NEGATIVNI DRUŽBENI UČINKI MEDIJSKIH PRAKS IN VSEBIN

1. NEGATIVNI DRUŽBENI UČINKI MEDIJSKIH PRAKS IN VSEBIN Nasilne in pornografske vsebine

2. Nasilne podobe Argument za cenzuriranje nasilnih podob: (1) Podobe nasilja spodbujajo nasilje oz. vzročno prispevajo k njemu. (2) Nasilje je huda družbena nadloga. (3) Nasilne podobe so torej družbeno škodljive. (4) Oblast sme sprejeti zakonske ukrepe, s katerimi določeni skupni državljanov omeji svobodo odločanja in delovanja, če je to nujno zaradi zaščite interesov drugih državljanov pred škodo, ki bi jo ti utrpeli zaradi njega. (5) Oblast torej sme prepovedati ali pa vsaj omejiti proizvodnjo, razpečevanje in konzumiranje nasilnih filmov in računalniških iger.

3. Očitki argumentu za cenzuro nasilnih vsebin Ad (1): ni prepričljivih dokazov ne za vzročno zvezo med konzumiranjem nasilja in nasilnostjo in ne za vzročno zvezo med konzumiranjem nasilne pornografije in spolnim nasiljem. Odgovor: morda ni dokazov v smislu ‘smoking gun’, obstaja pa gora evidence o močni (in zato nenaključni) korelaciji med konzumiranjem nasilja in nagnjenjem k nasilnosti oz. strpnostjo do nje. Zavrnitev: tudi če je res, da so tisti, ki raje gledajo nasilne filme, tudi bolj nagnjeni k nasilju, vzročna zveza morda poteka v nasprotni smeri – taki filmi jih pritegnejo, ker so sami nasilne osebnosti. Odgovor: Nasilje poraja nasilje. Zavrnitev: Iz tega še ne sledi, da prikazovanje nasilja povzroča nasilje.

4. Primer slabega argumenta (1) Podjetja in organizacije trošijo ogromno denarja za oglaševanje svojih izdelkov in storitev. (2) Če oglaševanje ne bi imelo nobenega vpliva na obnašanje potrošnikov, tega gotovo ne bi počeli. (3) Oglasi torej vplivajo na obnašanje potrošnikov. (4) Če pa lahko oglas gledalca spodbudi k nakupu izdelka, potem lahko tudi nasilen film gledalca spodbudi k nasilnemu dejanju. Težava: analogija ni popolna; oglasi namreč prikazujejo izdelke in storitve v kar se da privlačni luči, za večino nasilnih prizorov pa to ne velja. (kaj pa izjeme? Uvodni prizor v filmu Natural born killers, Kill Bill, ipd.?)

5. Ad (3): Nasilne in pornografske podobe niso družbeno škodljive, ravno nasprotno. Ljudje namreč ob nasilnih in pornografskih podobah sprostijo nasilna čustva in izživijo nasilne fantazije, ki bi jih v nasprotnem poskušali sprostiti in izživeti v realnosti (‘acting out a phantasy’). Poročanje o zločinih zločince morda oskrbuje z zgledi in idejami za zločine, toda eno je vpliv na obliko, ki jo zločin privzame, drugo pa spodbuda potencialnega zločinca k zločinu. Odgovor: Teorija ‘ventila’ je slaba šala. Nasilne in pornografske podobe človeka zasvojijo in imajo spiralen učinek (enak psihološki učinek zahteva nenehno povečevanje doze)

6. Ad (4): zagovorniki cenzure se sklicujejo na Millovo načelo škode, ki pravi: (NŠ) Oblast sme svojim državljanom omejiti svobodo mišljenja, izražanja, razpravljanja in delovanja le takrat, kadar bi z njim dokazano škodili drugim državljanom. Toda, prvič, škodljivost nasilnih in pornografskih vsebin sploh ni dokazana, in drugič, tudi če so te družbeno škodljive, je škoda zaradi prepovedi precej večja od škode, ki naj bi jo z njo preprečili.

7. Ad (5): sklep sloni na nerealni predpostavki, da bi lahko prepoved učinkovito izvajali. Ne zakonska omejitev dostopa do nasilnih vsebin (samo za določene kategorije prebivalstva, denimo otroke, prostorska in/ali časovna omejitev) in ne njihova vsesplošna prepoved niso učinkovite (analogija s prepovedjo točenja alkohola v ZDA v 20. letih prejšnjega stoletja, primer drog).

8. Alternative vsesplošni cenzuri Vrsta ukrepov za odvračanje od proizvodnje takih vsebin (visoki davki, nevšečni predpisi, družbena stigmatizacija udeležencev,…) Omejitev dostopa (na strani ponudnikov in/ali uporabnikov – zaklepanje internetnih strani) Jasen in dogovorjen sistem označevanja spornih vsebin

9. Podlaga za moralno obsodbo prikazovanja nasilnih in pornografskih vsebin Prikazovanje nasilja in spolnosti zaradi njih samih, zaradi dobrikanja okusu publike, zaradi potešitve radovednosti ali zaradi šokantnih učinkov je moralno sporno, ker je v nasprotju s smotri ali cilji, notranjimi poročevalskemu in umetniškemu žanru. Namen umetniškega dela je oblikovati okus publike, ne pa mu slepo služiti. Namen poročanja ni šokirati s podobami, temveč informirati, tj. postaviti zgodbo v širši družbeni, kulturni, politični, itd. kontekst – nasilne in pornografske podobe pa bodo v taki vlogi nastopale le izjemoma. Slabost: Ta argument zadošča za obsodbo medijskega nasilja, ne pa tudi za utemeljitev zakonske prepovedi.

10. PORNOGRAFIJA Tri definicije pornografije: (1) Je vsako spolno eksplicitno/nazorno vizualno, zvočno ali besedilno gradivo. (vrednostno nevtralna) (2) je vsako spolno nazorno gradivo, primarno namenjeno spolnemu vzburjenju oz. potešitvi. (libertarna/liberalna) (3) je vsako spolno nazorno gradivo, primarno namenjeno spolnemu vzburjenju/potešitvi, ki je v določenem oziru slabo: (a) ker/kadar je obsceno; (b) ker/kadar je škodljivo (praviloma za ženske – kadar, denimo, prikazuje spolno podrejanje žensk na odobravajoč, privlačen način), (c) ker/kadar razoseblja, popredmeti oz. instrumentalizira ženske oz. (4) ker je sredstvo njihovega zatiranja in izkoriščanja. (feministična) Vsaka zajame kak del pomena, v katerem to besedo uporabljamo v vsakdanjem govoru, zato se nam med njimi ni treba opredeljevati.

11. Prva in druga definicija dopuščata razlikovanje med: • (1) nasilno; • (2) nenasilno, toda za ženske ponižujočo (degrading), in pa • (3) nenasilno in neponižujočo (skratka, neproblematično) pornografijo. V skladu s tretjo definicijo je vsa pornografija ponižujoča, nenasilni in neponižujoči spolno eksplicitni prizori (če taki sploh so) pa sodijo v žanr erotike.

12. negativna: (1) Konzervativno oz. moralistično, in (2) feministično, pogojno tudi liberalno pozitivno: (3) liberalno oz. libertarno Tri stališča v zvezi s pornografijo:

13. Konzervativni očitki pornografiji: • dela javno to, kar bi moralo ostati zasebno in intimno • kvari značaj ljudi in načenja njihovo moralno integriteto • trivializira in komercializira spolnost • promovira hedonistično spolnost na račun spolnosti iz ljubezni, s tem pa posredno spodbuja neodgovorno spolnost • prispeva k družbeno škodljivemu razdruževanju spolnosti in njene reproduktivne funkcije • žali tradicionalne družinske in verske vrednote • spodbuja spolno promiskuiteto

14. Legalni moralizem in paternalizem Legalni moralizem: Oblast sme uporabiti svoj monopol nad silo za to, da zaščiti in ohrani moralna stališča, ki prevladujejo v dani politični skupnosti, in ljudi odvrne od ravnanj, s katerimi bi ta stališča žalili. Legalni paternalizem: Oblast sme omejiti svobodo opravilno sposobnim odraslim državljanom, da bi jih zaščitila pred zanje škodljivim ravnanjem.

15. Liberalni zagovor pornografije • Sklicujoč se na svobodo govora in izražanja – ne glede na to, da ima govorna komponenta pornografije majhno, če sploh kako sporočilno ali komunikacijsko vrednost, jo je treba zavarovati pred posegi tistih, ki se jim zdi sporočilo zgrešeno ali žaljivo. • Sklicujoč se na pravico do zasebnosti – konzumenti pornografskih gradiv imajo pravico do sfere, v kateri lahko brez strahu pred zakonskim preganjanjem raziskujejo svoj okus in za druge neškodljiva nagnjenja. • Sklicujoč se na neškodljivost pornografije.

16. Liberalni razlogi za prepoved pornografije Proizvodnjo, razpečevanje in konzumiranje pornografije bi smeli z zakonom prepovedati ali vsaj omejiti le v primeru, ko bi drugim dokazano (i) škodila, ali pa (ii) jih žalila. Millovo načelo škode (harm principle) že poznamo. Nekateri liberalci pa poleg škode sprejemajo še en legitimen razlog za omejevanje svobode ljudi, namreč zaščito enih ljudi pred žalitvami drugih. Feinbergovo načelo žalitve (offence principle): Če bi z zakonsko prepovedjo učinkovito preprečili resno žalitev (v nasprotju s fizično poškodbo ali škodo) nekoga (drugega kot akterja samega) in je to edini ali vsaj najmanj sporen način (tj. če do tega cilja ne vodi nobena druga, moralno enakovredna pot), tedaj in samo tedaj je ta moralno upravičena.

17. Individualna škoda: ženske v porno-industriji (izkoriščanje, prisila, spolno prenosljive bolezni,…) žrtve spolnega nasilja partnerke moških konzumentov pornografije (trpljenje zaradi nerealnih spolnih pričakovanj) moški konzumenti (napačna spolna socializacija – nerealne predstave in pričakovanja ter posledična nezmožnost oblikovanja zdravih in trajnih odnosov z ženskami) Kolektivna škoda: - ženske kot ženske (odvzeta jim je pravica do govora, so žrtve stereotipov, ki jih krepi pornografija, pa tudi vsiljenega samodojemanja in samovrednotenja, priprta so jim vrata do vplivnih položajev in dobro plačanih služb, itd.) Škodljivost pornografije

18. Kompromisno liberalno stališče do pornografije: Proizvodnja in zasebno konzumiranje pornografije (najverjetneje) nista škodljiva, zato ju ne bi smeli kriminalizirati; njeno javno prikazovanje ali oglaševanje pa je za tiste, ki so ji neprostovoljno izpostavljeni, lahko žaljivo, zato ju zakon sme prostorsko ali časovno omejiti, da bi na ta način neprostovoljno izpostavljenost zmanjšal oz. sploh onemogočil. Liberalci, ki se zavzemajo za zakonsko prepoved pornografije, in liberalci, ki zagovarjajo pravico do pornografije, se pogosto razhajajo glede empiričnih vprašanj: ali razpoložljiva evidenca res potrjuje, da proizvodnja in konzumiranje pornografije, vsaj kadar so udeleženci soglasne odrasle osebe, povzroča škodo drugim ljudem, zlasti ženskam, ali ne. Razhajanje pa je včasih tudi pojmovno in zadeva pravilno tolmačenje načela škode: (i) kaj točno šteje za ‘škodo drugim’; (ii) kdaj je nekaj vzrok ali dovolj neposreden vzrok za opaženo škodo; in končno (iii) kdaj je škoda, ki jo utrpijo drugi, dovolj velika, da lahko upraviči nasilne posege oblasti v svobodo domnevno škodljivega govora in delovanja.Na kratko, razhajajo se glede tega, kako načelo škode razumeti in kako ga uporabljati.

19. Feministični očitki pornografiji: (i) je ena dominantnih pojavnih oblik podrejanja žensk v sodobni družbi (“pornografija ženske podreja in ne zgolj prikazuje v podrejenem položaju”); (ii) ženskam krati državljansko pravico do enakosti – s tem ko neenakost med spoloma seksualizira (dela privlačno), jo legitimira in hkrati prikriva (moški obravnavajo ženske v skladu s svojimi predstavami o njih, pornografija pa te predstave v veliki meri kroji); (iii) ženskam jemlje glas (jih ‘utiša’), s tem pa pravico do svobode govora in izražanja (C. MacKinnon, A. Dworkin, R. Langton); (iv) omejuje avtonomnost in osebno svobodo žensk pri oblikovanju in uresničevanju lastnih predstav o dobrem življenju in dobri spolnosti; (v) je oblika podcenjujočega, žaljivega govora, ki spodkopava dober glas žensk, njihovo verodostojnost, priložnosti in pričakovanja v zvezi z dohodkom; (vi) ženske razoseblja, razčloveči, popredmeti oz. obravnava izključno kot sredstvo za izpolnitev moških želja in fantazij.

20. Prepoved popredmetenja in instrumentalizacije Prepoved instrumentalizacije oseb: Obravnavaj osebe vedno tudi kot cilj ali smoter po sebi, nikoli zgolj kot sredstvo za uresničenje svojih ciljev. Prepoved popredmetenja: Obravnavaj osebe kot osebe in ne kot stvari ali predmete.

21. Pojem popredmetenja in instrumentalizacije Oseba A popredmeti (instrumentalizira) osebo B, kadar jo obravnava kot nekaj, kar ni, namreč kot predmet. Očitek, da nekoga obravnavamo kot nekaj, pa vsebuje več neodvisnih idej. Popredmetovalec, A, obravnava B (1) izključno kot orodje za svoje namene (instrumentalnost) (2) kot nekaj, čemur manjka avtonomija in sposobnost odločanja (zanikanje avtonomije) (3) kot nekaj, čemur manjka sposobnost za delovanje in morda tudi dejavnost (negibnost); (4) kot nekaj, kar je zamenljivo bodisi z drugimi predmeti iste vrste ali pa s predmeti druge vrste (zamenljivost); (5) kot nekaj, v kar je dovoljeno vdreti, zlomiti ali zmečkati (prekršljivost) (6) kot nekaj, kar je mogoče posedovati, prodajati in kupovati (lastništvo) (7) kot nekaj, kar nima lastnih občutkov in izkustev (oz. kjer mu jih ni treba upoštevati) (zanikanje subjektivitete).

22. Popredmetenje (nad.) Ali so moralno sporne vse navedene pojavne oblike popredmetenja ali samo nekatere med njimi? Nussbaumova: vedno in povsod je sporna edino instrumentalizacija (obravnavanje osebe izključno kot orodja za lastne namene), vse ostale oblike so v določenih kontekstih in ob soglasju ‘žrtve’ lahko moralno sprejemljive, še zlasti če je taka obravnava občasna in časovno omejena.