ŽENSKE SI ZASLUŽIJO NEKAJ BOLJŠEGA KOT JE UMETNI SPLAV

1. ŽENSKE SI ZASLUŽIJO NEKAJ BOLJŠEGA KOT JE UMETNI SPLAV I. DEL

2. Na koncu predstavitve boste izvedeli, . • Pričujoči naslov je naslov osebne izpovedi Michaelene Jenkins, izvršne direktorice Life Resource Network, l. 2004, ki je bila zagovornica umetnega splava, vse dokler sama ni doživela izkušnje s splavom. • Danes Jenkinsova pripoveduje o svojem splavu, da bi tako posvarila ženske pred resničnim obrazom tega dejanja. kje si lahko posnamete I., II. in III. del.

3. Sporna vprašanja, ki se tičejo žensk, in človekove pravice so bile od nekdaj moja strast. Kot najstnica sem domnevala, da je umetni splav nujno potreben, če ženske želijo doseči svoje cilje v karieri. • Pri osemnajstih sem zanosila. Razmišljala sem o splavu. Sicer sem razmišljala tudi o posvojitvi, toda moj fant mi je zagrozil, da me bo “vrgel ven”, če ne bom naredila splava. Po nasvet sem se obrnila k svoji nadrejeni, ki mi je svetovala splav kot edino logično izbiro.

4. Moja izkušnja na kliniki za umetne splave je bila boleča in ponižujoča. Medtem ko so mlade ženske čakale na splav, vse tesnobne in objokane, je medicinsko osebje ostajalo hladno in vzvišeno. Za kratek čas sem se srečala s “svetovalko,” ki je mojo osemtedensko nosečnost označila kot “par celic” in kot “produkt spočetja.”

5. Še vedno negotova v svojo odločitev sem nekaj minut pred posegom zaprosila za nekaj trenutkov, da razmislim o svoji odločitvi, ko je v sobo vstopil zdravnik. • Zavpil je, da naj me utišajo in vključil vakuumski aspirator. Počutila sem se onečaščeno in izdano. Obljubljena rešitev - resnično edina možnost s katero sem bila seznanjena, ni bila konec moje nočne more, ampak le začetek.

6. Bila sem popolnoma nepripravljena na čustvene negativne posledice, ki so sledile splavu. Kmalu sem namreč zapadla v uničujoč cikel osebnega obnašanja, ki je vključeval motnje prehranjevanja. Vsa obupana sem se za začetek razšla s svojim fantom, pustila službo in se preselila.

7. Zanimala sem se za razvoj nerojenega otroka. Bila sem šokirana, ko sem ugotovila, da ima osem tednov star otrok glavo, ramena, noge, da mu bije srce in da mu možgani delujejo. • Potopila sem se še globlje v depresijo in v sovraštvo do sebe, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. To je trajalo še nekaj let, pomoč pa sem poiskala takrat, ko so me začele preplavljati samomorilne misli.

8. S pomočjo svetovalcev in razumevajočih prijateljev sem se čez čas prenehala obsojati in kaznovati ter sem vstopila v zdrav proces žalovanja. Počasi sem se začela tudi zavedati vpliva moje odločitve na druge člane moje družine.

9. Čeprav sem zagotovila svojim staršem, da nisem nikoli podvomila v njihovo podporo, če bi obdržala otroka, so začeli misliti, da so se mi nekako izneverili in da so delno odgovorni za smrt svojega vnuka. • Moj najstarejši sin, čeprav mlad, se še vedno bori z izgubo sorojenca in z resničnostjo, da je bila njegova mama vzrok za to izgubo. Mojemu najmlajšemu sinu, ki je star 8 let, še nisem povedala, vendar se mi lomi srce ob misli, da se bo moral ubadati z izgubo, ki sem jo jaz zadala.

10. Poleg shajanja z negativnimi posledicami, ki jih je povzročil splav v moji družini še vedno pridejo trenutki, ki so boleči za mene. Navsezadnje zdravljenje ne pomeni pozabiti. Zlasti težko mi je ob materinskem dnevu. Ko se praznuje materinstvo, doživim veliko veselje, da imam otroka, ki sta živa, obenem pa doživljam bolečino ob misli na otroka, ki sem ga uničila.

11. Svoj čas sem mislila, da je bila moja izkušnja splava edinstvena, toda skozi leta sem ugotovila, da ni. Pričevanja in študije kažejo, da ženske po splavu čustveno trpijo. • Minilo je 19 let od mojega splava. Čeprav se je v teh letih veliko spremenilo, se ni veliko spremenilo v ženskinem doživljanju nezaželene nosečnosti.

12. Ženske se še vedno soočajo s partnerji in delodajalci, ki jih ne podpirajo in so pogoste nepoučene s strani drugih virov, ki bi jim bili lahko na razpolago. Splav sprejmejo ne toliko zaradi izbire, temveč iz obupa oziroma kot zadnjo možnost. • Čeprav nekatere ženske lahko gredo naprej, jih mnogo ostane s telesnimi ali čustvenimi brazgotinami, ki negativno vplivajo na njihova življenja še leta ali celo desetletja.

13. V vsem hrupu okrog splavov, ki nas obdajajo, se na ženske pogosto pozabi. Čas je, da se hrup ustavi in se začne poslušati ženske, ki so imele izkušnjo s splavom. • Hvaležna sem vam, da ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo, obenem pa vas rotim, da nadaljujete s koraki za razumevanje vpliva splava, ki ga ima na ženske.

14. I., II. in III. del si lahko posnamete na spletni strani www.splav.info