Moralni objektivizem in relativizem

1. Moralni objektivizem in relativizem Primer: odstranjevanje klitorisa

2. Odstranjevanje klitorisa (‘female genital mutilation’ ali FGM) Terminološka opomba: Izraz ‘obrezovanje klitorisa’ (circumcision’) zavaja, ker je poseg v telo ženske veliko bolj temeljit in za zdravje škodljiv od obrezovanja penisa. FGM kot oznaka za posege, pri katerih odstranijo velik del tkiva (cel klitoris skupaj z delom sramnih ustnic) z namenom disfunkcije. Dejstva: Po podatkih WHO je po vsem svetu med 85 in 115 milijonov žrtev FGM. Delež žensk z odstranjenim klitorisom je najvišji v afriških državah: v Maliju 93%, v Somaliji 98%, v Sudanu 89%, v Centralnoafriški republiki in Slonokoščeni obali po 43%, v Togu 12%; o manjšem številu operacij pa poročajo tudi iz Francije, Velike Britanije, Avstralije, Belgije in ZDA. FGM je vzrok za številne resne in trajne zdravstvene težave: vnetja, krvavitve, abscese, moteno odvajanje vode in menstruacijo, bolečine med spolnimi odnosi, neplodnost, trganje presredka in druge porodne zaplete. FGM je v 24 državah izrecno prepovedana z zakonom, v številnih drugih se nanjo nanašajo določila, ki prepovedujejo telesno zlorabo otrok; WHO od leta 1982 dalje zdravnikom odsvetuje sodelovanje pri FGM, obsodila jo je večina mednarodnih organizacij: UNICEF, Amnesty International,…

3. Argument v podporo odstranjevanju klitorisa (1) Spolno poželenje kvari značaj. oz. (2) Iskanje spolnega užitka, prizadevanje, da bi potešili svojo spolno slo, nas rado zapelje na kriva pota, v nezvestobo, nezmernost, izgubo nadzora, brezumje, razvrat,... (3) Ženske so za kvarne vplive spolnega poželenja še posebej dovzetne. (4) Odstranitev klitorisa če že ne povsem, pa vsaj pomembno oslabi spolno poželenje. (5) Ženske brez klitorisa bodo torej boljše žene svojim možem in boljše matere svojim otrokom.

4. Slabosti argumenta za obrezovanje Sloni na vrsti nedokazanih, v marsičem seksističnih podmen: (i) spolno poželenje kvari značaj (ii) ženske so za te kvarne vplive veliko bolj dovzetne od moških (iii) z odstranitvijo klitorisa bomo spolno poželenje če že ne povsem odpravili, pa vsaj močno oslabili (iv) najboljše, najbolj izpolnjujoče življenje za žensko je življenje žene in matere

5. Razlogi za obsodbo obrezovanja • Zaradi česa je obrezovanje moralno sporno? • je boleč poseg • s katerim telo ženske trajno pohabijo • izveden je brez (informiranega) soglasja žrtve • povzroči (lahko) trajne zdravstvene težave.

6. Tamir o FGM Analiza argumentov vs. analiza diskurza Yael Tamir ne zanika, da je odstranjevanje klitorisa moralno neopravičljivo. Moti jo vloga, ki jo ta praksa oz. njene obsodbe igra pri potrjevanju predsodkov o superiornosti naše lastne kulture nad tujimi. Ključno vprašanje po njenem ni, ali je mogoče najti tehtne razloge za obsodbo te prakse (teh kar mrgoli), temveč zakaj smo izpostavili prav njo in zakaj jo obsojamo s tako ihto? Ne išče torej razlogov, temveč vzgibe za iskanje razlogov. Bolj od analize argumentov za in proti odstranjevanju klitorisa (kdo ima prav, zagovorniki ali nasprotniki te prakse?) jo zanima analiza diskurza, tj. govora in mišljenja o njem (zakaj zahodnjaki kritiziramo to prakso prav zdaj, oz. zakaj smo se obregnili zoper to prakso, ko pa smo do podobnih praks pohabljanja v lastni kulturi ravnodušni, kakšnim namenom služi ta razprava in kakšne učinke ima?).

7. Tamirjeva svari pred skušnjavo, da bi se s potenciranjem razlik čim bolj distancirali od oblik zatiranja, ki so na prvi pogled specifične za druge kulture, in tako spregledali številne in bolj temeljne podobnosti med našo in tujo kulturo. “My purpose is not to justify clitoridectomy, but to expose the roots of the deep hostility to it -- to reveal the smug, unjustified self-satisfaction lurking behind the current condemnation of clitoridectomy. Referring to clitoridectomy, and emphasizing the distance of the practice from our own conventions, allows us to condemn them for what they do to their women, support the struggle of their women against their primitive, inhuman culture, and remain silent on the status of women in our society.”

8. Relativizacija razlogov za obsodbo FGM • Vprašanje trpljenja: Glavni povod za obsodbo obrezovanja klitorisa bi lahko bila njegova bolečnost. Toda do kupa bolečih praks, značilnih za našo lastno kulturo, smo povsem ravnodušni. Telesno trpljenje ob posegu torej ne more biti poglavitni razlog za njegovo obsodbo. • Vprašanje pohabljenja: Tudi ženske v zahodni kulturi se na različne načine pohabljajo z izgovorom, da bodo tako izboljšale svoje počutje in življenjske priložnosti: starši silijo otroke nositi zobno protezo, ženske hujšajo, tisoči med njimi se podvržejo liposukciji, face-liftingu in drugim kirurškim posegom, luknjajo si ušesa, nosove, ustnice,... Če je izboljšanje možnosti za osebno srečo sprejemljivo opravičilo za naštete prakse v naši kulturi, zakaj ne velja to tudi za obrezovanje v tujih?

9. Vprašanje soglasja: Ali bi nad prakso odstranjevanja klitorisa manj negodovali, če bi bilo treba za poseg najprej pridobiti veljavno soglasje? Toda mar se ženske med dvema slabima možnostma ne odločijo (svobodno) za tisto, ki je kljub vsemu videti manj slaba – pripravljene so tvegati zdravstvene težave in trpljenje, da bi se izognile življenju v osami, ponižanju in prikrajšanosti. • Vprašanje lažne zavesti in predsodkov: Tudi elementi naše lastne, domnevno moralno superiorne kulture v ljudeh ustvarjajo in/ali krepijo lažno zavest (zgrešena prepričanja, dojemanje, percepcijo, način razmišljanja, vrednote,…), zaradi česar ti potem sprejemajo moralno sporne odločitve. V tem naša kultura ni veliko boljšaod te, ki jo tako goreče obsojamo.

10. Vprašanje mladoletnosti: Morda pa nas moti to, da pohabljajo mladoletnice. Toda tudi v naši kulturi starši otrokom privzgajajo škodljive prehranjevalne navade v veri, da je to v interesu njihovih otrok. To dokazuje, da starši niso vedno najboljši varuhi interesov svojih otrok, slabo pa pojasni našo nestrpnost do prakse odstranjevanja klitorisa. • Vprašanje spolnega užitka: Kaj pa dejstvo, da FGM ženske nepovratno prikrajša za spolni užitek? To drži, toda ali je naša skrb za spolni užitek žensk zares iskrena? Marsikatera značilnost naše zatiralske kulture (pornografija, frustrirajoči lepotni ideali, ki jih v svojih sporočilih projicirajo množični mediji,…) ženskam trajno preprečuje, da bi v spolnosti uživale, pa kljub temu ne storimo ničesar, da bi jo odpravili. Zdi se, da nas bolj skrbijo telesno pohabljena afriška dekleta kakor pa psihično pohabljene ženske, žrtve zatiralskih mehanizmov naše lastne kulture.

11. Vprašanje namere: Če je prikrajšanje za spolni užitek vrsta oškodovanja, potem bi lahko naše zgražanje nad FGM morda pojasnili s tem, da je ta škoda povzročena namerno in trajno, medtem ko so ženske v naši kulturi za spolni užitek prikrajšane bodisi zgolj začasno ali pa vsaj nenamerno (nezadovoljstvo z lastnim telesom, denimo, ki je eden od glavnih virov frustracij v spolnosti, je stranski proizvod delovanja vsesplošno koristnih tržnih načel, svobodne konkurence, svobode tiska in oglaševanja). Toda, opozarja Tamirjeva, če bi nas res bolj kot nenamerna skrbela namerna škoda, ki jo starši s svojimi odločitvami povzročajo otrokom, potem bi morali veliko ostreje obsoditi starše, ki iz verskih razlogov svojim otrokom privzgojijo trajen odpor do spolnosti (taka škoda je resda psihična, a zakaj bi bila narava škode moralno pomembna?). Kar Tamirjeva spregleda, je, da tovrstno oškodovanje ni nepovratno – odnos do spolnosti in zmožnost, da v njej uživamo, se lahko kasneje ob stiku z drugimi ljudmi in pod vplivom drugačnih, bolj liberalnih in manj nazadnjaških nazorov spremeni.

12. Vloga spolnosti v dobrem, izpolnjujočem življenju: Tiha podmena v argumentu zoper odstranjevanje klitorisa je, da taka telesna pohaba ženskam trajno onemogoči spolni užitek, ker pa je zadovoljivo spolno življenje nujno za dobro, izpolnjujoče življenje, jih nepovratno prikrajša še zanj. Tamir: prvič, pri oceni, koliko spolni užitek prispeva k izpolnjujočemu življenju, vedno podzavestno uporabljamo moška merila – v naši kulturi velja ženski spolni užitek za merilo moči in uspeha moškega, ki ji ta užitek priskrbi, zato ga visoko cenimo; v kulturah, kjer je živ FGM, pa, nasprotno, ženski spolni užitek ogroža moč in status moških, zato ga črtijo. (tu je čutiti prizvok moralnega relativizma – merila so kulturno pogojena in zato enako poljubna). Drugič, nune in mati Tereza naj bi dokazovale, da nas odpoved spolnemu užitku ne prikrajša nujno za izpolnjujoče življenje (ali res kdo verjame, da se kakovost oz. smiselnost človeškega življenja meri po številu orgazmov?) Nune dobijo v zameno za odpoved spolnosti duhovno življenje, pohabljena dekleta pa izpolnjujočo kariero žene in matere. Toda če je spolnost pristna človekova potreba, katere zadovoljitev v ničemer ne onemogoča polnovrednega družinskega ali duhovnega življenja, zakaj bi se ji morali odreči? Zakaj ne bi imeli obojega?

13. Večina Tamirinih argumentov je namenjenih pobijanju trditev o nepremostljivem vrednostnem prepadu med našo in tujimi kulturami. Njena končna diagnoza: Glavna težava z zagovorniki FGM je, da žensko spolnost podrejajo zatiralskemu idealu družbene vloge žensk;nadzor nad žensko spolnostjoje spet enkrat več sredstvo nadzora nad ženskami, izgovor za njihovo podrejanje in izločitev iz javnega, družbenega življenja, za odvzem statusa enakovrednih državljanov, ki imajo pravico enakopravno sodelovati v tekmi za družbene in politične položaje. Kar je na FGM moralno sporno, torej ni kaka posebna značilnost te prakse, temveč podlo prizadevanje za podreditev žensk s pomočjo nadzora nad njihovo spolnostjo – to prizadevanje pa tudi naši kulturi ni tuje. • Vprašanje: ali je ta diagnoza res pravilna? In ali so opisani mehanizmi podrejanja, izkoriščanja, tlačenja in zatiranja žensk v naši kulturi po svoji naravi in učinkih res primerljivi s FGM? Ali avtonomnost in osebno svobodo žensk v naši kulturi lepotni ideali in pornografija res spodkopavajo v podobni meri, v kateri praksa FGM načenja avtonomnost in osebno svobodo afriških žena?

14. Nussbaum proti Tamir Ali FGM res ni nič slabši, moralno gledano, od za našo, zahodno kulturo značilnih praks shujševalnih kur in oblikovanja telesa? Nussbaum: To je neumnost. Med enim in drugim je vrsta moralno pomembnih razlik: (i) FGM se izvaja s silo, medtem ko je odločitev za hujšanje kot odziv na kulturno vsiljene lepotne ideale kljub privlačnosti slednjih vsaj do neke mere svobodna. Redki so starši, ki silijo svoje otroke hujšati, za starše bulimičnih in anoreksičnih otrok velja kvečjemu nasprotno, da so zgroženi in pretreseni nad stanjem svojih otrok. (ii) FGM je nepovraten proces, hujšanje pa ne. (iii) FGM navadno izvajajo v razmerah, ki so same po sebi skrajno nevarne in nehigienske; za hujšanje to ne velja. (iv) FGM povzroča hude in dolgotrajne zdravstvene težave: vnetja, krvavitve, abscese, moteno odvajanje vode in menstruacija, boleče spolne odnose, neplodnost, porodne zaplete. Hujšanje ima tako hude zdravstvene posledice le v skrajnih primerih prehranskih motenj, pa še takrat je mogoče bolezensko stanje preobrniti.

15. (v) FGM navadno izvajajo na 5 do 6-letnih otrocih, nezmožnih dati veljavno soglasje; medtem ko so med tistimi, ki hujšajo, nadpovprečno zastopani mladostniki in mlajši polnoletniki. (vi) V ZDA je delež moških in žensk z osnovno izobrazbo približno enak; pri srednješolski izobrazbi ženske celo prednjačijo; stopnja pismenosti je pri obeh spolih enaka, 99-odstotna; za primerjavo, v Togu znaša stopnja pismenosti med ženskami borih 32,9 odstotka (med moškimi 52%), v Sudanu 30.6% (med moškimi 56%), v Slonokoščeni obali 26.1% (56%), in v Burkini Faso 8% (29%). Ta statistika zbuja dvom, ali je v takih razmerah, še zlasti če jim dodamo gospodarsko in politično nemoč, ustrahovanje in podhranjenost, sploh smiselno govoriti o informiranem soglasju oz. zavestni privolitvi. (vii) FGM ženske nepovratno prikrajša za zmožnost spolnega občevanja v dobi, ko so veliko premlade, da bi lahko kompetentno ocenile, kako pomembno vlogo bo spolno občevanje igralo v njihovem življenju. (viii) FGM je nedvoumen dokaz za moško prevlado in hierahičnost v spolnosti; v nasprotju s tem vsebujejo lepotni ideali vsaj majhne klice emancipacije žensk (natrenirano telo).

16. O vrednosti spolnega užitka Tamirjeva ga povsem razvrednoti – Nussbaumova: tak odnos sloni na spregledu ključne razlike med spolno funkcijo in zmožnostjo izbrati to funkcijo

17. V svoji kritiki zahodne dvoličnosti se Tamirova ves čas giblje po tankem robu moralnega relativizma.Na enem mestu se ji zapiše: “When is the body improved and when is it mutilated? In most cases, the answer depends on one's conception of beauty.” • Spet drugje pa pravi: “It is true that nuns are offered spiritual life in exchange for earthly goods, but in the societies where clitoridectomy is performed, the fulfilling life of motherhood and child bearing are offered in exchange. Some may rightly claim that one can function as a wife and a mother while still experiencing sexual pleasures. Others believe that full devotion to God does not require an oath of celibacy. Yet these views are, after all, a matter of convention. (moj poudarek)”

18. Kulturni oz. antropološki relativizem (KR) Obstaja mnoštvo moralnih kodov – pravzaprav po en za vsako skupnost – ki regulirajo življenje članov skupnosti. Etični relativizem (ER): Dejanje, praksa ali ustanova D je moralno sporna (za pripadnike določene skupnosti S), samo če jo prepovedujejo pravila in običaji te skupnosti. Relativizem

19. Od kulturnega relativizma k etičnemu Ali kulturni relativizem podpira etičnega? Ali je sklepanje z “Moralni kodeksi se od kulture do kulture razlikujejo.” na “ni ene same, resnične ali prave morale” oz. “vse moralne resnice so relativne, nobena ni absolutna/univeralna, veljavna za vse ljudi in vse čase”? veljavno?

20. Argument Ruth Benedict v podporo ER (1) Organizirano vedenje (“od krajevnih običajev oblačenja in gradnje hiš do zapovedi ljudske etike in religije”) je vedno posledica izbire med možnimi vedenjskimi vzorci. (2) Ta proces izbire je dolgotrajen, aracionalen in nezaveden, je skratka delovanja vrste bolja ali manj naključnih dogodkov in dejavnikov – prične se z neznatno naklonjenostjo v prid določenemu vedenjskemu vzorcu oz. rešitvi problema koordinacije, ki se po vedno vnovičnih izbirah sčasoma utrdi, istočasno pa (kot nenormalne) izloča vse oblike vedenja, ki mu niso sorodne. (3) Moralna napačnost ni nič drugega kakor ena od zvrsti nenormalnosti, odklonskosti. (4) Kaj velja za normalno in kaj za nenormalno, odklonsko (t.i. ‘merila normalnosti’), je kulturno pogojeno. Torej (5) sta tudi moralna pravilnost in napačnost kulturno pogojena.

21. Argument za ER iz razlik med kulturami (Rachels) (1) Stari Grki so verjeli, da je narobe jesti človeška trupla, Kalatinci pa, da je tako edino prav. (2) Eskimi detomor odobravajo, mi pa ga obsojamo. (3) Mnoga afriška plemena prakticirajo odstranjevanje klitorisa mladim dekletom, nam pa se zdi ta praksa nemoralna. (4) Moralni kodeksi se torej od kulture do kulture razlikujejo. (antropološki oz. kulturni relativizem) (5) Nobenega objektivnega, od kulture, ki ji pripadamo neodvisnega merila gledišča ali zornega kota ni, po katerem bi se en kodeks izkazal za boljšega, bolj utemeljenega, bolj razumnega itd. od drugih. (6) Za poljuben moralni kodeks K in poljubno dejanje D velja, da je D pravilno z vidika K oz. za člane skupnosti, v kateri K velja, če ga kodeks dovoljuje, in nepravilno, če ga prepoveduje. (7) Naš lastni moralni kodeks ni v tem nobena izjema – tudi on določa le, kaj je prav in narobe, dobro in slabo z vidika naše lastne kulture oz. za člane naše lastne skupnosti. (8) V zadevah morale potemtakem ni univerzalnih, objektivnih resnic – nobena moralna sodba ni resnična vedno in povsod, za vse ljudi in vse čase. (moralni relativizem) (9) Moralno obsojanje pripadnikov drugih kultur, njihovih praks in ustanov je znamenje arogance – do običajev drugih bi morali biti strpni.

22. Slabosti argumenta za ER iz KR (i) kulturni relativisti precenjujejo število in nepremostljivost razlik med moralnimi kodeksi v različnih kulturah – obstaja trden korpus univerzalnih, vsem kulturam skupnih norm in vrednot (“svetovni etos”) (ii) Ni vsaka opažena razlika v običajih med kulturami že izraz globokega, nepomirljivega moralnega razhajanja in evidenca zanj; vsak običaj ima več izvorov in vrednotenje je samo eden od njih; nekatere razlike v običajih so posledica razlik v življenjskih okoliščinah (navidezna diskriminacija novorojencev po spolu pri Eskimih), druge izvirajo iz razlik v prepričanjih o svetu oz. njegovem dojemanju (“krave so svete živali, ker se vanje reinkarnirajo ljudje”) (iii) sklepanje “A verjame, da p, B pa, da ne-p, torej ne obstaja resničen odgovor na vprašanje, kaj je res, p ali ne-p; oba, A in B imata prav” je očitno neveljavno (protiprimer: vzemimo, da ‘p’ označuje propozicijo “Zemlja je ploščata”) (iv) nesprejemljive implikacije – etični relativist nam spodmakne podlago za moralno kritiko suženjstva, diskriminacije žensk ali nacističnih pogromov – genocidu nad Judi ne moremo ničesar očitati, saj ga je sankcioniral obstoječi moralni kod (‘inferiornost judovske rase’); kot nesmiselno mora opustiti sleherno moralno kritiko, ne le med kulturami, pač pa tudi znotraj njih (vsak, tudi moralni kod moje skupnosti je namreč po definiciji popoln); pa tudi pojmov moralnega napredka in moralne reforme ne moremo več smiselno uporabljati.

23. Skupno moralno jedro človeštva (“svetovni etos”) Naslednje moralne norme so univerzalne, skupne vsem človeškim kulturam, ker brez njih na dolgi rok ne more obstati nobena človeška skupnost: - skrb za potomstvo (če v dani skupnosti ne bi skrbeli za potomstvo, starejših članov po njihovi smrti nihče ne bi nadomestil in skupnost bi kmalu izumrla – predpisi ali pričakovanja o tem, čigava skrb je prehranjevanje otrok, njihova vzgoja, itd., pa se od skupnosti do skupnosti razlikujejo, čeprav pripada ta vloga praviloma biološkim staršem) - prepoved laganja (če v kulturni skupnosti ne bi bilo domneve o oz. norme resnicoljubnosti, bi bila komunikacija med ljudmi močno otežena, z njo pa tudi koordinacija, ki je podlaga za skupno prizadevanje – taka skupnost bi kaj hitro razpadla) - prepoved ubijanja (če bi smel kdor koli kogar koli nekaznovano ubiti, se v družbi drugih ljudi nihče ne bi počutil varnega, to bi vodilo do nezaupanja, izolacije in prizadevanja za samozadostnostjo, zaradi česar bi skupnost razpadla) in številne druge (Tine Hribar: Zlato pravilo kot skupna dediščina človeštva).

24. Dragoceni uvidi ER ER je vir nekaterih dragocenih spoznanj: (i) Svojim predstavam, normam, navadam in običajem radi pripisujemo moralni pomen, čeprav niso drugega kakor bolj ali manj naključne, kulturno pogojene družbene konvencije (oblačenje, pokrivanje prsi ali obraza, praksa pokopavanja mrtvih, rituali, s katerimi izražamo pripadnost in zvestobo svoji skupini, denimo čaščenje nacionalne zastave, načini prehranjevanja – uživanje pasjega mesa, itd.) (ii) Naše spontane moralne sodbe pogosto odsevajo predsodke, ki so proizvod naše kulture – vsakomur od nas so videti običaji in navade lastne kulture najbolj samoumevni, najbolj naravni, najboljši; ER nas opozarja, naj kot protiutež taki kulturni pristranskosti ohranimo odprtega duha. Poglavitna napaka etičnih relativistov: v osnovi pravilno spoznanje o tem, da so mnoge od obstoječih socialnih norm, običajev in navad kulturno pogojene, prenagljeno posplošijo na prav vse norme, običaje in navade.

25. Haidtova teza o petih stebrih ali temeljih morale »Evolucijske sile so ožičile ('prewired‘) človeške možgane, tako da v njih spontano vznikajo pomisleki glede oškodovanja, vzajemnosti (reciprocity) oz. pravičnosti, pripadnosti skupini, hierarhičnosti in čistosti (purity). To ožičenje lahko pojasni drugače nedoumljivo podobnost med kulturnimi praksami, kot so iniciacijski obredi, znamenja uklonitve, ter pravila glede (ne)čistosti, ki v številnih kulturah uravnavajo uživanje hrane, spolnost in menstruacijo. Hkrati ta prvi, biološki osnutek vsaka kultura močno predela na sebi lasten način. To nam pojasni, kako je mogoče, da je uspelo modernim sekularnim in tehnološko naprednim skupnostim izbrisati ali zanemariti mnoge (ne pa vse!) v možgane vtisnjene pomisleke v zvezi s čistostjo in hierarhijo, po drugi strani pa močno razviti sposobnost razmišljanja o škodi, pravicah in pravičnosti.”

26. OBJEKTIVNE - Moralnafenomenologija - Uporabnost kategorij, kot so objektivno in subjektivno, pravilno in napačno (če se lahko v moralnih zadevah motimo, potem mora biti nekaj, o čemer se je mogoče motiti) - Potreba po evidenci (nesmiselno je reči “po moje bi bilo narobe storiti X, a ti ne znam navesti nobenih razlogov, zakaj je tako”?!) Smiselnost moralne razprave in argumentacije SUBJEKTIVNE/RELATIVNE Antropološka, zgodovinska, sociološka in psihološka evidenca (obstaja mnoštvo zelo različnih moralnih kodov oz. sistemov norm in vrednot) - Pojasnjevalna odvečnost moralnih dejstev in lastnosti (moralna dejstva ne nastopajo v najboljših razlagah sveta) - ‘Čudaškost’ moralnih dejstev in lastnosti (najstvom je težko najti prostor v svetu fizikalnih dejstev) Primer metaetične razprave:Ali so moralne resnice/dejstva objektivne ali subjektivne, tj. odvisne od bolj ali manj naključnih družbenih, psiholoških, ekonomskih, itd. dejstev?