MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV VESOLJA

1. MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV VESOLJA Gregor Maučec

2. Vse do leta 1957, ko je SZ lansirala v orbito Zemlje njen prvi umetni satelit Sputnik, je vladalo vsesplošno prepričanje, da zračni prostor držav sega do neomejenih višin (niti ena država, katere zračni prostor je preletel Sputnik, ni proti SZ vložila protesta, najbrž zaradi tega ne, ker ni smatrala, da je bil s tem kršen njen zračni prostor) • Z lansiranjem prvega umetnega satelita je nastalo novo stanje v mednarodnem pravu – zračni prostor nad področji držav je postal omejen - nad njim je vladala svoboda lansiranja objektov v Zemeljsko orbito in zunaj nje za vse tiste, ki so bili v stanju, da to lahko storijo; te dejavnosti je zato bilo potrebno pravno urediti in omejiti, da ne bi predstavljale grožnje varnosti držav na Zemlji

3. Dejavnosti v vesolju so se razvijale zelo hitro: • po letu 1957 je bil že leta 1961 lansiran prvi satelit s človekom (Jurij Gagarin), 1958 leta je bil lansiran prvi satelit, namenjen komunikacijam in leta 1969 je prišlo do prvega izkrcanja ljudi na Luni; prva naprava, ki jo je bilo mogoče večkrat uporabiti, je bilo uspešno lansirana leta 1980; danes je koriščenje satelitov za namene opazovanja, komunikacij in navigacije v vsesplošni uporabi • Vesoljsko pravo se je spočetka razvijalo v običajnem procesu - že od samega začetka so bila sprejeta običajna pravila o tem, da vesolje, Mesec in druga nebesna telesa ne morejo biti predmet prisvajanja s strani držav z okupacijo in da se lahko uporabljajo izključno v miroljubne namene; ta temeljna načela so bila enoglasno sprejeta z resolucijo GS ZN 1962 (VIII) leta 1963 v obliki Deklaracije o pravnih načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja

4. GS ZN je leta 1959 ustanovila kot svoje pomožno telo Odbor za miroljubno rabo vesolja, v katerem so bili pripravljeni osnutki cele vrste pogodb s tega področja; • pristojnosti Odbora: pregleduje obseg mednarodnega sodelovanja v miroljubni uporabi vesolja; oblikuje programe na tem področju, ki naj bi potekali pod okriljem ZN; spodbuja nadaljnje raziskave in širjenje informacij o zadevah v zvezi z vesoljem ter preučuje pravne probleme, do katerih prihaja pri raziskovanju vesolja • Mednarodnopravni viri: • običajne norme vesoljskega prava so kodificirane v Pogodbi o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno z Mesecem in drugimi nebesnimi telesi iz leta 1967 • kasneje so bili sprejeti in so začeli veljati še drugi sporazumi s tega področja, ki so potrdili in natančneje razdelali načela iz Pogodbe iz leta 1967

5. Raziskovanje in izkoriščanje vesolja mora potekati v dobrobit in interese vseh držav in mora predstavljati dobro za vse človeštvo – gre za koncept skupne dediščine, to je splošnega dobra človeštva. • Vesolje, vključno z Mesecem in drugimi nebesnimi telesi, je prosto za raziskovanje in izkoriščanje (vključno z znanstvenim raziskovanjem) s strani vseh držav brez kakršnekoli diskriminacije pod pogoji enakosti in v skladu z MP ter s svobodnim pristopom k vsem delom nebesnih teles • Sporno ostaja vprašanje na kateri višini se konča zračni prostor in kje natančno se začne vesolje? • Pogodba iz leta 1967 o tem vprašanju molči in tudi države se še niso uspele zediniti o točni višini - predlogi se gibljejo med 10 in 100 milj oz. 18.000 in 180.000 m nad površino Zemlje (več je tistih, ki zagovarjajo maksimalno višino)

6. Vesolje, vključno z Mesecem in drugimi nebesnimi telesi, ne more biti predmet nacionalnega prisvajanja z razglasitvijo suverenosti, niti na podlagi izkoriščanja ali okupacije, niti na katerikoli drugi način: • vesolje ni res nullius, ampak je razumljeno v abstraktnem smislu kot res communis omnium (javno dobro) in res extra commercium (izven pravnega prometa) • vprašanje pa je, ali se bo to načelo lahko obdržalo v čisti obliki tudi v bodočnosti, ko se bodo začele redne aktivnosti na Mesecu • Država pogodbenica Pogodbe iz leta 1967, v katere registru je vpisan objekt, ki je lansiran v vesolje, zadrži njeno jurisdikcijo in nadzor nad tem objektom, njegovimi sestavnimi deli in njegovo posadko vse dokler se objekt nahaja v vesolju ali na določenem nebesnem telesu in po vrnitvi objekta na Zemljo; takšni objekti, ki so najdeni zunaj meja države, ki je njihov lastnik, se morajo vrniti tej državi.

7. Države pogodbenice Pogodbe o vesolju iz leta 1967 nosijo mednarodno odgovornost za nacionalne dejavnosti v vesolju, ne glede na to, ali jih izvajajo vladni organi ali pa nevladna telesa: • za dejavnosti nevladnih teles (npr. pravnih oseb) se zahteva odobritev in stalni nadzor dotične države – slednja zagotavlja izvajanje vseh teh dejavnosti v skladu z določili te pogodbe • Vprašanje odgovornosti države za morebitno škodo: • Pogodba o vesolju (1967) predpisuje, da vsaka država pogodbenica te pogodbe, ki lansira ali omogoči lansiranje nekega objekta v vesolje ali tudi država, s katere področja ali katere infrastrukture je objekt lansiran, mednarodnopravno odgovarja za škodo, ki jo takšen objekt ali njegovi deli povzročijo drugi državi pogodbenici ali njenim fizičnim ali pravnim osebam in to tako na zemlji kot tudi v zračnem prostoru ali v vesolju • mednarodno odgovornost držav pogodbenic podrobneje ureja Konvencija o mednarodni odgovornosti za škodo, povzročeno z vesoljskimi objekti 1972

8. S Pogodbo o vesolju je bil ustanovljen režim demilitarizacije vesolja: • države pogodbenice so se z njo obvezale, da ne bodo stacionirale v orbito okoli Zemlje, v vesolje ali na nebesna telesa nuklearnega orožja, niti kateregakoli drugega orožja za množično uničevanje; prepovedano je vzpostavljanje vojaških baz, naprav in utrdb, opravljanje poskusov z vsemi vrstami orožja, kakor tudi izvajanje vojnih manevrov (dovoljeno pa je npr. pošiljanje balističnih raket dolgega dosega skozi vesolje z namenom, da se doseže cilj na Zemlji ter lansiranje obveščevalnih satelitov, ki so stacionirani v vesolju in imajo velik vpliv na vodenje vojaških operacij na Zemlji)

9. Pogodba iz leta 1967 predvideva tudi nudenje pomoči astronavtom v primeru nesreče, nevarnosti ali prisilnega pristanka • Sporazum o reševanju astronavtov, vračanju astronavtov in vračanju objektov, lansiranih v vesolje (1968) – še bolj konkretno od Pogodbe o vesolju določa obveznosti držav v primeru nesreč ali zasilnih pristankov objektov, lansiranih v vesolje: obveznost države pogodbenice, da odgovorne za izstrelitev in Generalnega sekretarja ZN obvesti o nesreči ali zasilnem pristanku na njenem ozemlju ali morju ter poteku reševalne akcije; astronavte in vesoljska plovila ali njihove dele je potrebno kar se da hitro in varno vrniti v državo, ki je bila odgovorna za lansiranje objekta v vesolje

10. Konvencija o registriranju objektov, lansiranih v vesolje (1974) – na podlagi te konvencije je bil vzpostavljen centralni register v okviru ZN: • država, ki želi lansirati objekt v vesolje, mora ustanoviti register o objektu in o tem obvestiti Generalnega sekretarja ZN • Generalni sekretar ZN vodi register o vesoljskih objektih, ki vsebuje ime države, odgovorne za lansiranje, identifikacijske podatke objekta, datum, kraj in namen lansiranja ter osnovne informacije o predvideni poti objekta v vesolje

11. Pomembne dejavnosti v Zemeljski orbiti predstavljajo sateliti, namenjeni telekomunikacijam, zlasti prenosu radijskih in TV programov, ki so nameščeni v t.i. geostacionarni orbiti nad ekvatorjem – število satelitov, ki se lahko namestijo v to orbito ni neomejeno • 8 ekvatorijalnih držav – Brazilija, Kolumbija, Ekvador, Indonezija, Kenija, Uganda, Kongo in Zair je leta 1976 v Bogoti sprejelo deklaracijo v petih točkah, v katerih so postavile zahtevo, da geostacionarna orbita spada pod režim nacionalne suverenosti teh držav; vendar ta zahteva ni splošno sprejeta, ker se prej nanaša na teritorialno suverenost držav kot pa na vesolje in je tudi v nasprotju z načeli iz Pogodbe o vesolju • Sateliti, ki so opremljeni s senzorji se lahko uporabljajo tudi za zbiranje podatkov ne samo z Zemeljske površine, ampak tudi pod njo in izpod morskega dna – na ta način je mogoče ugotavljati naravne vire in njihov položaj • glede tega vprašanja so se pojavila nasprotna stališča: po enem naj bi v korist vseh zbirali čim več podatkov; po nasprotnem stališču bi takšna dejavnost morala šteti za nasprotno s suverenostjo teritorialne države • GS ZN je leta 1976 sprejela resolucijo o načelih s tega področja, v kateri je proklamiran prost dostop do vesolja v te namene

12. Sporazum, ki ureja dejavnosti držav na Luni in drugih nebesnih telesih (1979): • dopolnjuje Pogodbo o vesolju iz leta 1967 • namen sporazuma je, da se Mesec in druga nebesna telesa v Sončnem sistemu ter orbite okoli njih, kakor tudi potovanje nasproti njim podvržejo režimu internacionalizacije • Mesec in njegovi naravni viri so splošno dobro (skupna dediščina) človeštva, vendar določbe sporazuma o možnosti prisvajanja teh virov niso povsem jasne • vse aktivnosti na Luni morajo potekati na miren način in v skladu z MP (prepoved vnašanja jedrskega orožja, ustanavljanja vojaških baz, utrdb in izvajanja vojaških poskusov ter vaj); • o svojih aktivnosti na Luni mora vsaka država obveščati javnost, mednarodno znanstveno združenje ter Generalnega sekretarja ZN • Lune in drugih nebesnih teles ni mogoče podrediti jurisdikciji katerekoli države, ampak jih je mogoče le izkoriščati na temelju ne-diskriminiranosti in enakosti ter v skladu z MP in to pogodbo