JEZERSKO 1. DEL S LO VE NIJA

1. JEZERSKO1. DELSLOVENIJA 165. FOTO ZGODBA GLASBA V PODLAGI - DEJAN PRAPROTNIK - CITRE

3. Leta 2003 je bilo, pred Božičem, ko sem peljal koledarje takratnemu županu Jezerskega Milanu Kocjanu. V pisarni sva se zapletla v pogovor in na koncu je rekel tajnici: “ Koliko knjig Jezerska kronika imamo še na zalogi”. “ Milan, saj veš, da ni več nobene, mu odgovori gospa. “Čakaj, grem še enkrat pogledat…” Lahko, da je bila ta knjiga, ki jo imam sedaj na mizi, foto monografija Jezerska kronika zadnja, ki je ostala od naklade. Podpisal jo je in mi jo podaril. Verjetno je vedel, da mi podarja biser med slovenskimi monografijami o naših krajih. Boljše v svoji knjižnici nimam, pa skorajda povsod, kamor grem, kupim tako knjigo, da več zvem o tistem kraju. Avtor tega bisera je izjemen človek ata KARNIČARJEV – Andrej Karničar. Oče teh junakov, ki so se vsak po svoje zapisali v zgodovino naše lepe Slovenije. Pa o tem kasneje. Tisti, ki ste obiskovali Češko kočo, kjer je bil oskrbnik, ste kdaj celo pokramljali z njim. Po vasi je ljudem pomagal pozimi pri kolinah, ko ni bil oskrbnik na Češki koči in tako je med kramljanjem z domačini izvedel in pozneje doma zapisal izjemne spomine, ki bi drugače šli v čas…Ko zdaj znova in znova prebiram to čudovito knjigo mi je žal zanj. Taki bi morali ostati kot dober kmet pusti seme, za seme, za naprej. Odpre se mi na 14. strani in spodaj je na listu napisano:“Daleč tam na severu Ljubljane, kjer ločijo nebotični vrhovi Kamniških planin sončno Kranjsko od gorate Koroške, leži majhna deželica, čisto samosvoja, obdana krog in krog od visokih gora – Jezersko.” Ni to misel ata Karničarjevega, vzel jo je od drugih in jo dodal v knjigo. Je že vedel, zakaj. Je pa prava! O, kako prava…

4. Me je kak mesec nazaj po E – pošti zaprosil Karničarjev Drejc, ki se je priženil na mogočno kmetijo pr‘ Šenk, da za njihovo na sveže prenovljeno preužitkarsko hiško, ki stoji poleg mogočne stare domačije, naslikam staro postavitev. Fotografij od let nazaj imam z Jezerskega ogromno in nastala je slika, ki jo sedaj peljeva k Šenk. Sončno je in lep dan bo. Vem, da bo…!

5. Ubogi Jezerjani… Premalo imam prostora, da bi dodajal še fotografije bregač v kanjonu iz Preddvora do Jezerskega, ki so kar pobrite, toliko drevja je podrl žled. Nič čudnega, da so se z vojaškimi vozili oskrbovalci prebijali do njih. K sreči pa se je tu nesreča končala. Prava pomlad naju pričaka pri Kanonirju, gostišču ob cesti. “Kam pa zavijaš?”, vpraša žena. Hja…, odločil sem se, da se le malo zapeljem na levo in raziščem še to dolinico za gostilno Kanonir. Časa imava še malo na razpolago.

6. Jaz in mlini… Nikoli se jih ne bom nagledal, čeprav smo skoraj vse podrli. Kar dva me pričakata na začetku doline. Poslikam, shranim zase in se obrneva. Ura teče in nerad bi pokvaril kosilo ljudem. Vem pa, kam moram naslednjič.

7. Na Jezerskem sva. Nekoč, med obema vojnama, je bila ta Kazina hotel in tudi očesna klinika. Ogromno Čehov je hodilo sem in tako so leta 1900 zgradili Češko kočo na Sp. Ravneh. Tudi po vojni se je turizem še širil, stavbe so se zidale, dokler ni prišlo nesposobno vodstvo in vse uničilo. Nam vse bolj znana zgodba, ne, Slovenci… Zdaj stavba propada. Ni v okras kraju…

8. Mimo jezera se zapeljeva, mi je lepša pot. V modrini neba izstopa od sonca ožarjena cerkev sv. Andreja.

9. Pri cerkvi na križišču stoji tabla. ŠENKOVA DOMAČIJA in poleg sta dodana znaka za konje in ježo in prostor za šotorenje. Glej, no, glej. Pa se na Jezerskem res skoraj vse premika v pravo smer. Zadaj pa naju pozdravlja že tako znana kulisa belih lepotcev od Grintovca do Babe.

10. Uaaauuuuu…! Za prste obliznit lepa hiška. Več stoletij stara se je sesedala od starosti. Zdaj na njenem mestu stoji nova sestrica. Do sem je včasih segalo jezero in naselbina stoji na samem robu. Vse še diši po novem, svežem. Na vrtu sadijo ribez, da bodo imeli obiskovalci in domači kaj za priboljšek. Pozdravimo se in v vežo, kjer naj bi visela slika, obiskovalcem v primerjavo, kako je bilo nekdaj, odnesem sliko. Zadovoljni so. Vesel sem tega.

11. DOMAČA HIŠA Je lepšega kaj,kot je hiša domača v raven položena / ob hrib položena /in z gozdom obdana ?Le ena je, sama vsakomur dana –tako kakor mama.Je gnezdo,je dom,je zaklad in je grad,je še raj,so nebesa,ne vsakomur dana –tako kakor mama.Janez Medvešek

12. Po prostorih nadaljujemo ogled. O, ti zaigra srce, ko zagledaš tako izbo, ki bo na voljo kot jedilnica, lahko kuhinja za postrežbo in pripravo za goste ali druženje. Koliko domačnosti in duše je lahko v takem prostoru…

13. GSM: +386(0)31 / 777 188E: senkova.domacija@gmail.comwww.senkovadomacija.si V dveh stanovanjih se bodo lahko crkljali gostje. S kopalnicami, sanitarijami, sobami in vsem razkošjem, ki si ga je omislil moderen človek. Veliko lesa iz stare lesenjače se je obdelalo in uporabilo za novo hišo. “Jutri imamo tehnično pregled, pa kompletiramo še zadnje detajle”, pove Karničarjev Drejc.

14. Po vseh kuhinjah, balkonih z božanskim razgledom, sobah, kamrah, kopalnicah, noro lepih vežah, zavijemo še v klet. “ Tu bo prostor za druženje, sestanke, fitnes in druga razvajanja, poleg so savne, ki bodo na voljo tudi onim od zunaj” z veseljem pove Karničarjeva Polona. Ja…, biti doma in nuditi ljudem srečo v obliki nečesa tako lepega, je še ena sreča, mar ne?

15. “Tudi to staro bomo uredili. Zanimiva je, ker je kvadratna in nekaj tako posebnega, da obstaja le še ena taka v Avstriji!”; pove Drejc. Stropi so velbani, kuhinja še ona prava – črna, okajena, veža kot v gotski cerkvi, klet globoka kot v peklu, ampak prava za shranjevanje živil. Sčasoma bo tudi tu vse dobilo svoje mesto in hiša, ki ji ne morejo določiti leta nastanka, bo postala še en biser. Različni viri datirajo nastanek hiše okoli leta 1500, domnevajo pa, da je lahko mlajša in da so za obnovo uporabili rabljene dele.

16. In zunaj na sončku pred njo petelin malo preganja svoje pute sem ter tja. Pomlad je in zdaj je pravi čas za zarod…

17. Le še nekaj korakov naredimo naprej in Drejc se ustavi. “ Tu imamo poleti prostor za šotore. Sanitarije pa so na novo urejene v predelanem hlevu”. Zavijemo še tja in imamo kaj videti. Red, urejenost, še koši za smeti so oblečeni v lesene obode, da misliš da so štori. Pridni so pri Šenkovih in sposobni. Kar ne moreš verjeti, da v tej zavoženi domovini gredo naprej, ko pa gre vse v maloro. Ja, kdor je sposoben, priden in delaven in ve kaj hoče, ta bo vedno dosegel svoj cilj!

18. Poslovimo se, avto pustiva na parkirišču in zastaviva krog po dolini - Ravenski kočni. Upam, da je Jenkova kasarna, ki je muzej odprta, pa nekaj tako zavzeto delajo in betonirajo. Pa kdaj drugič. Mogočna hiša na sliki je Jenkova kasarna. Objekt, ki je služil kot oskrbovalna postaja popotnikom, ki so prečili Jezersko sedlo. V prostorih so pri obnovi naleteli na podpise popotnikov iz let 1573/75. Burna in razgibana zgodovina je opisana v Jezerski kroniki o tej hiši. O, pa ne samo tej. Vseh…

19. Ko bi znala ta vrata govoriti, bi nastal debel roman, ki ga človek ne bi nesel… Biser, ki v sebi skriva zaklad, ki ga je potrebno še raziskati.

20. Pod Kropivnikovo domačijo, ki prav tako datira v 15 ali 16. stoletje, jo mahneva čez slikovito močvirje naprej.

21. Na stari kašči s seboj vzamem ta slikovit motiv. Jutri ga morda ne bo več.

22. Se mi je zdelo, da je ta hiška nekaj posebnega. Na tej strani pa vidim, da je čudovit čebelnjak. Psssttt, delajo. Zdaj na pomlad je dela še posebej veliko. Sonček je čebele že zvabil na plano.

23. ČEŠNJA BELAV dežju, mrazu, vetru,v dobi,ki je vse prej,kot cvetoči pomladi enaka,ko sonce sem in tja le za kak hip posije,je tu na našem malem vrtu,ki še na pravo pomlad čaka,češnja bela zacvetela,češnja bela,pravzaprav le cvetki trije.Kaj pa če je to pozdrav,kaj pa če je to vabilo,kaj pa če je to namig, naj pride ona, jo vsi imamo radi,kaj pa če je to začetek,tisti – PRVI DAN POMLADI ?Janez Medvešek

24. Malo naprej z asfaltne krožne poti zavijem v gozd. Kako se sonček igra s svetlobo med drevesi. Tale beli lepotec mi je še posebno všeč, pa ga na moj način vzamem s seboj. NIKOLI NE TRGAM ROŽ. Doma v vazah umrejo že čez kak dan. In smrti ne maram. Rad imam sonce…

25. Namesto da bi zavila k stari Štuvarjevi žagi, kjer je ob jezeru zdaj gostišče, zavijeva levo. Napreden se dolina zoži, je lep prostor ob žagi in na njem domuje Lovski dom. Vse je urejeno, pospravljeno, lepo.

26. Nadaljujeva pot ob cesti, ki ji družbo dela slikovit potoček. O, pa ne samo potoček. Kot v nebesih je tu lepo.

27. Ko se gozd konča, se odpre pravljični pogled na zelo lepo dolino Ravensko Kočno. Mimo Ancla jo mahneva in sredi doline se ustavim za ta posnetek. Pa ne samo za tega…Potem v zatrepu doline spet pot objame gozd.

28. In kmalu se pred nama spet odpre. To je izhodišče za potepe v gore. Tudi na Češko kočo in Ledine. Midva pa narediva še nekaj korakov do GORSKEGA CENTRA DAVA KARNIČARJA. Tistim, ki ne veste kdo je to, povem, da je to tisti slovenski junak, ki se je na Elanovih smučeh peljal iz samega Mont Everesta proti dolini. Ja, tole Jezersko je polno presežnikov.

29. Postojiva in zajameva zrak. Kako je lepo pri nas v Sloveniji. Davo je vedel, kam mora postaviti svoj center. Ob vznožje belih nebes.

30. Morda tudi zato, da nima daleč do svojih belih poljan na katere je tako vezan. Tu skorajda ni več gore, spod katere se ne bi peljal v dolino. Morda so te smučine ob Ledinah njegove?

31. Za piko na i pa je ob rob postavil kozolček. V njega hodijo na malico gamsi in srne, ko je dolina brez ljudi. Verjemite mi, da imam v arhivu več tisoč kozolcev, pa mi je zdaj ta tu najlepši.

32. Le korak naprej je Davo postavil križ. In še korak naprej brunarico, kjer spod strehe vihrajo molilne zastavice iz Nepala.

33. “Davo, te lahko slikam?”, vprašam. Pa mi odvrne: “Daj slikaj raje tamle kako mlado punco. Kaj boš slikal starega dedca…!” Jaz pa sem njega vseeno iskreno vesel. Takega velikana, ki ima volje kot pol Slovencev skupaj, ne najdeš vsak dan. Ja, volja in Slovenci. O, ko bi se dalo Dava klonirati, ne bi postajali hlapci lenim, nesposobnim bumbarjem in sosedom…

34. V zatrepu doline Na prodih je še sneg. Počasi ga bo pobralo. Vijolično žafrani bodo polepšali okolico Gorniškega centra. Gamsi bodo ta čas pojedli še ostanek kope, ki jim jo je Davo pripravil za mnogo malic. Potem bodo odšli na svoje, na višje terene. Malo še pokramljava in potem se midva odpraviva v dolino proti jezeru.

35. Pravijo, da je sreča s pogumnimi. Davo, nikoli je ne pozabi vzeti s seboj. Pri jezeru sva. Kako lepo je tu. Kar nekaj ljudi se je na to lepo nedeljo prišlo malo martinčkat na sonce V ta prelepi konec domovine.

36. Si predstavljate ta konček, ki ga zdaj slikam, sredi avgusta? V dolini umirajo od vročine. Tu pa senca, stolček, mir, lahko tudi kaka pijača v hladi vodi. Bi radi še več. Nikar! Tudi nebesa niso več nebesa, če iz njih naredimo cirkus…

37. Pred mnogimi leti (l. 1348) je jezero odteklo. Nekaj pa je še ostalo od njega. O, se spomnim leta nazaj, ko se je na začetku jezera pojavila luknja, ki je sproti požirala vso vodo. In mladci so se po suhem dnu preganjali z motorji in odganjali še tistih nekaj ljudi, ki so sem prišli iskat mir. Danes pa je nekaj račk edinih, ki kalijo to zeleno ogledalo, v katerem se ogledujejo bele gore. Da, Slovenci! Tudi pri nas imamo nebesa. Ne samo sosedovi. To vam že leta dokazujem, pa…

38. Tile z motorji to že vedo. O, pa ne samo oni. Zdaj veste to tudi vi. Vabljeni v ta raj. Ni samo od Jezerjanov. Naš je, slovenski. No, za enkrat še naš…

39. Tu je še nebo bolj modro kot drugje. Po poti, ob kateri je pozimi drsališče in malo naprej žaga, jo mahneva do sv. Andreja.

40. Če se le da, povsod zavijeva na pokopališče. O, koliko izveš o kraju na njem, ljudeh, njihovem redu ali neredu, kulturi, navadah. Tile Jezerjani imajo še po smrti privilegije, da počivajo na tako lepi lokaciji. Upam, da se ne bo našel kdo in jo začel zaračunavati… Ko gre cesarju slabo…

41. KO BOM ODŠEL Takrat, ko odšel bom na pot brez vrnitve,vas prosim vse,ki boste ostali,da ne bi tja v škatlico čudno me dali.Posujte pepel tja na trate,med rože,posujte na sončne ga senožeti.Tako si želim,čeprav v tratah in rožah,želim si naprej,in še dalje - ŽIVETI !Janez Medvešek

42. Krog zaključiva pr‘ Šenk. Nekaj ljudi se je zbralo ob mizah in za danes sta Karničarjeva zasedena in delo bo počakalo do jutri. Midva pa jo z avtom mahneva malo nazaj proti vasi in sredi polja ostro zavijeva desno na parkirišče. Kako božanska kisla voda teče tu iz pipe. Zastonj, ljudje. Včasih si moral ponjo nad Ankovo domačijo, zdaj pa so jo pridni Jezerjani speljali popotnikom ob pot. Ko boste obiskali Jezersko in se imeli vsaj tako lepo kot danes midva, vzemite s seboj kako plastenko.

43. Peš jo mahneva do nekoč mogočne Ankove domačije. Škljoc in na poti najdem ta zal motiv. Srečen sem, kako ne bi bil. Saj je sreča v majhnih stvareh, ne?

44. Na portalu Ankove domačije, ki ima tako pestro zgodovino, je vklesana letnica 1554. Skoraj tri strani dogodkov je zbral Karničarjev ata za to hišo v knjigi. 1856 je ob veliki povodnji Ankov gospodar postavil to izjemno znamenje. Zdaj se obnavlja. Eden zadnjih gospodarjev je bil bebasti komunistični oblasti v napoto in posvarjen je zbežal čez mejo v Avstrijo. Družino pa so zajeli. Oblast je vse podržavila, podrla mogočne hleve, štalo, svinjak… Slišal sem, da so s tega znamenja nakladali živino na tovornjake…

45. Ja…, so oblasti, ki jim lepo nič ne pomeni. Ki samo grabijo, spredaj zidajo in zadaj z ritjo podirajo. Odkar svet obstaja so se na oblast rinili taki, ki se jim ni dalo delati in so živeli na račun pridnih. Spet so se vrnili taki časi. Bo to napol obnovljeno znamenje doživelo še kakšno sposobno oblast?

46. Le nekaj korakov naprej je Podvršnikova domačija. Sameva prazna. Nekoč mogočna kmetija, ki je pošiljala otroke v dunajske šole, zdaj sameva. Kapelico je po vojni nekdo oskrunil in v potok zmetal nabožne stvari. Rešili so jih, pa so spet izginile. Ja, ko ima hudič mlade, jih ima brez števila… Nekdo spravlja skupaj, drugi tisto preživi in tretji uniči in zapravi delo prednikov.

47. Mladega fantiča, ki čisti konjem, islandskim ponijem, vprašam, če ima konje za jahanje, pa odgovori, da le za hobi.

48. Mimo Ankove domačije, ki se že leta popravlja, se čez travnike napotim nazaj v smer proti Roblekovi in Virnikovi domačiji. Tale Ankova vrata bi bila v okras še kakšni mestni vili, kaj šele eni kmečki hiši.

49. Koliko lepega so si včasih ljudje privoščili, da so okrasili svoje domove. Mojstri so pri njih imeli dolgo hrano in stanovanje, zaslužek, sposobni in premožni kmetje pa so se potem ponosni postavljali med seboj s čipkastim bogastvom na svojih domovih.

50. Poslikam še od daleč Roblekovo domačijo in Virnikovo in tam pri Virnikovem kovku, kjer na vrhu griča raste drevo, ki sem ga že mnogokrat naslikal, zavijem nazaj proti avtu. Sence sonca se daljšajo in pišejo modrino po Grintovcu, Kočni, Velikih podih, Skuti in ostalih prepadnih stenah, kjer ima Karničarjev Davo svoja, za navadne zemljane - vratolomna smučišča.