1 / 43

Ustavno pravo in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja

Ustavno pravo in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja Sistem pravnega varstva: pravni postopki v zvezi s pravom Evropske unije Doc. dr. Aleš Ferčič. Pregled in klasifikacija pravnega varstva oz. s tem povezanih postopkov.

evette
Download Presentation

Ustavno pravo in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript

  1. Ustavno pravo in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja Sistem pravnega varstva: pravni postopki v zvezi s pravom Evropske unije Doc. dr. Aleš Ferčič

  2. Pregled in klasifikacija pravnega varstva oz. s tem povezanih postopkov • “Katalog” najpomembnejših postopkov pred Sodiščem Evropske unije: • postopek proti DČ zaradi (domnevne) kršitve obveznosti iz PEU/PDEU, vključno z izvedenimi viri: čl. 258, 259 in 260 [in lex specialis:108/2, 114/9, 348/2] PDEU; • postopek proti (posameznim institucijam) EU zaradi (domnevno) nezakonitega aktivnega ali pasivnega ravnanja: čl. 263&264 in 265 [266, 269] PDEU; • postopek predhodnega odločanja: čl. 267 PDEU; • postopek proti EU zaradi nadomestila škode, ki so jo (domnevno) povzročile njene institucije ali uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti: čl. 268 (v zvezi s čl. 340) PDEU. • Klasifikacija postopkov:Možnih je več klasifikacij, npr.: po pristojnem sodišču, po predmetu, po aktivni- ali pasivni legitimaciji.

  3. Opomba: Postopek proti DČ zaradi škode, ki nastane posamezniku, in je rezultat kršitve prava EU s strani DČ oziroma njenih teles, poteka pred pristojnim sodiščem DČ. T.i. pravilo “no new remedies” in izjeme. O pravnih sredstvih v tej zvezi glejte tudi: -zadeve: 33/76, Rewe, [1976] ZOdl. 1989; C-213/89, Factortame, [1990] ZOdl. I-2433; C-271/91, Marshall, [1993] ZOdl. I-4367; C-66/95, Sutton, [1997] ZOdl. I-2163; C-430 in 431/93, Van Schijndel, [1995] ZOdl. I-4705; C-231/96, Edis, [1998] ZOdl. I-4951; C-326/96, Levez, [1998] ZOdl. I-7835; 222/86, Heylens, [1987] ZOdl. 4097; C-6 in 9/90, Francovich, [1991] ZOdl. I-5537; C-46 in 48/93, Brasserie du Pêcheur, [1996] ZOdl. I-1029; C-224/01, Köbler, [2003] ZOdl. I-10239; C-453/99, Courage, [2001] ZOdl. I-6297,… -čl. 19/1 PDEU: “[…] Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.”

  4. Postopek proti DČ zaradi (domnevne) kršitve obveznosti, ki jih določa pravo EU • Čl.: 258, 259 in 260 PDEU • [in lex specialis: 108/2, 114/9, 348/2 PDEU]

  5. Čl. 258 PDEU (ex čl. 226 PES) “Če Komisija meni, da katera od DČ ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Če zadevna DČ ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču.”

  6. Pristojno sodišče Čl. 258/2 PDEU: “Če zadevna DČ ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču.” Čl. 19/1 PEU: “Sodišče Evropske unije sestavljajo: -Sodišče, -Splošno sodišče, in -specializirana sodišča.

  7. Narava oz. funkcija postopka iz čl. 258 PDEU Primarna funkcija postopka iz čl. 258 PDEU je vzpostavitev objektivnega mehanizma, ki naj zagotovi, da DČ spoštujejo obveznosti, določene v pravu Evropske unije, oz. prepreči kršitve le-tega s strani DČ. V tem smislu govorimo o javnem interesu oz. o javnopravnem varstvu. EK je večkrat izpostavila pomen pobud s strani zasebnikov, vendar načeloma izhaja iz stališča, da zadevni postopek primarno ni namenjen varstvu zasebnega interesa in v tej zvezi opozarja na svojo diskrecijo in bilateralnost postopka. V tej smeri gre tudi odločitev v zadevi T-191/99, Petrie, [2001] ZOdl.II-3677, kjer je bilo izrecno izpostavljeno, da posamezniki niso stranka postopka iz čl. 258 PDEU.

  8. Razmerje med javnopravnim- in zasebnopravnim varstvom v primeru domnevnih kršitev prava Evropske unije s strani DČ Gre za dva različna koncepta, ki imata različno naravo in funkcije. Kljub temu, da npr. Sodišče v kontekstu postopka predhodnega odločanja pogosto izpostavi (ne)kršitev prava Evropske unije s strani DČ, konsistentno razlikuje med obema konceptoma. Glej npr. zadevo: -C-508/03, Komisija proti Združenemu kraljestvu, [2006] ZOdl. I-3969: “Obstoj določenega postopka oz. pravnih sredstev, ki se lahko uveljavijo pred nacionalnim sodiščem, ne preprečuje vložitve tožbe na podlagi čl. 226 PES [258 PDEU] , saj imata postopka različne cilje in učinke.”

  9. Odločitev EK o vložitvi tožbe: diskrecija EK? Primerjajte čl.: 17/1 PEU, 258/1 PDEU in 258/2 PDEU. Različna stališča v teoriji. Sodna praksa: -zadeva 416/85, Komisija proti Združenemu kraljestvu, [1988] ZOdl. 3127: “[…] Sodišče ni pristojno za presojo motivov oziroma namenov EK, zaradi katerih je vložila tožbo na podlagi čl. 169 PEGS [čl. 258 PDEU], temveč le za presojo, ali je DČ v konkretnem primeru izpolnila svoje obveznosti. Kot je bilo izpostavljeno že v zadevi 7/68, Komisija proti Italiji, [1968] ZOdl. 423, je odločitev o vložitvi tožbe proti DČ zaradi neizpolnitve njenih obveznosti po naravi objektivna in v diskreciji EK.”

  10. -zadeva C-394/02, Komisija proti Grčiji, [2005] ZOdl. I-4713: “Funkcija EK je, da v javnem interesu zagotovi, da DČ spoštujejo pravo EU […]. Čl. 226 PES [258 PDEU] ne predvideva posebnega (lastnega) interesa EK. EK lahko sama odloči, ali je primerno, da proti DČ sproži postopek, in zakaj, oz. zaradi katerega njenega aktivnega ali pasivnega ravnanja.” -zadeva C-96/89, Komisija proti Nizozemski, [1991] ZOdl. I-2461: “V določenih primerih lahko pretirano dolg “pred-sodni” postopek oteži položaj DČ in prizadene njeno pravico do obrambe, vendar v danem primeru Nizozemska ni dokazala, da je nenavadno dolg “pred-sodni” postopek vplival na njeno obrambo.” -zadeva 293/85, Komisija proti Belgiji, [1988] ZOdl. 305: “[…] namen “pred-sodnega” postopka je omogočiti DČ, da lahko izpolni obveznosti, in da lahko pripravi obrambo […]. V tem pogledu mora EK pustiti na razpolago razumen rok za odgovor na obrazloženo mnenje in za izpolnitev obveznosti, ali za pripravo obrambe. Pri presoji, ali gre za razumen rok, se upoštevajo vse okoliščine primera. V določenih primerih se lahko utemeljeno določi kratek čas, zlasti če je odprava kršitve nujna, ali če je DČ poznala stališče EK že dalj časa pred začetkom postopka.” Opomba: -Sodišče konsistentno zavrača tožbe proti EK glede njenih odločitev, da ne bo sprožila postopka, oziroma proti njenemu nedelovanju v tej zvezi. -Pod vplivom političnega pritiska s strani EP in varuha ČP se EK “samo-omejuje”.

  11. Potek postopka po čl. 258 PDEU • Postopek po čl. 258 PDEU je predviden kot dvo-fazni postopek, kot sledi: • I. faza (“pred-sodna” faza, prvi odstavek): • A: Neformalni del “pred-sodnega” postopka: • -izmenjava mnenj med EK in DČ • B: Formalni del “pred-sodnega” postopka: • -formalno sporočilo EK državi članici (uradni opomin), • -obrazloženo mnenje EK (zaupno, kvalifikacija je natančna in dokončna). • II. faza (sodna faza, drugi odstavek): • C: Del postopka, ki po vložitvi tožbe poteka pred Sodiščem. • Opomba: • -Če DČ ne izpolni obveznosti v (razumnem) roku, lahko EK vloži tožbo tudi, če DČ kasneje, tj. po izteku roka, izpolni naložene obveznosti. • -Učinek za druge DČ. • -Intervencija drugih DČ. • -Končni rezultat je ugotovitvena sodba.

  12. Najbolj pogosti primeri kršitev prava Evropske unije s strani DČ • Kršitev obveznosti lojalnega ravnanja oz. sodelovanja (čl. 4/3 PEU): zadeva 96/81, Komisija proti Nizozemski, [1982] ZOdl. 1791. • Neprimerna implementacija prava Evropske unije (cilji direktive niso doseženi): zadeva 167/73, Komisija proti Franciji, [1974] ZOdl. 359. • Kršitev pozitivne obveznosti zagotoviti učinkovitost prava Evropske unije (nezadostna uporaba prava Evropske unije, preprečiti oz. sankcionirati je treba kršitve prava Evropske unije): zadeva 68/88, Komisija proti Grčiji, [1989] ZOdl. 2979; zadeva C-265/95, Komisija proti Franciji, [1997] ZOdl. I-6959. • Splošne in ponavljajoče se kršitve pri uporabi prava Evropske unije (upravna praksa odstopa od pravilno implementirane zakonodaje): zadeva C-494/01, Komisija proti Irski, [2005] ZOdl. I-3331. • Opomba: postopek proti DČ zaradi kršitve prava Evropske unije s strani njenega sodišča načeloma ne pride v poštev, razen če gre za očiten namen kršitve.

  13. Najbolj tipični primeri obrambe s strani DČ v postopku po čl. 258 PDEU • Višja sila (element “zunanjosti”, načeloma sprejeto s strani Sodišča): zadeva 33/69, Komisija proti Italiji, [1970] ZOdl. 93. • Parlamentarna kriza, padec vlade, akti notranjih neodvisnih teles,… (element “notranjosti”, zavrnjeno): zadeva 77/69, Komisija proti Belgiji, [1970] ZOdl. 237; zadeva 280/83, Komisija proti Italiji, [1984] ZOdl. 2361. • Kršitev ni bila namerna (zavrnjeno, iz čl. 258 PDEU ni razbrati relevantnosti odnosa do kršitve): zadeva 301/81, Komisija proti Belgiji, [1983] ZOdl. 467. • Akt Evropske unije, na podlagi katerega je utemeljena kršitev, je nezakonit (načeloma zavrnjeno): zadeva 226/87, Komisija proti Grčiji, [1988] ZOdl. 3611. • Tudi druge DČ so v kršitvi / vzajemnost: zadeva C-146/89, Komisija proti Združenemu kraljestvu, [1991] ZOdl. I-3533. • Opomba: možna je t.i. obramba “presenečenja” (obramba, različna od tiste v “pred-sodnem” postopku)

  14. Čl. 259 PDEU (ex čl. 227 PES) DČ, ki meni, da druga DČ ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, lahko zadevo predloži Sodišču. Preden DČ vloži tožbo proti drugi DČ zaradi domnevne kršitve obveznosti iz Pogodb, mora zadevo predložiti Komisiji. Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema DČ dana možnost, da se v kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta. Če Komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne bi bila predložena Sodišču. Opomba: -V praksi se redko uporablja. -Ta postopek je podoben postopku po čl. 258 PDEU, vendar z upoštevanjem okoliščine, da sta vključeni (vsaj) dve DČ.

  15. Čl. 260 PDEU • (ex čl. 228 PES) • Če Sodišče ugotovi, da katera od DČ ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, mora ta DČ sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča. • 2. Če Komisija meni, da zadevna DČ ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča, lahko pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi dala možnost za predložitev stališča. • Pri tem določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo plača zadevna DČ in ki je po njenem mnenju primerna glede na okoliščine zadeve. • Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo povprečnine ali denarne kazni. • Ta postopek ne posega v člen 259 PDEU. • 3. Če Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258, ker zadevna DČ ni • izpolnila obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna DČ plača. • Če Sodišče ugotovi kršitev lahko naloži zadevni DČ plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki ne presega zneska, ki ga je določila Komisija. Obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji sodbi.

  16. Uporaba določbe: • 1996: Sporočilo EK o uporabi 228 PES • 1997: Sporočilo EK o metodi izračunavanja kazni po 228 PES • 2000: Ta merila potrdi ECJ (C-387/97 EK v. G) • 2001: Sklep EK o opredelitvi koeficienta trajanja • 2005: Sodba ECJ (C-304/02 EK v. FR): kumuliranje kazni • 2005Sporočilo EK o izvajanju člena 228 PES (kumuliranje kazni + posodobitev izračuna kazni) • Povprečnina (pavšal, lump sum), “dnevna” kazen. • EK pri predlogu kazni upošteva: • -trajanje kršitve; • -ali je DČ sploh že storila kaj v smeri spoštovanja sodne • odločbe: • -resnost kršitve (teža prekrška); • -sposobnost DČ za plačilo kazni; • -svarilno funkcijo kazni. • Sorazmernost kazni kršitvi. • Kazen zaradi neimplementacije direktiv ne sme preseči predloga EK!

  17. Opomba: Vmesni ukrepi so načeloma možni v vsakem postopku pred Sodiščem EU, zlasti pa so smiselni v zvezi s postopkom po čl. 258 PDEU. Čl. 278 PDEU (ex čl. 242 PES) Tožbe, vložene pri Sodišču, nimajo odložilnega učinka. Vendar pa lahko Sodišče, če meni, da okoliščine o zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta. Čl. 279 PDEU (ex čl. 243 PES) Sodišče lahko v vseh pri njem vloženih zadevah sprejme potrebne začasne odredbe.

  18. Postopek proti posameznim institucijam EU zaradi (domnevno) nezakonitega aktivnega ali pasivnega ravnanja Čl. 263&264 in 265 PDEU [čl. 266, 269] PDEU Opomba: -Postopka proti EU glede odškodnine (čl. 268 v zvezi s čl. 340 PDEU) in glede sporov med EU in njenimi uslužbenci (čl. 270 PDEU) sta obravnavana posebej. -Postopek predhodnega odločanja se lahko uporabi tudi kot sredstvo za posredno presojo zakonitosti nekega akta. -Upoštevajte tudi čl. 269 PDEU. -Ugovor nezakonitosti (čl. 277 PDEU) ni podlaga za samostojen postopek presoje zakonitosti – gre za ugovor v nekem drugem postopku.

  19. Čl. 263 PDEU (ex čl. 230 PES) Sodišče nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, EK in ECB, razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov EP in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij EU s pravnim učinkom za tretje osebe. V ta namen je Sodišče pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vloži DČ, EP, Svet ali EK zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil. Sodišče je pod enakimi pogoji pristojno za tožbe, ki jih zaradi varovanja svojih prerogativ vložijo Računsko sodišče, ECB in Odbor regij. Fizične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. V aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij EU se lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov in agencij, ki imajo zanje pravni učinek. Postopki iz tega člena se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.

  20. Pristojno sodišče Čl. 263 PDEU: “Sodišče nadzira zakonitost […]. V ta namen je Sodišče pristojno[…]” Čl. 256/1 PDEU: “Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o tožbah ali postopkih iz členov 263, 265, 268, 270 in 272, razen o tistih, ki so dodeljeni specializiranemu sodišču, ustanovljenemu po členu 257 PDEU, in tistih, ki so v statutu pridržani za Sodišče. Statut lahko predvidi, da ima Splošno sodišče pristojnost za druge vrste tožb ali postopkov. Zoper odločitev Splošnega sodišča iz tega odstavka se lahko vloži pritožba na Sodišče zgolj glede pravnih vprašanj ter v skladu s pogoji in v mejah, določenih v statutu.”

  21. Čl. 51 Protokola št. 3 (Protokol o statutu Sodišča Evropske unije) Z odstopanjem od pravila iz člena 256/1 PDEU je pristojnost za tožbe iz členov 263 in 265 PDEU pridržana za Sodišče, če jih DČ vložijo zoper: (a) ukrepanje ali opustitev ukrepanja EP ali Sveta ali obeh institucij, ko odločata skupaj, razen glede: — sklepov, ki jih Svet sprejme na podlagi tretjega pododstavka člena 108/2 PDEU, — aktov Sveta, sprejetih na podlagi uredbe Sveta o ukrepih za zaščito trgovine v smislu člena 207 PDEU, — aktov Sveta, s katerimi Svet uresničuje izvedbena pooblastila v skladu z členom 291/2 PDEU; (b) ukrepanje ali opustitev ukrepanja EK na podlagi člena 331/1 PDEU. Sodišču je pridržana pristojnost tudi za tožbe na podlagi istih členov, ki jih vloži institucija EU zoper ukrepanje ali opustitev ukrepanja EP in Sveta ali obeh, kadar odločata skupaj, ali EK ali ki jih vloži institucija EU zoper ukrepanje ali opustitev ukrepanja ECB.

  22. Predmet postopkaoz. predmet presoje Čl. 263 PDEU vsebuje dolžnostno upravičenje Sodišča (in Splošnega sodišča), da nadzira zakonitost (nekaterih) aktov (nekaterih) institucij Evropske unije oz. njenih organov, uradov ali agencij. Mišljeni so zavezujoči akti oz. zakonodajni akti in drugi akti, ki imajo pravni učinek (za tretje). Izrecno so izključena priporočila in mnenja. Ne more se napasti niti “vmesnega” (procesnega) oz. pripravljalnega akta, tj. akta, ki sam po sebi ne določa ničesar končnega, ampak le omogoča, da se sprejme končna odločitev – vendar to ne pomeni, da se nezakonitost teh aktov ni relevantna, saj se lahko uveljavlja z napadom na končen akt (zadeva 60/81, IBM, [1981] ZOdl. 2639), niti “potrdilni” akt, tj. akt, ki potrjuje vsebino prejšnjega akta – ne pride do ponovne presoje prejšnjega akta (zadeva T-188/95, Waterleiding, [1998] ZOdl. II-3713), niti “interni” akti (zadeva C-443/97, Španija proti Komisiji, [2000] ZOdl. I-2415).

  23. Aktivna legitimacija Čl. 263 PDEU razlikuje med tremi kategorijami tožnikov, in sicer med: -privilegiranimi tožniki (drugi odstavek), -pogojno privilegiranimi tožniki oz. polprivilegiranimi tožniki (tretji odstavek), in -neprivilegiranimi tožniki (četrti odstavek). Privilegirani tožniki so DČ, EP, EK in Svet. Tožijo lahko zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil (torej tudi zoper akte, ki se nanašajo na tretje). Pogojno privilegirani tožniki so RačS, ECB in OR. Tožijo lahko pod pogojem, da s tem varujejo svoje prerogative (pristojnosti). Neprivilegirani tožniki so fizične in pravne osebe (zasebnega prava). Tožijo lahko pod pogojem, da gre zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo [čeprav niso naslovljeni nanje], in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. Opomba: problem “neposrednosti” in “posamičnosti”

  24. Element neposrednosti je načeloma podan, če ima akt neposreden učinek na pravni položaj posameznika in v tem pogledu torej ni potreben dodaten (implementacijski) akt. Potrebna je vzročna zveza med spornim aktom EU in spremembo pravnega položaja tožnika. Opomba: Sporen je položaj, kadar so učinki akta odvisni od diskrecijske odločitve naslovnika akta (“[…] posameznik bi imel pravico, če bi naslovnik akta […]).

  25. Element posamičnosti (individualnosti) je načeloma podan, če so izpolnjeni pogoji iz t.i. Plaumann testa: Posameznika akt posamično zadeva: če je sicer naslovljen na drugo osebo, a nanj učinkuje zaradi nekaterih lastnosti, ki so njegova posebnost, ali zaradi okoliščin, ki ga ločijo od vseh drugih oseb, in je zaradi tega individualno opredeljen (kakor da bi bil izrecno/posamično naslovljen).

  26. Pasivna legitimacija Čl. 263 PDEU določa več možnih tožencev, in sicer: -EP & Svet (zakonodajni akti); -Svet (vsak akt - v smislu čl. 263/1 PDEU); -EK (vsak akt - v smislu čl. 263/1 PDEU); -ECB (vsak akt - v smislu čl. 263/1 PDEU; -EP (akt s pravnim učinkom za tretje); -Evropski svet (akt s pravnim učinkom za tretje); -organ EU (akt s pravnim učinkom za tretje); -urad EU (akt s pravnim učinkom za tretje); -agencija EU (akt s pravnim učinkom za tretje).

  27. Rok za vložitev tožbe Postopki iz tega člena [čl. 263 PDEU] se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel. Primarno je relevanten čas objave ali uradnega obvestila tožniku. sekundarno (subsidiarno) pa čas seznanitve tožnika (če se npr. ne da ugotoviti datuma prejema akta, je relevanten dan, ko se je naslovnik v svojem pismu skliceval na akt (zadeva T-452 in 453/93, Pevasa, [1994] ZOdl. II-229).

  28. Razlogi za vložitev tožbe • Nepristojnost; • Bistvena kršitev postopka oz. postopkovnih pravil (kršena je npr.: pravica do zaslišanja/odgovora, dolžnost obrazložitve,…); • Kršitev Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo (kršeno je npr.: temeljno pravno načelo, kot je sorazmernost, določnost, zaupanje v pravo oz. varstvo legitimnih pričakovanj, nediskriminacija, transparentnost); • Zloraba pooblastil.

  29. Pogoji za uspešno tožbo oz. postopek in pravne posledice Iz navedenega sledi, da je za uspešno tožbo potrebno: • -aktivna in pasivna legitimacija sta doseženi, • -pravočasno vložena tožba, • -akt je sposoben biti predmet presoje, in • -obstoj nezakonitosti akta. Če Sodišče Evropske unije odloči, da je tožba utemeljena, -je napadeni akt ničen (v celoti ali delno) – čl. 264 PDEU; -nastopi erga omnes učinek; -ex tunc, izjemoma ex nunc ali od sprejema novega akta; -toženec mora sprejeti potrebne ukrepe za spoštovanje sodbe, pri čemer to ne vpliva na obveznosti iz čl. 340 PDEU – čl. 266 PDEU. Če je tožba zavržena ali zavrnjena velja pravilo res iudicata.

  30. Čl. 265 PDEU (ex čl. 232 PES) Če EP, Evropski svet, Svet, EK ali ECB z opustitvijo ukrepanja krši Pogodbi, lahko države članice in druge institucije EU vložijo pri Sodišču tožbo za ugotovitev kršitve. Ta člen se pod enakimi pogoji uporablja tudi za organe, urade in agencije EU zaradi opustitve ukrepanja. Tožba je dopustna le, če je bila zadevna institucija predhodno pozvana k ukrepanju. Če v dveh mesecih po tem pozivu zadevna institucija, organ, urad ali agencija ne oblikuje svojega stališča, se lahko tožba vloži v nadaljnjih dveh mesecih. Fizične ali pravne osebe se lahko pod pogoji, določenimi v prejšnjih odstavkih, pritožijo pri Sodišču glede tega, da neka institucija, organ, urad ali agencija EU nanje ni naslovila nobenega drugega akta razen priporočila ali mnenja.

  31. Tisti, ki je aktivno legitimiran, in je predhodno pozval k ukrepanju, lahko vloži to tožbo, če pasivno legitimirana oseba v nasprotju s pravom Evropske unije opusti ukrepanje. Zahteva se ukrepanje (duty to act), vendar ne v primeru diskrecije ali odločitve, ki stranki ni všeč. Opomba: Pristojnost, aktivna in pasivna legitimacija, predmet postopka, rok za vložitev tožbe, pogoji za uspešno tožbo in pravne posledice.

  32. Postopek predhodnega oz. vmesnega odločanja Čl. 267 PDEU [Čl. 256/3 PDEU; čl. 23, 23 a,… Statuta Sodišča]

  33. Čl. 267 PDEU(ex čl. 234 PES) Sodišče je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede: (a) razlage Pogodb; (b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU; Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču DČ in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču. Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču. Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem DČ glede osebe, ki ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku.

  34. Čl. 256/3 PDEU (ex čl. 225 PES) Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje o vprašanjih, predloženih v predhodno odločanje v skladu s členom 267, na posebnih področjih, določenih s statutom. Če Splošno sodišče meni, da je glede neke zadeve potrebna načelna odločitev, ki bi lahko prizadela enotnost ali doslednost prava EU, lahko zadevo preda v odločanje Sodišču. Sodišče lahko izjemoma preverja odločitve Splošnega sodišča glede vprašanj, predloženih v predhodno odločanje, pod pogoji in v mejah, določenih v statutu, če obstaja resno tveganje, da bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava EU.

  35. Osnovna shema postopka predhodnega oz. vmesnega odločanja I. Sodišče DČ v konkretnem sodnem postopku naleti na vprašanje razlage ene ali več norm iz sistema prava Evropske unije, in glede tega vprašanja Sodišču pošlje predlog za predhodno odločanje. [Sodišče DČ počaka na odločitev Sodišča] II. Če Sodišče sprejme predlog, izda “interpretacijsko oz. razlagalno” odločbo in jo pošlje sodišču DČ, ki je predlagalo postopek. III. Sodišče DČ v postopku, v zvezi s katerim je zastavilo vprašanje, uporabi normo, glede katere je zastavilo vprašanje, v skladu z odločbo Sodišča.

  36. Glavna načela postopka predhodnega oz. vmesnega odločanja Načelo sodnega sodelovanja [ne gre za t.i. instančno oz. kontrolno razmerje: informacije o dejanskem stanju, (enotna) razlaga ene ali več norm iz sistema prava Evropske unije] Načelo koristne razlage [vestnost se zahteva od Sodišča in sodišč DČ] Načelo erga omnes učinka “predhodnih” odločb [absolutnost, multilateralnost] Načela Načelo delitve pristojnosti [horizontalen odnos med sodišči DČ in Sodiščem: sodišča DČ so izključno pristojna za uporabo prava EU v konkretni zadevi, Sodišče pa za njegovo razlago] Opomba: Zakaj termin “predhodno odločanje” lahko zavaja?

  37. Čl. 267 PDEU: prvi odstavek Tč. a: zgolj razlaga določb PEU & PDEU [vključno s pogodbami, ki spreminjajo oz. bodo spreminjale ti dve pogodbi, aneksi, protokoli, splošnimi pravnimi načeli EU]. Tč. b: razlaga in presoja veljavnosti sekundarnega prava EU. Opomba: Čl. 267 PDEU govori izključno o virih iz sistema prava EU. Sodišče v okviru predhodnega oz. vmesnega odločanja ni pristojno za odločanje o pravnih aktih DČ.

  38. Čl. 267 PDEU: drugi odstavek Kaj zajema koncept [katero koli] “sodišče” DČ? -funkcionalni pristop [ne formalno-statusni]; -case-by-case presoja [nekaj bistvenih kriterijev: telo je ustanovljeno [vsaj] z zakonom ali na podlagi zakona, telo stalno deluje, pristojnost telesa je obvezna, telo je pri odločanju vezano na pravo, telo je neodvisno. -zadeva Broekmeulen, -RS: je postopek na prvi stopnji pred registrskim in zemljiškoknjižnim sodiščem prav(d)ni ali upravni postopek?

  39. Čl. 267 PDEU: tretji odstavek • Kaj zajema koncept “pravno sredstvo”? • -Zakon o sodiščih v čl. 113a/2 izrecno govori o rednih in izrednih pravnih sredstvih [ustavna pritožba ni zajeta]. • -Sodišče sprejema i.i. konkretno teorijo, pri kateri je bistveno, da ne obstaja pravno sredstvo v konkretni zadevi [ne velja absolutna teorija, pri kateri je bistveno vsako razpoložljivo pravno sredstvo]. • -V RS so lahko torej predhodno vprašanje v nekaterih primerih dolžna zastaviti že Višja sodišča [npr. v civilni zadevi, kjer ni revizije]. • -”CILFIT-izjeme”: • vprašanje ni pomembno za sprejem odločitve, • vprašanje je že bilo predmet postopka za predhodno odločanje, • norma iz sistema prava EU je jasna in nedvoumna (acte clair).

  40. Učinek odločbe Sodišča v postopku predhodnega oz. vmesnega odločanja -Odločba Sodišča neposredno zavezuje sodišče DČ, ki je vložilo predlog za zadevni postopek, in morebitna instančna sodišča v istem postopku, ostala sodišča pa le posredno, tj. kot del prava EU. -Odločba Sodišča ima načeloma učinek et tunc [od trenutka, ko je norma, ki se razlaga, stopila v veljavo]. Razlago Sodišča je treba uporabljati tudi za pravna razmerja, ki so nastala pred njeno objavo (upoštevaj po možnost omejitve retroaktivnosti: zadeva Defrenne).

  41. Druga vprašanja v zvezi s postopkom predhodnega oz. vmesnega odločanja • formulacija predloga, • samostojnost sodišča pri odločanju o postavitvi predhodnega vprašanja in posledice pasivnosti, • trajanje postopka predhodnega odločanja, • odločitev o nezakonitosti norm sekundarnega prava je pridržana Sodišču [Foto Frost]. Opomba: Pojasnila v zvezi s predlogi nacionalnih sodišč za predhodno odločanje (CURIA)

  42. Odškodninska tožba proti EU • Člen 340 PDEU: • “Pogodbeno odgovornost Unije določa pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo.  • V primeru nepogodbene odgovornosti pa EU v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.” • Člen 268 PDEU: • “Sodišče je pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvidevata drugi in tretji odstavek člena 340.” Avtonomna tožba: ni pogoj predhodna ugotovitev nezakonitosti po členu 263 PDEU (Lütticke, 4/69);

  43. Strogi pogoji (Schöppenstedt): • dovolj resna kršitev hierarhično najvišjega [pomembnega] pravila, ki varuje posameznike (Pogodbi, višja uredba, splošno pravno načelo); • vzročna zveza; • škoda. Resnost kršitve: presojajo se učinki in način kršitve, odvisno od jasnosti pravila, stopnje diskrecije, opravičljivosti napake, namernosti kršitve… Cilj odškodninske tožbe ni razveljavitev spornega akta, ampak nadomestilo za škodo, ki jo je institucija EU povzročila; Opomba: Razlika med tovrstno tožbo in tožbo zaradi odškodninske obveznosti DČ.

More Related