Drugi izziv:

1. Drugi izziv: POKLICANOST IN POSLANSTVO

2. Cerkev je »zgodba ljubezni« in ne »birokratska ustanova«. Cerkev se začenja tam, v Očetovem srcu. Ne vem, če je Oče na začetku imel neko zamisel. Gotovo pa je imel ljubezen. Tako je začel to zgodbo ljubezni, to zelo dolgo zgodbo ljubezni, ki se še vedno ni končala. Mi, ženske in moškiCerkve, smo sredi te zgodbe: vsak izmed nas je člen te verige ljubezni. Če ne razumemo tega, o Cerkvi ne razumemo ničesar. papež Frančišek

3. 12. Drugi izziv:Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

4. I. Duhovna poglobitev

5. Svetopisemski odlomek Moderator prebere odlomek ali za branje zadolži enega izmed članov ŽPS. Jezus pokliče štiri ribiče (Mt 4,18-22) Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovegabrataAndreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

6. Uvodno razmišljanje Moderator prebere odlomek ali za branje zadolži enega izmed članov ŽPS. Pridita sem, za menoj (Mt 4,18-22) Prvo Jezusovo dejanje je klic. To, da me on kliče po imenu, je samo moje obstajanje; moj jaz je moje ime, ki ga izreka Bog! Spoznati, kako me on kliče, pomeni prepoznati svojo poklicanost. Jaz sem, ker me on vidi in ljubi: moj jaz je ljubezen, s katero me on ljubi. Videti, kako me Bog gleda, pomeni odkriti svoje najgloblje bistvo, ki je ljubezen, ki jo ima on do mene. Drag sem v njegovih očeh, spoštovan, ker me ljubi z večno ljubeznijo. Čudež sem zanj. On je »nora ljubezen« do človeka (Kabasilas), »zaljubljen v svoje bitje« (Katarina Sienska). Dojeti njegovo »strastno ljubezen do mene« pomeni razumeti,kdo je on in kdo sem jaz, neskončno ljubljeni/a po njem. … Moja sreča je v tem, da se dam najti temu Božjemu pogledu, v katerem srečam lastno resnico. Odločiti

7. se, pomeniodrezatištevilnemožnosti, da bi lahko uresničil/a tisto, ki daje več radosti. To lahko stane; vendar je narejeno z radostjo in za radost, če je od Boga. Najslabša med odločitvami je ostati neodločen ali navidezno odprt vsem možnostim, v maniji vsemogočnosti, ki vodi v grenko nemoč. Odločiti se je potrebno ne z občutkom prikrajšanosti, marveč z radostjo. To je svobodno dejanje tistega, ki ljubi; pogoj, da se lahko odpravi za ljubljenim. Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 58–63.

8. Osebno premišljevanje 10 minut Moderator pripravi toliko lističev s spodaj navedenimi vprašanji in prošnjo, kolikor je članov ŽPS in jih pred premišljevanjem razdeli članom oz. jih projicira na platno. Vsak član ŽPS si izbere dve izmed spodnjih vprašanj, ob njih v tišini ali ob umirjeni glasbi razmišlja in izreče spodnjo prošnjo: 1. Se pustim voditi Bogu in mu popolnoma zaupam? 2. Kako prepoznavam in doživljam svojo poklicanost v župnijskem občestvu? 3. Kdo vse mi jo (je) pomaga(l) prepoznavati? Gospod, pomagaj mi, da bom svojo poklicanost izpričeval ne s sklicevanjem na svoj stan ali položaj, ampak z dejanji ljubezni.

9. II. Načrtovalno delo

10. Živa občestvaCerkve in njihoviposamezničlanibodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni (PiP 59).

11. Metoda dela Brenčeče skupine Prostor: praktično ni omejitev. Število udeležencev: od 10 naprej. Opis: Udeleženci v zelo majhnih skupinah (2–4 člani) na hitro razpravljajo o vprašanju, ki ga je postavil moderator. Metoda je široko uporabna, saj je zelo prilagodljiva glede na čas in število udeležencev. Izvedba: Izvedba metode brenčeče skupine je zelo preprosta. Moderator pripravi toliko lističev s spodaj navedenimi vprašanji, kolikor je članov ŽPS.

12. Brenčeče skupine Na vsak plakat napišemo eno izmed naslednjih vprašanj: Vprašanja, ki jih moderator na lističe zapiše, so naslednja: 1. Kaj v naši župniji predstavlja oviro posameznikovemu prepoznavanju lastne poklicanosti in odločitve zanjo? 2. Kaj je v naši župniji v pomoč posameznikovemu prepoznavanju lastne poklicanosti in odločitve zanjo? 3. Kaj lahko v župniji še naredimo za pomoč posamezniku pri prepoznavanju lastne poklicanosti?

13. Brenčeče skupine Moderator nato udeležence razdeli v skupinice s po 2 do 4 člani in jim pove, koliko časa imajo na voljo za pogovor (pri vsakem vprašanju se člani zadržijo približno 7 minut). En član skupine med pogovorom zapisuje podane predloge članov skupine oz. odgovore na zastavljeno vprašanje. Minuto pred koncem dela v skupinah moderator napove zaključek. Sledi predstavitev predlogov, ki so odgovor na vprašanje: Kaj lahko še naredimo za spodbujanje branja Svetega pisma v naših družinah in v naši župniji?

14. H-metoda Prostor: tak, ki omogoča skupinsko delo. Število udeležencev: od 4 naprej, če je za lažje delo potrebno, se razdelimo v skupine po 6–8 članov. Opis: Metodo uporabljamo za vrednotenje dela v preteklosti, vrednotenje situacije na nekem področju, iskanje novih predlogov. Uporabljamo jo kot podlago za izdelavo akcijskih načrtov. Pripomočki: Plakat ali papir velikosti A1 za vsako skupino (če delo izvajamo v več skupinah), kakšen dodaten plakat, flomastri različnih barv, samolepilni lističi. Izvedba: Plakat postavimo leže in na njem narišemo veliko črko H.

15. H-metoda

16. Oblikovanje ciljev Na osnovi predlogov oz. odgovorov podanih na vprašanje: Kaj lahko v župniji še naredimo za pomoč posamezniku pri prepoznavanju lastne poklicanosti?, oblikujemo največ tri cilje, ki jih želimo uresničiti v naši župniji. Pri oblikovanju ciljev, izhajajoč iz podanih predlogov, moramo biti pozorni na to, da se: 1. izognemo temu, kar v naši župniji predstavlja oviro posameznikovemu prepoznavanju lastne poklicanosti in odločitve zanjo? (in je razvidno iz odgovorov na 1. zastavljeno vprašanje); 2. da upoštevamo to, kar je v naši župniji v pomoč posameznikovemu prepoznavanju lastne poklicanosti in odločitve zanjo? (in je razvidno iz odgovorov na 2. zastavljeno vprašanje); 3. smo posebej pozorni na to, kaj lahko v župniji še naredimo za pomoč posamezniku pri prepoznavanju lastne poklicanosti (in je razvidno iz odgovorov na 3. zastavljeno vprašanje).

17. Načrt dejavnosti Ko določimo cilje, se ob vsakem zastavljenem cilju nujno dogovorimo naslednje: 1. Zedinimo se, kdo bo odgovorna oseba, ki bo prevzela skrb in odgovornost za uresničitev določenega cilja. 2. Določimo način, kako bomo cilj uresničili, kdo vse bo pri tem sodeloval. 3. Določimo datum, kdaj pričnemo z realizacijo tega cilja in do kdaj bomo cilj uresničili. 4. Določimo datum, kdaj bomo preverili, ali je bil cilj uresničen (realizacija) in kako je bil uresničen (refleksija in evalvacija). Po končanem delu v skupinah (če smo jih oblikovali) vse listke prenesemo na skupni plakat z veliko črko H, da je vsebina razvidna vsem udeležencem.

20. Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana