Temeljne teze funkcionalizma in njegova kritika

1. Temeljne teze funkcionalizma in njegova kritika

2. Tretji ugovor je naslednji. Če neki stvari podelimo umetniški status, s tem tudi prizadenemo njene estetske lastnosti. Neka stvar utegne imeti nekatere estetske lastnosti še preden si pridobi umetniški status. Pri pridobitvi statusa in kot rezultat tega pa si stvar privzame mnoge druge estetske lastnosti. Te lastnosti utegnejo biti precej drugačne od tistih, ki jih ima sicer od te stvari zaznavno nerazločljiv predmet, ki nima umetniškega statusa, ali od onih, ki jih lahko ima od tega umetniškega dela nerazločljivo umetniško delo, nastalo v drugačnem času.

3. Davies v tej kritiki funkcionalizma zgolj povzema in razvija Dantojeve poante.[1] Danto primerja estetski čut z našimi drugimi običajnimi čuti. Za običajne, tradicionalne čute, naj bi po Dantoju veljalo naslednje dejstvo: četudi se naša vednost o nekem predmetu spremeni, to ne bo vplivalo na to, da bo predmet videti drugačen. Predmet ohrani svoje čutne lastnosti ne glede na naš opis ali klasifikacijo. Torej ne gre pričakovati, da se bodo naša čutna izkustva preoblikovala v skladu s spremembami v opisu predmeta. Nasprotno pa, naši estetski odzivi so pogosto v funkciji naših prepričanj, ki jih imamo o predmetu. V tem je torej tista bistvena razlika med običajnimi čuti in “estetskim čutom”. [1] Glej A. Danto, The Transfiguration of the Commonplace, Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1981 in The Philosophical Disenfranchisement of Art, New York: Columbia University Press, 1986.

4. 1. Za funkcionaliste odločilna lastnost umetniških del ni dejstvo, da so na določen način institucionalno ali zgodovinsko umeščena, temveč da so nekakšen dosežek, pomemben za ljudi. Funkcionalisti pa pojma funkcije ne razumejo diahrono, tako kot se je razvijal skozi čas, temveč sinhrono, podobno kot so strukturalisti razumeli pojem strukture. Ugovor proti funkcionalistom gre v smeri, da so tudi funkcije umetnosti spremenljive, torej imajo svojo zgodovino. Te zgodovinske razsežnosti ne more zajeti noben seznam funkcij umetnosti. To je prvi običajen ugovor proti funkcionalizmu.

5. Funkcionalisti zavračajo misel, da je že dejstvo, da se neko stvar na splošno šteje za umetniško delo, dokončen dokaz za to, da je tudi dejansko umetniško delo. Lahko je ustvarjeno delo, ki ima brezhibne akreditive, lahko mu je pripisan status umetniškega predmeta, pa vendarle ni umetniško delo. Lahko je potegavščina ali pa preprosto spodletel poskus ustvarjanja umetnosti, svet umetnosti pa mu navzlic temu podeli umetniški status, ki si ga kajpada ne zasluži. Funkcionalisti takim delom zanikajo umetniški status, saj bi morala — da bi bila umetniška dela — zadostiti (ali pa bi zanje vsaj morali misliti, da zadoščajo) funkciji umetnosti.

6. Funkcionalisti hkrati tudi zavračajo idejo, da je za neko stvar — da bi le-ta bila umetniško delo — nujno, da je narejena z neko intenco ali pa da je v posebnem odnosu z umetniškimi deli prejšnjega obdobja. Ravno to je tista temeljna lastnost, ki funkcionalistične pristope k definiciji umetnosti ločuje od intencionalnih in zgodovinskih. Tako zgodovinsko umeščanje nekega dela ni nujno za njegovo umetniškost, kajti delo, ki v dobršni meri izpolnjuje pomembne umetniške funkcije, je umetnost ne glede na njegovo zgodovinsko umeščenost.

7. 2. Drugi običajen ugovor proti funkcionalistom je, da njihovo pojmovanje sploh ne dopušča slabe umetnosti oziroma da zamenjuje neumetnost s slabo umetnostjo. Če delo ima funkcionalno pomembne lastnosti, kako je potem lahko slabo? Po drugi strani, če delo takih lastnosti nima, kako je potem lahko — v skladu z funkcionalizmom — umetniško? Gotovo pa je, da obstajajo slaba umetniška dela, če pa neka filozofija umetnosti (v našem primeru funkcionalizem) tega ne more pojasniti, tem slabše zanjo.

8. 3. Tretji ugovor je naslednji. Če neki stvari podelimo umetniški status, s tem tudi prizadenemo njene estetske lastnosti. Neka stvar utegne imeti nekatere estetske lastnosti še preden si pridobi umetniški status. Pri pridobitvi statusa in kot rezultat tega pa si stvar privzame mnoge druge estetske lastnosti. Te lastnosti utegnejo biti precej drugačne od tistih, ki jih ima sicer od te stvari zaznavno nerazločljiv predmet, ki nima umetniškega statusa, ali od onih, ki jih lahko ima od tega umetniškega dela nerazločljivo umetniško delo, nastalo v drugačnem času.

9. Duchampov Vodnjak — kot straniščna školjka si deli svoje lastnosti (vključno z estetskimi) z vsemi drugimi straniščnimi školjkami, kot umetniško delo pa si deli svoje lastnosti s kipi iz marmorja. Estetske lastnosti, ki jih utegne imeti pred pridobitvijo umetniškega statusa, so lastnosti, ki jih ima skupaj z neštevilnimi drugimi straniščnimi školjkami, ki si ne zaslužijo tega statusa. Kot umetniško delo si pridobi številne estetske lastnosti, ki jih druge školjke nimajo (na primer, se nanaša na zgodovino umetnosti in kiparske tehnike, je drzna, domiselna, nespoštljiva, itn.).