Zlo, hudobija/zloba, greh

1. Zlo, hudobija/zloba, greh Filozofske dileme in vprašanja ob sojenju Josefu Fritzlu

2. Bushev teološki diskurz Os zla (axis of evil) Malopridne države Hudobci (evildoers) Izvajalci, načrtovalci in sponzorji terorističnih napadov 11. septembra 2001 so bili hudobci, njihova dejanja pa zla dejanja zlobnih ljudi.

3. Zlo kot teološki pojem V teološki optiki je hudobnež nekdo, ki služi nadnaravnim silam zla, poosebljenih v Hudiču. Zla dejanja so tista, ki služijo hudičevim namenom in so kot taka sovražna Božjim namenom in silam dobrega. Da je Osama bin Laden hudobec, pomeni, da služi Hudiču v boju proti silam Dobrega.

4. ‘Zlo’ kot sekularni pojem Ali je mogoče pojmom, kot so zlo, zloba, greh, dati sekularen, od izvorno versko-teološkega konteksta neodvisen pomen oz. vsebino? Ali je zanje prostor v nereligiozni, posvetni morali? Ali ima ta pojem kako edinstveno pojasnjevalno moč? Kaj sploh je zlo? Kaj naredi nekatera dejanja tako slaba, da jih je primerno označiti za ‘zla’? Kaj pomeni reči, da je nekdo zl(obn)a oseba? Ali so zl(obn)i ljudje brezpogojno, nepopravljivo zl(obn)i?

5. Eno možno sekularno pojmovanje Zla dejanja so podmnožica moralno napačnih, nedopustnih ali neopravičljivih dejanj – so tista med njimi, ki so izjemno, skrajno napačna v smislu, da zanikajo intrinzično vrednost oseb, s tem ko jim povzročajo nepopravljivo škodo, kršijo njihove najbolj temeljne pravice in teptajo njihove življenjske interese. Primer: Uboj ene osebe na mah je napačen, dolgoletno načrtovanje pomora tisoč in tisoč ljudi pa zlo. Zli ljudje so preprosto tisti, ki delajo zla dejanja.

6. Težave s takim pojmovanjem Strinjamo se lahko, da je bil Hitler zla oseba, morda celo moralna pošast, ker si je zamislil in počel nepojmljivo zle stvari. Težava je, da s tem sicer damo duška svoji nejeveri, gnusu, gnevu ali jezi, da pa nam taka oznaka v ničemer ne pomaga razumeti, zakaj in kako je do holokavsta lahko prišlo – nič nam namreč ne pove o motivih, ki so krojili Hitlerjeve načrte, ali o kulturnih, političnih, ideoloških in gospodarskih dejavnikih, ki so mu jih omogočili izpeljati.

7. ‘Moralne pošasti’ Josip V. Stalin, Adolf Hitler, Adolf Eichmann, Josef Fritzl, Pol Pot, Idi Amin, Sadam Husein, Osama bin Laden, Radovan Karadžić, Ratko Mladić,...

8. Leibniz: ,Zlo ne obstaja’ Vsemogočen, vseveden, neskončno dober Bog obstaja. Bog ničesar ne stori oz. dopusti, da se zgodi, brez zadostnega razloga. Če se je Bog odločil, da izmed nešteto možnih svetov ustvari prav naš svet, potem je moral imeti za to zadosten razlog. Naš svet je torej najboljši možni svet (če ne bi bil, bi imel Bog zadosten razlog, da raje ustvari kak drug svet). To, čemur v svoji nevednosti pravimo ‘zlo’ (spolne in telesne zlorabe otrok, zasužnjevanje, izkoriščanje ljudi, bolezen, lakota, vojne in poboji), igra svojo nepogrešljivo vlogo in namen v nam nedoumljivem Božjem načrtu. Zlo potemtakem ni realno, ne obstaja zares.

9. Sokrat: Ni zlih ljudi Sokrat: nihče ne ravna napak hote in vede; napačno ravnanje izvira iz nevednosti, nezmožnosti prepoznati dobro (ali pomanjkanja volje, da bi sledili tistemu, kar smo uspeli prepoznati kot tako).

10. Radikalno zlo? Obstaja radikalno zlo in radikalno zli ljudje – obstaja nekaj takega kot čisto zlo, nekakšna negativna sila nekje tam zunaj, ki se naseli v posameznih ljudeh (hudobcih ali zlobnežih), obsede njihovega duha ali dušo in ga/jo napelje k moralno zavržnim dejanjem: umorom, posilstvom, trpinčenju drugih ljudi,...

11. Težave s tezo o radikalnem zlu • Zanjo ni prostora v znanstveni sliki sveta • ‘Zlo’ je morda smiselno uporabljati kot pridevnik (za karakterizacijo posebej zavržnih dejanj in njihovih storilcev), kot samostalnik pa ne označuje nič realnega

12. Alternativne razlage zlih dejanj Hanneh Arendt hipoteza o banalnem zlu Milgramovi eksperimenti o ubogljivosti in Stanfordski jetniški eksperiment Dognanja Royja Baumeisterja

13. Banalnost zla? Absolutno zlobni ljudje so mit. Čisto zlo je mit. Zlo kot nekakšna sila v nas ali zunaj nas, ki nas vleče ali potiska k izvrševanju zlih dejanj, ne obstaja. Kolikor zlo obstaja, je (po svojem izvoru, ne v svojih razsežnostih!) banalno – zanj so odgovorni povsem običajni, psihično in moralno v ničemer izstopajoči ali moteni ljudje, ki jih vodijo bolj ali manj običajni, vsakodnevni motivi. Hannah Arendt, ki je spremljala sojenje Adolfu Eichmannu, je bila presenečena, ko je na klopi za obtožence namesto pošasti ali duševno neuravnovešene osebe zagledala žalostnega, skoraj usmiljenja vrednega postaranega uradnika, ki je s tipično uradniško vestnostjo navajal statistike o tisočih deportirancev, ki jih je poslal v smrt.

14. Hannah Arendt o Eichmannovih motivih – glej str. 33, 38-39, 47 Žižek o Fritzlovih motivih

15. Millgramovi eksperimenti o ubogljivosti Vsak od nas je sposoben za zlo v primernih okoliščinah. Dve tretjini subjektov sta bili pod pritiskom inštruktorja pripravljeni ‘učencu’ dati najmočnejšo, 450-voltno dozo elektrošoka, označeno s ‘smrtno nevarno’. Millgramov sklep: kljub stresu, ki ga doživljajo, je večina navadnih ljudi pripravljena izpolniti ukaze in navodila, ki so v ostrem nasprotju z njihovo vestjo... Psihološko gledano se je osebne odgovornosti enostavno znebiti, kadar smo samo člen v dolgi verigi zlega ravnanja, dovolj oddaljeni od končnih učinkov, ki jih le-to ima na svoje žrtve. (glej Eichmann) Naše ravnanje v veliki meri krojijo situacijski dejavniki, na katere imamo malo ali nič vpliva – med Oscarjem Schindlerjem in Amonom Goethom (vodjo koncentracijskega taborišča v Plaszowu pri Krakovu) je bore malo osebnostnih in značajskih razlik, ki v bolj vsakodnevnem kontekstu ne bi prišle do izraza.

16. Sedem mitov o izvoru zla oz. neizzvanega nasilja • Zlo je vedno namerno (z vidika žrtve, storilec vedno najde kako opravičilo ali izgovor) • Glavni motiv za nasilje je sadistični užitek. • Žrtve nasilja so nedolžni in dobri ljudje. • Zlo vedno delajo drugi, ljudje, ki so povsem drugačni od nas. • Zlo je izraz izvirnega greha, del naše človeške narave. • Zlo ni le nasprotje dobrega, ampak tudi reda, miru in stabilnosti. • Zli ljudje so sebični egomani, ki skušajo s poniževanjem drugih okrepiti in izboljšati lastno negativno samo-podobo. (Roy Baumeister, Evil: inside human violence and cruelty)

17. Resnica o izvoru/genezi zla Ljudem ni treba dati razlogov za nasilnost, ker teh je vedno v izobilju, do nasilnosti nas ločijo razlogi za zadržanost, ko te odstranimo, je do nasilja kratka pot. V vseh nas je potencial, da naredimo stvari, ki jih bodo drugi označili za krute, hudobne ali nasilne in kot take obsojali.

18. Odmera odgovornosti in pravična kazen Kakšna bi bila pravična kazen za Fritzlove zločine? Kaj vse bi lahko šteli med olajševalne okoliščine (njegovo priznanje, obžalovanje, dejstvo, da je bil sam kot otrok žrtev zlorabe,...)?

19. Zloraba kot izgovor (‘the abuse excuse’)