Države blaginje in socialna politika

1. Fakulteta za psihoterapijo Predmet: Uvod v zdravstveno in socialno varstvo I. del Države blaginje in socialna politika Barbara Kobal Tomc barbara.kobal@guest.arnes.si

2. Socialna politika (SP) in država blaginje (DB) kot sinonima (Ginsburg): Opis vladnih akcij na področju: • osebnih in družinskih dohodkov • zdravstvene oskrbe • stanovanjskega področja • izobraževanja • usposabljanja • storitev za osebno oskrbo

3. Socialna politika (SP) in država blaginje (DB) kot sinonima (Ginsburg): Vladne akcije: • neposredno zagotavljanje dajatev in storitev • subvencioniranje različnih privatnih oblik, ki zagotavljajo blaginjo

4. Socialna politika (SP) in država blaginje (DB) kot sinonima (Ginsburg): Meje socialne politike se širijo na: • področja, ki so tradicionalno del ekonomske politike • zaposlovanje • industrijska • monetarna in • fiskalna politika • na ostala področja javne politik • migracije • zakonodaja • kazenska politika

5. Socialna politika (SP) in država blaginje (DB) kot sinonima (Ginsburg): Izraz država blaginje pokriva • neposredno zagotavljanje dajatev in storitev s strani javnih agencij • podporo in postavljanje pravil za poklicne, profitne, prostovoljne, dobrodelne, neformalne in druge oblike blaginje

6. Socialna politika vs. država blaginje (Lavalette in Pratt) Kaj je socialna politika? • namenski politični projekt • pomembno področje, kjer se srečajo tekmujoče ideologije

7. Socialna politika vs. država blaginje (Lavalette in Pratt) Socialna politika se ukvarja s: • kritično analizo socialnih izdatkov v javnem, privatnem, prostovoljnem in neprofitnem sektorju • komparativno, zgodovinsko in teoretično raziskavo zdravstvene oskrbe, izobraževanja, stanovanj, socialne varnosti, osebnih socialnih storitev in ostalih povezanih aktivnosti, ki jih pogosto poimenujemo kot država blaginje.

8. Socialna politika vs. država blaginje (Lavalette in Pratt) Sklep: • Socialna politika je analiza in usmerjanje dejavnosti na socialnem področju. • Država blaginje pa obsega določene storitve in aktivnosti skupaj.

9. Socialna politika vs. država blaginje Esping Andersen: Kaj je država blaginje? • DB v ožjem smislu: politika socialnih transferjev, socialnih pomoči in socialnih storitev. • DB v širšem smislu: neposredno dejavnost države in nedržavnih producentov, kadar je dejavnost teh producentov del institucionaliziranega sistema in zagotavljanja zakonsko opredeljenih vlog.

10. Država blaginje Različni avtorji najpogosteje državo blaginje definirajo kot odgovornost države za zagotavljanje osnovne ravni blaginje svojim državljanom.

11. Država blaginje(Kolarič) … država, ki vključuje vse državljane in jim s socialnimi službami zagotavlja delež v družbenih možnostih v skladu s civilizacijskimi standardi, ki veljajo v družbi in torej pomeni, da je blaginja državljanom zagotovljena kot pravica.

12. Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Pierson) • rojstvo DB 1880-1914: • prva socialna zavarovanja (zdravstvo, pokojnina, brezposelnost) • Nemčija (kancler O. Bismarck): 1883 obvezno delavsko zavarovanje; 1889 zavarovanje za primer starosti in invalidnosti; 1911 zavarovanje za primer smrti; 1911 enoten kodeks socialnega zavarovanja) • obdobje zakonodajnih inovacij

13. Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Pierson) 2. obdobje rasti 1920 - 1975: močan porast proračuna za socialno področje v vseh državah: • Utrjevanje in razvoj 1920-1940: Tendenca po postopni rasti socialnih izdatkov je bila značilnost celotnega obdobja • Zlata leta države blaginje od 1945-1975 (hitre začetne reforme z namenom oblikovanja bolj obsežne in univerzalne države blaginje, osnovane na ideji državljanstva): • 1945-1950 preoblikovanje • 1950-1960 relativna stagnacija • 1960-1970 velika širitev

14. Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Pierson) 3. kriza države blaginje 1975 + : Prispevek države blaginje k nadaljnji ekonomski rasti, povezani z večjo socialno enakostjo???

15. Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Rus) 1. faza rezidualnih služb (16. stol + ): predzgodovinsko obdobje države blaginje - prve oblike državnih intervencij na področje zagotavljanja socialne varnosti.

16. Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Rus) 2. faza socialne države (19. stol +) - Bismarckov sistem javnih socialnih zavarovanj: • spoznanje, da obstajajo določena stanja, ko si posamezniki ne morejo zagotavljati sredstev za preživetje – starost, bolezen, brezposelnosti – mora posredovati država. • cilj socialne države: zaščita delavcev pred tveganji industrijske družbe preko zavarovalnih sistemov, v katere so vplačevali delavci, delodajalci in država).

17. Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Rus) 3. faza države blaginje (po II. svet. vojni): • podpora zagotavljanju ekonomske rasti in polne zaposlenosti (keynesianizem) • reforme, ki so uvedle obsežnejše države blaginje - osnova Beveridgejev model z odgovornostjo države za vzdrževanje minimalnih standardov, uvedene univerzalne socialne storitve, izobraževanje, zdravstveno varstvo, stanovanjske storitve, osebne storitve • soglasje o rasti izdatkov za zagotavljanje socialne varnosti • po letu ‘70 - kriza: fiskalna, administrativna, legitimizacijska

18. Vzroki za nastanek - Socialdemokratski pristop Kearns: zgodovinske sile, ki so vodile v nastanek in porast držav blaginje: • Industrializacija: okoliščine izboljševanja kmetijske proizvodnje; fenomen kapitalističnih dobičkov, ki so na voljo za investiranje; za obstoj liberalnih političnih sistemov, ki so poudarjali lastninske pravice in tržne mehanizme izmenjave; za rast populacije; za zakonodajni sistem, ki je priznaval pogodbena razmerja. Proces industrializacije je vodil k občutnim spremembam v vzorcih družbenega življenja – tako znotraj družin kot v širši skupnosti. Te okoliščine so zahtevale kolektivni odgovor na nivoju celotne družbe preko državne aktivnosti.

19. Vzroki za nastanek - Socialdemokratski pristop • Širitev demokracije: V 19. stol. je močno narasel odstotek volilnih upravičencev, postopoma so se začele vključevati tudi ženske. Prišlo je do množičnega porasta političnih strank, ki so iskale podporo, da bi prišle na oblast. • Pojav delavskega razreda, ki se je razvil kot posledica industrializacije in vzporedno z razvojem demokracije. • Prostovoljstvo: Mnogo iniciativ in odgovorov na socialne okoliščine je prihajalo iz sektorja, ki bi ga danes poimenovali prostovoljni sektor. Izvedenih je bilo mnogo akcij za spremembe zakonov in poskusov odpravljanja družbenih posledic kapitalizma. • Tradicija samopomoči in delavske organizirane pomoči.

20. Vzroki za nastanek - Socialdemokratski pristop Socialnodemokratski teoretiki menijo, da je bila skozi obdobje oblikovanja držav blaginje vloga države kot možne sile za preusmerjanje škodljivih posledic industrializacije in hitrih družbenih sprememb minimalna; preprečevala je le absolutno stradanje. Ko je dobil volilno pravico tudi delavski razred, je postalo politikom jasno, da morajo, če želijo zasesti pomembna mesta, ponuditi socialne reforme. Tako so se postopno začele širiti različne socialne pravice in država blaginje.

21. Vzroki za nastanek - neoliberalni pristop • Pratt: Teorija temelji na predpostavkah individualizma, racionalnosti in superiornosti prostega trga. • Država naj bi zagotavljala le javne dobrine (obramba, sistem zakonov in reda, zaščita pred boleznimi, zagotavljanje znanja in informacij), ker pa se je vključevala tudi na druga področja, je prišlo do dvigovanja javnih izdatkov. Javni izdatki so v neoliberalni teoriji videti kot glavni problem, realna in obstoječa nevarnost za ekonomsko učinkovitost. • Neoliberalni teoretiki menijo, da so široke in obsežne države blaginje povzročile velike omejitve za vlade ter da je potrebno znižati dajatve. Če bi dajatve ostale na obstoječem nivoju, bi se tisti, ki dobivajo razna nadomestila, raje odločali, da ostanejo doma in ne bi iskali službe oz. se ne bi trudili izboljšati svojega položaja.

22. Vzroki za nastanek - neoliberalni pristop • Vrednota neoliberalizma: svoboda, ki je tesno povezana z dostopom do tistih virov in izkušenj, ki so bistveni za polno in civilizirano življenje – izobrazba, zdravje, stanovanje, zagotovljen dohodek. Neoliberalni teoretiki zanikajo ideje pozitivne svobode (svobode kot moči in možnosti) in se pridružujejo starejšim interpretacijam, kjer svoboda pomeni odsotnost prisile. Tržni mehanizmi ne smejo omejevati svobode in tržni izidi so rezultat posameznikovih izbir. • Menijo, da če že moramo imeti državo blaginje, naj zagotavlja minimalno varnostno mrežo za tiste, ki ne zmorejo sami sodelovati na trgu.

23. Vzroki za nastanek - različni pristopi • strankarski pluralizem: začetke države blaginje je povezan s parlamentarno strankarsko politiko – levico in desnico – kot odziv na pritiske interesnih skupin ter na neposredne pritiske volitev • korporativistični pluralizem: izvor je v korporativističnih pogajanjih med vlado, kapitalom in organiziranim delom • neomarksizem, socializem: izvor je v političnem razrednem boju, ki so ga vodili sindikati in stranke levice kot spodbujanje interesov delavskega razreda

24. Glavni kriteriji za določanje začetkov države blaginje(Pierson) • Prvo vzpostavitev socialnih zavarovanj: spoznanje, da je nezmožnost zaslužiti za preživetje v primeru starosti, bolezni ali brezposelnosti normalna okoliščina v industrijskih tržnih družbah in da je legitimno delo države, da organizira kolektivne dajatve v primeru izgube dohodka v takih okoliščinah). • Širitev državljanstva in depavperizacija javne blaginje: zagotavljanje socialnih zavarovanj vedno bolj razumejo kot del dolžnosti in pravic, ki povezujejo državo in državljane. Prejemanje dajatev in storitev države blaginje ni ovira politični participaciji ampak ugodnost polnega državljanstva. • Rast socialnih izdatkov: Pomemben vidik razvitih držav blaginje je velika kvantiteta javnih izdatkov. Kot pokazatelj tega pomembnega kvantitativnega vidika države blaginje lahko vzamemo socialne izdatke v višini 3% BDP.

25. Pojavnost držav blaginje Države blaginje so se pojavljale v različnih oblikah in velikostih, ki so jih podpirale različne politične in ekonomske sile, ki so poskušale doseči različne rezultate.

26. Dosežki modernih držav blaginje (Lindbeck) • redistribucija dohodkov preko življenjskega cikla posameznika in v tem kontekstu uravnoteženje distribucije lastnega dohodka med posamezniki in gospodinjstvi • zmanjšanje tveganj zaradi dohodka • spodbujanje potrošnje različnih socialnih storitev, pogosto s strogim elementom investiranja v človeški kapital • upravljanje z revščino • uravnoteženje splošne distribucije razpoložljivega celotnega dohodka t.j. blaginje med posamezniki • distribucija specifičnih socialnih storitev

27. Pluralizem blaginje V državah blaginje, kjer gre za sistem pluralizma blaginje (Mooney) zagotavljajo blaginjo iz štirih virov: država, nedržavne profitne organizacije, nedržavne prostovoljne organizacije in neformalni sektor. Podpora večjemu pluralizmu blaginje in tekmovalnosti je osnovana na argumentih, da bo spodbudila izbiro in učinkovitost ter opolnomočila uporabnike, kar pomeni več sodelovanja in odgovornosti uporabnikov.

28. Značilnosti štirih sektorjev, ki zagotavljajo blaginjo državljanov (Johnson) 1. Neformalni sektor : družina, sorodniki, prijatelji, sosedi, ki naj bi predstavljali pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju socialnih storitev kot ostali trije sektorji. Vodilno vlogo znotraj tega sektorja imajo družine in ženske znotraj njih. Johnson zagovarja večjo podporo države temu sektorju in opozarja, da se javni sektor ne sme umakniti iz preskrbe najbolj ogroženih skupin prebivalstva.

29. Značilnosti štirih sektorjev, ki zagotavljajo blaginjo državljanov (Johnson) 2. Volonterski sektor je bolj organiziran. Organizacije nastajajo na osnovi prostovoljne odločitve ljudi po združevanju zaradi uresničevanja skupnih ciljev, promoviranja interesov, zagotavljanja storitev. Sem sodijo npr. skupine za sosedsko pomoč, skupine za samopomoč, skupine pritiska, …, ki so fleksibilne, imajo večje sposobnosti za eksperimentiranje in spodbujanje sodelovanja uporabnikov.

30. Značilnosti štirih sektorjev, ki zagotavljajo blaginjo državljanov (Johnson) 3. Profitni sektor so organizacije, katerih osnovni namen je pridobivanje dobička; so bolj učinkovite; njihova prisotnost pa povečuje možnosti za izbiro, vendar predvsem tistim, ki jim dohodki to omogočajo.

31. Značilnosti štirih sektorjev, ki zagotavljajo blaginjo državljanov (Johnson) 4. Javni sektor so javne agencije, ki uporabnikom zagotovijo pravico do dostopa do socialnih storitev pod enakimi pogoji in zagotavljajo najširše in najbolj zanesljivo zadovoljevanje potreb.

32. Mešanica blaginje - Welfare mix • Vir: Prirejeno po Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič (Shema 2: Zasebne neprofitne organizacije – entitete v sferi civilne družbe.) V: Kobal

33. Tipične sektorske razlike(Dragoš)

34. Tabela idealnotipskih pristopov k izvajanju storitev(Anheier in Seibel)

35. Tipi držav blaginjeTitmuss 1. Rezidualni model blaginje je osnovan na predpostavki, da obstajata dva naravna ali socialno dana kanala, preko katerih lahko posamezniki primerno zadovoljujejo potrebe: privatni trg in družina. Šele, ko ta dva ne uspeta zadovoljiti potreb, lahko pridejo v poštev institucije blaginje, pa še to samo začasno.

36. Tipi držav blaginjeTitmuss 2. Industrijski model vsebuje pomembno vlogo institucij blaginje kot služabnikov ekonomije. Socialne potrebe bi morale biti zadovoljene na podlagi zaslug, izvajanja dela in produktivnosti. Institucije, ki zagotavljajo blaginjo, so podrejene ekonomskim kriterijem in produktivnosti. Temelj tega modela so zavarovalne sheme, ki jih vodijo predstavniki delojemalcev in delodajalcev.

37. Tipi držav blaginjeTitmuss 3. Institucionalno redistributivni model vidi blaginjo kot integrirano institucijo v družbi, ki zagotavlja univerzalne storitve zunaj trga na principu potreb. Temelj tega modela je princip socialnega državljanstva ali socialnega minimuma za vse.

38. Tipi držav blaginje Esping-Andersen 1. Liberalne države blaginje • ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija • Privatno zasnovano zagotavljanje blaginje oz. prevladovanje logike trga (privatna zavarovanja, blaginja, povezana s poklicem). • Ugodnosti so skromne; gre za t.i. rezidualne dajatve za državljane, ki so dodeljene na podlagi preverjanja dohodkov in stigmatizirajoče. • Zahtevajo princip manjšega števila upravičencev, da država ne bi rušila pripravljenosti za delo.

39. Tipi držav blaginje Esping-Andersen 2. Konzervativno korporativistične države blaginje • Nemčija, Avstrija, Francija, Italija • Na prvem mestu so sheme socialnega zavarovanja na podlagi dela. • Liberalna obsedenost s tržno učinkovitostjo in zagotavljanjem oskrbe ni bila nikoli preveč očitna; ravno tako niso obsojali zagotavljanja socialnih pravic. • Privatnih zavarovanj in blaginje, povezane s poklicem je malo. • Takšne države blaginje imajo ponavadi izvor v preddemokratičnih ali avtoritativnih režimih, ki so poskušali uporabljati socialno politiko kot sredstvo za zavračanje groženj mobilizirane delovne sile (Bismarck v Nemčiji, Taafe v Avstriji). V mnogih primerih so korporativistične režime usmerjali s strani cerkve in to je tudi determiniralo njihovo konzervativno stališče do družine (ugodnosti, ki so se razlikovale med spoloma in tako podpirale tradicionalne oblike družin, v katerih so imeli prevladujočo vlogo moški) ter podporo principu subsidiarnosti (država podpira in izvaja samo tiste oblike blaginje, ki jih ostale vmesne institucije in še posebej Cerkev ne morejo zadovoljiti).

40. Tipi držav blaginje Esping-Andersen 3. Socialno demokratičnimi državami blaginje • Švedska, Norveška • Za njih je značilna univerzalnost. Ne delujejo v skladu s tržnimi zakonitostmi. Gre za države blaginje, ki bolj spodbujajo enakost na visokih standardih kot enakost minimalnih potreb. • Ugodnosti so zagotovljene v skladu z zaslužki, vendar je to način za zagotavljanje univerzalne podpore in participacije v univerzalnem sistemu zavarovanja. • Država tu ni druga ali zadnja možnost, ampak osnovno sredstvo realizacije socialnih pravic vseh njenih državljanov. Predana je principu polne zaposlenosti. • Zaradi tega imajo visoke davke za redistribucijo dajatev.

41. Tipi držav blaginje Kuhnle 1. Skandinavski model: • Skandinavske države • Socialna zaščita je pravica državljanov. • Pokritje je univerzalno (tako npr. tudi bolniško nadomestilo in materinske ugodnosti dobijo tisti, ki ne sodelujejo na trgu). • Ugodnosti so oblikovane na relativno velikodušnih fiksnih računih, iz katerih se avtomatično plačujejo kompenzacije različnih socialnih tveganj. • Javna pomoč igra predpisano integrativno vlogo. • Socialno varnost financirajo preko proračunskih dohodkov, vendar pa so v zadnjem obdobju razširili tudi vlogo socialnih prispevkov. • Organizacijsko so različne sestavine sistema skandinavske blaginje močno povezane med sabo; zagotavljanje dajatev in storitev je pod neposredno odgovornostjo javnih avtoritet.

42. Tipi držav blaginje Kuhnle 2. Beveridgejev ali britanski model : • anglosaksonske države • Država blaginje vključuje veliko stvari, vendar je popolnoma univerzalna samo shema za področje zdravja. • Ugodnosti so nizke. • Obseg socialnih pomoči, ki je na razpolago na podlagi preverjanja sredstev, je precej širok. • Mešan sistem financiranja iz davkov in prispevkov. • Organizacijski okvir je visoko integriran in v celoti voden z javno administracijo, socialni parterji igrajo sekundarno vlogo.

43. Tipi držav blaginje Kuhnle 3. Bismarckov model: • Nemčija, Francija, države Beneluxa, Avstrija, Švica. • Osredotočanje na povezavo med delovnim položajem in upravičenostjo do socialnih ugodnosti. • Samo Nizozemska in Švica sta v to tradicijo vnesli nekaj drugačnosti s shemami univerzalne narave. • Izračun socialnih ugodnosti, ki so proporcionalne dohodku in financiranje, ki se izvaja na podlagi socialnih prispevkov, odražajo logiko zavarovanja. Takšen tržno-poklicni pristop se odraža tudi v organizaciji in menedžmentu. • Sindikati in delodajalci aktivno sodelujejo v vodenju zavarovalnih shem in tako ohranjajo stopnjo avtonomije v odnosu do javnih avtoritet. Večina populacije je pokrita s socialnimi zavarovanji. • Tisti, ki padejo skozi zavarovalno mrežo, dobijo določeno socialno pomoč, ki pa je manj standardizirana kot v Skandinaviji in Veliki Britaniji.

44. Tipi držav blaginje Kuhnle 4. Južno-evropski model: • Italija, Španija, Portugalska in Grčija • Sistemi se med sabo razlikujejo, ker te države niso imele homogenega razvoja. • Zelo fragmentiran in neurejen sistem ohranjanja dohodka, pa tudi zelo velikodušne ugodnosti, ni pa vzpostavljene mreže minimalne osnovne zaščite. • Značilna je mešana usmeritev – poklicne fundacije in socialni partnerji igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju dohodka, vendar ne več v vseh sektorjih. • Delno so realizirani nacionalni zdravstveni sistemi, storitve zagotavljajo preko mešanice nerazvitih državnih institucij in klientelističnih strankarskih političnih mrež.

45. Vloga posameznega sektorja v zagotavljanju blaginjeKolarič • liberalni tip države blaginje: • vodilno vlogo pri zagotavljanju blaginje ima trg • nato družina in mreže neprofitno-volonterskih organizacij • država pa pomaga samo tistim, ki padejo pod določeno raven socialne varnosti

46. Vloga posameznega sektorja v zagotavljanju blaginjeKolarič 2. konzervativno-korporativistični tip države blaginje: • trg ima najpomembnejšo vlogo • na drugem mestu je država, ki postavlja pravila za zavarovanja pred socialnimi tveganji • neprofitno-volonterski sektor in družina sta na zadnjem mestu

47. Vloga posameznega sektorja v zagotavljanju blaginjeKolarič 3. Socialno demokratski tip države blaginje: • država ima najpomembnejšo vlogo (blaginja v obliki univerzalnih pravic) • neprofitno-volonterski in privatni sektor imata približno enako vlogo

48. Vloga posameznega sektorja v zagotavljanju blaginjeKolarič 4. Katoliški tip države blaginje: • družina, cerkvene in laične neprofitne organizacije • trg z zavarovalnimi shemami • država

49. Vloga posameznega sektorja v zagotavljanju blaginjeKolarič 5. Etatistični tip države blaginje: • država • pomen neprofitno-volunterskega sektorja je majhen • trg uradno ni dovoljen Op.: Slovenski sistem pred osamosvojitvijo

50. Razvoj države blaginje v Sloveniji: začetne faze • zametki: vzajemne podpore in pomoči preko društev • 1852 obveznost lastnikov delavnic, ki so zaposlovali nad 20 oseb, da oblikujejo zanje podporne blagajne • 1922 Zakon o socialnem zavarovanju delavcev (kraljevina SHS): nezgode, invalidnosti, starosti, brezposelnosti (niso vključeval kmečkega prebivalstva, ki je bilo takrat zelo številčno in zato podvrženo večjim tveganjem za revščino)