Download
1 / 50
E N D
STVARJENJEUtrujen in žalosten, se je sedmi dan vračal stvarnik po razpokani suhi zemlji, med modrim morjem na levi in posutimi griči in gorami na desni. Vse vreče, v katerih je imel bogastva sveta, ki jih je enakomerno razdelil med krajine, po katerih je potem poselil ljudi, so bile prazne. Težak je bil korak in utrujen. Obnemogle so bile roke, s katerimi je šest dni podarjal in sejal po zemlji zeleno, vodo in zrak. Prazne vreče so se vlekle po tisti trdi, rdeči zbiti kraški zemlji…Strgane so bile in na dnu je bilo le še nekaj malega belega kamenja in semen brezplodnega grmovja ruja. Nič, s katerim bi osrečil in nahranil ljudi, ki bodo živeli tod…Manj kot nič. In vendar je vedel, da bo sem naselil pridne ljudi, ki bodo nadomestili tisti nič v vrečah. Ki bodo znali obdelati ta kamen in živeti v njem in z njim. Mogoče pa ni vedel, da bo tisti brezplodni ruj polepšal tem ljudem domove in okolico. Ozaljšal kruto krajino, na kateri lahko prežive le kleni ljudje…In tudi ni vedel, da bodo tu, na tej ubogi zemlji nastala še ena nebesa. Nebesa za nas, LJUDI! Za tiste ljudi, ki znamo ceniti njegovo delo. Za tiste, ki vemo, da moramo to edino zemljo predati naprej v last še otrokom in vnukom. Ker ni samo naša. Ker smo le eni izmed mnogih, ki imamo tu dom…Začasen dom, LJUDJE…!
KUK NADMOVRAŽEM Tam nekje okrog Vseh svetih, ko sonce izgubi svojo moč in slana in mraz požgeta še tiste zadnje pridelke na njivah in poljih, se tu na Krasu obarva krajina. Odene se mavrico vseh toplih barv, kar jih premore svet.
Ni ga umetnika med ljudmi, ki bi mu uspelo vsak list na enem grmu prebarvati drugače. Ubrano, v harmoniji in v vsej lepoti…
Pa ne le vsak list posebej. Na vsakem listu je še kup različnih barv…
In ko se sonce ujame v vsak list, le ta zažari, kot ogenj, ki ugaša, ko dogoreva.
Svečano je slovo narave od jeseni. Napreden jo zamenja zima, se razbohoti zadnjič v vsemu sijaju in mogočnosti, preden ugasne in postane žalostna na pogled do pomladi. Res je, kot pravi rek, da na koncu pride najlepše…
PRED MOVRAŽEM Prazna vreča…in v njej le kamen in ruj…Pa vendar park vseh parkov…
KO RUJ ZAŽARI Je ni lepše stvari, kadar ruj zažari in pisana mavrica se za en čas, kot ognjena pahljača, razpne čez ves kras… In vmes, kot obleke princes bele skale. in v krošnjah borovcev, če le znaš poslušati, se kot simfonije predejo glasbe vsem zale… Odhaja, svečano odhaja – jesen…
ŠTORJE PRI SEŽANI In za vmes, kot obleke princes bele skale…
TOMAJ Verjemite mi, da bi težko našel ta nebesa brez prijatelja. Prijatelja Marjana…
TOMAJ “Pridi, ko se bodo obarvali teranovi listi. Ma je lepo ku u nebesih…Pa , ko se obarva ruj…” “Kakšen ruj”, sem ga vprašal. “ Ma, tisto grmovje…” “Da bi prišel k vam zaradi grmovja…, ne bit smešen…”? Pa sva se vseeno zmenila…
In tako sem jaz, močvirnik , prvič na Krasu videl nebesa. V obliki teranovih listov…
Štorje, pogled naNanos In zdaj sem vedno v pozni jeseni gost in popotnik na teh nebeških livadah po Krasu.
Štanjel, vhodni portal Zdaj poleg obdelanega kamna, kamnitih palač, štirn, kalov, pastirskih hišk…
MOVRAŽ …uživam še v drugih stvareh, za katere se mi včasih še sanjalo ni…
TeranuOd sonca primorskega vsak dan ožgana,od burje, ki vleče čez kras premetana,iz zemlje rdeče,ki polna je kamna,rojena je jagoda vsaka- TERANA!In je, o, ljudje, pesem rdeče kraške zemlje!Koliko truda je v te vloženo,koliko znoja za te pretečeno,da na koncu kozarce odeneš v škrlat,da zmedeš nam pamet, zamešaš korak,da obarvaš zobe in steklene robove,pijača si,saj vsi vedo-za bogove!
TOMAJ Kot barvna mavrica, se raztezajo vinogradi po polju pod slikovitim Tomajem.
VELIKI BADIN NAD MLINI Kako lep je lahko dan malo nad carino v Sočergi nad vasjo Mlini, kjer so enkratni in čudoviti spodmoli v Velikem Badinu.
CERJE NAD MIRNOM Ali pa pogled na spomenik vsem braniteljem slovenske zemlje na Cerju nad Mirnom pri Novi Gorici, s podlago žarečega ruja.
Nepozaben je pogled iz Podpeči na črnokalskega lepotca, ki se pne nad dolino. In v ozadju je kulisa Trsta, gradu Miramar, Devin in nekje tam daleč mogočne Alpe in Dolomiti…
Na potepanjih po Krasu opazujem, kaj delajo ljudje…kako obirajo brinje in potem kuhajo brinjevec… Mi pa, ker je sosedovo, prisegamo na uvožen gin…
Občudujem, kaj so iz kamna ustvarile pridne roke sposobnih kamnosekov, ki so se s kamnom poigrali, kot otrok s kosom kruha…
KRIŽ Iščem in odkrivam bisere, ki nam jih jemlje čas. Take, kot je ta v Križu, ali pa še lepše. In ne razumem, da smo tako bukovi, da si žagamo svoje korenine. Kajti, ko bomo podrli še zadnjo kamnito hišo, bomo enaki drugim in se bomo izgubili v senci drugih. Kako lahko v tujini vzdržujejo take bisere, nam, Butalcem, je pa vse vseeno…!?
Počasi se pašniki spet obnavljajo. Le da zdaj ni več pastirčkov, ki so prezebali bosi v jutranjih slanah in burjah, ko so čuvali črede krav, oslov in ovac, pa še koz…
VSI BOMO ENKRAT ODŠLIVsi,da, vsi bomo enkrat odšli…Dobri in slabi,svetniki in lopovi,kurbe in nune,sklonjeni in vzvravnani,poklapani in junaki,vodilni in z zemljo zravnani,bogati in revni,srečni in nesrečni…Vsi bomo enkrat odšli…Za nami pa pridejo drugi,verjetno enaki,kaj malo verjetno, da boljši, kot mi!
PODPEČ Tu v Podpeči je ostal biser iz davnine. Stražni stolp nad vasjo, eden izmed mnogih, ki so bili v obrambni liniji pred vragi, ki so nam vedno kradli našo slovensko zemljo.
HRASTOVLJE Skoraj na vsakem griču ali holmu stoji cerkev… Tale, na vzpetini nad vasjo je v Hrastovljah. Cerkev sv. Trojice. Pravljica narejena iz kamenja. Poslikana s fresko, kjer se zamislimo vsi, kar nas hodi po tem svetu. Z MRTVAŠKIM PLESOM. Enkrat bomo vsi v tisti povorki. Bogati in revni…Ljudje pisano z veliko in z malo…
PODPEČ Vasi se počasi obnavljajo. Iz celine se tam naseljujejo ljudje, ki pa velikokrat nimajo posluha za avtohtono obnovo in gradnjo. Krajinski arhitekti pa tako ne vedo, po kaj so hodili v visoke šole. Pa še na občinah denar tako prav pride…
ZAZID Takih prizorov je vsak dan manj… O, ti zapoje v duši, ko zagledaš kaj takega…
Tisti, ki jih imamo vsaj dobre pol stoletja za sabo, se mogoče kje iz Istre še spomnimo takih “traktorjev”, kot je tale na sliki iz dobre gostilne Ravbar v Hrastovljah…BOŠKARIN.
RAKITOVEC Rakitovec….Na koncu sveta. Sem in tja je še kaj za popotniško dušo in oko.
ČRNI KAL Kras brez tega lepotca ni Kras. Počasi se bo vrastel v krajino in ne bo več tujek, ampak delo, nič več kamnoseških rok, ki pa vseeno dominira daleč naokoli.
RAKITOVEC Pa ne, da mi niso všeč urbana naselja. O, koliko lepih stvari najdeš tu po teh koncih. Mene pa kar samo potegne tja, kjer ni človeka, kjer je narava še NARAVA, pisano z veliko. Tam se počutim ČLOVEK. Ampak tam moram spoštovati pravila, kajti tam se edino tako lahko stopiš z njo, z NARAVO!
SELA NA KRASU Tu lahko na vsakem koraku opazujem propad in novo življenje…
LIPICA Ne le ena, več mavric tekmuje med seboj, katera bo lepša…
Pazljivo stopam po teh čipkah, kajti tu si hitro slon v porcelanu…
MOVRAŽ Sonce in sence in barve… Tu sem tujek, ki ne paše v to sliko…
Iz pobranega kamenja na pašniku si je pastir naredil hiško… Zdaj ni več pastirja ne boškarinov, ne krav, ne koz, ne ovac… Mir in tišina vladata nad krajino…
NAD ZANIGRADOM Neprehodno…. Pa tako lepo. Kot na sestanku vseh letnih časov…
PISMO CANKARJUNa mizi kozarec, svečana penina,pa v kozarcu ni vina in ga tudi ne bo!Praznik je danes,dvajset let države,pa ni, kot sem mislil, da nam bo lepo.Pogrešam te, Cankar, da bi nam povedal,da v raju živimo,naj vendar spoštujemo, se veselimo,da imamo ta košček na zemeljski obli.Imeti bi mogli še več, saj to vem, pa ni v tem problem…Še to, kar imamo, ceniti ne znamo in se veseliti, po tvoje ljubiti,pa se eden redkih, ki vem, da to vem!Stoji tu pred mano ta zlata penina,da bi z njo nazdravil, da bi z njo proslavil,pa raje ne bom!Vem, da je čas, ko bi moral ga piti,svečano ta praznik s penino zaliti,bom čakal, veš, Ivan,in sanjal, da bo, kot bi vraga že moralo biti,na tej zemlji slovenski,bogati in lepikot v raju - lepo!
Trnje mi trga hlače, skale mi zvijajo noge, visoka trava mi zakriva varno stopinjo… O, naj… kar naj…Vem, da je do nebes trnjava pot, vem…
Vsak korak je težak… Ampak vsak je tu nova nagrada za zvedave…
SOČERGA Noč počasi ugaša dan…Barve poslednjič zažare in počasi ugašajo. Do jutri… Pokloni mi še en jutri, Bog. Pa ne samo meni. Veliko nas je takih, ki cenimo tvoje delo!
SV. KVIRIK NAD SOČERGO Včasih bi ustavil čas… Ne za vedno… Le za dolgo! Pa se žal ne da. Mogoče je pa prav tako. Tako še težje čakam na tisti skrivnostni jutri… O, da bi jih bilo še mnogo…!
Zunaj sneži, ko to pišem. Pol decembra je mimo. Snežinke vztrajno prekrivajo zmrznjena tla. Odeja se debeli… Ura je pravkar udarila polnoč. O, še en jutri…Jaz pa gledam slike in obujam spomine. Spomine na jesen. Spomine na Kras, spomine na del zemeljskih nebes, ki jih je polna naša lepa Slovenija…Vsak dan jih vidim več. Mogoče zato, ker jih iščem. Ker jih potrebujem za predloge za moja slikarska dela in za fotografije. Potrebujem, da ohranim po moje srečo, ki sem jo doživel in jo shranil v dušo za hude čase in zato, da jo potem delim z vami vsemi. Čez nekaj noči bo Božič. Blagoslovljen praznik miru in družine. Naj se vam ustavi čas. Naj bodo lepe minute z dragimi, ki jih še imamo - ure. Vsaj dolge ure…Polne sreče, zdravja in miru, ki ga komajda še poznamo.Bog je že vedel, zakaj je imel strgane vreče, ko je korakal po naši deželi…Tistim, ki jih ima rad, je poklonil že tu delček nebes. Kako malo je včasih potrebno, da je naše življenje lepo. Le en bel kamen in ena vejica rdečega ruja. In pa kakšna prijazna beseda… Za dušo…Ker smo LJUDJE!Srečno in zdravo, LJUDJE!Fotografije in besedilo Janez MedvešekPesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur danoGlasba na citrah- učenci. g. Vide Učakarjanez.medvesek@gmail.com
