UVOD V PSIHOLOŠKO DIAGNOSTIKO

1. Dr. Emil Benedik, specialist klinične psihologije UVOD V PSIHOLOŠKO DIAGNOSTIKO

2. Literatura Avsec, A. (2007). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: FF. Berger, J. (2003). Sinopsis pitanja psihološke procene ličnosti i integracije. Beograd: Centar za primenjenu psihologiju. Beutler, L. E., Groth-Marnat, G. (2003). Integrative assessment of adult personality. New York: The Guilford Press. Kernberg, O. F. (1986). Severe personality disorders. Psychotherapeutic strategies. New Haven: Yale University Press. McWilliams, N. (1994). Psychoanalytic diagnosis. Understanding personality structure in the clinical process. New York: The Guilford Press. Wiggins, J. S. (2003). Paradigms of personality assessment. New York: The Guilford Press.

3. Literatura Benedik, E. (1997). Problem pojmovanja in klasificiranja motenj osebnosti. Psihološka obzorja, 6 (3), 77-85 Benedik, E. (2000). Kako psihiatrični bolniki doživljajo sebe in bližnje osebe. Anthropos 32, (3-4), 51-62. Benedik, E. (2002).Problemi in možnosti uporabe osebnostnih vprašalnikov pri psihiatričnih bolnikih. Psihološka obzorja, 11 (4), 141-148 Benedik, E. (2004). Vprašalnik motenj osebnosti: razvoj in preliminarna raziskava. Psihološka obzorja, 13 (3), 119-138 Benedik, E. (2004). Ocenjevanje osebnosti v sodnem izvedenstvu. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 55(4), 395-402 Benedik, E. (2007). Ugotavljanje lažnega prikazovanja sebe s pomočjo psiholoških testov in tehnik. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 58 (4), 372-382.

4. Vsebina pomen psihološkega ocenjevanja in diagnostike v psihoterapevtskem in svetovalnem procesu, osnovne teorije in metodologija psihološkega ocenjevanja, merske tehnike in pripomočki, ocenjevanje kognitivnih funkcij, emocij in psihosocialnih vidikov posameznika, ocenjevanje osebnosti in prilagoditvenih zmožnosti, diagnostika psihičnih motenj in ocenjevanje specifičnih vidikov posameznikovega delovanja (npr. ocenjevanje motivacije), značilnosti psihološkega ocenjevanja v specifičnih pogojih in pri delu z različno populacijo, psihološko ocenjevanje pri načrtovanju, spremljanju, prognostiki in evalvaciji psihoterapevtskega pocesa, samoocenjevanje, etični in pravni vidiki psihološkega ocenjevanje v psihoterapevtskem procesu

5. Diagnosis = spoznanje, razsojanje

6. Namen psihološkega ocenjevanja Naročniki klinično psihološkega pregleda napotijo posameznika na pregled z namenom, da bi bolje spoznali svojega klienta. Običajno jih ne zanimajo testni rezultati ali značilnosti določene populacije, ampak želijo najti odgovor na konkretne probleme posameznika. Interpretacija testnih rezultatov mora biti prilagojena okoliščinam, pogojem, zahtevam in pričakovanjem konkretnega posameznika, ki je v ocenjevalnem postopku ter mora prispevati k razrešitvi njegovih težav.

7. Psihološko mnenje Je rezultat psihološke ocene in odraža kompleksnost psihološkega sistema Lahko predstavlja odgovor na vnaprej zastavljena vprašanja Je prilagojeno naročniku (npr. zdravstveni ustanovi, sodišču, šoli, socialnovarstveni ustanovi, delovni organizaciji)

8. Namen psihološkega ocenjevanja Zdravstvo Pravosodje Socialno varstvo Izobraževanje Marketing Kadrovanje

9. Namen klinično psihološkega ocenjevanja Oblikovanje smernic za psihološko pomoč Pomoč pri diagnosticiranju bolezni in motenj Ocena posameznikovih sposobnosti in osebnostnih lastnosti za različne namene

10. Zakaj klinično psihološko ocenjevanje v psihoterapevtskem procesu? Diagnostična in prognostična ocena za načrtovanje psihoterapevtskega procesa Spremljanje in evalvacija psihoterapije

11. Načrtovanje psihoterapije Narava psihičnih težav - simptomatika (vrsta, intenzivnost, potek) Sprožilne situacije Razvojne značilnosti Osebnostne značilnosti (npr. mentalne sposobnosti, osebnostne lastnosti, prilagoditvene zmožnosti) Motivacija, pričakovanja in cilji terapije Somatsko-biološki, socialni in materialni pogoji za izvedbo psihoterapije

12. Teorija in metodologija klinično psihološkega ocenjevanja PSIHODIAGNOSTIKA IN PSIHOLOŠKA MNENJA I.

13. Merjenje, diagnosticiranje, ocenjevanje Nominalna, ordinalna, intervalna in racionalna raven merjenja Diagnosticiranje: ugotavljanje in določanje (npr. bolezni, lastnosti) = nominalna, kategorialna raven Ocenjevanje = ordinalna, dimenzionalna raven

14. Kategorije in dimenzije psihičnih lastnosti

15. Merjenje v medicini Medicinski klasifikacijski sistemi so pogosto kategorialni (bolezen, motnja je ali ni prisotna) Kljub temu so številni merjeni pojavi v medicini kontinuirano porazdeljeni (npr. visok krvni tlak). Gre za interakcijo med kvantiteto in kvaliteto (dialektični materializem)

16. Psihiatrično diagnosticiranje in klasifikacijski sistemi Klasična psihiatrija izhaja iz klasičnega medicinskega kategorialnega in somatskega modela (je bolezen – ni bolezen) Psihiatrične klasifikacije so kategorialne in simptomatske

17. Mednarodna klasifikacija bolezni: ICD-10 Motnja (disorder) – klinično prepoznaven niz simptomov ali vedenj, ki so povezani z notranjo stisko (distress) in z osebnostnimi disfunkcijami. WHO, 1992

18. Kategorije ICD-10 Organske mentalne motnje (demence, delirij) Mentalne in vedenjske motnje kot posledica uživanja psihoaktivnih snovi (npr. odvisnost) Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje Motnje razpoloženja (npr. depresija) Nevrotske, stresne in somatoformne motnje Vedenjski sindromi povezani fiziološkimi motnjami (npr. motnje prehranjevanja) Motnje osebnosti in vedenja Duševna manjrazvitost Motnje v psihičnem razvoju Vedenjske in čustvene motnje, ki se običajno začnejo v otroštvu in adolescenci Nespecifične mentalne motnje

19. Ameriška klasifikacija mentalnih motenj DSM-IV Večosna klasifikacija upošteva bio-psiho-socialni pogled na duševne motnje: Klinične motnje Motnje osebnosti in duševna manjrazvitost Splošni somatski pogoji Psihosocialni in okoljski problemi Splošna ocena delovanja (GAF) APA,1994

20. Primer: kriteriji za antisocialno motnjo osebnosti (po DSM-IV) Trajen vzorec neupoštevanja in kršenja pravic drugih, ki se pojavlja od 15. leta starosti in kaže na (3 ali več) sledeče značilnosti: neprilagajanje družbenim normam z neupoštevanjem zakonov in ponavljanjem kaznivih dejanj; prevare, kot so pogosto laganje, lažno predstavljanje ali sleparjenje drugih za dosego lastnih koristi ali zadovoljstva; impulzivnost ali pomanjkanje načrtovanja; razburljivost in agresivnost, ki se odraža v pogostih pretepih ali napadih; nepremišljenost, ki ogroža varnost sebe in drugih; neodgovornost, ki se kaže v ponavljajoči nedoslednosti v službi ali nespoštovanju finančnih obveznosti; pomanjkanje občutij krivde in brezbrižnost ob povzročanju škode, zlorabi ali tatvini; Oseba je stara vsaj 18 let. Motnje vedenja so se pojavile že pred 15. letom (agresija do ljudi in živali, uničevanje stvari, laži, tatvine in resno kršenje družbenih pravil, kot so npr. uhajanje od doma, pogosti izostanki iz šole). Antisocialno vedenje ni posledica shizofrenske ali manične epizode. APA, 1994

21. Težave psihiatričnih klasifikacij Problem razmejitve med normalnim, zdravim in patološkim: kategorije in dimenzije Problem simptomatskih in “vedenjskih” klasifikacij Problem odnosov med posameznimi motnjami Problem kriterijev za posamezne motnje, ki so rezultat različnih teorij in izhodišč

22. Normalno, zdravo in patološko • Normalno: statistični, kvantitativni pojem, “tisto, kar je na sredini”, povprečno. • Normalno še ne pomeni zdravo, kakor tudi nenormalno še ni patološko (Jaspers, 1965). • Normativnost: biti zdrav ne pomeni samo biti normalen v določeni situaciji, ampak tudi biti normativen ob spremembah. Človek je bolan, ko lahko dopusti samo eno normo. (Canguilhem, 1966). • Zdravo – patološko: medicinska, kategorialna pojma, kljub temu da so tudi mnogi pojavi v somatski medicini kvantitativno porazdeljeni. • Zdravje je sposobnost notranje in zunanje prilagoditve (ego psihologija).

23. Razvoj taksonomije v medicini Klasifikacije znakov, simptomov in sindromov. Klasifikacije strukturalnih anomalij. Klasifikacije motenj funkcij ali patofiziologije. Etiološke ali kavzalne klasifikacije. Scadding, 1988; po Meyerju, 2004

24. Razvoj taksonomije v medicini Razvoj znanosti pomeni pojasnjevanje vse večjega števila fenomenov z vse bolj splošnimi zakoni. Razvoj medicine ne pomeni množenja sindromsko in simptomatsko definiranih motenj, kot je to primer v sodobni DSM klasifikaciji (V zadnjih 40 letih se je število diagnostičnih kategorij DSM povečalo za 300%), ampak redukcija klasifikacije zaradi znanstvenih spoznanj s področja strukture, funkcije in etiologije motenj (Houts, 2004). Scadding, 1988; po Meyerju 2004

25. Problem kriterijev za posamezne motnje Sedanja razporeditev je arbitrarno določena in je rezultat različnih teoretskih in empiričnih izhodišč, pogosto pa celo rezultat konsenza in lobiranja vplivnih skupin (npr. farmacevtske industrije). DSM-IV v veliki meri temelji na opisih vedenja in simptomov, ne pa osebnostnih potez. To lahko hitro privede do zmede, saj je vedenje lahko zelo spremenljivo npr. pri določeni motnji osebnosti. Za nobeno mentalno motnjo DSM niso značilni specifični simptomi. Za razliko od splošne medicine, kjer so simptomi odvisni od bolezni, je v psihiatriji sama bolezen simptom (Beutler in dr., 1998).

26. Alternativna klasifikacija: Psihodinamski diagnostični priročnik - PDM Dimenzije ocenjevanja: P os: Osebnostni vzorci in motnje (simptomi v povezavi z osebnostjo) M os: Mentalno delovanje (npr. splošne kognitivne in izvršitvene funkcije, zrelost identitete, zmožnost introspekcije, kapacitete za diferenciacijo in integracijo, zmožnost vživljanja, mentalizacija), regulacija emocij in impulzov, obrambno varovalni in prilagoditveni mehanizmi, kakovost medosebnih odnosov in zmožnost za intimnost in obvladovanja okolja, reševanje problemskih situacij) S os: Manifestni simptomi in težave (subjektivni vidik motenj) Alliance of Psychoanalytic Organizations, 2006

27. Odnos med površinskimi in izvornimi, globinskimi psihičnimi značilnostmi Musek, 2005

28. Nozološka dilema Lahko so prisotne različne povezave med temi stopnjami. Dva v osnovi različna pojava sta si lahko podobna na površinski, manifestni ravni in različna na latentni, globinski ravni ali obratno. Prav tako je mogoče ujemanje ali razlikovanje na obeh ravneh. Na podlagi ene značilnosti zato še ne moremo sklepati o globlji oz. temeljni osebnostni strukturi posameznika. Millon, 1996

29. Povezave med psihičnimi pojavi Musek, 2005

30. Biopsihosocialni model Po biopsihosocialnem modelu razlage nastanka duševnih motenj (Paris, 1994) noben etiološki dejavnik (ne psihološki, biološki ali socialni) nima prevlade nad drugim. Od strukture oz. značilnosti osebnosti in prilagoditvenih funkcij je odvisno, ali se bo na psihosocialne obremenitve odzval na zdrav ali bolezenski način (Millon, 1996). Osebnost je na nek način podobna imunskemu sistemu, ki je izpostavljena večjim ali manjšim psihofizičnim obremenitvam.

31. Klinično psihološka ocena Gre za oceno posameznikove (globlje) strukture, notranje dinamike in delovanja, ne samo zunanjih, vedenjskih značilnosti. Pomeni znanstveno razumevanje interakcije med pacientovimi aktualnimi simptomi, osebnostnimi potezami in psihosocialnimi dejavniki. Združuje kategorialni oz. tipološki in dimenzionalni pristop z modelom prototipa. Združuje idiografski in nomotetični pristop. Millon, 1996; 2004

32. Klinično psihološko ocenjevanje je metoda psihološkega poizvedovanja, merjenja, opisovanja in pojasnjevanja psiholoških značilnosti posameznika, ki se uporablja v raziskovalne in praktične (npr. terapevtske) namene. To ni metodološko jasno definiran postopek ali instrument, ampak ime za metodološki okvir, ki se prilagaja glede na pogoje, namen in konkretne cilje. To je multidisciplinarni postopek, ki vključuje znanja iz psihologije, psihiatrije, nevrologije, pedagogike, defektologije in sorodnih ved. Klinično psihološko ocenjevanje zajema postopke psihološkega in psihiatričnega diagnosticiranja, v največji meri pa ocenjevanje in postavljanje zaključkov s pomočjo psiholoških merskih instrumentov. Berger, 2003

33. Proces klinično psihološkega ocenjevanja To je kompleksen proces, ki vključuje več stopenj: opredelitev problema oz. konkretnega vprašanja v okviru izbranih teoretskih izhodišč; določitev načrta ocenjevanja, izbor merskih pripomočkov in postopkov; izvedba merjenja osebnostnih značilnosti; registracija rezultatov merjenja; interpretacija rezultatov merjenja glede na statistične norme in teorijo, na kateri temelji posamezni merski instrument; sinteza posameznih interpretacij in umeščanje v teoretske in klasifikacijske sisteme; interpretacija ugotovitev psihološkega pregleda glede na druge vire (npr. medicinsko dokumentacijo); odgovori na konkretna vprašanja oz. zastavljene probleme.

34. Značilnosti psihološkega ocenjevanja je bolj podobno načrtovanju in izvajanju raziskave ter izgrajevanju teorije kot pa standardnemu laboratorijskemu preverjanju. je induktivno-deduktivna metoda, ko na podlagi konkretnih informacij in rezultatov merjenja ustvarimo splošne zaključke, ki nam služijo za razlago konkretnega vedenja. vključuje postopke, ki so lahko zelo objektivni, standardizirani oz. znanstveno preverljivi, pa tudi tiste, ki so lahko subjektivni, odvisni od izkušenj in znanja ocenjevalca. Slednje velja predvsem za stopnje od 5 do 8. Do različnih mnenj prihaja predvsem v teh fazah. Problem sodelovanja v ocenjevanju: Nemotiviranost za sodelovanje ali nameren poskus izkrivljanja rezultatov lahko bistveno zoži možnosti ocenjevanja osebnosti.

35. Značilnosti klinično psihološkega ocenjevanja Sodobno klinično psihološko ocenjevanje osebnosti bi lahko označili kot eklektično in multimetodično, t.j. psihologi pri svojem delu uporabljajo različne merske pripomočke, ki so rezultat različnih ocenjevalnih paradigem in teorij. Kljub pogosto si nasprotujočim konceptom, ki izhajajo iz teh usmeritev, se predstavniki različnih šol nekako strinjajo glede osnovnih merjenih konstruktov, pa tudi o učinkovitosti uporabe več različnih ocenjevalnih metod. Zaključek oz. končna ocena predstavlja integracijo različnih ocenjevalnih paradigem.

36. Paradigme psihološkega ocenjevanja Paradigma pomeni ozadje niza splošno sprejetih prepričanj, orientacij in pravil, ki vpliva na konstrukcijo, obdelavo in interpretacijo testov osebnosti. Paradigma tu ni mišljena v Kuhnovem smislu, po katerem so socialne znanosti zaradi pomanjkanja splošnega konsenza o osnovnih psiholoških konceptih in različnih nasprotujočih si teorij, standardov in metod raziskovanja še vedno v predparadigmatskm obdobju.

37. Paradigme psihološkega ocenjevanja Psihodinamična (Freud, Rapaport, Kohut, Kernberg, Blatt, psihoanaliza, t. objektnih odnosov, razvojna pa, self psihologija, intervjuji, asociacijski, reprezentacijski in projekcijski testi, Rorschach Kognitivna (Kelly, Chomsky, Beck, Bandura: socialno kognitivna psihologija, nevropsihologija, lingvistika, računalniški modeli, eksperiment, ocenjevalne skale, vprašalniki) Interpersonalna (Sullivan, Mead, Leary, Guttman, Wiggins, Benjamin), vprašalniki medosebnih odnosov Personološka (Allport, Murray, Freud, Erikson, McAdams), psihobiografski intervjuji, življenjske zgodbe Multivariantna (Galton, Cattell, Eysenck, Norman, Costa & McCrae), vprašalniki osebnostnih potez oz. dimenzij, 5-faktorski model Empirična (Kreapelin, Hathaway in McKinley, Meehl, Graham), modeli mentalnih motenj, MMPI Wiggins, 2003

38. Psihodinamična paradigma Vedenje je multiplo determinirano. Izvore determinacije lahko razumemo kot različne vidike s katerih lahko razložimo vedenje: Dinamični: energija nagonov in njihova usmerjenost; Ekonomični: načni praznenja, porazdeljevanja in transformacije nagonske energije; Strukturalni: relativno trajna organizacija in funkcija psihičnih procesov; Razvojni: zgodovina in razvoj psihičnega življenja, način vplivanja preteklih izkušenj na aktualno psihično strukturo in funkcije; Prilagodiveni: način koordinacije nagonov in zahtev realnosti. Rapaport, 1959

39. Kognitivna paradigma Kognitiven (lat.) = spoznaven Kognitivna znanost: sinteza kognitivne psihologije (npr. psihologija osebnih konstruktov, Kelly), lingvistične teorije (Chomsky), nevroznanosti, modelov umetne inteligence in določenih filozofskih smeri. Kognitivne sheme kot vsebina (Beck) in struktura (Blatt), ki posreduje pri procesiranju informacij.

40. Medosebna paradigma Osnovna naloga psihiatrije je raziskovanje medosebnih odnosov v konceptualnem okviru Lewinove teorije polja. Gre za preučevanje interakcij med ljudmi v običajnem okolju. Patologija je produkt komunikacijskih vzorcev, ki jo tudi vzdržujejo Sullivan, 1953

41. Osnovne postavke medosebne paradigme Osebnost nastane pod vplivom sile medosebnih polj Medosebna polja predstavljajo konkretne posameznike, s katerimi je oseba v interakciji, pa tudi širše socialno in kulturno okolje. Medosebni odnosi so primarno motivirani s težnjo po pozitivnem samovrednotenju (moči) in željo po varnosti (povezanosti). Po teoriji socialne izmenjave sta status (samospoštovanje) in ljubezen (sprejemanje) osnovna vira izmenjave v socialnih interakcijah. Sullivan, 1948; Foa in Foa, 1974

42. Strukturalna analiza socialnega vedenja Benjamin, 1996 Tri-krožni model osebnosti, katerega osnovne koordinate so: emancipacija-kontrola, in ljubezen-agresija. To vedenje je lahko usmerjeno proti sebi, proti drugi osebi ali je definirano kot introjekcija (odnos do sebe kot ga je imela pomembna oseba do nas).

43. Strukturalna analiza socialnega vedenja (Benjamin, 1996)

44. Personološka paradigma: Persona Izraz “persona” je latinskega izvora in je prvotno označeval gledališke maske, ki so jih uporabljali za uprizarjanje grških iger. S tem je skušal poudariti razliko med masko, obrazom, ki ga kažemo drugim in nas takšne poznajo ter igralcem z avtentičnimi značilnostmi, ki stoji za to masko. Allport

45. Personološka paradigma Personološka paradigma temelji na psihološkem preučevanju življenjepisov – psihobiografij ali potekov kliničnih primerov. individualizirana oz. idiografska in celostna metoda opisovanja osebnosti Začetki: Freudove analize življenjepisov znanih osebnosti npr. Leonarda da Vincija, opisal pa je tudi svoje kliente v psihoanalizi (npr. Dora, Mali Hans, Podganar, Volčji človek). Znane primere psihobiografskih analiz so predstavili tudi Jones, Abraham, Murray, White, McClelland, Allport, Erikson in Aleksander Wiggins, 2003

46. Intervju kot personološka metoda Kot pripomoček za identifikacijo ključnih dogodkov, pomembnih oseb, tem in problemov, osebnih ideologij, doživljanj in pričakovanj, ki nastopajo v posameznikovem življenju Navodilo: opišite svoje življenje kot bi bila knjiga sestavljena iz več poglavij. Gradnjo identitete sebe razumemo s pomočjo kreacije mitičnih življenjskih zgodb, ki predstavljajo integracijo spominov preteklosti, doživljanja sedanjosti in predvidevanj prihodnosti. Pri tem ni tako pomembno kj se je v resnici zgodilo kot pa kako posameznik interpretira svojo preteklost in predvideva bodočnost. Osebni mit je ključnega pomena za razumevanje osebnosti. McAdams, 1993

47. Multivariantna paradigma Cattell: iskanje izvornih potez s pomočjo faktorske analize Te predstavljajo genotip osebnosti, ki je rezultat vplivov okolja in genskega materiala. Na podlagi Allport – Odbertovega seznama 18000 pridevnikov, ki se nanašajo na osebnost, je sestavil 35 bipolarnih clustrov površinskih potez, s pomočjo faktorske analize pa je iz teh izločil 12 izvornih faktorjev. Faktorski osebnostni vprašalniki: Cattell, Eysenck, McCrae & Costa

48. Empirična paradigma Emil Kreapelin (1896) je kot začetnik psihiatrične taksonomije v svojem znanem modelu mentalnih in nevrotičnih bolezni ločeval med: organskimi stanji, toksičnimi psihozami, endogenimi psihozami in deviantnimi osebnostmi. Z dodatkom nevrotičnih motenj se je ta model ohranil do danes in predstavlja osnovo psihiatričnih klasifikacij mentalnih motenj.

49. Emipirična paradigma Empirična paradigma v ocenjevanju osebnosti pomeni razumevanje osebnosti s pomočjo psihopatoloških modelov, ki so rezultat kliničnih izkušenj. V okviru tega so nastali psihološki instrumenti, ki bi lahko služili za diagnosticiranje osebnosti oz. njenih motenj, najpomembnejši med njimi je Minnesotski multifazični osebnostni vprašalnik MMPI(Hathaway in McKinley, 1943)

50. K skupni paradigmi: Integrativni model psihološkega ocenjevanja Kognitivni – psihodinamski - medosebni vidik Idiografska – nomotetična raven Intersubjektivno – intrasubjektivno Struktura - proces Objektivno – subjektivno Dimenzije - kategorije Površina - globina Ravni interpretacije: Item – skala – profil