Ko bom povzdignjen z zemlje...

1. Ko bom povzdignjen z zemlje... Premišljevanjeo Jezusovem trpljenju in smrti avtor: Antonio Barone; prevod: Peter Pipan; priredba: Aljaž vir: qumran2.net; Getsemani in Golgota,Ljubljana 1903

2. Po zadnji večerji je šel Jezus s svojimi učenci po dolini Jozafat, čez potok Cedron, proti Oljski gori.

3. Jezus, že v bridkosti, je začel postajati žalosten … Naš Zveličar se je hotel podati v samoto še pred svojim trpljenjem, in se z molitvijo pripraviti na trpljenje.

4. Zase Mu tega ni bilo treba; toda nam je hotel pokazati in zapustiti zgled, kako moramo v vseh skušnjavah in težavah življenja pribežati k molitvi,kakor v posvečeno zavetje, kjer nam bo odvzeta teža bridkosti ali pa nam bo podeljena vsaj moč za prenašanje le-teh. Jezus nam je tudi hotel pokazati, kako je Njegov duh pripravljentrpeti in kako On želi tega trpljenja. “S krstom (krvi) moram biti krščen, in kako mi je bridko, dokler se ne dopolni”(Lk 12,50). Ko je Jezus videl, da je z Judežem vse izgubljeno, je šel sam nasproti svojim sovražnikom.

5. Jezus je vse vedel in je stopil naprej, ter jih vprašal: “Koga iščete?” Sovražniki so Mu odgovorili: “Jezusa Nazarečana.” Jezus je tedaj stopil naprej in je nagovoril vojne hlapce.

6. Sam jim je hotel iti nasproti, da bi nam pokazal, kako hrepeni po trpljenju za nas, pa tudi zato, da bi ne bili prijeli Njegovih učencev.

7. Gospod se sam izroči tem krvoželjnim ljudem. Njega čakajo biči, trnje in križ, svojim pa ne dopusti niti, da bi jim bil le las skrivljen in jih varuje.

8. O moj Jezus, celo apostoli so Te zdaj zapustili. In jaz? Ob najmanjši nevarnosti Te zatajim, kakor Pilat si umivam roke v strahu, da ne bi izgubil vplivnega položaja. S Herodom Te zasmehujem, zamenjam Teza Baraboin barantam brez čutaza resnico in pravico …

9. O moj Jezus, kako Te je bolelo, kako je ranilo Tvoje Srce, ko Te je eden Tvojih najljubeznivejšihučencev očitno trikrat zatajil, kakor da bi Te ne bil poznal, in vendar si mu Ti izkazal toliko milosti in dobrot!

10. Iz tega morem spoznati, kako slab je človek, če je sam sebi prepuščen, tudi če je dosegel v ljubezni do Tebe že visoko stopnjo ... Oh, kdo bi se predrznil trditi, da bi bil močnejši v taki nevarnosti, sili, bridkosti in zmoti, v takem boju med ljubeznijo in strahom, oslabljen, zbegan, skoraj nezavesten zaradi bolečin in težav, kakor je bil Peter?

11. ...Trpljenje, ki ga je Jezusu prizadejalo kronanje s trnjem, je bilo najhujše in je trajalo najdlje – nehalo se je šele z Njegovo smrtjo, ker se je vselej ponovilo, če se je le trnjeva krona ali Njegova glava česa dotaknila ...

12. O Gospod, Bog moje duše, ali je mogoče, da se ne braniš vzeti teže križa na svoje rame, ker je Tvoje telo tako oslabljeno zaradi izgube krvi in zdelano zaradi prestanega trpljenja, tako da je Tvoje telo ena sama rana. Veš, da Tvoje moči ne morejo nositi te velike teže, in vendar jo vzameš. O Bog ljubezni, Tvoja ljubezen premore vse in nič ji ni nemogoče.

13. O Bog ljubezni, o ljubezen Božja! Čeprav Ti sam ne morem pomagati Tvojega križa nositi, Te vendar smem s svojim križem spremljati.

14. Spomni se, o Jezus, kar si mi obljubil, da boš vse pritegnil k sebi, ko boš povzdignjen z zemlje.

15. Četudi sem zaradi svojih pregreh slabši kakor nič, vendar zato ne neham biti Tvoje dete. Ko sedaj, o Gospod, vse priteguješ k sebi, oh, stori, da jaz ne bom izvzet.

16. O grešnik! Položi svoje obličje v duhu na Kristusovo obličje. On naj te tolaži. Mir hoče skleniti s teboj in s svojo sveto krvjo, da bi se ti v nebeški ljubezni ogrel! O moj preljubi Jezus! Ti si torej grozd, položen v stiskalnico, iz Tebe teče slaščica večne sprave, vino svete moči, da bi vse pritegnil k sebi!

17. Pritegni me torej k sebi, o moj Bog! Zedini me s seboj, spremeni me popolnoma vase! O ljubezen, o križani Jezus! Pribij me s seboj na ta križ: drugega ne vem govoriti drugega Te ne prositi!

18. Naj bo zaradi mene v tem trenutku vse končano, da le Ti edini, moj Križani Jezus, ostaneš pri meni, ker Ti si ljubezen moje duše, moje zveličanje in moje vse! Ti sam, o Gospod, govori, živi, kraljuj, sekaj, žgi in sežgi moje srce, ker od sedaj naprej hočem biti in ostati ves Tvoj.

19. Oh, obupati nočem čeprav sem najnevrednejša, najnadležnejša stvar, ki je kdaj živela na svetu! Pribežim pod drevo križa, da me valovi obupa ne potegnejo s seboj. Kapljaj name, o draga kri mojega Zveličarja!

20. Ti mi s tisoč jeziki govoriš moji duši: “Zaupaj vame, ki umiram, da bi tebi dodelil življenje! Oh, nagni se k meni, Ti moje zveličanje, moje življenje, moj edini Zveličar, da Tebe, razmesarjenega, trpečega in krvavega ljubega svojega morem objeti. “O sveta smrt, o sladka smrt, o radostno drevo, o neskončna Ljubezen!”

21. Bog je ljubezen, križ je njeno znamenje. Zahvalimo se za to ljubezen, v kateri je vsa našarešitev in vse naše upanje v odrešenje.