SREDSTVA MIRNEGA REŠEVANJA SPOROV - POSREDOVANJE

1. SREDSTVA MIRNEGA REŠEVANJA SPOROV - POSREDOVANJE Gregor Maučec

2. Opredelitev mednarodnega spora – po razsodbi predvojnega Stalnega mednarodnega sodišča pravice v zadevi Mavrommatis iz l. 1924 je mednarodni spor “nesoglasje glede nekega pravnega vprašanja ali dejstva, protislovje, nasprotje med pravnimi stališči ali interesi med dvema subjektoma MP”; v sporu med Portugalsko in Avstralijo glede Vzhodnega Timorja je ICJ v sodbi iz l. 1995 poudarilo, da je za to, da bi se ugotovil obstoj spora, potrebno dokazati, da ena stran jasno izpodbija zahtevo druge strani • za nastanek spora zadošča, da npr. ena država postavi neko zahtevo, druga država pa to zahtevo zavrne

3. Obveznosti, ki jih splošno MP nalaga državam in drugim subjektom MP pri reševanju mednarodnih sporov so zelo pomanjkljive – po tem se MP močno razlikuje od notranjega prava • 2. čl. UL ZN določa splošno obveznost reševanja vseh mednarodnih sporov z mirnimi sredstvi in na način, da se ne ogrožajo mednarodni mir in varnost ter pravičnost • Splošno MP nalaga načelo svobodne in obojestranske izbire ustreznih načinov reševanja mednarodnih sporov – to je pravica vsake strani v vsakem sporu; vendar se strani v sporu lahko že vnaprej obvežejo, s pogodbo ali enostranskimi izjavami, da bodo določene vrste sporov podvrgle posebnim načinom reševanja (takšne obveznosti je mogoče prevzeti bodisi glede nekega že obstoječega spora bodisi glede morebitnih bodočih sporov

4. Splošno MP ne nalaga državam in drugim subjektom MP nobenih posebnih postopkov reševanja sporov, ki bi bili zanje obvezni brez njihovega soglasja, ali celo njihovo obveznost, da medsebojne spore dokončno rešijo; vendar se pri njihovem reševanju nobena stran ne sme zateči h grožnji s silo ali uporabi sile, ki bi bila usmerjena proti ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali je kako drugače nezdružljiva s cilji ZN • Samo MP v svoji celoti ni obvezna in edina podlaga za reševanje sporov; države lahko svoj spor rešijo tudi na izvenpravni podlagi s sklenitvijo posla in sicer na način, da se vsaka od njih odpove v korist druge nekaterim od svojih subjektivnih pravic, da bi tako prišlo do poravnave, vendar je pri tem potrebno upoštevati imperativne norme splošnega mednarodnega prava (iuscogens); tako kot vsi drugi sporazumi tudi sporazum strank o reševanju nekaterih od njihovih sporov ne sme imeti nobenih drugih napak, ki bi povzročile njegovo ničnost

5. Pravni in politični spori: • iz mnogih starejših mednarodnih sporazumov o reševanju sporov je mogoče razbrati delitev mednarodnih sporov na t.i. pravne spore (npr. spori o tolmačenju ali uporabi nekega sporazuma; spori, v katerih se strani ne strinjajo o neki pravici) in spore, ki so politični ali nepravni (tudi starejša znanost MP je sprejemala takšno delitev) • najbolj izdelan v tem pogledu je 36. čl. Statuta ICJ : določbe tega člena so prevzeli tudi mnogi drugi sporazumi in jih bodisi upoštevali kot celovit kriterij za vse pravne spore, ali pa so njihovo vsebino navedli kot nekaj primerov te vrste sporov; ti predpisi navajajo 4 primere takšnih sporov, ki se nanašajo na: razlago nekega sporazuma,; vsako vprašanje MP; obstoj vsakega dejstva, ki bi, če se ugotovi, predstavljala kršitev mednarodne obveznosti; naravo ali obseg zadoščenja, ki ga je treba zagotoviti za kršitev mednarodne obveze • politični (nepravni) spori so se opredeljevali večinoma po negativnem kriteriju: to so bili vsi tisti spori, ki niso bili pravne narave

6. V obdobju med obema sv. vojnama je bila sprejeta vzporedna delitev med “iztožljivimi” (tisti, ki se načeloma lahko rešijo z uporabo veljavnih norm MP) in “neiztožljivimi” spori (spori o interesih, za reševanje katerih praviloma ni uporabljivih pravil zaradi praznin v MP); dvostranski in večstranski sporazumi o mirnem reševanju bodočih sporov so predpisovali (upoštevaje omenjeni delitvi) tudi obvezne načine njihovega reševanja – za “pravne” in “iztožljive” bodoče spore so takšni sporazumi določali bodisi obvezno arbitražo bodisi predložitev spora Stalnemu mednarodnemu sodišču pravice in v obeh primerih je bil spor rešen z dokončno obvezujočo razsodbo na podlagi MP; za “politične” in “neiztožljive” spore pa je bila predvidena sprava, za primere, da le-ta ne bi uspela, so nekateri sporazumi predvideli obvezno arbitražo ali sodno reševanje, vendar ne po pravu, ampak ex aequo et bono

7. Po 2. sv. vojni je prevladal subjektivni kriterij za delitev obeh vrst sporov: po tem kriteriju je spor pravne naravi vsak spor, v katerem se strani ne strinjajo o uporabi ali razlagi obstoječega MP; spor politične narave pa je vsak tisti spor, v katerem ena ali obe strani zahtevata spremembo obstoječega prava v svojo korist – vsak mednarodni spor je torej hkrati tako političen kot pravni, od presoje strani v sporu pa je odvisno, kateremu od teh dveh vidikov bodo pripisale večji pomen

8. Načini mirnega reševanja sporov – mednarodnopravna znanost in pod njenim vplivom mednarodni sporazumi so izoblikovali več načinov (sredstev, postopkov) mirnega reševanja mednarodnih sporov, ki jih lahko razdelimo v 3 širše skupine (vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti): • t. i. “diplomatska sredstva”: neposredna pogajanja med stranmi v sporu, dobre usluge in posredovanje (mediacija) nekoga tretjega prednosti: fleksibilnost postopka; predmet spora, o katerem se strani pogajajo ni strogo definiran, tako da strani lahko svoja pogajanja razširijo na druge vzajemne pravice in interese; postopek je lahko popolnoma zaupne narave in izven javne pozornosti pomanjkljivosti: ni nekega zagotovila za enakopravnost strani v sporu – močnejša stran lahko vsili svoj interes slabši, tudi tretja država v vlogi posrednika lahko vsili neki svoj interes bodisi eni bodisi obema stranema, zato ni nobenih garancij, da bo takšen način pripeljal do pravične rešitve za vse strani

9. institucionalizirana (formalizirana) sredstva, ki ni nujno, da privedejo do dokončne rešitve spora: preiskava (anketa) in sprava (konciliacija) prednost: za razliko od diplomatskih sredstev je telo, ki rešuje spor, bolj nepristransko (največkrat gre za komisije strokovnjakov, ki jih imenujejo strani same izmed oseb, ki uživajo njihovo zaupanje) – zato njihove ugotovitve dejstev ali predložena rešitev spora uživajo visoko avtoriteto slabosti: formalizem – predmet spora, ki ga strani sporazumno definirajo, te komisije ne smejo prekoračiti; vsaka stran, ki si prizadeva spremeniti obstoječe pravno stanje v svojo korist, se izogiba teh postopkov prav zaradi njihove nepristranskosti (ko so enkrat ugotovljena sporna dejstva ali predložena rešitev, so strani omejene v nadaljnjih pogajanjih • sredstva, ki privedejo do zavezujoče odločitve: arbitraža in reševanje spora pred nekim stalnim mednarodnim sodnim telesom prednosti: nepristranski postopek in enakost obeh strank ves čas poteka postopka; spor je dokončno rešen z obvezujočo razsodbo

10. Sredstva miroljubnega reševanja mednarodnih sporov so našteta v 33. čl. UL ZN: “stranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje bi lahko ogrozilo ohranitev mednarodnega miru in varnosti si morajo prizadevati spor rešiti najprej s pogajanji, preiskavo, posredovanjem, spravo, arbitražo, sodno odločitvijo, zatekanjem k regionalnim ustanovam ali dogovorom ali na drug miren način po svoji izbiri” • Neposredna pogajanja strani v sporu brez sodelovanja tretjega – k njim se navadno pristopi pred vsakim nadaljnjim reševanjem spora (kot takšne jih predvidevajo tudi številni sporazumi o mirnem reševanju sporov, ki jih določajo kot obvezen postopek preden se strani zatečejo k drugim načinom reševanja), vendar po splošnem MP (to je ob pomanjkanju sporazuma) sama pogajanja niso zavezujoči način reševanja – ena stran jih ne more vsiliti drugi; če v primeru neuspelih pogajanj niso realni neki drugi načini reševanja, močnejša stran lahko vsili slabši svoj interes in ji narekuje pogoje reševanja spora; kljub temu se daleč največje število sporov, tudi tistih, ki so nevarni za mednarodni mir, rešuje z diskretnimi pogajanji, daleč od oči javnosti

11. Dobre usluge (bons offices, good offices) – način reševanja nekega mednarodnega spora, tudi oboroženega konflikta, v katerem si tretja država ali več tretjih držav ali neko mednarodno telo prizadeva prepričati strani v sporu, da začnejo ali nadaljujejo z neposrednimi pogajanji ali da se dogovorijo o nekem drugem načinu reševanja (npr. postopek pred stalnim mednarodnim sodiščem, arbitraža, predložitev spora neki mednarodni organizaciji, redkeje tudi sprava, anketa ali posredovanje); ne smemo jih zamenjevati s posredovanjem – bistvena razlika: telo, ki zagotavlja dobre usluge, se ne bi smelo vmešavati v predmet spora, medtem ko posrednik neposredno pomaga stranem v sporu s svojimi nasveti o tem, kako poiskati obojestransko sprejemljivo rešitev (vendar lahko dobre usluge tekom njihovega zagotavljanja z izrecnim ali tihim soglasjem obeh strani prerastejo v posredovanje); njihova prednost je v odsotnosti kakršnihkoli pravil postopka in določanja predmeta spora, lahko se opravljajo diskretno in v tajnosti in so sprejemljive tudi za tiste države, ki se upirajo temu, da bi se nekdo tretji vmešaval v sam predmet njihovih sporov

12. Posredovanje (mediacija) – tretja država ali več tretjih držav ali neko mednarodno telo aktivno posegajo v predmet spora in pomagajo stranem, da se dogovorijo o rešitvi, ki bo obojestransko sprejemljiva; v kolikor katera od strani zavrne rešitev, ki jo je ponudil posrednik, jim lahko le-ta ponudi tudi več rešitev, bodisi alternativno ali zaporedno; dobre usluge ali posredovanje lahko ponudi tretji, redkeje zanju nekoga tretjega zaprosi ena ali obe strani v sporu ali v konfliktu; nemogoče jih je izvesti, če jih ena stran odkloni in tudi med samim opravljanjem njegove naloge posredovanja ali zagotavljanja dobrih uslug mora telo, ki pomaga stranema, ves čas uživati njuno zaupanje – če izgubi takšno zaupanje samo ene od strani, postane izvrševanje njegove naloge nemogoče • Skupna značilnost diplomatskih sredstev reševanja sporov (pogajanj, dobrih uslug in posredovanja) je, da ni nujno, da gre v teh primerih za reševanje sporov na podlagi uporabe obstoječega MP, ampak prej za postopek ustvarjanja novega prava za strani v sporu (zakonodajni postopek) – če sprte strani uspejo medsebojni spor razrešiti na enega od teh načinov, sklenejo novi sporazum o pogojih rešitve, ki predstavlja novo pravno podlago za urejanje odnosov med strankami

13. Preiskava (anketa, preiskovalna komisija) – način reševanja sporov pri katerem telo strokovnjakov, ki jih imenujejo strani v sporu ali dajo soglasje k njihovemu imenovanju, na nepristranski način ugotavlja dejstva oz. dejansko stanje, ki predstavlja predmet spora; poročilo komisije o dejstvih ne obvezuje strani, pač pa jim služi v pomoč pri iskanju rešitve v nadaljnjih pogajanjih; v praksi redko prihaja do reševanja sporov s preiskavo – razlog za to je v njeni objektivnosti, prav tako pa poročilo komisije omejuje možnosti nadaljnjega pogajanja in poravnave, zato države v sporu dajejo prednost neposrednim pogajanjem, če pa se odločijo za objektiven postopek, se navadno zatečejo k arbitraži ali sodnemu reševanju • Anketa kot poseben postopek je še najbolj podobna spravi – oba načina se med seboj razlikujeta le po obsegu naloge komisije: v primeru ankete je njena naloga omejena na ugotavljanje spornih dejstev, medtem ko komisija za spravo lahko predlaga stranema celovito rešitev predloženega spora

14. Sprava (konciliacija) – od preiskave se razlikuje v tem, da se med postopkom pred komisijo strokovnjakov, ki jih imenujeta strani v sporu, poskuša uskladiti njihova nasprotna stališča in doseči obojestransko sprejemljivo rešitev spora; če stranem ne uspe doseči rešitve do konca takšnega postopka, komisija sestavi poročilo, v katerem stranema predlaga celovito rešitev spora, ki ji je bil zaupan in jima da na voljo čas, v katerem jo obe bodisi sprejmeta bodisi zavrneta • Podobnosti preiskave in sprave z mednarodno arbitražo: strani v sporu sestavijo telo strokovnjakov, ki uživajo njihovo zaupanje; strani določijo predmet spora, ki obvezuje komisijo; postopek je kontradiktoren; vsako stran v postopku zastopa po en zastopnik in odvetniki; razlike: arbitraža praviloma uporablja pri odločanju MP in njena razsodba je dokončna in za strani v sporu zavezujoča

15. Mnoge mednarodne organizacije (npr. ZN, Arabska liga, OVSE) se prav tako ukvarjajo z reševanjem sporov med njihovimi državami članicami ali držav članic s tretjimi državami (npr. zagotavljanje dobrih uslug ali posredovanja, sprave ali anketa, redkeje pa predlagajo arbitražno ali sodno reševanje)