Download
1 / 59
590 likes | 902 Views
RATITOVEC 1667 m nedelja, 29. maj 2011 ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE S LO VE NIJA.
E N D
RATITOVEC1667 m nedelja, 29. maj 2011ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJESLOVENIJA
Tale pomlad… Komaj se je začela pa se že končuje. Pa tako je lepa. No, saj ne bo vsega konec! Pa kaj bi tarnal. Je tega tarnanja povsod preveč. Pokonci glavo in naprej. Gremo na Ratitovec. Jutro je bilo tisto - iz škatlice. Malo megle, ki ti ne da vedeti, kaj bo čez eno uro, malo modrega neba, ki požene kri po žilah in malo še z meglo zastrtega sončka, ki pa je kot zelen semafor, ki ti pravi, gremo. In sva šla. Zdaj delava generalno po teh gričih. O, jih je en ”ta mal milijon”. In eden je lepši kot drugi. Ostal nama je še Porezen, pa sva iz Ratitovca spet videla en kup novih lokacij… Tu ne uživava prvič… Za tem bova nadaljevala pot po planinah in gričih nad Baško grapo do Tolmina in Kobarida, tja do Breginja… Igra brez konca! Ampak - lepa igra.
Suha pri Škofji Loki. Kako je dišalo seno to nedeljsko juto v kozolcu. Pravljica, ki počasi izginja. Škoda. Tistih smrdečih bal ne maram.
Skozi Škofjo Loko, desno, po Selški dolini in v Železnikih na koncu trga desno, za PODLONK, PRTOVČ.
Prtovč. Pravzaprav težko najdeš tako slikovito vasico. Nekaj hiš in cerkvica, travniki in za ozadje kot kulisa - Ratitovec.
Tu imamo dve izbiri, desno, po naravnem useku ali levo čez Povden. Čas hoje je enak v obe smeri- ura in pol.
Sva šla desno. Najprej je pot en čuden kolovoz, ki preide v lepo, slikovito, ampak ne razgledno gozdno potko. In ko se gozd konča, je nagrada tu. Dobro jutro vsem Slovencem od Železnikov do Kuma! Pa še kam!
Tu, na slikovitem prevalu,kjer se pot odcepi za planino Pečana, se je pomlad šele začela.
O, sva imela srečo. Hotela sva iti na Bevško planino, na sliki levo v Karavankah, pa jo je dan prej na debelo pobelilo. In so šle v nič narcise, encijani, svišči, avriklji…
Tu pa naju je sprejela prava pomlad. Nebo se je obarvalo malo umetniško in vsak korak je bil en nov neponovljiv motiv za v fotoaparat in seveda za v dušo.
Pogled na vzhod od Storžiča preko Krvavca, štajerskih hribov, Kuma, Šmarne gore, polja od Kranja do Ljubljane, Polhograjskih Dolomitov in vznožja Škofjeloškega hribovja. No, LJUDJE, kaj je lepše. Ob devetih stati tu ali čakati pred trgovino v nedeljo in se drenjati, da se zrineš med kramo na policah? DOBRO JUTRO! Kdaj bomo zaprli trgovine ob nedeljah?
Vsak meter je nov šopek. Šopek, ki ne rabi vaze. Šopek, ki raste za vse. Tudi za moje in tvoje vnuke! Se zavedava tega?
SREČA JE V MAJHNIH STVAREH Srečo iskati v bogastvu je greh!Je posel za nore zapravljanje časa in prazno iskanje.Sreča domuje v majhnih stvareh!
Kar nekaj ljudi že gostuje v nebeškem parku pri mizah lepe in gostoljubne koče na Ratitovcu.
In tam zadaj za kočo se je v vsem sijaju majskega dne prikazal očak TRIGLAV na novo pobeljen, kot lepa stara hiša za Veliko noč. Bog ti daj s soncem obsijan lep dan, lepotec. Se mi zdi, da si iz vseh straneh lep, iz teh gričev pa najlepši! Res TRI GLAV!
Vrh Ratitovca. 1667 m. nad morjem. Razgled pa tak. Brez konca! O, nagrada za vse, ki imamo rajši naravo, kot urbane konce naše lepe Slovenije.
Pogled na jug. Tam spredaj na desni kraljuje mogočen Porezen. Levo smučišče na Črnem vrhu in zadaj mu delajo družbo Cerkljanski hribi, ki prehajajo naprej iz Škofjeloškega hribovja.
Pogled na sever pa nam polepša, tokrat kar čez noč bela, kulisa Karavank.
Na zahod so pa vidni vsi Julijci, Pokljuka, Krnsko pogorje. Pa še zadaj hribi v Avstriji. Ta hiška spodaj je zimski bivak. Vedno je odprt in je zanimivo v njem.
Od zajtrka je že daleč, “lučka” že pošteno sveti, malico imava v nahrbtniku in pade ideja. Greva v kočo jest! Opaaa, dobra ideja. Tole, kar je na mizi, jota in ričet je stalo 8 evrov. Naj NIKOLI ne trga po rokah revma teh dveh kuharic, ki kuhata tako dobro in okusno hrano. Pa naj bo to reklama ali ne. Kapo dol. 10 let sem sam kuhal, ampak tole… Mljaaasss! Me je imelo, da bi šla nazaj še enkrat na eno kombinacijo. Pa ne zaradi cene, verjemite!
Škoda, ker gre v tak kolaž premalo slik. Kako lepo je v tej koči. Ob vratih zakurjena topla peč, pa lepe lesene pogrnjene mize, prijazna in hitra postrežba… Bravo! Pečnice na topli peči pa take, da bi kar vstal od mize in šel malo plesat.
Malo pod kočo sta dva kala z vodo za živali. Malo morje na 1600 m. Kaj pa, če skočiva še na tale hribček z veliko zaplato snega za tema bazenčkoma?
In sva šla. O, madonca je bilo lepo. Še bolj, kot na vrhu. Kaj pa če greva še na naslednjega, saj ni daleč? Pa tako lepo se vidi na vse vasi pod Ratitovcem.
Na Torko, brez prebivalcev, Zabrdo z enim samim, Zgornje Danje z enim, zaselek Trojar brez, Ravne, pa Sorico in lepo se vidi na kmetije v Davči, na Porezen, Blegoš…
Spodnje Danje so kmalu dobile asfalt in so naseljene. Kako lepo je v vasi in tam na robu pri cerkvici. Pa koliko slikovitih kozolcev je v vasi in pod njo. Bom kmalu naredil kolaž o krožni poti po vaseh pod Ratitovcem. Ne štejeva več obiskov po teh koncih. Je vedno tako lepo, da jih brez prestanka ponavljava v vseh letnih časih.
Vrh Altemavra. Celo malo višji, kot sam vrh nad kočo. Od kje čudna imena hribov v sklopu Ratitovca? Kremant, Žbajnek, Erbelc, Tonderškofel…? Med leti 1300 in 1400 so Freislingški škofje ugotovili, da ne dobivajo iz teh koncev nobenih dajatev in so sem naselili Tirolce iz velikih družin, Frelihe, Tolarje, Gartnerje, Groharje,Trojarje… Prvi so prišli na ogled in ostali. Potem so si ustvarili družine in zaživeli na teh 1000 metrih nad morjem. Pa o tem kaj več v tistem kolažu o vaseh pod Ratitovcem. O, zanimive štorije so to!
Hodim po samem robu in obujam spomine na vse izlete po teh vasicah, na doživetja, zgodbe, ki bodo tudi v moji tretji knjigi, kar zaslišim vpitje “ Kačaaaaaa, pridi sem, kačaaaaaa”.
O, madonca, preskakujem skale kot gams. Komaj se zaustavim na robu nad potjo. Na poti stoji okamenela žena, brez barve na obrazu in še vedno tuli- “kačaaaaa!”Kačon je od strahu otrpel in čakal na sredi poti. Aha, počakaj, da te slikam za osebno. Naredim posnetek od daleč.Tale se bo pustil fotografirati od blizu za osebno, že vidim. Žena preneha z vpitjem, spustim se na pot, približam kačonu in vrag se začne premikati. Hočem narediti fotko od blizu, pa mi jo zbriše čez rob v travo. Ženi izpulim iz rok pohodni palici in ga z njimi poskušam nesti nazaj na pot. Takrat pa se požene v zrak in odskoči v loku. Odskočim in vidim, da je bolj zoprn od mene. Leze v travo. Slikam telo in rep. Poskušam ga še enkrat spraviti nazaj na pot, pa med palicama oplete samo še rep. “ Tu na poti je ležal. Sikal je proti meni , slišala sem ga preje, kot videla in me ni pustil naprej”, pripoveduje prestrašena žena. Rezultat - en posnetek in pol kačona. Je kar je.O, sem pa tekel na življenje in smrt v Karavankah, malo nad Bevško planino pred enim. Ležal je na poti in se sončil. Nahrbtnik sem dal doli, kajti, ko se pripogneš, te vsebina nahrbtnika udari kot macola po glavi. Približam se in slikam. Pa se požene v breg. S palicama ga vrnem na pot. Fotografiram. On pa spet v breg. Drsi mu in se vrača nazaj… Potem pa…Puuuf v zrak in tista zvita palica se je vrgla proti meni. Ni šel direktno z glavo naprej, ampak bočno. O, kako hitro jo je brisal. Tisočinka sekunde in bežiiiii!. Tako v življenju še nisem tekel. On pa za mano… Ja, je hudič, če si nor. Zdaj sem že malo manj nor. Ampak tale na Altemavru mi je res deloval kod fotomodel na soncu. Ko sva se čez dobro uro vračala, je bila pot prazna. Škoda, tale je bil pa res lep!
Potem nisem več gledal samo naokoli. Tudi pod noge. Opaaa, če bi po nesreči res stopil nanj, ko hodim povsod samo po poti ne…”Ej, greva še na tisti vrh, saj ni daleč?” In sva nadaljevala še na Kremant. Od tam pa vidim dolg hrib, ki se mu hrbet končuje tam skoraj na Soriški planini. Greva do tja!? Se je splačalo, verjemite!
Mislil sem, da se z roba vidi na samo Bohinjsko jezero. Pa se ne, malo manj. Je pa lep razgled na vse pod seboj. Na vsej poti sva srečala nekaj pohodnikov. Mir, ptice, lahen veterc, razgled… Potem sva se usedla na travno pobočje in se predala brezčasju in soncu. RAZKOŠJE v travi s pogledom na pol sveta.
Tole kramo je potrebno na vseh teh gričih vzeti v zakup. Ni v korist, v kakšen čar pa tudi ne. Oh, zgodovina zmešana…
Kakšna modrina je tam zadaj za drevesi proti hribom v Davči…
Nič posebnega, pa vendar tako lepo. Le oči moraš imeti odprte. Gledam planince, otovorjene kot bosanske osle v hribih, kapo čez ušesa in oči, pogled pa usmerjen v tla. Ali pa na uro, če bo ta pot res dolga samo eno uro ali še kaj manj. Najin cilj je pa vedno POT, ne vrh ali nek cilj. Od doma greva zato, da uživava, da nama je lepo, ne da gledava na uro, če sva na goro potolkla priznan rekord!
Na vsakem koraku je nov še lepši kotiček. Kot ptica lebdim nad dolino in uživam… Skrbi so ostale v dolini. Tiste krame se ne splača in ni lepo vlačiti seboj v ta nebesa.
Modra trata pred kočo, kjer urejujejo okolico. Trava je že posejana, le Bogec jo mora čim večkrat zaliti, da bo prej še bolj lepo!
In jo ponovno mahneva v kočo. Na eno kavo. Se spodobi tam okoli štirih malo pocrkljati s to dolinsko razvado. In za tem po drugi, južni poti čez Povden v dolino.
Kot v Dolomitih. Ostre skale se dvigajo iz poševnine in silijo v nebo. Od macesnov, ki jih leto za letom povozijo plazovi so ostali le skeleti. Zanimivi in skoraj večni.
Pot se v cik caku vije med mogočnimi skalami in le nekaj korakov naredimo in se pred nami spet odpre panorama z dolinami in brezštevilnimi griči.
Nekoč bo tale čudna glava odpotovala v dolino. Upam, da brez škode na poti!
Pa je krog na poti sklenjen. Vasica Prtovč, cerkvica, parkirišče… Začetek poti v dolino. Tisto, včasih tako morečo dolino!
Nasvidenje raj pod Ratitovcem. Pa ne za dolgo. Je prelepo tukaj, da bi ne prihajala sem spet in spet.
Stojim in opazujem, kako sonček s svojimi mehkimi žarki boža te strmali, košenine, bregače, laze in kolovoze, ki bodo čez nekaj dni brez v lahnem vetrcu valujoče trave.
Vsak korak je nov motiv. In vsak je prejšnjemu vsaj enak, če že ne še lepši.
Bog ve, če bo tale lepotec še kdaj nosil v svojih nedrjih dišečo mrvo in seno. Takega motiva ne najdeš nikjer na tem svetu. Ga bomo ohranili za vnuke in njihove otroke? Pa za kakšnega popotnika iz “sosedovih” logov, ki tega razkošja nikoli ni doživel? Se bomo kdaj spomnili, da se ti kozolci, čeprav prazni, dajo tržiti in prodajati, ker jih imamo samo mi - SLOVENCI?
