipično obliko (Valvasorjev bakrorez). Po izumrtju Celjskih so grad prevzeli Habsburžani in ga dajali v zakup, predvsem kot obrambno trdnjavo proti turškim vpadom, ki so na Kostelsko vdirali več kot 100 let , od leta 1469 do 1585.leta. Gornji grad so dokončno porušili Napoleonovi vojaki leta 1809, nato pa se je začel razvijati Spodnji grad, ki je živel vse do leta 1943, ko je bil požgan. Trg je nastal pod gornjim gradom kot naselje že za časa Celjskih. Njegovi prebivalci so se ukvarjali predvsem s trgovino z obmorskim i kraji ( sol, južno sadje). Ob vdorih Turkov so se za ozidje Trga zatekali okoliški prebivalci. Cerkev Sv.treh kraljev je iz 16.st., ima pa tipičen baročni zvonik s tremi zvonovi.

24. KOSTEL - ZGORNJI GRAD IN CERKEV SV. TREH KRALJEV

25. KOSTEL - TRG POD ZGORNJIM GRADOM

28. NEŽICA Ob glavni cesti iz Kočevja proti Petrini je tik ob cesti slap, ki pada če 15 m visoko dolomitno stopnjo, obdano z lehnjakom; tudi Tišenjpoljski slap po vasi z istim imenom.

29. KURJA GLAVA – po legendi so Turki na tem mestu klali na njihovih pohodih po Kostelskem nakradene kure

30. KUŽELJ IN KUŽELJSKA STENA V OZADJU Kuželj( tudi Kranjski Kuželj)- največja vas vz gornjem delu Kostelskega, ki je stisnjena med Kolpo in mogočno Kuželjsko steno. Ime je dobil po predniku, ki je tukaj strojil kože. Kuželj je še pred 70 leti štel 150 prebivalcev, danes pa jih tu živ 4x manj. Kuželj ima povezavo z mostom s sosednjim Hrvaškim Kuželjem; ljudje z obeh bregov so od nekdaj povezani, v Hrvaškem Kuželju pa je tudi skupna farna cerkev

31. Srobotnik - najzahodnejši zaselek v kostelski občini, ki pa je demografsko skoraj izumrl; še pred 70 leti je tu živelo 28 ljudi, sedaj pa ? ( verjetno le trije “ vikendaši “). Srobotnik leži tuid na meji med kostelskim in osilniškim( dolenjskim) narečjem. Ta regija je bila v časih Avstrogrske zelo revna, zato ga je že Marija Terezija “ kot najrevnejši kraj v vsem cesarstvu” oprostila davkov. V vasi je ohranjen zvonik na treh stebrih (stubih) z zvonom, kjer do vaščani zvonili triktat na dan in ob smrti domačih, v zaelku pa cerkve ni bilo. Ob zvoniku je zelo značilno razpelo, “ ploščati Kristus” kot posebnost teh krajev. Na prelazu nad vasjo je cerkev Sv. Ane, ki je že v občini Osilnica, tu pa vstopamo v Deželo Petra Klepca, v Osilniško dolino.

32. POGLED S SV.ANE PROTI ZAHODU

33. Dragarska dolina pod vznožjem Goteniške gore sega v nizu Notranjskih podolij najdlje proti JV.

34. POGLED S SVETE ANE PROTI VZHODU

35. Peter Klepec - Mitološki ljudski junak doline in bližnje okolice. Že kot otrok je šel za vaškega pastirja. Ljudska pripoved govori, da so mu vile , ki jim je z vejami naredil senco pred žgočim soncem, v zahvalo podarile silno moč. Kot dober človek je moč uporabil le za pomoč ljudem v stiski. Ko so nekoč prišli Turki v Osilnico in šli s konji celo v osilniško cerkev, je Peter Klepec prišel Osilničanom na pomoč; izdrl je smreko in z njo nagnal Turke iz Osilniške doline.

37. DOLINICA MIRTOVIŠKEGA POTOKA

38. MIRTOVIŠKI POTOK

39. Mirtoviški potok – izjemna naravna danost Kolpske doline, ki pa jo je javnost spoznala, žal, po nerazumljivi napaki oblasti ( spor traja že več kot 10 let), ki je dopustila grob poseg v to rečno dolinico- graditev male hidroelektrarne. Mirtoviški potok izvira izpšod pragozdnega Krokarja ( 1122 m), nato pa si je strugo vrezal v apnenčast svet, ustvaril številne pragove, jezove, brzice, sipine in korita. Tu se je v odmaknjenosti od ljudi ohranjal poseben biotop, z redkimi vrstami rastlinskega ( Blagajev volčin) in živalskega sveta( vidra). Se bo ohranil, ali pa kljub protestom najširše slovenske javnosti zaradi nekaj kw elektrike izginil?

40. RIBJEK POD LOŠKO STENO

41. Cerkev sv. Egidija V Osilniški dolini se je iz davnine ohranilo vseh sedem cerkva in vsaka ima nekaj posebnega. Najstarejša na vsemi Kočevskem ( tu sicer ni veliko cerkva zaradi množičnega rušenja iz 2.vojne) pa je cerkev sv. Egidija v Ribjeku. Glavni oltar v cerkvi nosi letnico 1681. Zunanjost je bogato okrašena s šivanimi robovi, poslikani z okenskimi špaletami, posvetilnimi križi in ostanki fresk. V celoti ohranjena poznorenesančna arhitektura ima zelo kakovostno baročno opremo. Glavni oltar in oba stranska ( sv. Barbara, . sv. Andrej) sodijo v skupino zlatih oltarjev, izdelanih l. 1697. Ob severni steni stoji prižnica, poslikana s slikami štirih evangelistov. Iz 17. stoletja je tudi leseni kasetirani strop v cerkveni ladji.

42. LOŠKA STENA Loška stena se kot skalni pomol izteza nad Kolpo in je ena od najbolj značilnih točk Zgornje Kolpske doline. Je kraj neokrnjene narave, bogatega živalskega sveta in značilnih toploljubnih drevesnih vrst, višje pa tudi gorskega cvetja. Z roba Loške stene je razgled po vsej Zgornji Kolpski dolini in Gorskem Kotarju.

43. LOŠKA STENA

44. Dolina Čabranke in v ozadju Osilniška dolina s sotočjem Kolpe in Čabranke

45. Kmetijske površine se na 800 m visoki kraški planoti, obdani z najobsežnejšimi gozdovi v Sloveniji, zaraščajo.

46. Plošča na cerkvenem zidu v Dragi nas spomni, da so bili v teh krajih vse od 14. st. do leta 1942 najštevilčnejši Kočevski Nemci. Kar je ostalo njihovih potomcev, so razseljeni po vsem svetu.

47. Nagrobnike Kočevskih Nemcev, ki so bili desetletja opuščeni, so na pokopališču v Dragi postavili kot pripoved o zgodovini Drage.

48. Suha kraška dolina ( uvala) Loškega potoka pri vasi Retje