Download
1 / 34
E N D
KRIŽEV POT BOLNIKA Samodejno predvajanje
Življenje je kakor pot na goro.Višje si, širše je obzorje in več je modrosti v tebi. Težak raztežaj na tej poti je gotovo bolezen. Odpre ti okno tja, kamor do sedaj še nisi videl. Križ spoznaš, ne ko ga gledaš, ampak ko ga moraš sam nositi. Napotimo se k vodnjaku svojega srca. Tam odmeva vseh 14 postaj križevega pota, ki jih je Božja ljubezen že prehodila pred nami, zato da bi nas lažje spremljala.
Zver bolezni je udarila v trenutku in brez napovedi. Obsodila me je na bolečine in ležanje. Jemlje mi samostojnost, želje in hrepenenja. Zakaj je udarila prav mene? Kaj sem hudega storila? Odprem Sveto pismo in berem: "Ti pa, Gospod, si ščit zame, moja slava in tisti, ki mi dviga glavo (Ps 3, 4)." Kljub ranjenosti zaradi bolezni mi Bog ostaja zvest. Nenehno mi odpira svojo roko in moja dlan v Njegovi trpi.
Najtežje je nositi križ, ki se ne vidi. Koliko ljudi misli, da s svojimi težavami pretiravam. Želim si, da bi se moj križ dal izmeriti in stehtati. Želim si, da bi ga vsaj en dan nosil tudi moj zdravnik. Kamorkoli grem, gre križ z menoj. Imam dve možnosti: ali bolezen sprejmem ali pa jo odklanjam in zbolim še za boleznijo nesprejetja. Boljše je, da jaz nosim bolezen na svojih ramah, kot da ona nosi mene tja, kamor si ne želim.
Operacija ni uspela. Ali je bila odločitev zanjo moja napaka? Bolezen traja že nekaj mesecev. Kakor luna zakrije sonce in povzroči sončni mrk, tako bolezen povzroči mrk duše. Ptice umolknejo in vrtnice zaprejo cvetove. Sredi dneva se zmrači in ohladi. Če ne nataknem varovalnih očal, lahko oslepim. Kaj so varovalna očala zame? O, Bog, daj mi modrosti, da vidim dobro v vsem hudem!
Vsak dan me obiskujejo moji domači. Pred njimi se delam pogumno. Ne želim, da bi bili v skrbeh zame. Ne zamerim jim, če se težko vživijo v moj položaj. Noči, ki smo jih prespali, ni nikjer. V spominu ohranimo le tiste, ki smo jih prebedeli. So ure, ko človeška beseda zveni prazno in ko se nekaterih ran zmore dotakniti samo Bog. Kako cenim, če mi bližnji ne ponujajo poceni nasvetov in lažne tolažbe. V največjo tolažbo mi je, če me sprejemajo tako, kot sem. Kakor sonce odpira češnjev cvet, tako človeška bližina odpira srce.
Samo bližina omogoča, da preživiš. Koliko ponižnosti je potrebno, da sprejemam pomoč. Lažje mi je dajati kot sprejemati. Kako težko pozvonim za to, da me obrnejo v postelji. Moj Simon z Cirene so medicinske sestre, ki me negujejo. Lažje jih prosim, če čutim, da jim nisem odveč. Pomagajo mi tudi sobolnice v bolniški sobi. One dobro vedo, kako težko je sprejemati pomoč. Ob dnevih suše zaradi bolezni je pomoč bližnjega kakor pričakovani oblak.
Med množico obiskovalcev si izberem spremljevalca, kateremu zaupam več kot drugim. Dovolim mu, da mojo stisko vidi, otipa in da je ranjen skupaj z menoj. V prt najinega odnosa odtisnem svoj obraz in svoje srce. Vem, da mi bolezni ne more odvzeti, lahko pa jo skupaj nosiva. Spremljevalec mi je hvaležen, ker se tudi njemu odpira okno tja, kamor do sedaj še ni videl.
Tudi druga operacija ni uspela. O, Bog, kaj mi želiš s tem povedati? Vedno manj te razumem. Včasih se jezim nate. Ali si res pozabil name? Mar ne vidiš, da ne pada samo moje telo, ampak tudi moj duh. Povej mi, koliko časa me boš še preizkušal? Bojim se, da mi bo zmanjkalo moči. Edini smisel svojega trpljenja vidim v tem, da ga darujem. In z darovanjem se začenja moje vstajenje.
Bolj ko se stanje slabša, več je obiskov. Ne maram, da se drugim smilim. Želim ohraniti čim več samostojnosti in dostojanstva. Dobro bi bilo, če bi lahko sama izbirala, kdo naj pride in za koliko časa. Kako boli, če ne pride tisti, katerega že dolgo čakam.
Vse možnosti zdravljenja so izčrpane. Kontrole niso več potrebne. Vrata uradne medicine se zapirajo. To, kar vidiš, je odvisno od tega, kje stojiš. Vidim noč in tudi dan je teman. Ni usodno pasti, usodno je ostati na tleh. Je še kaj, kar bi me lahko dvignilo? Mnogi molijo zame.
10. postaja: Jezusa slečejo in mu ponudijo vina z žolčem mešanega
Vso so me pregledali. Kolikokrat sem se morala sleči. Izgubila sem ime in postala diagnoza. Pošiljajo me na preiskave, ne da bi mi prej razložili, kako bodo potekale. Pogoltniti moram celo pest zdravil, ne da bi vedela, za kaj so. Ko se bolezen poslabša, dobim infuzijo in kateter. Na posteljni tablici vsakdo lahko prebere mojo diagnozo. O, Bog, pomagaj mi, da ohranim svoje ime!
Križ je skrivnost. Ko bi ga lahko doumeli, bi to ne bil križ. Le kdo bi si kdaj ne želel čudeža v svojih rokah? Le kdo ne bi kdaj rekel: "Moj Bog, če je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja mimo mene!" Kolikokrat nas na križ pribijejo besede: "Vaš otrok je prizadet. Nikoli več ne boste hodili. Raka imate." Kljub teži križa, imam vedno možnost izbire, kaj bom častila: svoje trpljenje ali odrešenje.
Komaj 33 let je imel. Ozdravljal je, učil in blagoslavljal. Nikomur ni nič hudega storil. Zakaj je umrl tako mlad? Pred vsako bolečino smo kakor otroci in želimo v varno naročje. Ali verujem, da mi na koncu vsake poti Bog podarja svoj odločilni objem in poljub večnosti? Ali verujem, da se po smrti življenje šele začenja? Smrt je kot zid, ki se ruši in padam v Božje roke.
13. postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje
Vsak veliki petek ima samo 24 ur. Najbolj zvesti ti ostanejo zvesti tudi po smrti. Čas izgubi dolžino in pridobi globino. Ranjeni vedno razumejo ranjene. Odrešenje se dogaja najprej v odnosu med menoj in teboj.
Cilj je dosežen, ostaja vrh in ostaja tretji dan. Razdalje so premagane, napori odvzeti. Začenja se poljub večnosti. Kdor je ljubljen, nikoli ne umre.
Kakor ima vsaka gora svoj vrh, tako se vsako trpljenje izlije v tretji dan, odkar nas je presijala Božja ljubezen. Sem, ker me Bog ljubi. Ljubi me, ko sem vesela, ko trpim in padam pod križem. Če to vem, je vsak trenutek smiseln, je vračanje domov v Božji objem. Vse, kar je storjeno iz ljubezni ostane. Ostal je križ in ostale so sledi Božje ljubezni. Naj ostanejo tudi sledi naše ljubezni.
