MEDNARODNO POMORSKO PRAVO

1. MEDNARODNO POMORSKO PRAVO Gregor Maučec

2. Prva in druga konferenca ZN o pravu morja • vse do II. sv. vojne so se pravila o pravu morja pretežno nanašala na morsko površino; večje globine morja, zlasti morsko dno in njegovo podzemlje so bili zunaj človekovega dosega • Komisija za MP GS ZN je izdelala osnutek predpisov, ki je bil obravnavan in sprejet na Prvi konferenci ZN o pravu morja v Ženevi l. 1958 • materijo o pravu morja so razdelili v 4 posebne konvencije, da bi se olajšalo sprejetje in pristop k tem mednarodnim instrumentom čim večjemu številu držav – takšen pristop h kodifikaciji je bil v celoti gledano uspešen, čeprav za posamezna važna vprašanja niso uspeli najti edinstvenih rešitev; nekateri drugi pomembni problemi prava morja (npr. notranje morske vode ali zgodovinske vode) niso bili predmet te kodifikacije

3. Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu je potrdila suverenost obalne države na njenem teritorialnem morju; med drugim je omogočila določitev ravnih temeljnih črt za merjenje širine teritorialnega morja na mestih, kjer je obalna črta globoko zamaknjena ali razrezana ali če se vzdolž obale v njeni neposredni bližini nahaja niz otokov (npr. vzdolž hrvaške obale na Jadranskem morju) • v pravilih o zalivih je med drugim določena največja dopustna širina vhoda v zaliv (24 morskih milj); pravila o neškodljivem prehodu teritorialnega morja in o pristojnosti obalne države nad tujimi ladjami v njem predstavljajo kodifikacijo obstoječega prava, katerega temelji se do danes niso bistveno spremenili • glede zunanjega morskega pasu je ta konvencija predvidela, da je ta pas del odprtega morja, v katerem lahko obalna država vrši nadzor, da bi preprečila kršitev svojih carinskih, fiskalnih in zdravstvenih predpisov ter pravil o priseljevanju na svojem državnem območju in v teritorialnem morju; določena je bila največja dopuščena širina tega pasu (do 12 morskih milj) od temeljne črte, od katere se meri širina teritorialnega morja (to pomeni, da širina teritorialnega morja in zunanjega pasu v njegovi razširitvi ne smeta skupaj preseči oddaljenosti 12 milj).

4. neuspeh Prve konference l. 1958 je bil, da se sodelujoče države že drugič niso uspele zediniti o enotni širini teritorialnega morja; to se ni spremenilo vse do danes • Konvencija o epikontinentalnem pasu je predstavljala takrat največji obseg progresivnega razvoja MP, ker se je z njo uredil ta takrat popolnoma novi institut mednarodnega prava morja; konvencija določa, da obalna država izvršuje nad svojim epikontinentalnim pasom “suverene pravice” (in torej ne popolno suverenost, kot je to v primeru teritorialnega morja) za njegovo raziskovanje in izkoriščanje njegovih naravnih bogastev; po tej konvenciji je morje nad tem pasom tvorilo del odprtega morja • neuspeh Komisije za MP in Prve konference o pravu morja l. 1958: ni bila predpisana edinstvena zunanja meja epikontinentalnega pasu (ta pas je bilo mogoče vzporedno s tehnološkim napredkom razširiti brez določene skrajne meje) – konvencija predvideva dvojni kriterij: globina in možnost izkoriščanja; določeno je, da ta pas sestoji iz morskega dna in podzemlja podmorskih območij ob obali, vendar zunaj meja teritorialnega morja “do globine 200 m ali preko te meje do točke, kjer globina vode omogoča izkoriščanje naravnih bogastev teh območij; konvencija je določila, da epikontinentalni pas pripada tudi otokom

5. Konvencija o odprtem morju je kodificirala obstoječe pravo, ki se je stoletja razvijalo kot običajno pravo; to pravo se je do danes še najmanj spremenilo, čeprav se nenehno zmanjšujejo morska območja, ki spadajo pod režim odprtega morja; v konvenciji je navedeno, da se z odprtim morjem razumejo vsi deli morja, ki ne pripadajo teritorialnemu morju ali notranjim morskim vodam; odprto morje je svobodno za vse narode – svoboda morja vključuje (predvsem za obalne in neobalne države) svobodo plovbe, ribolova, polaganja podmorskih kablov in cevovodov ter svobodo preleta; ladje lahko plujejo pod zastavo samo ene države; konvencija je prinesla pravila o zagotavljanju svobodnega dostopa do morja neobalnim državam, o zagotavljanju pomoči osebam in ladjam, ki se nahajajo v nevarnosti, o pravici do pregona idr. • Konvencija o ribolovu in ohranjanju bioloških virov odprtega morja je imela dvojni namen: po eni strani bi naj ohranila pravico državljanov vseh držav do ribolova v odprtem morju, ki je bila potrjena že s Konvencijo o odprtem morju, hkrati pa bi naj zaščitila legitimne interese obalnih držav v delih odprtega morja v bližini njihove obale, tudi če se njihovi državljani ne ukvarjajo z ribolovom; ta konvencija ni prinesla želenih rezultatov

6. l. 1960 je bila sklicana Druga konferenca ZN o pravu morja (prav tako v Ženevi), na kateri naj bi znova preučili širino teritorialnega morja in meje izključnega ribolova obalnih držav; kompromisni predlog ZDA in Kanade, da naj enotna širina teritorialnega morja znaša 6 milj z nadaljnjimi 6 miljami za ribolovno cono, ni bil sprejet (zmanjkal je en glas) in konferenca je minila brez pomembnejšega rezultata • kljub navedenim pomanjkljivostim se je zdelo, da bo pravo morja, kodificirano s štirimi Ženevskimi konvencijami, v veljavi dlje časa v prihodnosti, vendar do tega ni prišlo, saj te konvencije niso nikoli bile splošno sprejete in število držav, ki so postale njihove pogodbenice, je bilo zelo majhno; konvencije danes veljajo za vse tiste države, ki so njihove pogodbenice in so torej ostale v veljavi tudi po letu 1994, ko je stopila v veljavo Konvencija ZN o pomorskem pravu iz l. 1982 – slednja tudi določa, da imajo njene določbe med državami pogodbenicami prednost pred tistimi iz Ženevskih konvencij o pravu morja iz l. 1958

7. Tretja konferenca ZN o pomorskem pravu se je začela l. 1973 v New Yorku in končala l. 1982 v MontegoBayu na Jamajki s podpisom nove Konvencije ZN o pomorskem pravu • Konvencija o pomorskem pravu iz l. 1982 je zelo obsežen mednarodni instrument, ki obsega 320 členov, razdeljenih v 17 delov z 9 aneksi – Sklepna listina obsega še 6 aneksov; ta konvencija je vplivala na konsolidacijo in progresivni razvoj splošnega običajnega pomorskega prava že davno prej preden je začela veljati kot mednarodna pogodba za svoje pogodbenice (l. 1994); vključuje 8 različnih pravnih režimov v različnih delih morja, morskega dna in njegovega podzemlja ter zračnega prostora nad morjem, toda če upoštevamo 3 posebne režime v različnih delih notranjih morskih voda, danes na vsej morski površini v resnici obstaja 10 različnih režimov

8. Glede na odnos izključnih pravic obalne države ter pravic in svobod vseh držav lahko vse dele morja, morskega dna in podzemlja ter zračnega prostora nad morjem razdelimo v 3 večje skupine: • deli morja, morskega dna in podzemlja, ki tvorijo državno področje – med nje spadajo notranjem morske vode; arhipelaške vode arhipelaških držav; in teritorialno morje – v skladu s splošnim običajnim pomorskim pravom, potrjenim s pogodbenimi pravili (vključno s tistimi iz Konvencije ZN o pomorskem pravu iz l. 1982), obalna država na teh delih uživa suverenost; ti deli obsegajo tudi morsko dno in podzemlje ter zračni prostor nad njimi; vendar samo v nekaterih delih notranjih morskih voda je ta suverenost popolnoma izenačena s tisto, ki jo država uživa na svojem kopnem območju, medtem ko je v drugih delih morskih območij, ki spadajo v to skupino ta suverenost obalne države delno omejena v interesu mednarodnega prometa in zaradi prej pridobljenih pravic sosednjih in drugih držav – suverenost je tako omejena bodisi na podlagi posebnih pogodbenih določil (npr. dostop do pristanišč, odprtih za mednarodni promet) ali pravil občega običajnega prava, ki so kodificirana s splošnimi konvencijami (npr. pravica do neškodljivega prehoda, pravica do tranzitnega prehoda in pravica do prehoda arhipelaških plovnih poti vseh ladij); toda kljub temu ima obalna država pravico smatrati vsa ta morska območja za dele svojega državnega področja

9. deli morja, morskega dna in podzemlja, v katerih obalna država uživa suverene in nekatere druge pravice – med te dele uvrščamo: zunanji morski pas; gospodarski pas (izključna ekonomska cona); in epikontinentalni pas – ta morska območja (pasovi), ki se na istem območju delno prekrivajo, niso deli državnega področja obalne države; v teh delih je pristojnost obalne države znatno zmanjšana, predvsem v korist svobode plovbe in preleta za ladje in zrakoplove vseh držav; v zunanjem morskem pasu niso niti po pravilih iz l. 1958 niti po Konvenciji iz leta 1982 obalni državi priznane nobene suverene pravice, ampak ima v njem omejene pravice izvrševanja nadzora, preprečevanja in kaznovanja; glede epikontinentalnega pasu in izključne ekonomske cone Konvencija iz l. 1958 priznava obalni državi določene suverene pravice ter jurisdikcijo za izključno ekonomsko cono; obalna država ima v teh delih morja znatne pristojnosti glede zatiranja onesnaževanja morja z ladij, vendar se pri tem mora držati mednarodnih norm; poleg tega je obalna država v teh območjih pridobila daljnosežne gospodarske pravice do živih in neživih naravnih virov ter v precejšnjem obsegu tudi pravico do znanstvenega raziskovanja morja

10. deli morja, morskega dna in podzemlja zunaj meja nacionalne jurisdikcije držav – sem spadata: odprto morje in mednarodna cona morskega in oceanskega dna; v teh delih morja niti ena obalna država ne more izvrševati izključne pristojnosti, razen nad ladjami, ki plujejo pod njeno zastavo ter še v nekaterih posebnih primerih; odprto morje je star institut MP, medtem ko je mednarodna cona dosežek najnovejšega razvoja pomorskega prava, še bolj pa dosežek tehnološkega razvoja, ki je omogočil izkoriščanje njenih mineralnih bogastev; današnji režim prisvajanja in izkoriščanja nahajališč teh bogastev se je precej oddaljil od svobod odprtega morja, ki prepoveduje vsakomur, da preprečuje njihovo uživanje s strani kogarkoli drugega