Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami

1. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami Izhodišča za spremembe in dopolnitve Lj. 2009

2. Razlogi za predlagane spremembe • Ugotavljamo, da je Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami predstavljal pomemben korak k procesom integracije in da je preko 9000 otrok in dijakov v letu 2009 ( 3,6%) dokaz, kako nujno potrebno je bilo spreminjati družbeno klimo in odnos do otrok s posebnimi potrebami. • Integracijo otrok razumemo kot dolgoročen proces, v katerem postopoma vzpostavljamo kadrovske, strokovne in materilane pogoje, ki bodo omogočali dejansko inkluzijo. • Zakon je nastal v letu 2000, izhajal iz Bele knjige, ZOFVI in splošnega družbenega konsenza, da je integracija otrok s posebnimi potrebami nujen civilizacijski proces.

3. Ob nastanku izhodišč za integracijo otrok s PP je še vedno prevladal principusmerjenosti v težavo, motnjo, primanjkljaj in manj v ustvarjanje pogojev za dejansko integracijo, ki vključuje celosten pristop in nudenjeustrezne strokovne podpore otroku, učencu, dijaku v procesu izobraževanja. Omogoča izvajanje pomoči, vendar ne spreminja hkrati okolja, niti ne zadosti vsem strokovnim kriterijem o vrsti in obsegu pomoči in zato ni mogoče vedno upoštevati in delovati v otrokovo največjo korist. • Zaradi usmerjenosti v primanjkljaje se je razvila predvsem učna pomoč, še posebej v srednjih šolah in manj ustvarjanje podpore , razumevanja in strokovnih pristopov k sprejemanju in nudenju socialnih mrež in podpor ob upoštevanju otrokovih potreb oziroma največje koristi.

4. Število strokovnjakov, ki so vstopali v šolski prostor, se je počasi, vendar prepočasi ali pa sploh ne spreminjalo, zato so pomoč izvajali predvsem učitelji in premalo strokovnjaki posameznih strok. • Učitelji posameznih strok, ki izvajajo učno pomoč, niso dovolj usposobljeni za izvajanje podpor, pomoči in odpravljanje težav na posameznih specifičnih področjih učenja in poučevanja. • Šolski kolektivi so premalo spoznani s potrebami otroka in premalo strokovno usposobljeni za razumevanje težav in pristopov k otroku s posebnimi potrebami. • Zakon ni reševal vprašanja pomoči in svetovanja v obdobju takoj po rojstvu otroka (zgodnja obravnava), saj ni omogočal strokovne podpore za starše in otroke v dobi, ko neposredno strokovno pomoč in podporo najbolj potrebujejo.

5. Nujna je vključitev novih strok in spoznanj na posameznih področjih specialnih znanj, saj dosedanji način oblikovanja komisij ni vedno omogočal vstopa novih strok in novih doktrin. • Mobilna služba stroke se prepočasi razvija v OŠ in SŠ. • Strokovne institucije s posameznih področij strok so imele premajhen vpliv na razvoj stroke in širitev kroga usposobljenih strokovnjakov, ki vstopajo v sistem pomoči otrokom. • Izvajalci pomoči (vrtci, šole) niso imeli vedno zagotovljenih strokovnjakov posameznih strok. • Zavedamo se, da posamezne skupine otrok potrebujejo tudi druge oblike pomoči. • Ocena je, da vrsta in obseg pomoči premalo upošteva tudi specifične potrebe otrok.

6. Predlagamo • Da zamenjamo paradigmo usmerjenosti v težavo, motnjo, primanjkljaj s celostnim pristopom, ki spreminja okolje v podporno mrežo, ki nadgradi procese integracije v procese inkluzije. • Da se definicija otrok s posebnimi potrebamispremeni in drugače poimenuje vrsta težav, primanjkljajev in potreb tako, da ne stigmatizira dodatno otrok in njihovih staršev, saj ocenjujemo, da je ta proces nujen za vzpostavljanje nove družbene klime. Na področju izobraževanja nam ni toliko pomembno kako strokovno korektno je poimenovati posamezno otrokovo težavo, bolj pomembno nam je, da razumemo otrokovo potrebo. • Predlagamo tudi, da se osrediščimo na otrokove potrebe in največjo otrokovo korist v skladu s sprejetimi družbenimi konvencijami. • Da ima otrok pravico biti vključen v procese usmerjanja in pomoči, seznanjen s postopki in sodelovati v procesih v skladu s svojo zmožnostjo in sposobnostjo razumevanja okoliščin.

7. Da uvedemo mrežo strokovnih institucij-strokovni centri, ki izvajajo programe za otroke, starše in strokovne delavce različne oblike strokovne pomoči in svetovanja. • Da uvedemo dodatno obliko strokovne pomoči – svetovalno storitev, ki jo razumemo predvsem kot kompleksnejši pristop k oblikam pomoči, ki omogočajo spreminjati družbeno okolje kot podporni mehanizem in socialno mrežo. • Da se v okviru zgodnje obravnave nudi staršem v strokovnih institucijah svetovalno storitev, ki je ovrednotena. • Da v zakonu opredelimo osnovne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni do predloga umerjanja. • Da uvedemo nov sistem pristojnosti odločanja in sestavo komisij, ki odločajo o oblikah in vrstah pomoči. • Da so na seje komisij druge stopnje lahko prisotni tudi zagovorniki otrokovih pravic. • Da iz pravilniške povzdignemo v zakonsko materijo vse elemente Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, ki odloča o obsegu in vrsti pomoči.

8. Da so oblike strokovne pomoči za otroke s težavami v socialni integraciji in učence v nižjem poklicnem izobraževanju predvsem svetovalne storitve. • Da se jasneje določi standarde znanja in prehajanje med programi ter pogoji vertikalne prehodnosti. • Da se upošteva specifične potrebe otrok pri izvajanju fizične pomoči in pri spremstvu otrok. • Da se upošteva specifične potrebe otrok v primeru nastanitve v dijaških domovih.

9. Uvedbo odgovornosti institucij, da predlagajo usmerjanje otrok v primerih, ko ocenijo, da je to največja otrokova korist, še posebej, če pri predmetih, ki so predmet nacionalnega preverjanja, ne dosegajo minimalnih standardov. • Uvedbo odgovornosti institucij, da zagotovijo ustrezno strokovnopomoč posameznih strok na vseh nivojih izobraževanja. • Uvedbo mreže strokovnih institucij, ki bodo razvijale stroko in hkrati omogočale prepleteno in uravnoteženo mrežo strokovnjakov, ki bodo izvajali mobilno službo po vsej državi.

10. Kompetence učiteljev • V dogovoru s PeF integriranje vsebin za delo z otroki s posebnimi potrebami v vse redne študijske programe. • V dogovoru s PeF uvedbo novih programov usposabljanja učiteljev (tretji predmet), ovrednotene tako, da pomenijo strokovno usposobljenost za delo z otroki s posebnimi potrebami in bodo lahko del učne obveznosti. • V dogovoru s PeF organizirati dodatne programe usposabljanja za delo z otroki s PP v specializiranih zavodih.

11. Namesto zaključka • Vsak odnos, vsako posebno védenje in spoznanje, vsak strokovni napredek, ki ga zaradi otrok s posebnimi potrebami vključimo v procese poučevanja, je hkrati napredek metod in didaktik vseh drugih strok in za vse druge otroke. Alenka Kovšca