Pavle Zidar (Zdravko Slamnik)

1. Pavle Zidar (Zdravko Slamnik) prva leta ustvarjanja pisal poezijo (1955–1962) 1962: prvo prozno delo Soha z oltarja domovine (prejel nagrado Prešernovega sklada) • izdal: • 2 zbirki pesmic za otroke in • eno pesniško zbirko 1987: Prešernova nagrada za pripovedne stvaritve izjemno plodovit pisatelj, saj napisal prek 80 del

2. Mladinska dela Pavleta Zidarja

3. Zanimivosti • Pisatelj je v intervjuju z Berto Golob (spremna beseda k delu Moja družina, 1981, 102) izpovedal svojo ljubezen do otrok: “Otroci so del najmilejše narave, zato jih imam rad. In tudi narava sama jih čuva. Le poglejte, koliko nesreč bi lahko bilo s posledicami, ki bi bile usodne, da se stvari, ki obdajajo otroke, nekako same od sebe ne spremene v mehkobo, ko se otrok sreča z njimi, recimo z globokimi vodami, živalmi in drugimi sovražnostmi človeškega življenja v naravi. In to je nekaj čudovitega.”

4. Zanimivosti • Pisatelj je v intervjuju z Berto Golob (spremna beseda k delu Moja družina, 1981, 103) jasno označil, kaj je mladinska književnost: “Literatura je ena sama: dobra ali slaba. Po svojem žanru pa se seveda loči v sami sebi na drugačno igro besede in v tem je vsa razlika, ki seveda ni razlika. Bo pa ta mejnost kot termin ostala zaradi lažjega znanstvenega pristopa k obravnavi te vrste besede in ne zaradi podcenjevanja. Sodeč po tem, kako zadnje čase pišejo o tej vrsti literature Snoj ali Grafenauer, Kobetova, Glazerjeva in tudi vi (Breta Golob, op. a.), se mi zdi, da je čas, ko smo mladinsko literaturo obravnavali kot copate v umetnosti, dokončno minil.”

5. Zanimivosti • Pisatelj je v intervjuju z Berto Golob (spremna beseda k delu Moja družina, 1981, 103) je zanimivo pojasnil nastanek/rojstvo knjige: “Da, to je bilo grozovito garanje, delo brez prediha. Nič počitnic, nič miru, temveč vedno sredi branja, iskanja, opazovanja, tipkanja, gledanja, okušanja in doživljanja. Groza, vam rečem. Včasih se čudim, da sem še živ od vseh bolečin. Ko jaz gledam morje, ga vidim docela drugače kot turist; jaz ga odkrivam v najbolj čudnih besedah, jaz in morje garava, ko se opazujeva. Verjetno misli kdo, ko me vidi samotnega hoditi ob njem: glej, kako mu je lepo, špancira, potem pride domov, vzdihne in mu pomežikne zvezda, pa je. Meni pomežiknejo iskre napora. ...”

6. “... Preprosteje povedano: ni trenutka, da ne bi delal. Pa to ne velja le zame, ampak za vse pisatelje. Gotovo je najlepše, kadar ustvarjalno lenariš, to je, ko se prepustiš toku svetlobe dneva, valu noči, glasovom; vse to buta obte in se nabira v tvojih spominskih celicah kakor cvetni prah. Nekako oprašen si od tega in potem nekega dne začneš sveteti in se debeliti v sad kar sam od sebe. Seveda nastopi potem koncentracija, ki je zelo huda tovarišica in ki te izmozga do zadnjega atoma. Zvečer lahko s sabo brišem prah po omari.” • Za razliko od drugih Zidarjevih del v knjigi Moja družina glavni knjižni lik ni moški, ampak ženska/dekle.