MEDNARODNOPRAVNI VIDIKI POLOŽAJA IN PRAVIC PRVOBITNEGA PREBIVALSTVA

1. MEDNARODNOPRAVNI VIDIKI POLOŽAJA IN PRAVIC PRVOBITNEGA PREBIVALSTVA Gregor Maučec

2. Prvobitni prebivalci (okrog 370 milijonov) so del prebivalstva v svetu, ki ima kot celota podobne značilnosti, kar zadeva njihovo zgodovinsko usodo, socialne in ekonomske okoliščine, v katerih živijo ter pravni status, ki ga imajo sedaj • Prebivalstvo obeh Amerik (Indijanci, Inuiti), Avstralije (Aborigines), Nove Zelandije (Maori), Grenlandije (Inuiti oz. Eskimi) in Evrope (Sami oz. Laponci) • Kriteriji, po katerih prvobitno prebivalstvo razlikujemo od “navadnih” narodnih, etničnih, verskih in jezikovnih skupin: gre za “skupnosti, narode in nacije”, ki so se razvijale na zadevnih ozemljih “pred invazijo in kolonialnim osvajanjem” – te skupnosti so trdno povezane z ozemljem, na katerem so že od nekdaj živele in to ozemlje zagotavlja njihovo posebno socialno, duhovno in kulturno identiteto, po kateri se prvobitne skupnosti ločijo od vseh drugih skupnosti; v zadnjih letih je tudi mednarodno pravo človekovih pravic vse bolj priznavalo to mnogostransko, globoko in posebno (kolektivno) razmerje med prvobitnimi prebivalci in zemljo njihovih prednikov, zlasti močno ekonomsko odvisnost prvobitnega prebivalstva od te zemlje

3. ILO se je že nekaj let po 1. sv. vojni začela ukvarjati s problemom varstva delovnih pravic prvobitnega prebivalstva, ki je bilo podvrženo grobemu izkoriščanju in diskriminaciji; l.1926 je ILO ustanovila Delovni odbor za prvobitno prebivalstvo – na pobudo tega odbora je ILO v 30-ih letih sprejela vrsto priporočil in konvencij o prisilnem delu in praksi rekrutiranja delovne sile iz vrst tega prebivalstva • Po 2. sv. vojni so ustanovili nov Strokovni odbor; l. 1953 je ILO objavila obsežno poročilo o “življenjskih in delovnih pogojih prebivalstva v neodvisnih deželah” • Konvencija št. 107 o prvobitnih in drugih plemenskih skupnostih iz l. 1957 izraža takratne asimilacijske težnje v zvezi s prvobitnim prebivalstvom, vendar mu priznava načelo ne-diskriminacije, pravico do individualne in kolektivne posesti zemlje, pomembnost običajnega prava prvobitnega prebivalstva in pravico do odškodnine za zemljo, ki jim jo je odvzela država

4. L. 1986 se je v okviru ILO po pritiskih organizacij prvobitnega prebivalstva in mnogih mednarodnih nevladnih organizacij na ILO naj spremeni svojo asimilacijsko politiko do tega prebivalstva in po objavi obsežne študije o tem prebivalstvu, ki jo je pripravil posebni poročevalec Podkomisije ZN za preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin (študija obravnava temeljna načela, politike in upravne ukrepe, ki bi lahko prispevali k odpravi diskriminacije prvobitnega prebivalstva in vsebuje določene ideje za opredelitev prvobitnega prebivalstva s stališča MP, prav tako je v njej predvidena priprava Deklaracije o pravicah in svoboščinah prvobitnega prebivalstva kot osnova za morebitno Konvencijo o tem vprašanju), pričel postopek za revizijo Konvencije št. 107 – revidirana Konvencija št. 169 o prvobitnih in plemenskih ljudstvih v neodvisnih državah je bila sprejeta l. 1989 na Generalni konferenci ILO (veljati je začela l. 1991)

5. vsebina Konvencije št. 169 je sistematično razdeljena v šest delov, ki podrobneje obravnavajo vprašanja, kot so splošna politika, pravice do zemlje, rekrutiranje in pogoji za delo, poklicno usposabljanje, obrt in ruralne industrije, socialna varnost in zdravje, izobraževanje in sredstva za komuniciranje, čezmejni stiki in sodelovanje, upravna vprašanja in splošne določbe • Konvencija ILO št. 169 vsebuje tudi obveznost držav, da se posvetujejo s prvobitnim prebivalstvom, kadarkoli sprejemajo zakone ali upravne ukrepe za to prebivalstvo, posebne ukrepe o zaščiti interesov tega prebivalstva pa lahko sprejmejo le z njegovim pristankom

6. Slabosti Konvencije št. 169: v njej ni določb, ki bi prvobitnemu prebivalstvu priznale absolutni in dokončni nadzor nad stvarmi, ki zadevajo njegov razvoj (to je bila zahteva mnogih zagovornikov pravic tega prebivalstva); nekateri so bili mnenja da daje nova konvencija manj popolno varstvo zemljiških pravic prvobitnega prebivalstva kot Konvencija iz l. 1957 • v Konvenciji št. 169 so izraz “prvobitno prebivalstvo” zamenjali s terminom “prvobitna ljudstva”, pri čemer pa uporabe naziva “ljudstva” ne gre razumeti v smislu, da ima kakršnekoli posledice, kar zadeva pravico ljudstev do samoodločbe, ki jo priznavata oba Mednarodna pakta o človekovih pravicah iz l. 1966

7. Mednarodnopravna definicija prvobitnega prebivalstva: • za enkrat še ne obstaja univerzalno sprejeta pravna definicija, čeprav lahko najdemo kar nekaj poskusov opredelitve tega termina s strani učenjakov, pravnih strokovnjakov in posameznikov, ki se ukvarjajo z razvojem prvobitnega prebivalstva • definicija, ki jo je predlagal posebni poročevalec Podkomisije za preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin Jose R. Martinez Cobo (l. 1983), se navadno navaja kot najbolj avtoritativna: “prvobitne skupnosti, ljudstva in narodi so tisti, ki glede na njihovo zgodovinsko kontinuiteto z družbami, ki so se razvijale na teh ozemljih pred invazijo in kolonialnim osvajanjem, menijo, da se razlikujejo od drugih sektorjev družb, ki sedaj prevladujejo na teh ozemljih ali njihovih delih. Predstavljajo sedanje nedominantne sektorje družbe in so odločeni ohraniti, razvijati in prenesti na prihodnje generacije ozemlja njihovih prednikov in njihovo etnično identiteto kot osnovo za njihov nadaljnji obstoj kot ljudstev, v skladu z njihovimi lastnimi kulturnimi vzorci, družbenimi institucijami in pravnimi sistemi.”

8. Prvobitna ljudstva so tista, ki so prebivala, prebivajo in želijo ohraniti njihovo močno navezanost na določeno ozemlje – takšna navezanost tega prebivalstva na določeno ozemlje je osrednji in ključni element “prvobitnosti” katerekoli skupine ljudi • Nadaljnji ključni element opredelitve prvobitnega prebivalstva je “dimenzija odnosa odtujitve ali podrejenosti z ozirom na drugo skupino, ki je na to ozemlje prišla kasneje” – prvobitna ljudstva so “prvobitna” zaradi njihovega porekla, saj izvirajo iz populacije, ki je živela v tej državi ali v tej geografski regiji, ki ji zadevna država pripada, v času osvojitve ali kolonizacije ali vzpostavitve sedanjega stanja državnih meja

9. V zadnjih 25-ih letih je v MP mogoče opaziti stalen napredek pri priznavanju, identificiranju in zaščiti pravic prvobitnega prebivalstva • Na podlagi Resolucije Ekonomsko-socialnega sveta ZN (1982/34) je bila v okviru Podkomisije za preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin ustanovljena delovna skupina o prvobitnih prebivalcih, ki je l. 1985 pričela z delom na osnutku Deklaracije o pravicah prvobitnih ljudstev; tekst deklaracije je nastajal celi 2 desetletji in predloženo končno obliko deklaracije je Svet za človekove pravice sprejel l. 2006, GS ZN pa l. 2007

10. Deklaracija ZN o pravicah prvobitnih ljudstev: • dolg in kompleksen dokument s preambulo in 46 členi • prvobitnemu prebivalstvu priznava širok spekter temeljnih svoboščin in človekovih pravic, vključno s pravico do neomejene samoodločbe, do ohranjanja in razvoja njihove lastne kulture, identitete, jezika, pravico do zdravja, izobraževanja in zaposlovanja, neodtujljive kolektivne pravice do lastništva, uporabe in nadzora nad zemljišči, ozemlji in drugimi naravnimi viri ter pravico, da ohranijo in razvijajo njihove lastne politične, verske, kulturne in izobraževalne institucije ter ščitijo njihovo kulturno in intelektualno lastnino • poudarja potrebo po pridobitvi predhodnega prostovoljnega pristanka prizadetih prvobitnih ljudstev v zvezi z dejavnostmi, ki utegnejo vplivati nanje in na njihovo ozemlje • vsebuje zahtevo za pravično in ustrezno odškodnino za kršitve pravic, priznanih z deklaracijo • uvaja jamstva proti etnocidu in genocidu • zagotavlja pravične in obojestransko sprejemljive postopke za reševanje konfliktov med prvobitnimi prebivalci in državami, vključno s pogajanji, mediacijo, arbitražo in nacionalnimi sodišči ter mednarodnimi in regionalnimi nadzornimi mehanizmi za ugotavljanje kršitev človekovih pravic

11. Kot najbolj kontroverzno se je pokazalo vprašanje priznavanja prvobitnim ljudstvom pravice do samoodločbe – v času priprav besedila osnutka deklaracije je več držav izrazilo njihovo nasprotovanje tej pravici, ker bi njeno priznanje po njihovem mnenju lahko škodovalo načelom državne suverenosti in ozemeljske celovitosti • Deklaracija ZN o pravicah prvobitnih ljudstev predstavlja dinamičen razvoj mednarodnopravnih norm in odraža pripravljenost držav članic ZN napredovati v tej smeri - njeno sprejetje jasno kaže, da se mednarodna skupnost odločno zavzema za varstvo individualnih in kolektivnih pravic prvobitnih prebivalcev; deklaracija postavlja pomembne standarde za obravnavanje prvobitnih ljudstev ter predstavlja pomembno orodje za odpravo kršitev človekovih pravic teh ljudstev in jim lahko znatno pomaga v boju proti njihovi diskriminaciji in marginalizaciji vendar deklaracija ni pravno zavezujoči instrument, ki bi državam, ki so sprejele njena načela in standarde, nalagala mednarodnopravne obveznosti, čeprav ne gre oporekati veliki moralni in politični teži deklaracije • V krogih ZN še vedno mogoče zaznati kar precejšen politični odpor proti sprejetju mednarodnopravno zavezujočih standardov o prvobitnem prebivalstvu; sprejetju mednarodnopravnih norm nasprotujejo predvsem države, ki so po kolonizaciji “novih dežel” skoraj v celoti (npr. Argentina) ali v večini (npr. ZDA in Avstralija) uničile prvobitno, avtohtono prebivalstvo na teh ozemljih – to je tudi glavni razlog, da v GS ZN še niso sprejeli mednarodne konvencije, ki bi pravno uredila to področje