Vloga intuicij in miselnih eksperimentov v moralni presoji

1. Vloga intuicij in miselnih eksperimentov v moralni presoji

2. Preverjanje moralnih sodb, načel in teorij (1) Moralni intuicionizem • Preizkusni kamen resničnosti oz. veljavnosti moralnih sodb (tako posamičnih kot splošnih, tj. moralnih načel) so naše moralne intuicije, ne v smislu neposrednega, bolj ali manj spontanega odziva na okoliščine, temveč v smislu premišljenih (informiranih, treznih) moralnih sodb. • Naše moralne intuicije so do naših najboljših moralnih načel in teorij v podobnem odnosu kot podatki (opažanja, meritve, statistični podatki, izidi eksperimentov) do naših najboljših znanstvenih teorij.

3. Preverjanje znanstvenih trditev, zakonov in teorij • Primer: Tradicionalna domneva: »Moralna presoja, čut oz. instinkt so značilni za ljudi.« Raziskovalna hipoteza: “Tudi nečloveške živali oblikujejo moralne sodbe, ki uravnavajo njihova čustva in obnašanje na podoben način kot pri ljudeh.” Iščemo sledove moralne presoje pri nečloveških živalih. Če jo najdemo, smo dokazali, da je bila izvorna hipoteza napačna. (De Waalovi eksperimenti s čutom za pravičnost ali poštenost pri primatih – kapučinskih opicahcapuchin monkeys)

4. Preverjanje moralnih sodb, načel in teorij • Podobno velja za moralne sodbe. Če nekdo trdi, da »X-a ni mogoče nikoli moralno opravičiti«, bomo skušali najti protiprimere (dejanske ali zamišljene okoliščine, v katerih nekdo stori X, pa se večini ljudi po tehtnem premisleku X ne bo zdel moralno nesprejemljiv).

5. Preverjanje moralnih sodb, načel in teorij (nad.) • Moralne teorije preverjamo na podoben način kot znanstvene. Kadar njihove resničnosti oz. veljavnosti ne moremo preveriti neposredno (in v večini primerov to ni mogoče), jo moramo preveriti posredno, tj. s pomočjo njihovih logičnih posledic (kaj vse bi še moralo biti res, če bi bila ta teorija resnična?). • V znanosti najprej iz teorije izpeljemo empirične trditve, ki imajo tipično obliko napovedi o tem, kako se bodo naravni ali družbeni pojavi določene vrste obnašali v točno določenih okoliščinah, nato pa s pomočjo opazovanja, merjenja in eksperimentov ugotavljamo, ali so se napovedi uresničile ali ne.

6. Preverjanje znanstvenih teorij (nad.) • Primer: Če bi imel Freud prav in bi nevrozo res povzročale nezavedne, tj. potlačene želje po izvorno prepovedanem objektu, potem bi morala metoda prostih asociacij, s katero psihoanalitik pacientu pomaga spoznati pravi izvor njegovih psihičnih težav in se spoprijeti z njimi, učinkovito pozdraviti omenjeno motnjo. Statistika pa kaže, da ima ta metoda razmeroma majhen uspeh, torej mora biti Freudova teorija napačna.

7. Preverjanje moralnih teorij Resničnost etičnega hedonizma (EH) smo preverjali podobno, s pomočjo premišljevanja o tem, ali so določene sodbe, ki bi morale biti resnične, če bi bila omenjena teorija resnična (‘moralne napovedi’), resnične ali ne: “Če bi bil EH resničen, potem bi morali ljudje bolj prijetnemu življenju vedno dati prednost pred manj prijetnim življenjem (če sta si v vsem drugem enaki). Toda velika večina ljudi se ne bi hotela priklopiti na Nozickov Stroj za izkustva, ki jim zagotavlja maksimalno prijetno življenje, torej mora biti EH (ali pa vsaj njegova opisna različica, psihološki hedonizem) zgrešen.”

8. Znameniti miselni eksperimenti v etiki • Smith in Jones (J. Rachels)– zamišljen kot preizkus domneve, da je ubijanje po sebi (neodvisno od posledic v dani situaciji) slabše od puščanja umreti • Violinist (J. Thomson) – zamišljen kot preizkus, ali iz pravice do življenja res izhaja pravica do rabe telesa nekoga drugega za preživetje • Ribnik (P. Singer) – zamišljen v ponazoritev veljavnosti načela, ki zatrjuje obstoj univerzalne pozitivne dolžnosti preprečevati zlo

9. Tramvaj (J. Thomson) – zamišljen kot preizkus domneve, da je moralno pomembno, ali je določeno moralno nezaželeno stanje (npr. smrt nedolžnega človeka) posledica našega delovanja ali naše nedejavnosti Preusmerjeni vs. Zaustavljeni Tramvaj (89% vprašanih meni, da smemo preusmeriti tramvaj, ne pa ga tudi zaustaviti z debeluhovim telesom, samo tretjina jih zna tako razlikovanje upravičiti) • Kirurg/Presaditev – zamišljen kot preizkus trditve, da smemo vsaj včasih žrtvovati enega nedolžnega človeka, da bi rešili veliko nedolžnih ljudi

10. Drugi znameniti filozofski miselni eksperimenti: • možgani v kadi/zlobni demon (Descartes) – zamišljen kot preizkus resničnosti trditve, da imamo zanesljivo, gotovo vednost o velikem številu stvari (oz. vsaj nekaterih) • razdvojeni možgani (D. Parfit) – zamišljen kot preizkus ideje, da je sedež osebne identitete v možganih • Tezejeva ladja (???) – zamišljen kot preizkus trditve, da je (vsaj) za temporalno identiteto (funkcionalnih predmetov) odločilna istovetnost funkcije • Gigesov prstan (Platon) – zamišljen kot preizkus hipoteze, da ljudje morali oz. pravičnosti pripisujejo zgolj instrumentalno vrednost • manipulativni znanstvenik – zamišljen kot preizkus resničnosti trditve, da ravnamo svobodno, če le počnemo to, kar hočemo početi (tj. dokler uveljavljamo svojo voljo, ne tuje)

11. ‘Violinist’ “Zamislimo si naslednjo situacijo. Ko se nekega jutra prebudite, ugotovite, da ležite v postelji, s hrbtom obrnjeni k nezavestni osebi. Vzemimo, da gre za slovitega violinista in da so preiskave potrdile, da boleha za usodno boleznijo ledvic. Društvo ljubiteljev glasbe si je ogledalo vse dostopne zdravstvene arhive in ugotovilo, da ste edina oseba z zahtevano krvno skupino. Zato so vas ugrabili in violinistov krvni obtok ponoči priklopili na vaš krvni obtok, da boste s svojimi zdravimi ledvicami poleg lastne čistili tudi njegovo kri. Direktor bolnišnice vam sporoči naslednje: “Obžalujemo ravnanje Društva ljubiteljev glasbe – če bi bili karkoli slutili, bi ga vsekakor preprečili. A zdaj je, kar je; violinist je povezan z vašim krvnim obtokom in če ga odklopimo, bo umrl. Vendar pa nimate nobenega razloga za zaskrbljenost - v devetih mesecih bo violinist okreval in ga bomo lahko varno odklopili od vas.” Ali ste se moralno dolžni sprijazniti z nastalo situacijo? Nedvomno bi bilo to zelo prijazno in velikodušno od vas. Toda ali res morate privoliti vanjo?” (109)

12. Argument Thomsonove v zagovor abortusa 1. Zarodek je oseba. 2. Vsaka oseba ima pravico do življenja. Torej 3. Zarodek ima pravico do življenja. 4. Iz pravice do življenja pa še ne izhaja pravica do uporabe nekogaršnjega telesa za preživetje. 5. (Vsaj v primeru nezaželene/nehotene nosečnosti, tj. nosečnosti, ki je posledica posilstva, ali pa nosečnosti, do katere je prišlo kljub uporabi zaščitnih sredstev) noseča ženska zarodku ni podelila pravice do uporabe svojega telesa. 6. (iz 4. in 5.) (Vsaj v primeru nezaželene/nehotene nosečnosti) zarodek nima pravice do uporabe telesa noseče ženske.

13. Argument Thomsonove (nad.) 7. Abortus (prekinitev nosečnosti) je edini način, na katerega lahko noseča ženska zarodku odreče rabo svojega telesa. 8. (iz 6. in 7.) Z abortusom (vsaj v primeru nezaželene/nehotene nosečnosti) zarodku torej ne kratimo pravice do uporabe telesa noseče ženske. 9. Abortus potemtakem ni krivično dejanje (ni primer krivičnega uboja). 10. Abortus je potemtakem vsaj včasih (namreč tedaj, kadar je nosečnost nezaželena/nehotena) moralno dopustno dejanje. 11. Donositev in rojstvo otroka je moralno hvalevredno dejanje, ki pa sega onkraj naših moralnih dolžnosti (je supererogatorno dejanje, ne pa dolžnost noseče ženske).

14. Razmislek o Violinistu podpira premiso (4) – tezo, da iz pravice do življenja še ne izhaja pravica do uporabe telesa druge osebe za preživetje. Nujni pogoj za slednjo je po mnenju Thomsonove izrecni ali implicitni pristanek/privolitev. Drugače rečeno, pravica do uporabe tujega telesa je pogojna pravica v smislu, da je odvisna od pristanka/privolitve osebe, za katere telo gre; in to velja tudi v primeru, ko je uporaba tujega telesa zame življenjska nuja.

15. Kritike argumenta Thomsonove (i) Opira se na zgrešeno analogijo med Violinistom in nezaželeno nosečnostjo: • Odnos nosečnice do zarodka je veliko bolj intimen kakor moj odnos do violinista, zato prvi ustvarja dolžnosti, drugi pa ne. (b) Violinist je podoben kvečjemu primerom zanositve zaradi posilstva, ne pa tudi primerom zatajitve zaščitnih sredstev – v slednjih je nosečnost posledica namernega in prostovoljnega ravnanja in ne prisile, zato smo za obstoj zarodka soodgovorni in dolžni poskrbeti za njegove potrebe (ii) Uporablja zelo restriktivno pojmovanje pravic – pravico do življenja, denimo, razume Thomsonova kot pravico do tega, da nas ne ubijejo po krivici; torej niti ne kot negativno pravico (pravico do ne biti ubit), kaj šele pozitivno (pravico do vsega, kar potrebujemo za preživetje), temveč kot podmnožico negativnih pravic

16. Singerjev argument za moralno enakost vseh živali • Razvrščanje ljudi na več- in manjvredne, na tiste z več in one z manj pravicami, zgolj zato, ker so prvi bolj, drugi pa manj inteligentni, se nam zdi vsem nedopustno. • Če skromnejša inteligenca ni dobro opravičilo za diskriminacijo ljudi, potem ljudje tudi svojega diskriminatornega odnosa do nečloveških živali ne moremo opravičiti sklicujoč se na svojo superiorno inteligenco. (3) Podobno kot inteligenca tudi druge človeške odlike ne morejo opravičiti diskriminacije med ljudmi. A (4) potem je tudi do nečloveških živali ne morejo. Torej (5) je naš tradicionalni, izkoriščevalski odnos do nečloveških živali moralno neopravičljiv.

17. Singerjev argument ni odvisen od intuitivnosti premis, temveč od sprejetja plavzibilnega splošnega načela: Za vsako lastnost L, ki bi bila lahko podlaga za našo diskriminacijo do nečloveških živali, velja, da je mogoče najti precejšnje variacije v tej lastnosti med ljudmi samimi; toda diskriminacija med ljudmi na podlagi lastnosti L se nam zdi nesprejemljiva, zato doslednost zahteva, da tudi živali obravnavamo enako kot ljudi (jim priznamo vsaj minimalen, če že ne enakovreden moralni status).

18. Načelo doslednosti Načelo doslednosti ali formalne enakosti zahteva, da “obravnavamo enake primere enako, različne pa različno”. (Tudi Zlato pravilo naj bi bilo po mnenju nekaterih filozofov (R.M. Hare) zgolj različica načela doslednosti v presoji. A to je dvomljivo – eno je reči, da če sodiš, da ni nič narobe s tvojim laganjem v situaciji S1, potem ne moreš obsojati nekoga drugega zaradi laganja tebi v relevantno podobni situaciji S2. Nekaj drugega pa reči, da če ne bi želel, da tebi lažejo v situaciji S2, potem tudi ti ne smeš lagati drugim v relevantno podobni situaciji S1.) Toda kaj, ko niti dva primera nista povsem enaka!

19. Nova formulacija: “Obravnavaj enako vse in samo tiste primere, ki se med seboj ne razlikujejo v nobeni moralno relevantni lastnosti, vse ostale pa različno!” A katere lastnosti primerov (situacij, dejanj, motivov,…) so moralno relevantne? R.M. Hare: samo univerzalne Da bi tvoja sodba štela za moralno, moraš sprejeti vsaj to, da nanjo ne bi smela vplivati preprosta zamenjava vlog – če sodiš, da bi bilo narobe, če bi ti prijatelj lagal, potem moraš sprejeti, da bi bilo enako narobe, če bi ti lagal prijatelju (da sta torej ti dve situaciji moralno enakovredni, ker se ne razlikujeta po ničemer drugem kakor po zamenjanih vlogah – v eni ti lažeš prijatelju, v drugi pa on tebi.) Nedosleden je, kdor sebe izvzema iz pravil in norm, katerih spoštovanje pričakuje od drugih.