DRŽAVNI NATEČAJ “Naravne in druge nesreče v moji okolici”

1. DRŽAVNI NATEČAJ“Naravne in druge nesreče v moji okolici” šolsko leto 2011/2012

2. Zaradi poplav otroci nismo mogli v šolo, odrasli pa ne v službo. Ati ga je odpeljal na urgenco. Tam so ga pregledali in mu dali mavec na nogo. LITERARNA DELA2. kategorija Gospodu smo rekli: “No, vidiš in za drugič, da si zapomniš, da ne smeš metati cigaretnih ogorkov v suho travo.” Če poleti dež se strdi,ledena toča z neba prileti! Pri odpenjanju vlečne vrvi je Primožu vitel pritisnil na nogo in zlomil palec leve noge. Reševalci na pomoč so prihiteli,polne roke dela so imeli. Bilo me je strah, ker sem videla, kako močno toča pada na rožice in jih uničuje. Pred utopitvijo se je rešil tako, da je splezal na streho avta. Opozorili smo ga, naj ne kadi v suhi travi, ker se lahko trava vžge. Hvala bogu, da se je avto ustavil in muc Belko je bil živ in je varno stekel nazaj k nam.

3. NESREČA PRI DELUVsako pomlad pripravljamo drva za zimo. Tako smo tudi lani. Pri tem delu je moral Primož pomagati, ker ati ni mogel sam. Ati ga je prosil, če mu gre pomagat. Hitro je naredil nalogo in se s stricem Marjanom odpeljal v gozd. Vozili so drva. Bilo je zelo težko, ker je zelo strmo. Ati je s traktorjem peljal naložena drva. Z Marjanom sta mu pomagala z vitlom vleči. Veselili so se, da bo delo kmalu opravljeno. Takrat se je zgodila nesreča. Pri odpenjanju vlečne vrvi je Primožu vitel pritisnil na nogo in zlomil palec leve noge. Zelo ga je bolelo. Ati ga je odpeljal na urgenco. Tam so ga pregledali in mu dali mavec na nogo. Težko mu je bilo hoditi v šolo, saj smo precej oddaljeni od šole. TINA HRIBERNIK, 8 let mentorica: Cecilija Trobec OŠ Polhov Gradec

4. GASILCI IN POŽARBilo je lepo dopoldne. Odločili smo se, da gremo na sprehod. Srečali smo gospoda, ki je kadil v suhi travi zraven dreves. Opozorili smo ga, naj ne kadi v suhi travi, ker se lahko trava vžge. Bil je brez telefona. Minilo je 10 sekund in trava se je vžgala. Na srečo je mama imela zraven telefon. Hitro je poklicala gasilce. Ni minilo veliko časa, ko so prišli gasilci. Pogasili so 1 2 3, kot bi mignil. Gospodu smo rekli: no, vidiš in za drugič, da si zapomniš, da ne smeš metati cigaretnih ogorkov v suho travo. VID TAMŠE, 7 let mentorica: Vanja Medvešek OŠ Kotlje

5. TOČA Če poleti dež se strdi, ledena toča z neba prileti! Mi zunaj smo se igrali in peli, zato nevihte nismo bili nič veseli. Brž skrili smo se v hiško in pred nevihto zavarovali še malo miško. Uboge rastline, ki nimajo kam se skriti in pred točo ne morejo pobegniti! Nevihta se je umirila, a zunaj škoda se je naredila. Reševalci na pomoč so prihiteli, polne roke dela so imeli. VITA TOME, 7 let mentorica: Jovita Kovač OŠ ob Dravinji

6. MAMA MI JE PRIPOVEDOVALA Decembra leta 2010 je poplavilo cel Zadlog. Padlo je tako veliko dežja, da je zalilo vsa polja in ceste. K sreči ni poplavilo nobene hiše. Gospod Krivec, ki se je pozno ponoči vračal domov, ni videl ceste in je z avtom zapeljal v globoko vodo. Pred utopitvijo se je rešil tako, da je splezal na streho avta. Ko se je zdanilo, ga je opazil bližnji kmet, ki je poklical gasilce na številko 112. Gasilci so ga našli vsega premraženega in ga odpeljali k zdravniku. Zaradi poplav otroci nismo mogli v šolo, odrasli pa ne v službo. Ker je bil mraz je voda zmrznila in Zadlog okovala v led. NIK TOMINEC, 9 let mentorica: Vera Podkrajšek OŠ Črni Vrh

7. DOMA SMO IMELI TOČO Jaz, mama, bratec Neno, teta Joža in babica smo bili zunaj. Naenkrat se je zabliskalo in vsi smo gledali čudno v nebo. Začeli smo pospravljati: igrače, kolesa, avto, zapirati okna, vrata, izklopili smo televizorje in telefone. Vsi smo naenkrat opazili, da pada toča. Hitro sem tekla zapret kužke. Nisem jih mogla sama zapreti. Zato so mi prišli na pomoč: mama, babica in Joža. Potem smo zaprli na varno še mucka Belkoja. Toča je glasno ropotala po strehi, padala na dvorišče in se odbijala od tal. Dvorišče je postalo belo, kot bi na njem bile bele male žogice. Na mene toča ni padala. Vse to sem opazovala skozi okno. Bilo me je strah, ker sem videla, kako močno toča pada na rožice in jih uničuje. Na dvorišče sta veter in toča prinesla tudi liste. Ko pa je toča minila, je vse liste in veje z drevesa odpihnilo in muc Belko je spet lahko šel ven. Ko pa je zagledal list, je bežal za listom. List je letel na cesto, muc Belko pa za njim. Hvala bogu, da se je avto ustavil in muc Belko je bil živ in je varno stekel nazaj k nam. AJŠA KUZMA, 8 let mentorica: Nataša Kumin OŠ Bogojina

8. 6. maja leta 1976 je Zgornje Posočje prizadel hud potres. Soseda Jožeta so prebudili kriki krav. Stekel je iz hiše in zagledal na hlevu gorečo streho. LITERARNA DELA3. kategorija Ta dan sem izvedela, zakaj imamo mi, Primorci, kamne na strehah. Zato, da nam streh iz hiš ne odpihne! Bila jesen pred štirimi leti je,ko Sava razlila se je. Povedali so nama tudi, da naju je zbil voznik, ki je ravno takrat pisal sporočilo po mobitelu. Proti večeru Sava vstrugo vrnila se je, a za sabo nered pustila je. Ob potresu je zmanjkalo elektrike, tako da je bil občutek še bolj grozen. Otroci in odrasli, bodite pozorni v prometu, bodite odgovorni! Kamne in strešnike je burja zmetala na cesto in poškodovala avtomobile. Krave in biki so bili v plamenih, pes je imel čisto ožarjeno verigo ...

9. RAZLITA SAVA V šolo in v službo nismo šli, ker cesta bila je polna čeri. * Proti večeru Sava v strugo vrnila se je, a za sabo nered pustila je. * Poplave resna so stvar. A bojim se jih več ne, ker na Brezovem nasip zgrajen je. Bila jesen pred štirimi leti je, ko Sava razlila se je. Poplavila polja, travnike in vrtove je. * Vsi občutke grozne imeli smo, nemočni v Savo zrli smo. Gasilci v pripravljenosti so bili, vaščani pa pridelke hitro pospravljali. * Kot na otoku bilo je, le bolj nevarno slišalo se je. ANJA ŽNIDERIČ, 5. razred mentorica: Mateja Strnad OŠ Blanca

10. V PREMISLEKBil je lep, sončen dan. S sošolkami sem se odpravljala domov. Po poti smo »čebljale« o matematičnem testu, ki je bil za nami – bil je zadnji v tistem šolskem letu. Bližale so se počitnice, zato smo bile še toliko bolj živahne. Nismo bile pozorne na promet okoli nas. Kmalu sva jaz in sošolka Mojca odvili, šli sva čez prehod za pešce. Nisva gledali – mahali sva sošolkam. Kar naenkrat, ne da bi se zavedali ... BUM!Ležali sva na tleh. Sonce se je skrilo za oblake, vse ptice so potihnile, pristen, glasen smeh je zamrl. Namesto tega so po ulici odmevali srceparajoči kriki. Pogledala sem Mojco, ona je pogledala mene. Nisva se mogli premikati, bili sva v šoku, komaj sva se zavedali. Ljudje so se sklanjali nad naju, nama kričali vprašanja, a nisva razumeli. Prijela sem jo za roko, potem je okolica začela temneti. Pred mojimi očmi in vse okoli mene je bila tema. Pogreznila sem se v njo. Zadnje, kar sem slišala, je bila sirena, potem pa prazen nič.Začela sem sanjati. Sanjala sem o mami in očetu, o tem, da spet slišim domače glasove, o tem, da me lahen vetrič boža po glavi in da voda šumlja nekje v daljavi. Roko držim v potoku, ki me nežno boža. Odprla sem oči. Okoli mene je bila čista belina. Bila sem v bolnišnici. Zraven mene sta stala zaskrbljena starša. Mama je imela solzne oči. Oče je odsotno strmel ven, skozi okno.

11. Držal me je za roko. Ker sem bila priključena na veliko aparatov, se nisem mogla kaj dosti premikati. Premaknila sem nogo. Mama je to opazila. Prestrašena se je obrnila k meni. Od začudenja ji je vzelo sapo. Očeta je potrepljala po rami in pokazala name. Oba sta bila neizmerno vesela, kmalu so se jima pridružili prijatelji, zdravniki ... Dolgo časa sem potrebovala, da sem se zavedela, da sploh sem! Prvo, kar me je zanimalo, ko sem prišla k sebi, je bilo, kaj je z Mojco. Povedali so mi, da se je zbudila en dan pred mano, saj sva bili obe v komi. Jaz tri dni, ona pa dva. Izvedela sem, da sem se zadnji dan veliko premikala, in takoj sem vedela, da sem takrat sanjala. Povedali so nama tudi, da naju je zbil voznik, ki je ravno takrat pisal sporočilo po mobitelu. Seveda sva bili tudi midve z Mojco krivi za nesrečo, saj nisva bili pozorni na promet. Mojca je imela zlom kosit na levi roki, jaz pa malo huje poškodovano desno nogo. Imeli sva pretres možganov. Skoraj cele poletne počitnice so šle »po gobe«, zato ... otroci in odrasli, bodite pozorni v prometu, bodite odgovorni! Vozniki, ne pijte alkohola pred vožnjo in ne telefonirajte, ker s tem lahko povzročite hudo zlo. Prizadevajmo si, da bi čim manj ljudi lahko opisalo to grozovito izkušnjo prometne nesreče. Razmislite! KLARA HROVAT, 6. razred mentorica: Mojca Mežik OŠ Drska

12. OČI MI JE PRIPOVEDOVAL O POTRESU 6. maja leta 1976 je Zgornje Posočje prizadel hud potres. Veliko hiš je bilo poškodovanih. Moj oči je bil tedaj star 7 let. Potres se je zgodil zvečer. Preden so se tla stresla, so bile živali nemirne. Ob potresu je zmanjkalo elektrike, tako da je bil občutek še bolj grozen. Prvo noč so prespali v avtomobilih. Ko se je zdanilo, so bile šele opazne posledice potresa. Tla so se pa še kar naprej tresla. Pomoč je prihajala hitro. Civilna zaščita je dostavila šotore, v katerih so ljudje preživeli prve dni. Kasneje so pripeljali še kamp prikolice, v katerih so nekateri živeli celo leto. Posamezniki so si napravili lesene barake, da so si vsaj nekoliko olajšali bivanje v času, ko so popravljali stare ali gradili nove hiše. Komisija je ocenjevala nastalo škodo. Hiše so označevali z rumeno ali rdečo barvo, katera je pomenila rušenje.

13. Oči je s prijatelji vse to beležil v zvezku. Šola na Kamnem je bila tako poškodovana, da so jo porušili. Tisto jesen je oči postal prvošolček in zanimivo je bilo, kje vse je obiskoval pouk. Prvo so bili v gostilni, nato v župnišču pa v kozolcu in v stanovanjski hiši. Najbolj se mu je vtisnil v spomin pouk v avtobusu. To je bila atrakcija. Med malico so se fantje vedno borili, kdo bo sedel za volanom avtobusa. Spomladi pa so se preselili v lepo novo šolo. Med obnovo vasi je bilo zelo zanimivo, saj so fantje lahko opazovali izgradnjo montažnih hiš, ter se tudi skrivali v njih, dokler niso bile le-te vseljene. Vaščani so bili takrat med seboj povezani in složni. Pomagali so si med seboj. Po obnovi je vas dobila nov izgled. Po tem potresu so se tla še tresla, vendar takšne škode ni bilo več. Kdor je doživel ta potres, si želi in upa, da se to ne bo več ponovilo. NUŠA MEKINC, 9 let mentorica: Polonca Torkar OŠ Franceta Bevka Tolmin

14. ŠE DANES BOLI Bližala se je nevihta. Pri sosedovih sem pomagal grabiti in spravljati seno. Bilo je napol suho, vendar smo hiteli, da bi ga še dodatno ne zmočilo. Zadnji trenutek, preden je udarila strela, smo pospravili še zadnji koš sena. Jaz sem se poslovil in stekel domov. Začelo se je mračiti. Grmelo je in se bliskalo. Vsi smo že spali, tudi Jože in Anica s sosednje kmetije. Okrog desetih zvečer sem zaslišal pasje lajanje, mukanje krav ... Čakal sem in mislil, da bodo utihnili. Mislil sem, da pričakujejo v kakšnem hlevu mladega telička. Toda kriki niso ponehali. Soseda Jožeta so prebudili kriki krav. Stekel je iz hiše in zagledal na hlevu gorečo streho. Krave in biki so bili v plamenih, pes je imel čisto ožarjeno verigo ... Živina je mukala, cepetala in se mučila, pes je cvilil. Psa je rešil z ožarjene verige in hitro stekel, kar bos, v sami pižami, v hlev. Pes mu je, kot najtesnejši človekov prijatelj, sledil naravnost med živino. V slabih desetih minutah je bila na kupu vsa vas. Vsi so se držali za usta, vzklikali ter sočustvovali z njim in njegovo ženo. Kmalu je bilo moč opaziti modre lučke in tuljenje siren. Prihiteli so gasilci. Jožeta so na silo zvlekli iz hleva. Rešiti je uspel le tri krave in tri bike, ostalo pa ...

15. Prišel sem tja med zadnjimi. Napol oblečen in v copatah sem se prerinil med vaščani ravno takrat, ko so gasilci vlekli Jožeta na silo iz hleva. Upiral se je, saj je videl svoje krave, ki se mučijo in ne morejo iz hleva, videl je tudi komaj skotenega telička. »Neeeee!!!« se je zaslišal nemočen glas lastnika kmetije. Paralo se mi je srce. Iz široko odprtih oči so mi spolzele debele solze. Njegova žena je sedela na prtljažniku reševalnega avtomobila, ogrnjena z odejo. Obraz si je pokrila z dlanmi in jokala. Ko so gasilci pogasili razplameneli hlev, so kmetijo opazovali še en dan. Jože in Anica, žalostna, brez živine in brez psa, sta brezizrazno postopala po dvorišču. Pristopil sem in jima ponudil pomoč. »Ali potrebujeta denar za nov hlev in obnovo strehe?« Jože me je stisnil in me pogledal v oči. Prvič sem si lahko ogledal njegov obraz. Bil je posut z brazdami in ranami. Koliko bolečine je bilo moč razbrati z njega! Rekel mi je: »Dominik, krasen fant si. Potrebujeva čas. Si bova že nekako opomogla. Tudi s pomočjo tako dobrih ljudi, kot si ti.« Zdaj na istem mestu stoji nova zgradba. V njej stoji pri jaslih tudi živina. A ostali so grenki spomini in strah pred vnovično nesrečo. DOMINIK JURAK, 6. razred mentorica: Marija Kronovšek OŠ Polzela

16. MOČAN VETER Pri nas v Vipavi večkrat piha močna burja. Da burja zvrača kamione, to sem že slišala. Da ima burja veliko moč tudi. Ampak da učenci ostanemo doma in ne gremo v šolo, to se mi je lani zdelo super. Pridem iz šole domov in dam mami obvestilo, na katerem je pisalo, da smo opravičeni pouka zaradi burje. Mama mi pove, da so razglasili rdeči alarm. Razloži mi, da je to velika nevarnost. Pomeni burjo, ki bo pihala tako močno, da lahko odkrije strehe hiš. Dan potem je v Ajdovščini burja odkrila streho. Prvič sem videla, kaj lahko naredi močan veter. Kamne in strešnike je burja zmetala na cesto in poškodovala avtomobile. Če bi jaz bila zunaj, bi me odpihnilo, sem si mislila. Ta dan sem izvedela, zakaj imamo mi, Primorci, kamne na strehah. Zato, da nam streh iz hiš ne odpihne! TIANA KREČIČ, 9 let mentorica: Mojca Vidmar OŠ Draga Bajca Vipava

17. Močno sva se prestrašila, ko sva ob trušču opazila, da močan veter podira drevesa. Povedala mi je, da sta mama in bratranec Teo doživela hudo prometno nesrečo. LITERARNA DELA4. kategorija Ob štirih ponoči me je zbudila mama, ki je bila vsa preplašena, saj ni vedela, kaj naj naredi – iz kleti je bruhala voda. Dim je bil že tako gost, da ni skoraj ničesar videla. Oči so jo začele močno skeleti, v grlu jo je peklo. Takrat je iz dima proti njej pritekel gasilec. Drevo je padlo kakšen meter pred očetovim avtom, veje pa so udarile tudi po avtu, ob čemer se je sesula šipa. Bila je zima in ceste so bile zares zelo poledenele. Spotaknil se je ob kamen in padel. Njegov glasek je odmeval po pečini. In zgodilo se je. Bila je le ena sekunda. Usodna sekunda ... Pogledali smo skozi okno in začudeni opazili, da je tam, kjer je bila še včeraj cesta, reka, ki močno dere.

18. NESREČA OB ŽELEZNIŠKI PROGI Jana je enajstletno dekle, ki ima za sabo neprijetno izkušnjo. Živi v vasi, ki stoji v bližini železniške proge. Bilo je lansko poletje, ko se je Jana s prijateljicami igrala skrivalnice na obrobju okoliškega gozda. Na svoj rojstni dan. Njena hiša ni blizu proge, vendar jo velikokrat zbudi glasen hrup vlaka. Še danes se ob tem hrupu spominja na nesrečo. Njena mama je tisto popoldne pripravljala še zadnje podrobnosti za rojstnodnevno praznovanje. Druščina deklet se je naveličala posedanja in prerivanja v Janini sobi. Odločile so se, da gredo ven. Jasno nebo, sončen, nekoliko soparen in z energijo nabit zrak jih je vabil. Stekle so čez prag in se odpravile proti bližnjemu gozdičku nad vasjo. Celo pot so se veselo pogovarjale in smejale. Namestile so se pod veliko krošnjo lipe. Najmlajši prijateljici Tjaši je na misel prišla čudovita ideja. »Mogoče pa bi se lahko skrivale!« je predlagala. Popoldan je tako hitro mineval. Glavni del dogodka tistega dne se je začel dogajati v poznem popoldnevu. Takrat je Jana zavohala dim. Najprej je le skomignila z glavo, za tem pa opozorila vse prijateljice. Čutiti je bilo napetost. »Tam je ... požar!!!« je nekdo zakričal. Bilo je nemalo stran od vasi. Ognjeni zublji so se že strašljivo dvigali proti modremu nebu. Najprej so obstale, nato pa so se obupano pognale v tek. Ko so se začele spuščati proti vasi, so videle, da je nekdo že ukrepal. Prvi gasilski kombi je že dirjal po prašni poti proti žarišču požara. Bilo je kot v prizoru iz napete kriminalke. Dekleta so obstala in nemočno opazovala, kako se ognjeni zublji širijo s strahotno hitrostjo. Rahel vetrič, ki je tisto popoldne zapihal od morja, je vse samo še poslabšal. Sirene je bilo slišati z vseh strani. Gasilska vozila so dirjala mimo in se izgubila v oblaku prahu in dima. Prizor, ki so ga opazovale, je bil grozeč, strahoten. Nad vasjo so se začeli zbirati tudi domačini. »Že spet, že spet je zagorelo ob progi. Vsako leto se nam dogaja isto,« je pripomnil sosed.

19. Jana je nemo opazovala, kako se dim vali proti vasi. Pomahala je dekletom, da je čas, da gredo domov. V tistem hipu jo je spreletelo, ozrla se je naokrog in zavpila: »Tjaša, kje si, Tjaša?« Dekleta so brezglavo začela tekati naokrog in jo klicati. Jana si je zakrila usta in se pognala v gost dim proti jasi, kjer jo je nazadnje videla. Na ves glas je vpila njeno ime. Dim je bil že tako gost, da ni skoraj ničesar videla. Oči so jo začele močno skeleti, v grlu jo je peklo. Kam? Takrat je iz dima proti njej pritekel gasilec. Z eno roko je držal Tjašo, z drugo je prijel Jano in dejal: »Dekleti, čim prej vaju moram spraviti od tod.« In res ju je rešil iz krempljev ognja in dima. Nudili so jima tudi osnovno prvo pomoč. Bili sta rešeni, nič hujšega se jima ni zgodilo. Tisto noč so gasilci požar omejili. Jana je bila zelo prestrašena in jezna. Zakaj je do požara sploh prišlo? Je bil spet kriv človek? O tem se je naslednji dan pogovorila z mamo in očetom. Požari ob tirih so poleti ob velikih sušah pogosti. Iskre izpod koles vlakov ob zaviranju zelo hitro zanetijo požar, zato je zelo pomembno, da so tiri pravilno vzdrževani. Prav bi bilo, da bi na najbolj izpostavljenih mestih mogoče tudi postavili kakšne zaščite, zakaj nekatere vasi so zelo blizu in zgodilo bi se lahko najhuje. Kar se tega tiče, je Jana prepričana, da se nimajo česa bati, dokler imamo tako požrtvovalne gasilce, ki so v vsakem primeru in vsakomur pripravljeni pomagati. Jana ve, da je človeku v stiski treba vedno pomagati. In mi imamo v takih in drugih naravnih nesrečah, na srečo, ljudi, ki enostavno gredo in srčno pomagajo. Drugim. TILEN GERLICA, 7. razred mentorica: Vlasta Race Boljunčič OŠ Dragomirja Benčiča

20. NARAVNE NESREČE V MOJEM KRAJU Nekega dne po urah pouka sva se z očetom odpravila na nočno taborjenje. Zame je to bilo prvič in sem bila polna pričakovanj. Zato sem prav skrbno pomagala očetu v nahrbtnik pakirati stvari, ki so bile potrebne za noč na prostem. Nato pa sem mu pomagala v avto še znositi ostale stvari: šotor, dva stola, odejo, ribiško palico, mrežo in pršilo proti komarjem. Torej vse, kar je potrebno za dobro pustolovščino. Odpravila sva se na izbrani kraj, od koder sva imela čudovit razgled na kakih 50 hiš, ki so se bahale v popoldanskem soncu in se je njih odsev izgubljal v gladini vode reke Drave. Ko sva prispela na najin prostor, sva razpakirala stvari in pričela s postavljanjem šotora. Nato pa se usedla vsak na svoj stol in se prepustila razgledu po okolici, ob čemer sva prijetno klepetala. Vse je bilo lepo in prav, dokler se na večer ni začelo oblačiti – težki oblaki so se zgrinjali in začelo je grmeti in bliskati. Zapihal je veter in s seboj prinesel prve dežne kaplje – hitro sva začela pospravljati in podirati šotor, vendar nisva ga uspela podreti in pospraviti – ulil se je dež, z njim pa se je usula toča. Zavedala sva se nevarnosti nevihte, zato sva se zatekla v zavetje avta. Toda močno sva se prestrašila, ko sva ob trušču opazila, da močan veter podira drevesa. Sploh, ko je eno drevo padlo kakšen meter pred očetovim avtom, veje pa so udarile tudi po avtu, ob čemer se je sesula šipa. Upala sva, da bo nevihta čim prej mimo in da se nama ne bo kaj hujšega zgodilo. Približno uro je trajalo, da je neurje ponehalo (veter je pojenjal, manj je deževalo), midva pa sva bila poleg prestrašenosti še pošteno mokra.

21. Ni nama preostalo drugega, kot da sva šla iskat pomoč. Zaradi dežja in grmenja, ki še nista ponehala, sva hodila previdno. Oče je želel poklicati gasilce, da nama bi pomagali, a se mu je baterija na mobilnem telefonu izpraznila. Ni nama preostalo drugega, kot da sva nadaljevala pot peš, najin pogled pa je imel kaj uzreti – bilo je veliko podrtih dreves, ki so ležala kar vse povprek. Bilo naju je strah. Ko sva prišla na cesto, nama je naproti prihajal dedek – vedel je, da greva taborit, in vedel je kam. Dobro, da sva mu povedala, sicer naju ne bi mogel iti iskat v pravo smer in naju najti. S seboj je prinesel motorno žago, s katero sta potem z očetom nameravala razžagati podrta drevesa, ki so ležala preko ceste, in jih odstraniti. Imela sta smolo, ker je veriga na žagi zaskočila. Kmalu zatem so se mimo pripeljali gasilci – dedek in oče sta jim mahala in kričala, naj ustavijo. Ti so ju slišali in nas opazili – ustavili so in nam pomagali. Meni je eden od gasilcev dal toplo jakno, saj je videl, da sem od mraza in strahu vsa premražena. Nato pa je trajalo nekaj ur, da so razžagali drevesa in jih odstranili s ceste. Tako sva se z očetom končno lahko odpeljala domov, ne glede na to, da je bila šipa avtomobila strta. Ob prihodu domov sva se preoblekla in se pogrela ob toplem čaju. Ob tej izkušnji sem spoznala, kako zelo nevarno je lahko v naravi, in ceniti sem začela gasilce, ki v takih in podobnih nesrečah nesebično priskočijo na pomoč, ne glede na to, da dostikrat tvegajo svoje življenje. Kakor koli že – vse se je srečno končalo, oče je zamenjal šipo, a jaz od tistikrat nisem šla nikoli več taborit. TAMARA PLOHL, 12 let mentorica: Ana Koritnik OŠ Videm

22. POPLAVA – NE ŽELIM JE VEČ DOŽIVETI Naravna katastrofa je posledica delovanja naravnega pojava, ki ga označujemo za naravno tveganje (potres, cunami, orkan, poplava, izbruh ognjenika ipd.) in ima izrazito negativne (»katastrofalne«) posledice za človeško skupnost na prizadetem območju. Sem Kristina in ta »definicija« naravne katastrofe, v mojem primeru poplave, se mi zdi zelo površna. V njej ni niti omenjeno to, kaj človek ob taki katastrofi čuti, kako doživlja besnenje narave, da je to strah, nemoč, obup ... Lansko leto, tretji teden v septembru, je močno deževalo – deževalo je noč in dan, dan in noč ... Tako smo v noči iz petka na soboto izvedeli, da je v bližnji vasi Ponikve potok Rašica že prestopil bregove in voda že dere, vendar pa Ponikve v poplavah niso bile skoraj nič prizadete, saj so si zaradi mnogokratnega poplavljanja zgradili nasip. Ob štirih ponoči me je zbudila mama, ki je bila vsa preplašena, saj ni vedela, kaj naj naredi – iz kleti je bruhala voda. V tem trenutku se je še bolj pokazala njena šibkost, pa ne samo njena – vseh ljudi, ki so nemočno zrli v nebo in vodo. Tako je kljub zgodnji uri klicala sestrinega moža Janeza v drugo vas, ki ni bila poplavljena, ter ga vprašala za nasvet. Nato smo poklicali še gasilce, ki pa so nam sporočili, da bodo do nas lahko prišli šele čez nekaj dni, ko se bo voda umaknila s poti. Pogledali smo skozi okno in začudeni opazili, da je tam, kjer je bila še včeraj cesta, reka, ki močno dere. Na srečo sta bila doma še moja starejša brata, ki sta iz kleti odnesla vse računalnike, omare, knjige ter druge stvari, ki so bile v kleti. V nedeljo dopoldne se je stanje še poslabšalo, nič ni kazalo na to, da se bo vreme izboljšalo. Pred našim dvoriščem je reka še kar naraščala in drla. Naša hiša je bila nekoliko bolj na hribu kot druge v vasi, zato nam je voda prišla le v klet, pa vendar se je močno dvignila in grozila, da bo poplavila še prtličje. Iz hiše smo nemočno opazovali, kako v sosednjo hišo voda vstopa skozi eno okno, skozi drugo pa teče ven. Čez vse si je znala utreti pot, niti nasipi iz vreč s peskom je niso mogli ustaviti. Za hišo je voda začela izvirati kar iz tal in z majhnimi vodometi prihajala na plano. Bilo bi lepo, če ne bi bilo obenem grozljivo. Kasneje smo poklicali k babici, ki nam je vsa žalostna ter nesrečna sporočila, da je pri njih prav tako voda vdrla v klet, kjer so imeli med drugim tudi pisarno in knjižnico. Knjige so uspeli odnesti ven, prav tako tudi računalnik. Pretresena je bila, ker tako visoke vode še ni videla. Vrt je bil do enega metra pod vodo, njen hlev prav tako. Komaj ji je uspelo rešiti uboge živali k sosedu, ki živi malo više. Prizori so bili več kot vsemogočni: voda, ki je bila ponekod globoka tudi do 2 metra, je tekla z uničljivo in katastrofalno hitrostjo – odnesla je tudi bale sena.

23. Te so plavale na vodi, kot bi bile napihljive žoge za v vodo, le večje. Na vodi so plavale še avtomobilske gume, les, trava, trske, grmičevje ... Voda je bila neprivlačno rjava, blatna; smrdela je po gnojnici, nafti, motornem olju ... V njej pa so bili tudi mrtvi polži, miši, podgane, krti, voluharji ... Grozljivo!En sam pogled na tako poplavo in že si se zavedel, kakšno moč ima v resnici voda. Zbujala mi je strahospoštovanje, nisem vedela, kam se bo usmerila, kaj bo še poplavila – vedela pa sem, da njene moči ne moremo ustaviti. Njen tok je bil samosvoj, drla je z vso silo in ihto narave in nam kazala, kaj je narava v vsej svoji uničujoči moči. Voda se ni spraševala, katera hiša je nova, katera stara, kdo je dober človek, kdo je komaj poplačal dolgove ... ne! Ona je samo drla in uničevala vse, kar je bilo na njeni poti. Ni se ozirala na pretresenega človeka!Popoldne se je na veselje vseh neurje poleglo in voda je začela počasi, da se je komaj kaj opazilo, ponikati. Pa vendar je ponikala! Čez noč se je umaknila toliko, da jo je v naši kleti ostalo od 1,8 metra le še 40 cm. Takoj smo začeli pospravljati. V kurilnici, kjer smo shranjevali drva, so drva plavala in treba jih je bilo zložiti nazaj, na vsake toliko časa pa preložiti, da so se spet posušila. Vse prostore smo temeljito pomili, razkužili ter jih sušili. Pred hišo nam je odneslo del asfalta, ki pa smo ga kasneje zamenjali. Pri babici so morali vreči stran sedežno garnituro in pohištvo, ki so ga imeli v kleti. Še večja škoda je bila na gospodarskem poslopju, babica je bila ob ves pridelek, saj je shrambo zalila voda. Jokala je, ko je gledala poplavljene »košte« in v njem žito, ki ga je s tako ljubeznijo sejala, žela in iz njega pekla dober, dišeč, domač kruh.Tako je bilo pri nas med poplavami. Ne želim, da se kdaj ponovijo, ker človek pri tem preveč trpi. Vsega, kar sem občutila med poplavami, pa ne morem izraziti, ker ne vem, kako naj to povem tako, da bo res izražalo ves moj strah, skrb za preživetje, začudenost, jezo, nemoč ... Na drugi strani pa v srcu čutim veliko hvaležnost do vseh, ki so nam kakorkoli pomagali.V Dobrepolju so se 17. 9. – 19. 9. 2010 zgodile hude poplave, mnogi so trdili, da takih ni bilo že 36 let. Spis »Poplava – ne želim je več doživeti« je le delček tistega, kar so mnogi, premnogi ljudje občutili lansko leto v teh res katastrofalnih poplavah. Po dobrem letu je stanje na prizadetih območjih nekoliko bolje, vendar so sledi poplav še vedno vidne. Vedno pa bodo zaznamovani ljudje, ki so jih doživeli, in le oni bodo res vedeli, kako je, ko trepetaš za svoj dom, stvari, ki si jih gradil dolga leta ... nato pa ugotoviš, da tvoj večletni trud lahko skopni v kratkem trenutku. KRISTINA GRANDOVEC, 13 let mentorica: Sonja Lenarčič OŠ Dobrepolje

24. NESREČA NIKOLI NE POČIVA!! Bilo je mrzlo januarsko jutro in moja mama se je odpravljala v službo. Moj oče se je v službo odpravljal pred mamo, zato jo je poklical in posvaril o razmerah na cesti. Zjutraj sem po navadi šel z mamo, saj me je po poti odložila v vrtcu. Ta dan sem slučajno ostal doma, ker sem imel pregled pri zobozdravniku, z njo pa je odšel bratranec Teo. Bila je zima in ceste so bile zares zelo poledenele. Čez kakšnih 15 minut z babico zaslišiva telefon. Oglasila se je in v trenutku prebledela, mene je pa postalo strah. Povedala mi je, da sta mama in bratranec Teo doživela hudo prometno nesrečo. Takoj sem planil v jok, saj me je bilo zelo strah, ker nisem vedel, kaj je z mamico. Babica se je hitro oblekla in odpeljala na kraj nesreče. Še prej je poklicala prababico, ki živi čez cesto, da me je prišla pazit. Ker se slabe novice hitro širijo, je zanjo izvedela tudi prababica v Dobrovcah. Za nesrečo so ji povedali domači gasilci, pri katerih je sodeloval tudi moj dedek. Povedali so ji, da je zdravstveno stanje voznice zelo resno, otrok pa ni bil težje poškodovan, zato je mislila, da sem bil v nesreči udeležen tudi jaz. Čez kakšne 3 ure je domov prispel bratranec Teo, imel je povito roko, saj je bila zlomljena. Seveda sem takoj povprašal po mami, vendar nobenega odgovora. Stric Mitja, Teov oče, me je stisnil k sebi in razložil, da je mamica v bolnišnici in da je nekaj časa ne bo domov, saj se mora pozdraviti. Takrat mi niso ničesar več povedali. Bali so se, da ne bi razumel in se preveč prestrašil, saj je bila mama v življenjski nevarnosti. Sedaj vem, da so jo dali v umetno komo, da bi imeli boljši pregled nad njenimi možgani, saj je dobila močan udarec v glavo. Imela je srečo, da so gasilci in reševalci tako hitro prišli na kraj nesreče in jo tudi hitro odpeljali v bolnišnico. Čez nekaj časa je domov prišla babica, ati pa tudi dedi. Ta dan je telefon pri nas ves čas zvonil in ob vsakem zvonjenju smo se zdrznili, saj smo se bali slabih novic iz bolnišnice, bali smo se najhujšega.

25. Naslednji dan sem moral v vrtec, čeprav bi z velikim veseljem odšel na obisk k mami, vendar še vedno ni bila pri zavesti. V vrtcu so se ostali otroci igrali, jaz pa sem čepel v kotu in jokal. Tako je bilo ves čas, dokler čez en teden babica ni povedala vesele novice, da se je mamica spet zbudila in da naslednji dan lahko gremo k njej na obisk. Naslednji dan sem v pričakovanju, da bom spet videl mamo, z velikim veseljem odšel v bolnišnico. Mama je ležala v postelji, imela je obrito glavo, kar me je zelo pretreslo, saj je skoraj nisem prepoznal, in mavec na roki. Njene velike oči so sijale od sreče, komaj je čakala trenutek, ko me bo lahko objela, jaz pa sem se je bal. Čez čas sem vendarle zbral pogum in se stisnil k njej. Močno me je objela, kot da me ne želi več izpustiti, po licu pa so ji tekle solze sreče. V bolnišnici je ostala še slab mesec dni, potem pa jo je čakalo še dolgo okrevanje doma. Morala sva hoditi na dolge sprehode, saj si je tako nabirala energijo za čim hitrejše okrevanje. Po letu dni okrevanja je bila zopet moja »stara« mama, ki je lahko z menoj kolesarila, rolala, igrala nogomet in za lahko noč pripovedovala pravljice. Mama mi je kasneje med sprehodom zaupala še eno skrivnost, da ji je zdravnica rekla, da brez tako močne volje do življenja, ki jo je imela, ne bi preživela. Ta močna volja sem bil jaz, saj je vedela, da jo imam zelo rad in bi bil zelo prizadet, če bi me zapustila. Pa še prav je imela. To je bila za mene najhujša izkušnja v življenju, katera se je srečno končala. Ne vem, kakšen bi bil konec, če ne bi požrtvovalni gasilci tako hitro in spretno rešili mame iz avtomobila, ki je bil resnično popolnoma zmečkan. ALJAŽ JAGER, 8. razred mentorica: Janja Draškovič OŠ Miklavž na Dravskem polju

26. ME BO SPLOH KDO POGREŠAL?Sedim v kleti, na mrzlih tleh. Ta kraj sem vedno sovražila – vlažen, mrzel in zatohel je. Pa vendar najprimernejši za ta trenutek. Mislim na tisti dan. Ne morem se ga spomniti. Vsak dan od tistega trenutka naprej so moje misli uhajale k njemu, čeprav tega nisem hotela. Trkale so v moji glavi in mi tiho prišepetavale tiste boleče besede. Zdaj pa, ko bi se jih rada spomnila – zdaj jih ni od nikoder.Pogledam majhnega morskega konjička, ki leži na moji dlani. Pomislim na Tima. Ni ga več. Mrtev je. Vsega je krivo to majhno morsko bitje. Ta okostnjak, ki strmi vame, čeprav nima oči. Večkrat sem si ga že želela uničiti. Sežgala bi ga, da bi eden za drugim boleči spomini zgoreli v pepel. Pepel, ki bi ga potem odnesel čas. Ampak ne morem. Življenje mojega bratca je ugasnilo. Spomini začnejo zopet kapljati v mojo glavo. VSEGA SEM JAZ KRIVA.Bili smo na morju – jaz, mami in Tim. Mama me je prosila, naj popazim na malega. Ulegla se je na sonce in zadremala. S Timom sva sedela nedaleč stran. Prijetno je bilo sedeti na mehki mivki, voda nama je objemala noge. Zrla sem v hribček malo stran od plaže. Na eni strani je bila strma pečina. Tam se je nekaj močno svetlikalo. Radovednost me je vlekla tja ko nevidna nit. Mami sem zaklicala, da greva na sprehod. Mama in Tim se nista poslovila. Nista vedela, da bi se morala. Na hribčku sem ugotovila, da lesketanje prihaja z velike, strme skale. Oblilo me je razočaranje. Tima nisem mogla vzeti s sabo. Samega pa ga tudi nisem mogla pustiti, saj je bil na eni strani prepad. Ampak preveč me je zanimalo, kaj je zgoraj. Za trenutek sem pomislila, potem pa Timu rekla: »Bodi priden fant in me počakaj tu spodaj. Jaz grem gor nekaj pogledat, ti pa glej, da se ne premakneš, razumel?« Tim je usmeril velike temne očke vame in prikimal. Posadila sem ga na sončen kotiček, kjer je raslo malo trave.Na skalo je bilo težko splezati. Ampak mi je uspelo. Na vrhu pa sem razočarana obstala. Svetlikala se je le majhna kotanjica vode, od katere so se odbijali sončni žarki. Kljub temu sem si jo želela bolje ogledati. Tedaj pa sem slišala Timov glasek, ki je zamrl, ko je veter zavijal okoli skal: »Kdaj prideš? Dolgo te že ni!« Zavpila sem mu nazaj: »Takoj bom! Počakaj še sekundo ...«Njegovega odgovora nisem slišala. Na nebu so se začeli nabirati temni oblaki, pihal je vse močnejši veter. Mamo bo skrbelo, če naju ne bo. Sklenila sem, da se vrnem sama kak drug dan. Ko sem plezala po skali navzdol, je Tim zavpil: »Poglej, morski konjiček! Hočem ga imeti!«

27. Ležal je na skali tik ob prepadu. Tim se je odpravil proti njemu. Zavpila sem mu, da ga bom šla jaz iskat, ko pridem dol, saj je zanj prenevarno. Ampak on se je že opotekal proti skali. Prestrašeno sem obstala. Morda bi pomagalo, če bi skočila dol. Potem bi ga verjetno še ujela. Pa nisem. In zgodilo se je. Bila je le ena sekunda. Usodna sekunda.Spotaknil se je ob kamen in padel. Njegov glasek je odmeval po pečini.Sploh ne vem kako, a opotekla sem se s pečine. Nekako sem pričakovala, da se bo zgodil čudež. Da bo Tim spet sedel tam, kjer sem ga pustila. Da se bo čas zavrtel nazaj. Pa se ni.Zazrla sem se v pečine. Nekje pod mano je ležalo truplo mojega bratca. Zavedla sem se, da ga ni več.Vrgla sem se na tla in jokala. Ne spomnim se, kako so me našli. najbrž sem omedlela. Nikogar nisem spraševala o tem. Nekega dne sem se preprosto zbudila v neznani sobi. Nisem vedela, kje sem. Še zdaj ne vem. V rokah sem imela morskega konjička. Ne vem, kako sem ga dobila. Morda sem ga ob nesreči pobrala s tal. Ne spomnim se.Od tistega dne je minilo že dobrih osem mesecev. Od takrat z mamo nisva šli domov. Tu živiva, z meni neznanimi ljudmi. V tem času sva z mamo komaj kaj spregovorili. O nesreči se nisva nikoli pogovarjali. Še zdaj nihče izmed njih ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo. Jaz pa še predobro vem. Tiha bolečina me je preganjala osem mesecev. Tako dolgo sem zdržala in živela s tem. Vsak dan osamljena, tujka med ljudmi. Tujka celo za svojo mamo.Odločim se, da bom šla. Tega ne prenesem več. Šla bom, čas bo zabrisal spomine in zaživela bom na novo. Ničesar ne vzamem s seboj, samo morskega konjička. Vem, kaj moram storiti.Odprem težka kletna vrata in stečem do obale. Tečem do hribčka, točno do tiste pečine, kjer je umrl Tim. Prvič po osmih mesecih sem zunaj. Zazrem se v neskončno modrino morja. Še zadnjič pomislim na svojega bratca. Zadnjič, zares? Še zadnjič pritisnem morskega konjička k licu, zaprem oči, potem pa ga vržem čez pečine. Zadnji sončni žarki pobožajo moj obraz.Prvič po dolgem dolgem času sem srečna. Ne bom več mislila na preteklost. Od zdaj bom mislila le na prihodnost. Kar je bilo, je bilo, časa ne moremo zavrteti nazaj. Doma nimam več kaj iskati. Saj to sploh ni bil dom. Bil je moj zapor. Kletka, kjer sem bila ujeta sama vase in v svoje spomine.Ko stopam po poti, me navdaja občutek svobode in topline. Končno bom zaživela. Me bo sploh kdo pogrešal? SARA SLEMENŠEK AVŠIČ, 7. razredmentorica: Darinka Ferenčak AgrežOŠ Brežice

28. ČESTITAMO !